Boštjan Resinovič

Res je bil že skrajni čas, ampak nikoli ni prepozno. Internet, kot vse kaže, postaja dejansko dostopen skoraj vsakemu študentu. Pobudo je prevzel ŠOU in zdaj obljublja uporabniško ime vsakememu študentu, ki bo zanj zaprosil.

Članek je bil pravzaprav mišljen malo drugače. Hotel sem se izkazati in med drugim izbrskati imena profesorjev ali drugih kontaktnih oseb, ki na posameznih fakultetah skrbijo za dodeljevanje Internet uporabniških imen študentom. In dejansko bi jih bilo potrebno prav izbrskati. Nisem namreč uspel najti enega samega osebka, ki bi vedel kaj povedati o vseh teh ljudeh. Kanček nesposobnosti z moje strani, morda? Ali pa le pomanjkanje koordinacije ter volje za uresničitev gesla: "Internet za vsakega študenta", ki sicer ni bilo nikjer eksplicirano, bilo pa ga je le nekako čutiti po širni ljubljanski Univerzi. Marsikdo se je do svojega uporabniškega imena že prikopal na fakulteti, marsikdo pa je zaradi omejitev tudi zvisel. Saj veste: "Ja, počakati bo treba do tretjega letnika", ali pa kaj podobnega. Saj se nam morajo smejati vsi tisti gimnazijci, ki so do Interneta prišli kar prek svojih šol in morda celo še niso tretji letniki.

Da se kljub temu v okviru univerze le dogaja kar nekaj koristnega, priča na novo vzpostavljena mreža Metulj, ki povezuje računalnike različnih fakultet, Računalniškega centra univerze in Arnesa ter tako omogoča kvalitetnejšo lokalno komunikacijo. Hrbtenica te mreže je 100 Mbitni FDDI obroč, na katerega se fakultete z optično tehnologijo lahko priključijo z linijami propustnosti 10 Mbitov/s, tiste z najetimi navadnimi linijami pa so omejene na hitrost prenosa 128Kbitov/s. Ozko grlo sicer še vedno ostaja povezava od Arnesa v svet, a tudi tu lahko slej ko prej pričakujemo boljše čase.

No pa se vrnimo k osnovnemu namenu članka. Kako si lahko torej študent izbori dostop do Interneta, če si ga doslej na faksu še ni uspel? Na ŠOU so se lotili smelega projekta, ki so ga poimenovali KISS (Komunikacijsko Informacijski Servis ŠOU) in katerega geslo, tokrat jasno in glasno, je prav "Internet do vsakega študenta" in to zastonj. Pa ne le v Cybercafeju kot doslej, ampak zares: od doma iz fotelja, pa še pivo je cenejše kot v KUDu ali v K4. (Ko smo že pri tem, a se tudi vi sprašujete, kako je lahko pijača tam tako draga, če pa naj bi K4 le nekako bil v prvi vrsti namenjen študentom ???)

Po zagotovilu študentskega ministra za medije, Jake Repanška, bi naj začeli uporabniška imena dodeljevati ravno enkrat takrat, ko boste tale članek brali v novi Tribuni. Pa le ne skočite takoj, vsaj članek lahko preberete v miru. Potem pa direktno na Kersnikovo in se pozanimajte, kje se je potrebno prijaviti. To na žalost v trenutku, ko pišem članek še ni znano, vendar si predstavljam, da vsa stvar ne bo šla mimo brez primerne reklame, tako da se boste že nekako znašli. Upam, da tule ne širim kakšnih dezinformacij in bo vse skupaj res steklo v obljubljenem roku. Manjše zamude sicer toleriramo, večjih pa verjetno tako ne bo!

In ko pridete na vrsto (nas je le kar nekaj), kako naprej? Kdor nima računalnika, telefona in modema, si ne bo mogel kaj dosti pomagati. Vsem takim svetujem, da le še naprej poskušajo na faksu, ali pa dajo za pivo malo več in se podajo v Cybercafe, kjer pa kako bolj resno delo verjetno odpade, saj je v primeru gneče dostop omejen na pol ure. Za vse ostale pa vesela vest, da bo dostop, kot se spodobi, možen po protokolih SLIP in PPP, kar po domače povedano, omogoča, da vaš računalnik ne deluje le kot terminal v Internet priključenega oddaljenega računalnika, s katerim se povežete po telefonski liniji, ampak da je del Interneta prav vaš računalnik. Na ta način pa je mogoče uporabljati pregledovalnike za grafične uporabniške vmesnike, skratka: dobiti grafičen dostop do Interneta. Modem in telefon seveda še vedno potrebujete, da se lahko preko ene od za sedaj dvanajstih telefonskih linij, ki jih ima ŠOU zakupljene na Medicinski fakulteti ter nato preko Metulja in Arnesa povežete s širnim svetom Interneta. Maksimalna hitrost dostopa do Medicinske fakultete bo 28.800 bitov/s. Da ne pozabim, k uporabniškemu imenu sodi čisto vaš elektronski poštni predalček, e-mail pa nikakor ni nekoristna stvar. Tudi če ste za pisanje pisem še bolj leni kot jaz, boste verjetno ugotovili, da je elektronsko dopisovanje bolj elegantno od papirnega in boste začeli na veliko pošiljati sporočilca.

Pridobitev uporabniškega imena pa je za začetnike šele prvi korak. Kako bo z izobraževanjem? Seveda bo tudi to organizirano prek ŠOU, najverjetneje v Cybercafeju, a na žalost šele v začetku prihodnjega leta. Kaj se če, spet bo treba angažirati kakega znanca, ali pa biti potrpežljiv. Sicer pa, kako že gre tisto: "Kaj je nekaj dni proti Internetu?", ali večnosti, ali nečemu podobno vabljivemu?

To pa seveda ni vse, kar se v zvezi z Internetom dogaja na ŠOU. Omenil sem že Cybercafe. Če kdo še zmeraj ne ve kaj je to, naj povem, da je ideja namesto, recimo, fliperjev ali igralnih avtomatov, v kafič postaviti računalnike in gostom omogočiti dostop do Interneta ter ga tako propagirati in približati čim širšemu krogu, v našem primeru predvsem študentski populaciji. Računalnike v K4 je financiral ŠOU, medtem ko jih je v KUDu Soros. Globalno gledano gre za skupen projekt obeh, Sorosa in ŠOU, saj ljudi, oziroma znanje, ki je za vse skupaj potrebno, finančno podpirata obe inštituciji. V Sloveniji smo s Cybercafeji kar pohiteli in prehiteli ostale države tega področja Evrope, kjer česa podobnega še ne poznajo.

Še bolj so v pohiteli v Študentski založbi ŠOU, kjer izdajajo časopis Very Cyber, Indeed, prvi te vrste sploh. Članki prihajajo prek Interneta z vsega sveta, pri nas jih le zberejo in natisnejo. Ker ste o tem že lahko nekaj prebrali v predprejšnji številki Tribune, se raje ne ponavljamo, povem naj le to, da bo v bodoče do časopisa mogoče priti v Cybercafeju. (Kje si ga dobil doslej mi ni jasno in priznam, da ga še nisem videl, no, zdaj pa ga bom zagotovo.) Projekt Very Cyber, Indeed ni omejen le na založniško dejavnost, v planu so poleg seminarjev in delavnic na Internetu še družabna srečanja in IRC konference, torej druženje in izobraževanje v živo ter prek Interneta.

S Cybercafejem v K4 niso profitirali le obiskovalci, ki lahko dnevno med deseto in dvaindvajseto na štirih (zaenkrat) PowerMacih surfajo po Internetu ampak celotna študentska organizacija, saj je sedaj, ko je prišel Internet na Kersnikovo, blizu čas, ko bo omrežena celotna hiša, se pravi celo Tribuna. In če ne prej, bomo takrat realizirali projekt Tribune na Internetu, tako da nas boste lahko brali tudi v elektronski obliki, pa ne samo nas, temveč tudi nekatere članke časopisov in revij drugih univerz. Za enkrat pa se omejujemo na novo stalno rubriko, v kateri boste našli zanimive naslove z različnih področij, na nekakšno "rolanje po Internetu", namenjeno tako zabavi kot izobraževanju. Tudi to je začetek.

Sploh bi lahko rekli, da se stvari premikajo povsod. Na žalost ne ravno koordinirano, ampak kljub temu uspešno. Tako naj vsaj malo potolažim vse tiste, ki živite po študentskih domovih in ste se ob branju tega članka začeli v pravi Calimerovski maniri na ves glas dreti:"To je krivica", saj seveda nimate telefona in se vam za nekakšno uporabniško ime gladko žvižga. Celo Študentski domovi so se zganili in vsaj novi blok, ki ga gradijo v Rožni dolini, bo omrežen in bo omogočal dostop do Interneta. Plan je torej jasen, tako ali drugače se je treba preseliti tja. Če vam ne uspe, pa ne izgubljajte poguma. Morda bo po takšni akciji, ki jo je pripravil ŠOU, lažje priti do Interneta tudi na faksu in morda se bo kdaj našel v kakšni učilnici tudi kak prost računalnik, na katerem se bo dalo surfati. Sicer pa se, kot rečeno, stvari precej hitro in marsikje premikajo na bolje, zato lahko upamo, da se bo tisto udarno geslo o Internetu in študentih še v naših časih uresničilo v celoti.

Nazaj na prejšnjo stran