Boštjan Resinovič

Peter Hoeg: Gospodična Smilla in njen občutek za sneg. Prevedel Janko Moder, Založba obzorja Maribor, 1996, ISDN 86-377-0792-0, 467 str.

Gospodična Smilla in njen občutek za sneg ni prvi roman danskega pisca Hoega, je pa njegova prva svetovna uspešnica. V štirih letih je bila prevedena v več kot trideset jezikov. Razlog za to ni le v zadnjem času povečano, kar trendovsko zanimanje svetovne javnosti za literature "malih narodov", ampak seveda predvsem zgodba sama: njena zasnova in privlačna izpeljava. Osnova za zaplet je smrt Smillinega grenlandskega prijatelja Esajasa. Policijska preiskava pokaže, da se mu je pripetila nesreča, ko se je igral na strehi. Vendar pa Smilla, tudi sama z Grenlandije, povrh vsega pa še znanstvenica, specialistka za led in sneg, na podlagi sledov v snegu na strehi zasumi, da fantek ni padel po nesreči. Pritoži se na rezultate preiskave in se, ko ji policija svetuje, naj o zadevi molči, loti raziskovanja na lastno pest. Kmalu se ji pridruži sosed, mehanik, drugi Esajasov prijatelj. Med Smillo in njim se splete erotično razmerje, njuna odkritja pa odstrejo ozadje, ki krepko prerašča Esajasov umor. Zaradi brezkompromisnega hlepenja posameznikov po denarju in slavi mali Eskim namreč ni edina realna ali vsaj potencialna žrtev. Roman je tako v osnovi nekje med thrillerjem in kriminalko nad trivialnost pa ga povzdiguje bogat in lep jezik ter ostra kritika nenaravnosti in zlaganosti zahodne civilizacije in znanosti. Smilla namreč vseskozi razmišlja o svojem otroštvu na Grendlandiji, o življenju, ki je zlito z naravo, ne pa od nje odtujeno, o življenju, ki se zna prilagoditi ostrim arktičnem pogojem, ne pa si naivno domišljati, da jih je mogoče podrediti mehkužnim Evropejcem, da je dopustno vanje v imenu znanosti nasilno vdirati, se z njimi finančno okoriščati, ali prek njih iskati pot do slave. Kot dober znanec obeh kultur, inuitske in evropejske, Smilla zmeraj daje prednost prvi, kjer vladata odkritost in neposrednost, kamor so besede kakor sta stremuštvo ali pohlep in koncept kot je vikanje prinesli šele kolonizatorji. Grendlandija pripravi človeka na preživetje v vsakršnih pogojih, Evropa seveda ne. Konstrukcija zgodbe, vseskozi pisane v sedanjiku s peresom ženske pripovedovalke, daje romanu potrebno trdno okostje, ki ga načne šele konec, za katerega je preveč očitno, da si prizadeva biti odprt - grenlandski namesto evropejski. "Povej nam no, pridejo sem in mi povedo. Tako, da bomo lahko razumeli in pravilno sklepali. Pa se motite. Samo o tistem, česar ne razumeš, lahko sklepaš. Nobena odločitev ni dokončna." Vendar pa je v romanu pred tem že vse dokončno odločeno, povedano in razumljeno, vsi sklepi so izpeljani. Ne glede na to pa si roman zasluži pohvalno oceno: ne gre le za cenen bestseller, ampak za knjigo, ki nudi več.


Nazaj na prejšnjo stran