Roman Pes z Atlantide je še eno delo Dolenčevega morskega opusa. Tematika in motivika sta torej zanj že kar pričakovani, podobno pa tokrat velja celo za zgodbo samo, saj jo avtor napove že v noveli Odisej iz Gdanska [Zirka novel Rum in šah. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993.]. "Kaj vse je že naplavilo! Še psa, živega psa, ki se je naselil pod svetilnokom...a to je druga zgodba".

V obeh delih je na začetek umeščen kratek ekskurz o insulomaniji in ugibanje o ljudeh, ki za njo "bolehajo". So morda daljni potomci Atlantidov, da se nihče od njih ne more odreči vnovičnemu in vnovičnemu zahajanju na lasten, še obstoječ otok? Avtorjeva Atlantida je prelep jadranski otok Biševo in kot pravi v Odiseju iz Gdanska, bo "na njej plul ali z njo potonil". In prav metaforični potop je v Psu z Atlantide izstopajoč; vse prejšnje pripovedi opisujejo le otokovo "plovbo", avtor v njih nastopa kot kronist, nekakšen ekskluzivni pripovedovalec njegove perpetuirane zgodbe. Od tega ne odstopi niti v svojem najnovejšem delu, vendar tu od začetka proti koncu stopnjuje okus po "potopu", ki poteka na dveh ravneh: njegovi lastni in občečloveški.

Formalna zgradba romana, ki bi ga po obsegu lahko imeli tudi za novelo, je takšna, da potop zlahko ilustrira. Kompozicijsko je zgodba uokvirjena s pripovedovalčevim ponovnim prihodom na Biševo na začetku in prvo vojno izkušnjo mirnega, do tistega trenutka od sveta nekako kar pozabljenega otoka na koncu, ko se dogajanje spet vrne v pripovedni in z vsemi problemi človeštva obremenjeni realni zdaj. Vse kar se dogaja vmes, je retrospektiven prikaz avtorjevih doživetij na otoku, "ki ga je naučil morja". In čeprav se štirje mladi turisti, katerih dopust spremljamo v pripovedi, nekakšno okostje in rdeča nit zgodbe, služijo njihove prigode in misli le kot vzvod, ki pripovedovalcu omogoči, da se mu utrne asociacija na njegove lastne. Zato je zgradba romana izrazito fragmentarna, stkana iz navidez nepovezanih pripetljajev, ki jim je skupno le obujanje spominov na minulo mladost ter iz motiva psa, ki desetkrat [Pes z Atlantide. Ljubljana: Mladika, 1993. , strani 6, 10, 12-14, 41-42, 61, 86-89, 100, 101, 105,112.] preseka tok dogajanja in je v delo vključen kot nekakšen ostinato.

Pripoved je vseskozi prvoosebna in izrazito avktorialna, kar Dolenc s pridom izkoristi za izražanje svojih pogledov in komentiranje medosebnih zapletov štirih mladih turistov. Ker gre v dobršni meri za avtobiografskost, je razločevanje med avtorjem in pripovedovalcem praktično nemogoče, še posebej, ker se avtor skozi ves roman postavlja visoko nad dogajanje, tudi kadar pripoveduje lastno zgodbo, in si pridrži pravico do komentarja in interpretacije s povsem osebnega stališča. Izrazit je pokroviteljski odnos do mladih turistov in mladosti nasploh. Dolenc se postavi v vlogo, da je pravzaprav doživel že vse, jasno mu je kakšne napake je zagrešil sam in kakšne bodo zagrešili štirje mladi turisti. Mladost pač, neizkušenost. Vendar mu lastnih napak ni žal in Sonji, Mirjam, Marku in Štefanu ne deli nasvetov, saj ve, da je treba živeti in izživeti. Samega sebe šestkrat [Strani 8, 18, 36, 45, 51, 96.] v delu okarakterizira kot starca in se vseskozi z nostalgijo spominja časov, ko še ni vsega doživel. Tako kot je iz njegovih prejšnjih del vela življenska sila, se v Psu z Atlantide prvič izkristalizira apatija, spoznanje o nesposobnosti živeti na način iz mladih let, način na katerega je avtor vseskozi prisegal in očitno prisega še zdaj. Ta potop lastnih idealov pa avtor sprejme kot nekaj povsem naravnega. " [...]predolgo je že, tako dolgo, da se mi kar zvrti od tega, leta so pač, bila so, potekla so, in nam je potekel rok trajanja. Nismo plemenito vino, ki bi z leti pridobilo, ampak kvečjemu divje otoško vino, ki ga je treba do nove trgatve popiti, sicer se skisa. [...] Smo popiti ali samo skisani?". Pomagati se torej ne da, na stara leta je nujno spremeniti življenski slog, zato je mladost potrebno izkoristiti, kajti "preteklost je obala [...], obala, ki se oddaljuje, in to je obala kopnega; zdaj je daleč; mogoče se je ne bom nikoli več dotaknil". Na to novo komponento Dolenčevega pisanja se bo potrebno šele navaditi; zaenkrat deluje moteče, saj namesto močnega poleta, s katerim je znal pri bralcu zanetiti ogenj radosti bivanja v intimnem, od objektivne realnosti sicer odvisnem, a močnejšem in važnejšem svetu, v katerem lahko individuum z lastno energijo preseže entropijo okolice: zadiha s polnimi pljuči, razvije jadra in sam pihne vanje ter odpluje kamor ga je volja, sedaj uvaja prazno obujanje spominov na pretekle plovbe, ko je jambor še stal, ko so bila jadra polna tudi ob brezvetrju in ko je bilo še toliko nepreplutega morja, da se je krmar kar stežka odločil za kurz. Te Dolenčeve jadrnice ni več, potonila je z njegovo zrelostjo in ni več upanja, da bo še kdaj zaplula.

Kdo ve, morda pa si bo namesto nje kupil jahto. Da mu je postalo več do udobja, nam demostrira v Psu z Atlantide na dveh mestih. Večkrat nas opozori, da ima otok svojo zgodbo, ki jo znova in znova pripoveduje na isti način, a da si to privošči avtor sam, je pretirano arogantno. Po prvem, praktično prepisanem odlomku, bralca sicer izzove: "Kako vedno isto zgodbo pripoveduje! Tako je že stara, da so jo že zapisali in mnogi prebrali [...]", prepis drugega, daljšega, pa previdno zamolči. Oba sta iz novele Nevidno grobišče, kjer je zgodba Mirjam, Sonje, Marka in Štefana prvič popisana in se prepleta z zgodbo Avstrijca Klausa, ki je bil med drugo svetovno vojno ujetnik na Biševu, v taborišču, ki mu je poveljeval barba Šibe. V prvem odlomku [Pes z Atlantide, stran 26; Nevidno grobišče, stran 48] Šibe pove četverici, kako je bilo, ko ga je Klaus po vojni poiskal. Prepisan je le začetek pogovora, v nadaljevanju Šibe povzame to, kar se dogaja v Nevidnem grobišču simultano z zgodbo o četverici. Bolj zanimiv je drugi odlomek [Pes z Atlantide, stran 96-99; Nevidno grobišče, stran 57-58 in 62-64], ki opisuje Sonjin in Štefanov spolni akt, s katerim oba prevarata svojega stalnega partnerja. Ob minimalnih spremembah, ki jih je avtor vnesel v oba odlomka, je pri drugem opravil tudi večji poseg. Izpustil je namreč motiv masturbiranja. Sočasno s Sonjinim in Štefanovim zlitjem, se v Nevidnem grobišču samozadovljuje Marko in "njegovo seme pije skala". A takrat je bil Dolenc še samski (?), v Psu z Atlantide pa nam predstavi ženo in sinka. Potopil je mladost in neodvisnost, njegovo seme več ne brizga v prazno, ostarel in hkrati dozorel je.

Vsekakor pa se ta zrelost manifestira na pozitiven način v avtorjevem slogu. Stil je dovršen, metaforika tematska, zmeraj prežeta s podobami iz morskega sveta, ki močno učinkujejo na bralca, če le ni zdolgočasen že ob sami omembi morja, a kljub mehkosti in zanesenosti ne izzvenijo patetično. Zanimiva je tudi konstrukcija odstavka, ki v delu nastopa kot pomembna konstituitivna enota in v katerem je najbolj viden odmik od Dolenčevega dosedanjega fabulativno močnega pisanja v sfere refleksivno orientiranega. Uvaja ga pripoved, ki jo avtor izkoristi za refleksijo, nato pa ga često sklene z duhovito iskrico. Tak vzorec, katerega osrednji in najmočnejši del je prav refleksija, omogoča sintezo različnih, tudi manj pomembnih elementov v enovito sporočilo, ki presega okvire izhodiščnega narativnega uvoda, saj, še posebej, ko je okrepljeno s humornim zaključkom, sili v območje razmišljanja o občečloveških problemih.

Psa z Atlantide prežema temeljna ambivalentnost med kopnim in morjem, realnim svetom in Atlantido, človekovim brezdomstvom v moderni družbi in njegovo intimnostjo. Pripovedovalec beži pred verigami in betonskimi celicami današnje, s časom in materializmom obremenjene ter eksistencialnih problemov polne civilizacije v prvinsko življenje na morju, v objem neokrnjene narave, na Biševo, na Atlantido.

Tam časa ni. O tem pričajo pripovedovalčevo zavestno dopuščanje morebitne kronološke neurejenosti v fragmentarni mreži spominov, utrinkov in reminiscenc na prejšnje obiske in doživljanja tega jadranskega bisera ter hkratno poudarjanje nebistvenosti časovnega zaporedja dogodkov, pa seveda sam odnos do morja, ki je od nekdaj in bo vekomaj ostalo, ki nikoli ne preneha valoviti in je s svojo nepojmljivo vodno maso stalnica, prek katere človeška optika ne seže.

Morje, prvinski čudež, nastopa kot zdravilo za civilizacijske norije in nesmisle, posameznik se je s kopnega, kjer je njegova eksistenca vprašljiva, če že ne nemogoča, in kjer ga vztrajno tlači čas, prisiljen umakniti na Atlantido, otok, ki je del morja, morje pa je prazačetek človeštva. Smo namreč "nesrečni sesalci, ki so morali zapustiti morje", pri čemer posameznik ni mogel odločati. Lahko pa se vrne zdaj in ko to naredi, je kot pripovedovalčevo dete, "mali rožnati fantek v trebuhu pečine, pripet v modro svetlobo". Pod morsko gladino se mu odpre idilična, pravljična, bajeslovna podoba morske flore in favne, pozdravijo ga "morski bratje in sestre", "zagrne ga mokra modrina, pod njim se odpre drug svet, pa tudi drug čas".

A to zlitje z naravo je zgolj navidezno, saj prvinski stik človeka z njo ni več mogoč. Atlandida je potonila že zdavnaj, v samih povojih človeštva, ubila jo je zavest, to hkratno prekletstvo in blagoslov, razločevalna lastnost homo sapiensa od drugega živega. In četudi si človek nadene potapljaško obleko, ne more več nikoli postati riba. Vselej se pod gladino spusti z določenim namenom, in vselej se vrne nazaj, medtem ko morska flora in favna enostavno sta, ne da bi se tega zavedali in ne da bi kdajkoli poskušali najti več, se vprašali zakaj ali spremenili biotop.

Človek je sposobnost takega instinktnega življenja za vedno izgubil. Morja sploh ne razume, njegova lepota mu ne zadostuje, vanj se podaja zgolj ubijat. Dolenčevi junaki si ob vsakem spustu vanj nadenejo bojno opremo, brez puške z naostreno harpuno se jim zdi potapljanje nesmiselno; izgubilo bi namreč vsak izziv. Človeku-lovcu ne gre za hrano, kot mureni ali hobotnici, "ki si nista nasprotnici - le hrana druga drugi", ženejo ga drugi nagibi. Ubijanje zaradi ubijanja mu pomeni zadoščenje, zmago nad naravo, potrditev pred drugimi. "Lovec, ki se vrača s plenom, ve, kaj si misli ženska". In če že poskuša izgnati iz zavesti slo po ubijanju, se to zgodi le, če jo preplavi kakšna druga. "Zakaj se mi kar na lepem ne zdi prav, da ubijam ta čudovita bitja? Mogoče enostavno zato, ker nisem lačen? Mogoče zato, ker vem, da v nebu nad mano lebdi Albina, in to je bitje, ob katerem me lakota mine, kvečjemu si zaželim kozarec vina in potem še mnogo več od tega.".

Hkrati z izzivom, pa predstavlja morje tudi opsesijo, ki se je insuloman, ki je ob tem še strasten podvodni ribič, ne more iznebiti. Zahteva popolno predanost in, kot ženska, nima ter ne prenese tekmeca, le da je dosti močnejše in bolj privlačno s svojo skrivnostnostjo, ki vabi. Podvodni ribič znova in znova sliši glas, ki ga v globinah kliče in mami, da bi prestopil na drugo stran, se odpovedal tuzemskosti in se zlil z naravo v smrti. In čeprav je taka smrt neboleča, poetično lepa, človeku zavest o bivanju ne dovoli, da bi se prepustil klicu velike skrivnosti modrine.

Zanimiv in zgovoren je sam naslov Pes z Atlantide. Atlantida, potopljeni otok, izgubljeni idilični svet začetka, ko časa še ni bilo, ko je človek še živel v mitskem svetu, bil eno z naravo in bogovi, ko ga še ni povozila lastna civilizacija ter pes, zvesto, čuteče bitje in hkrati "pes silhueta, pes prikazen, pes fantom, pes stražar". V romanu se je znašel na otoku zato, ker ga je gospodar namenoma pustil tam. "Doma, v mestu tam čez, je lajal, in je šel na živce ženi in sosedom, za lov ni bil več dober, postaral se je in ker ga nihče ni hotel ubiti, ga je lastnik, ki je občasno oskrboval svetilnik, sklenil pustiti na otoku". In pod svetilnikom je ostal, zrl v daljavo čez morje in napenjal smrček v hrepenenju po tistem, ki ga ni bilo več nazaj. "[...] morje in veter sta dokončno odnesla vonj po lastniku iz njegovega smrčka. Ostal je samo spomin na vonj". A kljub temu "je sedel zmerom na istem mestu in zmerom je gledal v isto smer".

Pes torej simbolizira hrepenenje po vsem, kar je izgubljeno in minljivo: na avtorjevi intimni ravni mladost, na občečloveški pa možnost prvinskega življenja, svet neobremenjen s časom, pristnost medčloveških odnosov ...

Kaj pa se zgodi z Atlantido-Biševim? Vojna vihra ga ne preskoči, "tretjega dne novega štetja" se zvok jeklenih ptičev zareže v otoško idilo z ostrino britve in razmesari složni mitski svet insulomanov. Kruta realnost vnese v tjakajšnje življenje strah, in cerkev, katere oltar je bil v obdobju življenja priča čarobnemu spolnemu aktu, napolnijo po dolgih letih molka zvoki zvonov smrti. Ko eksplodira sovražnikova ladja, domačini rešijo posadko. Tri sveče, ki so svetile ob davnem aktu ljubezni, zamenja sto novih, ki svetijo stoterim ljudem, ki so se, vsaj tokrat, ognili smrti. Povsem neopazno pa je ubit pes in zazdi se, da je z njim ubito tudi upanje v povrnitev vsega, kar simbolizira.

Zadnji stavek romana: "Sedel sem na svoj rep in se zastrmel čez reko morjá , ki je tekla skozi preliv", pa vendarle zatrdi, da upanje živi naprej, da bo hrepenenje ostalo in da lahko vlogo psa prevzame vsak posameznik. Dolenc nam torej po eni strani slika potop, po drugi pa nanj ne pristane; sklepna identifikacija s psom izriše njegovo vero v trdoživost človeškega hrepenenja, ki v območju posameznikove intime nikoli ne dopusti popolne deziluzije.