Boštjan Resinovič

VSEBINA DELA

Po smrti svoje žene Beate živi pastor Johannes Rosmer na posestvu Rosmersholm s svojo in ženino prijateljico Rebekko West. Njun odnos ni telesen, posvečata se le skupni duhovni rasti. Bivša zakonca nista imela otrok, zakon ni bil srečen, še posebej ne proti koncu, ko je Beata postajala vse bolj duševno bolna. Ne dolgo pred pričetkom drame je Beata naredila samomor, ki so ga pripisovali njeni neuravnovešenosti.

Politična situacija v državi je napeta. Liberalna stranka pod vodstvom Petra Mortensgårda, urednika Signala, pridobiva na moči, zato se rektor Kroll, Rosmerjev svak in prijatelj ter prvak konzervativne stranke, odloči sprožiti ostro kampanjo proti novim "radikalnim" in "nevarnim" idejam. Za pomoč zaprosi tudi Rosmerja, ki pa ga razočara, saj je zapustil cerkveno službo in se odpovedal krščanski veri ter raje sprejel nove nazore, za katere verjame, da so korak v pravo smer pri plemenitenju človeških duš in ustvarjanju radostnega človeka.

Med pogovorom stopi v hišo Ulrik Brendel, Rosmerjev bivši učitelj, svobodomiselni boem, ki živi povsem po svoje, ne oziraje se na okolico. Rosmer mu posodi nekaj denarja, Rebekka pa mu napiše priporočilno pismo za Mortensgårda. Kroll, razočaran, da mu Rosmer noče niti "posoditi" svojega v okolici zelo spoštovanega imena, če že noče aktivno sodelovati, odide z grožnjo, da bo Rosmerja že prisilil k sodelovanju.

Ko Kroll zve za Rebekkino pimo Mortensgårdu, se ponovno odpravi na Rosmersholm. Ker bivši pastor v pismu ne vidi nič napačnega, začne Kroll namigovati na razmerje med Rebekko in svakom, hkrati pa mu pove, da mu je že Beata zaupala svoje sume o bližnjem Rosmerjevem odpadništvu od vere in njegovem razmerju z Rebekko. Namignila mu je tudi, da se bo umaknila, češ da se mora Rosmer zdaj takoj poročiti z Rebekko. Kroll, ki je vse skupaj pripisoval njeni bolezni, je tudi kasneje molčal, dokler ni ugotovil, da je imela Beata prav vsaj v eni stvari, sedaj ko je spoznal svobodomiselnost Rosmerja in Rebakke pa verjame tudi v drugo, saj se mu zdi moralnost, ki ne temelji v cerkveni veri - nemogoča. Prav takrat pa gospodinja Helsethova napove Mortensgårda in Kroll zagrozi, da bo Rosmerja že nevtraliziral ter odide.

Tudi Mortensgård, ki je slišal o Rosmerjevih novih nazorih, pride na obisk, da bi ga politično angažiral. In čeprav Rosmerjevi nameni niso politični, saj si je zadal voditi ljudi k svetlobi iz povsem notranjih, človekoljubnih vzgibov, dovoli Mortensgårdu, da obelodani njegov prestop v liberalni tabor in odpoved veri. Mortensgård, ki o slednjem ni vedel nič, se odpove svoji ideji, kajti v stranki je že dovolj svobodomislecev, potrebovala pa bi znane krščansko usmerjene ljudi, ki so sprejeli le nove politične nazore, ostali pa so verni. Preden odide, pove Rosmerju, da mu je Beata pred smrtjo pisala in ga prosila naj v Signalu ne objavlja nikakršnih govoric o ljubezenskem razmerju na Rosmersholmu, saj ona sama, kljub temu, da tam živi, ni opazila ničesar podobnega.

Vse to Rosmerja povsem zlomi. Zave se, da ne bo mogel nadaljevati s svojim poslanstvom plemenitenja duš in ustvarjanja radostnega, srečnega človeka, saj je za kaj takega sposoben le nekdo, ki je brez krivde, nekdo, ki je popolnoma notranje čist. Rebekka se mu odloči vrniti čisto vest. V Krollovi prisotnosti prizna, da je ona spodbujala Beatino blaznost z namigovanji, da je zakon brez otrok bolan in da je Rosmer zato vse bolj nesrečen, nazadnje pa ji je navrgla še, da sama pričakuje njegovega otroka. Na Rosmersholm je prišla samo zato, da si pridobi Rosmerja, in Beata, katere prijateljstvo in zaupanje si je pridobila že prej, ji je bila napoti. Vedela je, da je Rosmer omahljivec, da se da nanj močno vplivati. Potrditev za to je imela v nekdanjem odnosu med Rosmerjem in njegovim učiteljem Brendelom. Ona je bila tista, ki ga je pripeljala do svobodomiselnosti, saj je presodila, da mu je že po naravi blizu, morala mu je le poiskati primerno čtivo in skozi pogovore počasi preoblikovati njegove nazore.

Po tem priznanju Rosmer in Kroll, pretresena, odideta v mesto, Rebekka pa se odloči nemudoma odpovati. Vendar se, preden ji to uspe, domov vrne Rosmer. V sklepnem dialogu mu pove, da jo je sprva res vodilo čisto poželenje, kasneje pa se je pod njegovim vplivom spremenilo v veliko samoodpovedno ljubezen, ki se zadovolji z razmerjem, kakršnega sta imela, ki zagotovi duševni mir in plemeniti duha. Hkrati je Rosmersholm, pravzaprav tamkajšnje vzdušje, povsem zlomilo njeno divjost in moč. Ko ji je Rosmer predlagal poroko in ko je bila na videz pred pragom izpolnitve zastavljenega cilja, je obupano spoznala, da za kaj takega ni več sposobna. Rosmersholmski pogled na svet sicer plemeniti duha, a tudi ubija srečo. Zato se, četudi ji Rosmer pove, da ji odpušča, ne moreta zliti v zakonu. Ona bo odšla, on pa mora, zdaj, ko ima spet čisto vest, nadaljevati s svojim poslanstvom osrečevanja in plemenitenja ljudi, saj je prav na njej dokazal, da je kaj takega mogoče. Rosmer, ki ji ne more več povsem verjeti, zahteva dokaz. Izgubil je vero v svojo sposobnost spreminjanja ljudi, izgubil je vero vase.

Sredi pogovora ju zmoti Ulrik Brendel, uničen in izgubljenih idealov. V takšno stanje ga je spravil Mortensgård, po Brendelovih besedah gospodar prihodnosti, ki lahko napravi vse, kar se mu zahoče, kajti nikoli noče nič več, kakor more: zna živeti brez idealov.

Ko Brendel odide, pove Rosmer Rebekki, da je edini dokaz, ki bi ga prepričal in mu vrnil vero vase, če se ona še isti večer radostno poda v smrt zanj, kot je to pred njo storila Beata. Rebekka pristane in Rosmer se odloči, da bo šel z njo, saj "morata mož in žena hoditi skupaj." Radostno kot eno oditeta drug za drugim, ona za njim in on za njo.

Ker nobeno drugo Ibsenovo delo ni tako obremenjeno z dnevno-političnimi dogodki kot prav Rosmersholm, se kaže za trenutek ustaviti pri tedanji politični situaciji in avtorjevem odnosu do nje. Leta 1884 se je Ibsen odločil vrniti v domovino in tam ostati do konca, a je na Norveškem zdržal le nekaj mesecev. Tistega leta se je na oblast prebila levica. Ibsen je do menjave oblasti kazal določene simpatije, saj je svojo levo usmeritev javno razglasil. Neodločnost in taktično manevriranje novoizvoljene vlade ob debatah o dodelitvi državne štipendije svobodomiselnemu pisatelju Kiellandu in nazadnje zavrnitev prošnje pa sta ga pogreli in precej omilili njegove simpatije. Njegov občutek odtujenosti od političnih sil na Norveškem se je stopnjeval. Tako je ob odhodu iz domovine prekinil tudi odnose z Norveškim študentskim združenjem, češ da nima ničesar skupnega z združenjem, ki ga vodi tako konzervativen predsednik. Pač pa je malo pred tem na javnem nastopu izpričal svojo alternativo zanj premalo svobodomiselnim strankam Norveške: plemenitost, seveda ne plemenitost po rojstvu ali denarna plemenitost in tudi ne plemenitost genija, marveč plemenitost značaja.

In prav s tem se ukvarja v Rosmersholmu. Manj pomembno je pravzaprav, da mu je za model Rosmerja služil švedski pesnik grof Snoilsky, pri katerem je bil nekaj časa na obisku med svojim izletom v domovino. Bolj pomembno in zanimivo je vprašanje Ibsenovega duhovno filozofskega in posledično političnega ter tudi estetskega pogleda na svet, ki za tisti čas ni bil tako nenavaden. Eksistencialistične note njegove dramatike, ki jih v precejšnji meri dolguje Kierkegaardu, niso edina filozofska komponenta, zaznavna v njegovem delu - iz njega veje tudi nihilizem.

"Mladi Ibsen je bil daleč od življenja in preziral je stvarnost; pred koncem življenja se je vzdignil iznad vsake realnosti; med temi dvemi skrajnostmi je bil revolucionar in anarhist, hotel je spreobrniti svet. [György Lukacs: Istorija razoja moderne drame (Beograd: Nolit, 1978), str.241.]" V zvezi z Rosmersholmom je seveda zanimivo to vmesno obdobje, natančneje osemdeseta leta prejšnjega stoletja.

To pa drži tudi v obratni smeri. Ibsen je njegov razvoj spremljal vse od leta 1966. V osemdesetih letih, torej v času nastanka Rosmersholma, je Brandes po celotni Skandinaviji bil boj za liberalizacijo družbenih norm, demistifikacijo tabuja seksualnosti in zagovarjal ekstremni individualizem, kar je kasneje poimenoval aristokratski radikalizem, ki se je v bistvu ujemal z Nietzschejevim radikalnim nihilizmom. Oba filozofa sta predstavljala nekakšno temno, demonsko plat in njuni nauki so se v marsičem ujeli z Ibsenovimi prepričanji, ki je Brandesovo vlogo v tem sporu v vseh pogledih podpiral. Res je, da o direktnem vplivu Nietzscheja na Ibsena, vsaj pred Rosmersholmom ni mogoče govoriti. Je pa dejstvo, da je dal zelo dosti na Brandesa in njegovo mnenje o svojih dramah, saj je sam izjavil, da ne more napisati vrstice, ne da bi se vprašal, kaj bo o njej mislil Brandes. V nasprotnem taboru spora sta bila glavna akterja priznani vodja norveškega liberalizma BjÆ rnson, ki je sprožil spor okoli seksualnosti, in filozof HÆ ffding, ki ga je nadaljeval z napadi na Brandesa in Nietzscheja. Tudi ta dva sta bila liberalna svobodomisleca, vendar bolj "moralne", moralične narave in nasprotni tabor se jima je zdel preveč radikalen. Ne glede na to, pa sta tudi verjela v nov svet, ki prihaja in ki bo temeljil na individuumu, kar bi lahko označili kot splošno značilnost dobršnega dela mislecev tistega časa. Mednje sodi seveda tudi Ibsen, bil je celo eden radikalnejših. Novi svet bi naj po njegovem temeljil na plemenitosti značaja, volje in duha.

Res je, da ga je Brandes napadel prav v zvezi z Rosmersholmom: "Kaj je ta nemogoči nauk o očiščujočem vplivu, ki teče od brezspolnega Rosmerja? Popolnoma meniško je jemati brezspolnost za čistost." [Paul Krüger: Correspondance de Georg Brandes, citirano v: Evert Sprinchorn: Ibsen and the Immoralists, Comparative Literature Studies, IX, 1972, str. 75. (prevod citata B.R.)] Nietzscheju je o njem pisal, da kot človek ne seže tako visoko kot poet, saj intelektualno mnogo dolgujeje Kierkegaardu ter je še vedno močno prežet s teologijo, Nietzsche sam pa je o njem menil, da je tipična stara devica, prizadeta od idealizma. Res je tudi, da je Ibsen v mladih letih trpel kot družbeno zavržen, kasneje pa je kot uspešen dramatik užival družbeno spoštovanje ter se ni nikoli direktno eksponiral. Res je, da se je ograjeval od radikalnosti svojih dramskih junakov, res pa je tudi, da je v srcu ostal anarhist, idealist in individualist, ki je svoj lastni nihilizem zmeraj znova izpričeval skozi poetično besedo.

Opredelitev Rosmersholma kot tragedije oziroma resne drame je hkrati zahtevno in do neke mere nesmiselno početje. Če odmislimo dejstva, da Ibsen sam nobenega svojih del ni poimenoval tragedija, kar je že močan indic, da je pisal le drame z bolj ali manj močnimi tragičnimi elementi in ne pravih tragedij, predstavlja osnovni problem klasifikacije določitev atributov, ki naj tragedijo sploh opišejo.

Aristotel sam tragičnosti ne definira, besede v tej obliki celo sploh ne uporablja. Zametki zanjo pa se kažejo v katarzi, ki temelji na občutkih strahu in groze ter sočutja, ki jih vzbuja usoda junaka. Da do takšnih občutkov pride, ne sme biti tragični junak niti pretirano pozitiven niti negativen, preiti pa mora iz sreče v nesrečo. Razlog za ta prehod je hamartija, tragična oziroma usodna napaka ali pomota, ki junaka neizbežno pripelje do propada. Ob vsem tem pa mora biti junak eminentno javna osebnost, čigar usoda je pomembna za vso državo, drugače o tragediji ni moč govoriti. Prav to zadnje določilo pa postaja v novem veku vse bolj nemogoče. Zaradi spremenjenih duhovno-zgodovinskih razmer vdira v literaturo posameznmik, zasebnik, običajen vsakdanji človek brez javne funkcije, čigar individualna usoda za celotno družbo ni pomembna. Naivna odprava tega zadnjega postulata in predefiniranje katarzičnega učinka na nekaj bolj metaforičnega kot fizično realnega, bi seveda omogočila okrnjeno in modificirano pojmovanje tragedije tudi z nastopom meščanske drame in naprej.

Na ta način bi bilo mogoče Rosmersholm brez pridržkov razglasiti za tragedijo, celo za dvojno tragedijo. V tem smislu tragična je namreč že povsem zasebna Beatina predzgodba in ne le glavni zaplet. Beata, bivša Rosmerjeva žena, je namreč junak, ki ustreza aristotelovskim atributom. Ni ne preveč pozitivna, ne preveč negativna in iz sreče preide v nesrečo. Njena hamartija je v tem, da Rosmerju ne rodi otroka. Pojavi se tekmica, ki to izkoristi in jo požene v blaznost. Beata tragično propade.

Rebekka se tako pokaže kot skrajno negativna oseba, katere naslednja žrtev postane v glavni zgodbi Rosmer. Zaplet pa je tu vsekakor precej bolj kompliciran. Prisotni so celo elementi javnosti. Rosmer sicer ni nikakršen vladar, je pa v okolici spoštovana oseba iz spoštovane družine, na katero ljudje dosti dajo in ki je že generacije dajala pečat tamkajšnjemu javnemu življenju. Njegovo hamartijo predstavljata neodločnost in tendenca k zapadanju pod tuj vpliv ter nesposobnost, da bi uvidel, kako Rebekka pravzaprav manipulira z njim. Brez nje se ne bi nikoli odrekel krščanski veri na račun svobodomiselnosti in si zadal cilj oplemenitevanja in osrečevanja soljudi. Njegova življenjska pot ga vodi iz na začetku verjetno srečnega zakona v nesrečo ob vedno bolj stopnjevani ženini blaznosti, pa potem preko srečnega prijateljskega razmerja z Rebekko, do popolne nesreče, ko mu ta prizna svoje zločine. Posledica: smrt. Njegova potencialna javna funkcija ne pride do izraza. Ne uspe mu pot razsvetljevanja, še zgolj politično se ne more začeti udejstvovati in poseči v širši družbeni konflikt med krščanstvom in svobodomiselnostjo, čeprav si ga na začetku v svoj tabor poskušajo priboriti tako liberalci kot konzervativci.

Jasno pa je, da tako okrnjeno pojmovanje tragedije po Aristotelu ne more biti primerno. Še več, zgornja interpretacija dela je izjemno naivna in ne more vzdržati tehtnih očitkov. Rosmersholm je neprimerno bolj zapleten, odnosi med osebami in njihove psihološke značilnosti nikakor niso tako transparentni, problem ni le v popolni zasebnosti obeh zgodb.

Vdor zasebnega v dramatiko je bil poleg smrti mita in totalitete sveta ter izgubljenega odnosa med antičnim dramatikom in antično publiko eden glavnih razlogov, da se je bilo naekrat potrebno tragediji povsem odpovedati ali pa jo postaviti na nekoliko drugačne temelje, saj Aristotelovo pojmovanje očitno ni več zadostovalo. Nove postulacije tragedije se je med drugimi lotil Hegel, ki je za pojmovanje tragičnega vpeljal vrsto novih elementov: tragični konflikt in tragično krivdo (izpeljani iz Aristotelove hamartije), tragično žrtev in tragično spravo. Tragični konflikt konstituirata dva duhovno enakovredna principa, junak je v imenu ene temeljne duhovne vrednote v sporu z drugo, na tem sporu temelji njegova tragična krivda. Izravnava je možna le s tragično žrtvijo, torej s propadom enega ali obeh nosilcev teh dveh principov. Junak tako postane tragična žrtev, ki omogoči tragično spravo, ponovno se vzpostavi svetovni moralni red. Nekoliko modernizirana Heglova teorija postavi tragični konflikt med dva povsem določena in natanko poimenovana principa: med princip legalnosti in princip legitimnosti.

Taka teorija tragičnega se zdi dovolj univerzalna, da pokrije celoten spekter možnega tragičnega dogajanja, saj je aplikabilna na drame, nastale pred njo, hkrati pa vkomponira povsem individualne konflikte ter se znebi mitskosti in totalite sveta kot imperativov za tragedijo ter na ta način ponudi možnost za klasifikacijo meščanske dramatike. Vendar se da že na Ibsenovem Rosmersholmu pokazati na pomankljivosti tudi te teorije tragičnega.

Prva možna interpretacija drame je izjemno konzervativna. Predzgodbo konstituira konflikt med Rebekko in Beato. Prva ima do Rosmerja vso legalno pravico, hkrati pa tudi legitimno, saj ga očitno močno ljubi, celo tako, da si je pripravljena vzeti življenje, da bi ga osrečila. Rebekko pa v tej fazi goni le čisto poželenje. Gre sicer za spopad dveh principov, vendar je po takšni konzervativni interpretaciji Rebekkin nelegitimen, še posebej ker se Beate znebi tako, da jo potisne v samomor. Nosilka tragične krivde je Beata, ker Rosmerju ne povije otrok. Prav tako je tudi žrtev, a vprašanje, če tragična. Osnovni konflikt namreč ni tragičen, saj si nasproti ne stojita dva duhovno enakovredna principa, sprava, ki sledi, pa je le začasna in navidezna. Rebekkina sla se že v osnovi ne sme in more realizirati, saj ni legitimna. Rosmer se začne čutiti krivega, ker ni opazil, kaj se je v resnici dogajalo. Kot nosilec visokih etičnih načel (pa čeprav nekrščanskih) pravzaprav pade, ko Rebekko celo dvakrat prosi za roko, drugič, ko je že seznanjen z njenim zločinom. Rebekka vmes sicer moralno zraste, njena gola strast preide v ljubezen, vendar se s tem ne more oprati. Opral bi jo morda le samoiniciativni samomor, a predlaga ji ga slabič Rosmer, ki čuti, da bo le tako lahko dobil nazaj samozaupanje. Ko sprevidi, da se bo Rebekka dejansko ubila, se prestraši, da tega ne bo prenesel, to kar čuti do nje, pa mu narekuje, naj gre v smrt tudi sam. Konec je hkrati poraz za svobodomiselnost na splošno in za njune individualne aspiracije, smrt je zaslužena kazen. Vendar pa ostane nerazrešen zunanji konflikt med krščansko in svobodomiselno usmeritvijo, ki je zavladal povsod naokoli. Njuna smrt je morda eksempel, a do sprave med tema dvema enakovrednima principoma ne more priti. Sprave torej ni ne na zasebnem ne na širšem nivoju, celoten konflikt v bistvu sploh ni tragičen, prav tako ne žrtev, saj je nesmiselna - o tragediji ni moč govoriti.

Rebekkina krivda za Beatino smrt je nesporna, a kjub temu celotno Rebekkino delovanje ni nujno nelegitimno. Prihaja iz divjega severa, v njej je nekakšna vikinška življenjska sila, predstavlja nekaj demoničnega. Ne ozira se na prepreke, cilj ji opravičuje sredstva, njeno poželenje do Rosmerja se mora utelesiti; individualno gledano deluje legitimno. Takšen pogled postavi njo in njen princip na isti nivo z Beato in njenim principom. Konflikt je tako že v predzgodbi tragičen. Tudi Beatina smrt je vsaj začasno prava tragična žrtev, do sprave pride. Rosmer in Rebekka nista že a priori obsojena na neuspeh v svoji ljubezni zaradi moralističnih vzrokov. Še več, nekako čutimo, da sta pravzaprav za skupaj. Izkaže se, da skupaj duhovno rasteta, Rebekka vpelje Rosmerja na nova pota, ta po spozna, da je svobodomiselnost tista prav stvar za izpolnitev njegovih sanj, v njem se vzbudi nekakšen preroški občutek in začne se počutiti dovolj močnega, da bi svoje individualne izkušnje in ideale prenašal na druge, da bi spreminjal svet in naredil ljudi plemenite in srečne. Sploh se ne zaveda, kako se to pravzaprav udejanja na Rebekki, kako jo spreminja, kako jo plemeniti.

Vendar pa se mu korak v javnost ne posreči. Občutki krivde, ki so posledica njegovih visokih etičnih načel in mu jih zaradi Beatine smrti vzbudita Kroll in Mortensgård, ga pahnejo z višav nazaj na zemljo. Njegovo eksistencialno željo po polnem življenju tako v bistvu uniči okolica. Vsakdo je v konfliktu z nekom in ti konflikti se med seboj križajo.

Rosmer se do kraja otrese vezi preteklosti in tradicije, ko si prizna erotična nagnjenja do Rebekke. A to se zgodi prepozno, saj se je med tem, ironično, spremenila prav pod njegovim vplivom. Njena moč je zlomljena, uničil jo je Rosmersholm. Rosmerjevski življenjski nazor plemeniti, vendar tudi ubija srečo. Rosmerjev poskus se je torej le do neke mere posrečil v tako majhnem okviru, kot je par drug do drugega čutečih ljudi. V širšem pa je zaenkrat nemogoč. Čas Ibsenovega novega sveta še ni prišel. Da bi zadihal, mu ne puste beli konji, ki se v igri pogasto pojavljajo kot simbol za determiniranost s preteklostjo. Novega sveta ne more vpeljati nekdo, ki ni čist, ki je obremenjen s krivdo, ki torej ni ne plemenit ne radosten. Brez krivde pa je lahko le človek brez preteklosti, človek brez belih konjev.

Zunanji konflikt med svobodomiselnostjo in krščanstvom od tu naprej Rosmerju ne pomeni ničesar več. Še celo takrat, ko mu Rebekka s priznanjem poskuša očistiti vest, ostaja igra drama dveh individualnih duš, ki sicer ne priznavata višjega sodnika, a se čutita dolžna soditi si sama. Moralni imperativ je torej še zmeraj močan, a željo po smrti sproži pravzaprav nihilistični Ulrik Brendel, ki nastopi kot dokončna deziluzija. Prihodnost napove Mortensgårdu, človeku, ki zna živeti brez idealov, njemu samemu pa se stoži po niču.

Smrt, ki jo izbereta Rosmer in Rebekka tako ni kazen, ampak kulminacija njunih prizadevanj. Človek pride do točke, ko lahko gre naprej, a le nazaduje ali pa se ustavi in pade. Zaljubljenca skorajda nimata izbire: morata se odločiti za smrt.

Vendar pa z njo ne pripeljeta do nikakršne sprave, igra torej vsekakor, ne glede na interpretacijo, ne more biti tragedija po Heglovih merilih, je le resna drama z močnimi elementi tragičnega. A ravno sprava in vprašanje legitimnosti v času radikalnega nihilizma sta se za opredelitev tragedije pokazala kot precej nezanesljiva atributa. Že Rosmersholm omogoča postaviti pod vprašaj relevantnost legitimnosti, kajti Ibsen ni bil popoln nihilist. Sam je kot nekakšno navodilo za branje Rosmersholma zapisal: "Prilastitveni nagon drvi naprej od ene zmage do druge. Moralna zavest, "vest", pa je, nasprotno, zelo konzervativna." [Gert Enno Rieger: Rosmersholm, Gledališki list Drame SNG v Ljubljani, 73, dec. 1993, str. 71.] Rebekkina dejanja zato morda v osnovi niso legitimna, a zagotovo jih je bilo mogoče kasneje oprati.

BIBILIOGRAFIJA

Ibsen, Henrik. Rosmersholm. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976.

Gledališki list Drame SNG v Ljubljani. 73, december, 1993.

Lukacs, György. Istorija razvoja moderne drame. Beograd: Nolit, 1978.

Sprinchorn, Evert. Ibsen and the Immoralists, Comparative Literature Studies, IX, 1972, str. 58-80.

Zupančič, Mirko. Pogled v dramatiko. Maribor: Založba obzorja, 1979.


Nazaj na prejšnjo stran