A ravno ta paradoks daje Ottliku pisateljsko moč: njegovo problematiziranje besednega sporočanja, spraševanje o tem, kaj je bistveno in kako to izraziti, nejevera v možnost kronološke pripovedi ter nenehno iskanje in prepletanje smislov, ga ne pripeljejo le do pogoste metafikcije ampak, po besedah Petra Esterhazyja, do "besedila kot pokrajine".
Zgodba je razdelejena na tri dele in uvod, ki ni v neposredni zvezi z glavno zgodbo, uvede pa glavnega, prvoosebnega pripovedovalca Bebeja in tretjeosebni rokopis že pokojnega Medveja, tovariša še iz časov vojaške šole. Rokopis služi kot nekakšna pretveza za celotno zgodbo. Medve je postal pisatelj, Bebe pa slikar, ki rokopis komentira, popravlja in dopolnjuje s svoje, slikarske perspektive. Roman konstituirata dva principa: časovni preskoki, približevanje in hkratno oddaljevanje ubesedenemu, poskus kompenzacije "napačnih poudarkov in enostranskih gledišč" ter podajanja velike slike: "še nepoznanega, pristnejšega reda neurejenih stvari" po eni strani ter vestno, anatomsko natančno portretiranje posameznih drobcev kot sinhronih elementov časa, "ki je izgubil svoje agregatno stanje" po drugi.
S prihodom v zavod, to šolo na meji, pa ne le v geografskem temveč predvsem v psihološkem smislu, se gojencem poruši svet. Kdor je "zjutraj še vedel za red sveta in razumel vse življenje", že proti večeru ne more več razumeti prav ničesar. Ne le teror vgojiteljev, odločenih, da iz malčkov stešejo "prave ljudi", ampak tudi maltretiranje s strani starejših gojencev, elite, ki si je edina izborila svobodno in človeka dostojno življenje, nasilno in v trenutku prekinejo dotedanjo otroško idilo. Marsikdo se na začetku ne more prilagoditi temu načrtnemu ubijanju individualnosti in brezkompromisnemu privzgajanju kolektivnega vojaškega duha po osnovnem principu: "naj se je zgodilo karkoli, dobra, slaba ali nevtralna stvar, vedno je sledila kazen". Upornike izključijo, vsi ostali so se prisiljeni ukloniti, lastno individualnost pa iščejo, na drugih nivojih: Medve piše, Bebe slika, Szeredy muzicira. In tako lahko klub vsemu spoznajo, da "se svetu ni treba prilagajati, ampak ga ustvarjati, ne preurejati tega kar je v njem, ampak dodajati".
Ottlik odpira zanimiva etična vprašanja o vlogi posameznika v svetu, ki poskuša zatreti vsako sled individualnosti. Ne dramatizira in ne travmatizira, ne zanika zakonov skupnosti in kolektivizma, poudari le, da je posameznik sposoben preživeti, če se zna prilagoditi in boriti: proti svetu in proti sebi, zase in za kolektiv.
Nazaj na prejšnjo stran