Dejanski napredek predstavljata pravzaprav zadnja dva nivoja. Ilustracija tretjega so črkovalniki (predvsem za tuje jezike, ki jih poznamo iz urejevalnikov teksta), pri četrtem pa gre v največji meri za ekspertne sisteme, kompleksne pripomočke za podporo strokovnemu znanju.
ODLOČANJE
Odločanje je proces, s katerim se srečujemo res vsakodnevno. Definiramo ga lahko kot izbiro neke variante izmed več možnih in to tako, da bo najbolj ustrezala postavljenim ciljem. Na videz enostavna operacija pa je, kot vsi vemo, lahko vse prej kot to. Problemov, ki lahko nastopijo je več vrst: zapleteni ali nepopolno definirani cilji, preveliko število parametrov, ki jih je pri odločitvi potrebno upoštevati, njihov napačen izbor ali zgrešeno rangiranje po pomembnosti, nepopoln ali preširok nabor variant, neobstoječi ali napačni podatki o lastnostih variant in drugi. Ali se jim je mogoče z uporabo računalnika izogniti? Vsem prav gotovo ne. Tehnologija tudi na tem področju ne more samostojno pripraviti nabora variant ali relevantnih parametrov, pomaga pa pri premagovanju kompleksnosti ter omogoča temeljite in pregledne KAJ-ČE analize v primeru nepopolnih oziroma vprašljivih podatkov. Smiselna je torej uporaba na tretjem oziroma četrtem od zgoraj omenjenih štirih nivojev uporabe informacijske tehnologije.
FORMALIZACIJA
Prvi korak za računalniško podporo odločanju je teoretične narave - zagotoviti je treba formalen opis odločitvenega procesa, kajti le tako je mogoče njegovo modeliranje s pomočjo informacijske tehnologije. Čeprav formalizacija ni trivialna, se vanjo ne bomo spuščali, povejmo le, da v računalniku predstavimo vsako varianto opisano z množico atributov (oziroma parametrov, ki so za odločitev po našem mnenju relevantni) in funkcijo koristnosti, s katero variante vrednotimo. Enoparametrsko ocenjevanje je enostavno, vendar v praksi praviloma nastopa več parametrov, ki jim je potrebno nekako določiti pomembnost. Želimo se odločiti za varianto, ki je boljša po parametru x in ni slabša po y in tako z vsakim parom atributov. Ker ti v praksi pogosto niso neodvisni (na primer cena in kvaliteta), se odločanje precej zakomplicira in potrebno je proučevati ali se poslabšanje po nekem kriteriju kompenzira z izboljšanjem po drugem ali ne, pri čemer je seveda nujno upoštevati pomembnost posameznih kriterijev (paramretrov). Skupna ocena je nazadnje agregirana iz delnih ocen s pomočjo funkcije koristnosti, ki je lahko določena na tri osnovne načine: aksiomatsko, ki je edini formalno pravilen način, a je v praksi redko uporabljen; z neposrednim, ad-hoc pristopom, kjer si jo gladko izmislimo le na podlagi izkušenj ali občutka, kar je, čeprav se morda sliši malce naivno, najbolj pogost in ponavadi povsem ustrezen način; ali pa na podlagi učnih primerov, ko računalnik z avtomatskim učenjem funkcijo koristnosti konstruira sam.
RAČUNALNIK
Kje lahko torej koristno pomaga računalnik? Kot že omenjeno celo pri določanju funkcije koristnosti, vsekakor pa s poenostavitvijo pri vnosu opisa variant ter izračunavanju delnih in končne ocene pri posameznih variantah. Še posebej se izkaže pri odločanju s tveganjem, takrat torej, ko so opisi vseh ali nekaterih variant nepopolni, ali kadar vemo, da držijo le z neko približno določeno verjetnostjo. V takih primerih tehnologija izjemno pospeši vrednotenje različnih verzij, saj lahko izvede KAJ-ČE analizo; za manjkajoče parametre vstavi različne vrednosti iz domene, varira verjetnosti pri približno določenih podatkih in poda rezultate vseh različic ter na ta način poveča kvaliteto odločitve, saj odločevalcu poglobi vpogled v problematiko in mu morda odpre nove aspekte. Podobno je v primerih, ko se je težko odločiti, kakšno pomembnost pripisati posameznemu kriteriju. Spet pride v poštev podrobnejše proučevanje različnih verzij.
Ena najvažnejših funkcij računalnika v procesu odločanja pa je povečanje transparentnosti odločitve. Kadar je potrebno izbrano varianto zagovarjati, nudijo orodja za podporo odločanju razlage odločitev v obliki poročil. Izpostavijo dobre in slabe strani variant in razloge, zakaj so bile posamezne izmed njih izključene; predstavijo relativne pomembnosti kriterijev; pregledno opredelijo funkcijo koristnosti oziroma odločitvena pravila, uporabljena v postopku; opozorijo na nepopolne ali le z določeno verjetnostjo definirane podatke.
RAČUNALNIK ALI ČLOVEK
Iz povedanega je jasno, da računalnik ne more odločiti namesto človeka, lahko pa mu odločitev pomaga sistematizirati, poenostaviti in skrajšati, lahko mu jo pomaga bolje razumeti in ji dvigniti kvaliteto. Pravzaprav tako, kot na drugih področjih uporabe.
Nazaj na prejšnjo stran