Boštjan Resinovič

Alojz Ihan (roj. 1961), po poklicu doktor imunologije, je zelo raznovrsten pisec. Že s svojimi pesniškimi zbirkami Srebrnik (1986, nagrada Prešernovega sklada), Igralci pokra (1989), Pesmi (1990), Ritem (1993) in Južno dekle (1995) je dokazal, da ga privlači zgodba, si obvladovanje daljših besedil pilil skozi številne strokovne in poljudnoznanstvene članke ter esejistiko (knjiga esejev Platon pri zobozdravniku (1997)) in se tako nič kaj presenetljivo, seveda pa uspešno, poskusil še z romanopisjem. Rezultat te literarne evolucije sta romana Hiša (1997) in zdaj še Romanje za dva … in psa.

Junaka zadnjega, Andreja Gorjana, nekakšnega računalniško psihološkega znanstvenika srednjih let, z razpadajočo družino in odtujenima otrokoma na študiju v Parizu, Ihan humorno naslika kot stereotipnega moško šovinističnega romarja med spolnimi užitki ter iskanjem metafizične kozmološke resnice po eni in družinske varnosti po drugi strani. Razpetost med hipijevskimi, materialnimi in hedonističnimi ideali je izvrstna podlaga za ironiziranje in smešenje zahodne družbe šestdesetih let, jugoslovanskega socializma in slovenskega novega liberalizma. Zgodba je trdno zasidrana v realnost, časovno in prostorsko spretno umeščena s pomočjo simpatičnih, pogosto smešnih detajljev, hkrati pa avtor ne izgubi nobene priložnosti, da bi se osredotočil na dogajanje v Andrejevem razmetanem notranjem svetu. Slednjega, posledično pa tudi realni svet, Andreju pomaga pospraviti šele hibrid med notranjim in zunanjim svetom, posebne vrste deus ex machina: utelešenje vesti v obliki psa.

Romanje za dva … in psa ni tipičen slovenski roman, saj junak ne propade. V slovenski prostor pa vnaša še nekaj svežega: Ihan gladko odpravi s slovensko majhnostjo in vase zaprtostjo; romaneskne osebe so pravi kozmopoliti, ki se enako sproščeno in uspešno gibajo tako v Ljubljani kot v Parizu, Londonu, ZDA in Braziliji. Izjemno berljiv in komunikativen roman, ki ga odlikujejo enostaven a dovršen slog, humor in prepričljiva zgodba modernega vsakdana, je zato vsekakor treba prebrati.


Nazaj na prejšnjo stran