Boštjan Resinovič

Franjo Frančič: Shizo. Mladinska knjiga, Ljubljana. 1998, ISBN 86-11-15239-5, 244 str.

Čeprav je Frančičeva zadnja knjiga na prvi notranji strani označena kot zbirka novel, se lahko s tem le delno strinjamo. Nedvomno sicer vsebuje novele, vendar prevladujejo krajši, povsem fragmentarni zapisi, ki so na videz izolirani, v resnici pa tvorijo koherentno zgodbo. Prav fragmenti, ki jih zna Frančič mojstrsko povezovati, so ena glavnih značilnosti knjige. Vsak fragment sicer funkcionira samostojno, kot skupek pa povezujejo knjigo v celoto in jo naredijo za več kot le zbirko novel oziroma krajših zapiskov, saj večinoma predstavljajo močno avtobiografske epizode. Le redki so odlomki, ko je moč razbrati, da se je pripovedovalec zamenjal, pa tudi ti so močno vpeti v tematiko celotne knjige. Prizori iz socialnega obrobja in dna (prostitucija,nasilje norost, spolne zlorabe, samomori), pretresljive zgodbe iz otroštva posameznih likov, neusmiljeno propadanje v sedanjosti, doživljanje sveta kot zmote stvarjenja, ki omogoča preživetje le na surov način, pa še to le začasno, saj se vedno znova izkaže, da so akterji v samem bistvu nežni, neprilogojeni, od sebe in zunanjega sveta ogroženi obsojenci na smrt: to so dejavniki, ki tvorijo tematsko jedro ne le te knjige, ampak celotnega Frančičevega opusa, predstavljajo pa v knjigi poleg avtobiografskosti posameznih epizod drugo močno vez, ki krajše zapise pomaga zlepiti v celoto.

Naslovna zgodba (po obliki res novela), Shizo, je uvodna in hkrati najdaljša, postreže pa s pripovedjo o na smrt bolni prostitutki, homoseksualnem policaju, morilcu, pijanskemu piscu in njegovi razpadli družini. Dogodke avtor prikaže z aspektov več literarnih oseb in tako ustvari vtis celovitega, a shizoidnega doživljanja pekla vsakdana, ki prav vse like pripelje do propada. Svet je razbit na drobce, nič ga ne more sestaviti, ne v tej noveli, ne v drugih zapisih v knjigi, ne v realnosti: "Ta svet, razdrobljen na tisoče bežečih fragmentov, na milijarde krušljivih, minevajočih drobcev, ki se nezadržno usipajo v temo pozabe. Besede, glasovi, podobe, kako varljivo je, kako mučno jih je znova priklicati, kako bedni so poskusi, da bi, kot mali bog, oživil na papirju tisto, kar je izbrisano, kot koraki, kot čas."

Frančič je s Shizom spet ustvaril mojstrovino na sebi lasten način. Zameriti mu gre le zadnjo novelo knjige, Zima pomladi, ki izzveni kot politično orientiran esej in ne kot leposlovni tekst, čeprav avtor tudi sem vplete podobne elemente kot v ostale sestavke. Vendar je fabula šibka, dogodkov mu nekako ne uspe sestaviti na prepričljiv način, tako da se zaključek ne zdi dovolj motiviran, dogajanje pa služi le kot okvir za politične kontemplacije. Pravzaprav škoda, da prva in zadnja zgodba nista zamenjani; bralcu, ki knjigo prebere na enkrat in ne po posameznih zapisih, bi drugačen vrstni red gotovo pustil še boljši vtis.


Nazaj na prejšnjo stran