Njene številne romane, deloma tudi otroške, preveva raymišljanje o razmerju med preteklostjo in sedanjostjo, o tok časa, odnosu jezik - resničnost ter kolektivna zgodovina - osebni spomin. Zato ne presenča, da je tako tudi v Mesečevem tigru, po obliki nekakšni avtobiografiji izmišljene osebe Claudije Hampton, poudarjene individualistke in zgodovinarke z neortodoksnimi pogledi na stroko. "Pišem zgodovino sveta," pove Claudia bolničarki na svoji smrtni postelji. Zgodovino sveta in obenem svojo, "zgodovino sveta po Cludijinem izboru: dejstva in domišljijo, mite in dokaze, podobe in dokumente."
Kje je torej meja med avtobiografijo in zgodovino, med resničnostjo in domišljijo, kakšen je ustroj časa? Claudia dvomi o linearnosti časa in zgodovine. "Od nekdaj mislim, da bi bil kaleidoskopski prikaz /zgodovine/ zanimivo bogokletstvo... V moji glavi ni kronologije..., nobenega zaporedja ni, vse se dogaja hkrati." Vsi črpamo iz kolektivne preteklosti, "ta je last vseh, a vendar tudi globoko zasebna", iz nje se napajamo selektivno, pristransko, kajti ni je mogoče zaobjeti. "Smo speče zgodovine sveta" in vanjo vlagamo svojo resnico, četudi je ta le plod domišljije, ki "se zdi trajnejša od resničnosti". Claudijina vera, da beseda ohranja minljivo, ji narekuje, da svojo zgodbo artikulira. "Nikoli se ne neham čuditi. Da so besede trajnejše kot karkoli drugega, da jih odnese veter, da prezimijo in se ponovno zbudijo, se kot zajedalci skrivajo na najbolj neverjetnih gostiteljih, da preživijo in preživijo in preživijo."
Kolektivna zavest in svetovna zgodovina nista kaleidoskopični le v časovnem smislu, ampak tudi v samem ustroju: tvorijo ju izkustvena zrnca utrinkov življenj posameznikov; mozaik, ki se kaže navzven, pa je odvisen od tega, kako vsakdo strese cev. Claudia pripoveduje zgodbo o pripetljajih in dogodkih, fragmentih in obdobjih, osebah, ki so zaznamovale njeno življenje. "Večina življenj ima stržen, jedro, vitalno središče." V njenem primeru sta to gotovo dve osebi: v otroštvu brat Gordon, ob katerem si je izpilila svojo tekmovalnost in uporništvo ter kasneje Tom, častnik angleške vojske v Egiptu med drugo svetovno vojno, prva in edina prava ljubezen takratne vojne reporterke in kasneje uveljavljene zgodovinarke. Po Tomovi smrti v boju, si Claudia sicer ustvari družino, ki pa nikoli ne prevzame vloge jedra njenega življenja. Preseneča pronicljiva distanca, s katero je Claudia sposobna opisati odnose s svojimi bližnjimi, kritičnost in samokritičnost, ki večkrat mejita že na ciničnost, po drugi strani pa polnokrvna, vehementna povezanost z življenjem; izrazita toplina do enih in odklanjanje drugih, racionalno seciranje in čustveno dojemanje. Penelope Lively tako s Claudio ustvari psihološko pretanjeno izdelan lik samosvoje in nenavadne, uspešne in ustvarjalne ženske, katere življenska zgodba se bralca na čustvenem nivoju več kot le dotakne, hkrati pa mu vsili racionalne impulze, ki zahtevajo razmislek o njegovi lastni zgodbi.
Pripovedovalka pa ne izhaja le iz lastne perspektive. Zaveda se neprenehne interakcije med ljudmi, zaveda se, da njena zgodba zadeva tudi druge in da je njihov pogled na iste dogodke drugačen. "Tako, ker je moja zgodba tudi njihova, morajo spregovoriti vsi..." In res jim večkrat prepusti besedo s tehniko podajanja istega dogodka po večkrat: vsakič s perpektive drugega akterja. Kljub temu pa se Claudia zaveda, da s tem ni nič bližje absolutni resnici, da ta sploh ne obstaja, saj jo onemogoča kaleidoskopska, individuala samoreprezentacija realnosti. Absolutno je posamezniku nedosegljivo, a kljub temu mora vsakdo prispevati svoje. Če kdo tega ne naredi, je oškodovana kolektivna zavest, svetovna zgodovina pa je stkana iz nitke manj. Nekaj teh nitk poskuša zato vtkati Claudia.
Posameznik je torej vse, njegovo videnje sveta je (zanj) edino pravilno, hkrati pa je v univerzumu totalna ničla, njegovo življenje in smrt sta nepomembna, celo neopažena, če nič ne prida h kolektivnemu. "Kajti če nisem del nečesa, nisem nič," zapiše avtorica proti koncu tega odličnega romana in ga konča z opisom Claudijine smrti: "V sobi se je zgodila sprememba. Prazna je. Izpraznjena... Svet se vrti naprej. Radio ob postelji objavlja znak za točen čas in neki glas začne brati poznopopoldanske novice." Claudia je spisala svojo zgodovina sveta.
Nazaj na prejšnjo stran