Tragične napaka so po pravilu majhne in nepomembne, a se v določenem zaporedju dogodkov izkažejo za usodne. Walter N. King jih je razdelil v tri osnovne kategorije [Walter N. King; Hamlet`s Search for Meaning (University of Georgia Press, Athens, 1982), str.45.]:

• prirojene podedovane lastnosti ali napake
• ekscesen razvoj karakternih tendenc, ki nadvladajo racionalnemu razsojanju
• iz navade izvirajoče oblike obnašanja, ki so produkt pritiska okolice

Hamlet spada v drugo skupino, saj kaže ” ekscesne karakterne tendence, ki nadvladajo njegovemu racionalnemu razsojanju” , ko ga Claudius oropa danske krone. Ob razvoju dogodkov je zmeraj bolj prepričan o različnih zarotah proti njemu. S svojim obnašanjem nazadnje res povzroči zaroto, ki ga ob koncu igre stane življenja.

Čeprav je beseda paranoja že od devetnajstega stoletja v uporabi s približno enakim pomenom, je v modernem psihiatričnem žargonu rezervirana za redke ekstremne primere kroničnih, visoko sistematičnih samoprevar. Specialist bi Hamletu zato morda postavil bolj pogosto diagnozo ” paranoidnega stanja” , za katerega so karakteristične vztrajne, v obnašanju in čustvenih odzivih samoprevaram skladne reakcije. Naj bo prvo ali drugo, dejstvo je, da Hamletov drugače izjemno logičen in analitičen um po neortodoksni izgubi krone zaradi paranoičnih samoprevar ni več sposoben pravilne interpretacije realnosti.

Simptome lahko najbolje preučimo skozi Hamletove odnose z Gertrudo, Ophelio in Claudiusom.

(I, V, 31-32)

[Za podatke o obeh izdajah Hamleta glej literaturo. V angleški verziji so navededene številke dEjanj, prizorov in vrstic, v slovenski pa so namesto številk vrstic podane številke strani.]

Hamlet še zmeraj dvomi. Zdravi Hamlet bi sklepal, da je Gertruda nedolžna, kajti zakaj bi Duh ne zahteval enake kazni zanjo in za Claudiusa, če bi v domnevni umor bila vpletena oba? Bolani Hamlet pa svoje sume demonstrira kasneje še na dveh mestih. V igri znotraj igre, ki ji sam doda nekaj vrstic, Kraljica v igri v eni izmed njih reče :

Še vedno mu torej ni jasno ali je Gertruda sokrivec ali ne. Da bi njegovo stanje še jasneje demostriral, napelje Shakespeare bralca v prepričanje, da bo Halet ubil Gertrudo hkrati s Poloniusom. V to verjame tudi sama, saj prestrašena zavpije :

Kot razlaga Weston Babcock [Weston Basbcock; op. cit., str. 45.], so Hamletovi sumi v tej sceni najbolj razvidni v prvi kvartni izdaji iz leta 1603. Tam je materin strah še bolj izrazit in med zagovarjanjem je prisiljena celo eksplicitno zanikati vsako vpletenost :

Na kraljičino srečo pa se ponovno pojavi Duh, da Hamletu ” nabrusi skoraj otopelo voljo” (whet [Hamlet's] almost blunted purpose) in ga pripravi do tega, da obnovi odnos do matere.

Vendar pa je Hamlet prepričan, da Gertruda ni edina, ki snuje zaroto proti njemu. Njegova ljubezen, Ophelia, se kar naenkrat preneha sestajati z njim. Občinstvo ve, da ji je tako naročil Polonius, on pa ne. Njegoveg analitični um si prizadevaja najti vzrok, a na plano spet stopi preganjavica in ” nadvlada racionalnemu razsojanju” . Prepriča ga, da ima Ophelia novega ljubimca in kdo drug kot le Claudius, ta incestoidni morilec, bi to lahko bil! Da Hamlet verjame natančno to, pričajo mnogi verzi, katerih večino govori Hamlet takrat, ko je ” blazen” , zato za tiste interprete, ki imajo to norost za resnično niso sprejemljivi. Vendar pa v igri ni nikakršnih indikacij, da je resnično nor v smislu, ki ga igra; prav obratno, Shakespeare decicirano zapiše:

in

in

Hamlet ga označi za Jefto (II, II, 192 ; str. 54) in ” fishmonger-ja” (II, II, 412 ; str. 46). Oboje kaže, da ga je imel za zvodnika, ki je svojo hči prodal Claudisu. V osmi knjigi Ovidovih Metamorfoz spremeni Erisihton svojo hčer v ribiča, da je moški, kateremu jo je prodal ne bi spoznal; v Bibliji Jefta svojo hči žrtvuje in Hamlet na tem mestu celo citira balado poznega šesnajtega stoletja, ki o tem pripoveduje. Elizabetanska publika teh dveh aluzij morda ni opazila, ni pa ji mogel uiti izraz ” fishmonger” , takratni evfemizem za posrednika v mesenih zadevah, trgovca z dekleti [Župančičev prevod "trgovec z ribami" je preveč direkten in je zato neustrezen, na kar v študiji na strani 156 opozori Bratko Kreft. Glej tudi Weston Babcock, op. cit., str. 63.].

Ko Hamlet opozori Poloniusa naj Opheliji ” ne da hoditi na sonce” (II, II, str. 46 ; ” Let her not walk i' the sun (II, II, 202) ), da ne bi spočela, mu dejansko pravi, naj je ne pusti blizu Claudiusu, kajti ” sonce” pomeni tu kralja oziroma njegovo pozornost, naklonjenost, kar je relativno pogosta raba. Polonius pa, ki nima pojma o čem Hamlet govori, začne sočustvovati z njim, verjetno zaradi občutka krivde, kajti on je tisti, ki je v Hamletovo ljubezen dvomil in ki je Opheliji prepovedal sestanke z njim.

Da je Hamlet prepričan v razmerje med Claudiusom in Ophelio, pove sam v drugem prizoru tretjega dejanja, ko ji ob Mišnici reče :

Tako Duhove besede kot dejanja Gertrude in Ophelije utrdijo Hamletovo prepričanje o zaroti proti njemu, s Claudiusom v glavni vlogi. Ne samo da ga je z umorom očeta oropal krone, ampak je povrh zapeljal še njegovo mater in dekle. Vendar pa so ta prepričanja zgrešena. Claudius je res uzurpiral prestol, to je očitno, ni pa nujno, da je zapeljal Gertrudo. Povsem mogoče je, da je bilo prav obratno, kar za Elizabetance ne bi bilo nič nenavadnega; ženskih intelektualnih sposobnosti res niso visoko cenili, a njihov ” sex appeal” so nesporno priznavali. Prav tako mu ni speljal Ophelije, razen če je Shakespeare smatral to za tako obrobno stvar, da ni čutil potrebe vključiti v delo prav nobenih indicev o njunem ljubezenskem razmerju. In kar je najbolj važno: Claudius ni ubil Hamleta Starejšega.

Shakespeare je Hamleta zasnoval na podlagi zgodbe, ki jo je danski zgodovinar Saxo Grammaticus vključil v svojo Dansko zgodovino ali pa morda na Belleforestovih Tragičnihih zgodbah, kjer gre res za uboj, ki ga zagreši kraljev brat, da bi se dokopal prestola. Znano pa je, da Shakespeare ni bil fabulist in da si je zgodbe izposojal, jih preoblikoval in jim vcepljal dramatičnost. Nemogoče je torej dokazati, da je v primeru Hamleta prevzel tudi uboj starega kralja - da pa se nasprotno, iz teksta samega pokazati, da je umor več kot dvomljiv in da gre morda res za nesrečen kačji pik, kot se govori na dvoru (I, V, str. 30 ; 41-44).

Scena z Duhom je najbolj begajoča v vsej drami. Zakaj se je Shakespeare sploh odločil, da Hamlet o umoru izve na ta način, saj bi lahko izbral resnično osebo, ki bi o tem kaj vedela iz prve roke ali pa bi bila seznanjena z morebitnimi sumi Hamleta Starejšega; če že ne to, pa morda kakšno pismo, ki bi ga napisal oče še pred smrtjo in v katerem bi razkril, da sumi, kako mu po življenju streže lastni brat? Igra s tem, vsaj na površini, ne bi izgubila ničesar, hkrati pa ne bi bilo nobene zmede. A dejstva so drugačna in tako je bil Duh tema mnogih esejev različnih shakespearologov in drugih proučevalcev literature. Nekateri zagovarjajo tezo, da je treba Duha sprejeti kot nekaj povsem običajnega in tako je morda res tudi bilo v elizabetanski dobi. A kasneje so zaradi bolj znanstvenega pristopa k življenju dvomi postali vse bolj pogosti. Nekaj časa je bila interpretacija, da je duh res stari kralj bolj popularna od ostalih. Da se jo zagovarjati z materialom iz teksta - Hamlet sam jo smatra za zelo verjetno. Mnogi pa se s tem ne strinjajo in iščejo razlago v simboličnih pomenih, ki bi jih Duh lahko ponudil, smatrajo torej, da ga je Shakespeare uporabil le kot literarno orodje.

Preseneča pa pomanjkanje razumevanja ambivalence, ki jo Duh demonstrira s svojo pojavo in kontradiktornimi besedami ob drugem nastopu glede na prvega. Kot kaže neka študija, so se duhovi v različnih igrah na angleškem odru med leti 1560 in 1610 pojavili enainpetdesetkrat. Le približno tretjina je imela važno vlogo v dramah maščevanja, izmed teh pa so vsi razen petih sami predstavljali direktno grožnjo antagonistom. Štirje od preostalih petih so poskušali preprečiti zločin kot način maščevanja, le Hamletov duh je spodbujal protagonista, naj nasprotnika ubije. [Eleanor Prasser; Hamlet and Revenge (Stanford University Press, Stanford, 1967), Appendix A.] Elizabetanska publika je torej morala biti ob predstavi šokirana. Poleg tega ostaja dejstvo, da sta, kljub navidezni ” folklorni” podpori maščevanju, država in cerkev v vsaki dobro delujoči družbi negirali posameznikovo pravico, da sodi drugemu. To velja tudi za vse renesančne države in cerkve; elizabetanski nista bili nikakršna izjema. Publika je tako morala presoditi, da je Duh orodje Zla.

Ampak, ko se pojavi drugič, deluje Duh diametralno nasprotno. Tudi druge karakteristike ima. Medtem ko ga lahko prvič vidijo vsi, je drugič to dano le Hamletu. Gertruda kljub temu, da je v isti sobi, ne opazi ničesar. Shakespeare je to storil namenoma, da pokaže Duhovo ” metamorfozo” . In ko ta naroči Hamletu naj se Gertrude usmili in naj celo ponovno postane njen prijatelj, postane očitna
” sprememba” od zlega k dobremu. Zakaj se Shakespeare ni držal osnovne Duhove identitete? Ali pa se je je?

Vse postane jasno ob predpostavki, da v igri nastopata dva duhova in ne le en sam. Duhova radikalna ” spremeba” je tedaj jasna: dva duhova, dve identiteti. Jasno je, da prvi deluje po naročilu Zla in drugi Dobrega; morda je prvi celo Satan sam (Hamlet se s to predpostavko ukvarja kar nekaj časa) in drugi Bog ali pa sta oba le njuna sla. Čeprav je na Hamleta že položil kremplje Satan in je njegova duša izgubljena, reče Dobri Duh :

kar je tudi v Župančičevem prevodu moč razumeti za zadnji poskus spraviti Hamleta na pravo pot; hkrati pa reši kraljico, ki ji še ni treba umreti in je tako ali tako zaradi nekakšnega dogovora med Bogom in Satanom, ki Hamletu naroči : ” prepusti jo nebesom” (I, V, str. 31 ; ” leave her to heaven” (I, V, 93) ) izven Satanove interesne sfere.

Hamlet, zanikajoč, razloži, da se igra imenuje Mišnica; slika umor kneza Gonzaga, ki se je dogodil na Dunaju in ki je nepošteno, prevarantsko dejanje (” knavish piece of work” ) [Župančičev prevod "pobalinsko dejanje" je neustrezen, prav tako kot tisti iz prejšnjega citata, ko "offense" prevede s "pohujšljivo", čeprav gre za "žaljivo; preteče; ki bi na kaj namigovalo".], ampak to se njih, ki imajo čisto vest, ne tiče (III, II, str. 76 ; 250-255). Claudius, ki je na preži vse od uzurpacije prestola in čigar slutnje, da Hamlet njegovega dejanja ne bo toleriral, se potrdijo že ko prisluškuje njegovemu pogovoru z Ophelio in ga sliši reči :

Takrat pa stori Hamlet strašno napako, napako, ki popolnoma anulira njegov načrt. Ob razlagi dogodkov v igri reče, da je nov lik, ki prihaja na oder ” neki Lucijan, kraljev nečak” (III, II, str. 76 ; 256). Kraljev nečak, namesto kraljev brat ! Claudius ne reagira, ko Lucianus vlije kralju strup v uho. Ta nenavadna metoda uboja mu ne vzbudi nobenih občutkov, spominov ali slabe vesti, saj je nedolžen in nima pojma, kaj je Zlobni Duh natvezil Hamletu. Če bi bil kriv, bi igro ustavil že v tem trenutku, tako pa samo registrira Lucianusovo dejanje kot še eno direktno grožnjo, kajti kralj je sedaj on, Hamlet pa je njegov nečak. Šele ko slednji komentira :

Claudius v gnusu ustavi igro. Hamlet, ne vedoč za svojo napako, misli, da aludira na Claudiusovo zapeljevanje svoje matere, dejansko pa aludira na to, da jo bo zapeljal sam. S tem Claudiusa absolutno prepriča o svoji blaznosti in igro, v kateri tako ne uživa, kralj takoj prekine.

Potek dogodkov v Hamletu, opazovan z navedene perspektive, je torej takšen :

2)Pojavi se Duh.

3)Hamlet se začne pretvarjati, da je nor.

5)Claudius sliši pogovor o porokah med Hamletom in Ophelijo.

7)Na dvoru uprizorijo Mišnico.

8)Hamlet ubije Poloniusa.

Dogodki od tu dalje so samo še neposredna posledica prejšnjih dejanj. Nihče nima več kontrole nad njimi. Hamlet, ki zaradi svoje tragične napake ne reagira pravilno, mora umreti, da pa je zgodba bolj efektna, umrejo še vsi ostali.

Nazaj na prejšnjo stran