Boštjan Resinovič
Feri Lainšček, Milivoj Miki Roš, Milan Vincetič : Srebrni breg / Srebrni brejg. Zveza Slovencev na Madžarskem, 1995.
Zveza Slovencev na Madžarskem je sredi leta izdala knjigo Srebrni Breg, zbirko kratke proze treh prekmurskih piscev Lainščka, Roša in Vincetiča, zaokroženo z ilustracijami Franca Mesariča v svet otroštva, kot so ga avtorji doživljali na drugi strani Brega.
Posebnost zbirke je njena "dvojezičnost", saj je vsaka zgodba natisnjena v knjižni slovenščini in narečni prekmurščini, povprečnemu Slovencu sicer precej nerazumljivi, a dovolj eksotični, da bo verjetno marsikdo prebral obe verziji. Domača, pristna, avtentična govorica - na papirju kaj nenavaden in nepričakovan gost - vdahne knjigi mikaven čar: zbudi predstavo živega pripovedovalca, saj pred oči prikliče kakšnega prekmurskega "staroga očo, šteri mlajšon po večeraj prpovejdavle indašnje prpovejdke" in zgodbe obogati z nekakšnim pravljičnim sijem.
Zbirka je strukturno in tematsko zaokrožena celota. Strogo gledano, jo sestavlja enajst črtic in kratkih zgodb: štiri Lainščkove, dve Roševi in pet Vincetičevih. Pretežna prvoosebnost ne preseneča, saj avtorji črpajo iz svojih otroških izkušenj in lastnega doživljanja tamkajšnjih ljudi. Po drugi strani je z vaškimi posebneži in čudaki Vendelom, Hercpubom, Skočidedom in Tubolo močno prisoten atribut ljudsko izročilo, oboje pa se pri vseh treh avtorjih zlije v občuteno pripoved s kronotopom prekmurske bližnje preteklosti.
Tematsko je stična točka otroštvo, bodisi posredno kot obdelava otrokom všečnih tem bodisi direktno kot opisovanje doživljajev iz tega obdobja. Otroci se izkažejo za nepokvarjene, dobrosrčne paglavce, ki kdaj res sunejo pest suhega sadja, a jih peče vest do te mere, da si kar sami nalagajo pokoro. Bralcu se odkupijo s tenkočutnim razumevanjem za vaške posebneže in njihove fantastične zgodbe ter z nesebično pomočjo, ki jo nudijo postaranemu mlinarju, najboljšemu pripovedovalcu zgodb. Njihov prvinski strah pred hudobnimi cigani, zgrešene iluzije o pomembnosti njihovih bližnjih, naivne predstave o Ameriki in prvi plahi ljubezenski doživljaji: vse to jih naredi karseda prikupne in življenjske.
Ker je razplet pogosto mračen in se občasno pojavljajo elementi fantastičnosti, ljudsko izročilo pa je močno prisotno, bi lahko zbirko kot celoto po tej plati označili za zbirko pripovedk. Ležernost in enostavnost pripovedi ter občutek, da bralec zgodbe v narečnih variantah posluša in ne bere, tako opredelitev le še podpira. Vendar pa ji drugi, izrazito osebno izpovedni pol zbirke, ki ji daje tudi druge konotacije in jo dviguje nad eksplicitnost pripovedke, močno nasprotuje. Rezultat je knjiga, ki vzbuja vznemirljivo ambivalentne občutke in se jo da brati na različne načine. Knjiga torej, ki se lahko prikupiti marsikomu, ne glede na starost ali literarni apetit.
Nazaj na prejšnjo stran