Njegov najbolj opazen dosežek je vsekakor Veliki železniški bazar. Takoj v prvem stavku bralcu razkrije motivacijo zanj. "Že od otroštva … le redko slišim vlak, ne da bi si želel biti na njem. Žvižg vlaka človeka začara: železnice so bazarji, ki se jim ne moreš upreti..." Pot, na katero se avtor odpravi in ki jo prepotuje izključno z vlakom, tako perspektivo zagotovo zahteva: iz Londona preko cele Evrope in Azije vse do Singapurja in potem spet nazaj, z znanimi in manj znanimi, z razkošnimi mednarodnimi in neudobnimi lokalnimi vlaki.

Tako niti ne preseneča, da se avtor le redko kje ustavi za več kot dan in da se praviloma ne podaja na turistične izlete ali pustolovska raziskovanja. Gre za nekakšno potovanje zaradi potovanja samega, za zelo specifično obliko potopisa, ki bi si bolj zaslužila ime vlakopis. Seveda pa dolga pot Therouxu ponudi dovolj materiala: pogovorov z zanimivimi domačini ali ekscentričnimi turisti ne manjka, čeprav se večkrat zazdi, da so piscu kar nekako odveč in da bi najbolj užival v praznih vagonih. Prav zato so najbolj doživeto opisani prav vlaki in vožnja z železnico; avtor se z informativnostjo, ki smo jo pri potopisu že kar vajeni, ne ukvarja pretirano, da bi mu pot sama ali lokalni običaji predstavljali impulze za razne analize ali celo samoanalize, pa se ne zgodi prav nobenkrat. Pripovedovalec vztrajno ohranja distanco do vsega kar vidi in sliši, ne poskuša se poistovečati, ne poskušata razumeti. Piščev ustvarjalni postopek pa ni objektivna reprodukcija s pomočjo literarne filmske kamere, saj krepko dominirata hladna ironija in posmeh s pozicije "civiliziranega, razvitega zahoda".

Čeprav pripoved lepo teče, začne ravno ta "ameriška vzvišenost" bralca postopno utrujati in če se mu ne uspe vživeti v avtorjevo pozicijo, da je cilj potovanje samo ter "da se je bolje voziti v prvem razredu kot kam prispeti" (pri čemer je poudarek na prvem razredu), se mu kaj lahko zgodi, da bo knjigo odložil, preden jo prebere do konca.

Veliki železniški bazar torej ni najbolj klasičen potopis, njegovi največji odliki sta spretnost v jeziku in ohranjanje distance. Na žalost pa slednjega avtor ne počne zato, da bi se izognil napačni interpretaciji videnega in vsiljevanju povsem subjektivno obarvanega doumevanja doživljenega. Težko se je izogniti občutku, da razdalje sploh ne želi premostiti: bodisi zaradi lenobe bodisi zaradi nepotrebne vzvišenosti in potrebe po posmehovanju. In prav zato izzveni knjiga precej v prazno.