Nazaj na prejšnjo stran
Boštjan Resinovič
Delo Jeana Geneta Naša gospa Cveta je tako kot ves njegov preostali opus, na pisateljevo življenje in življenjsko filozofijo močno vezan tekst. Zato je za boljše razumevanje potrebno osvetliti Genetovo življenjsko in literarno pot ter na kratko povzeti njegovo filozofijo zla.
ŽIVLJENJE IN DELO
Rodil se je 19. decembra leta 1910 v Parizu neznanemu očetu in materi Camille Gabrielle Genet, ki ga je že naslednje leto pustila v zavodu za najdenčke in pretrgala vse stike z njim. Država ga je dala v rejo obrtniški družini na deželi. Že kot desetletnega, so Geneta zasačili pri prvih krajah knjig, svinčnikov in sladkarij, njegov uspeh v šoli pa je bil odličen: na mali maturi je dosegel najvišje ocene v občini.
Kljub šolskemu uspehu z rednim šolanjem ni nadaljeval, saj je moral pomagati krušnim staršem kot nekakšen domači služabnik. Naslednje leto je v bližini Pariza postal tiskarski vajenec, vendar je že po štirinajstih dneh pobegnil, z namenom odpotovati v Egipt ali Ameriko. Našli so ga v Nici in odpeljali v otroško zavetišče v Parizu. Naslednje leto se je, takrat petnajstletni deček, nastanil pri nekem skladatelju v Parizu, vendar ga je ta, ko je Genet zapravil manjšo vsoto denarja, ki mu je bila zaupana, nagnal. Znašel se je na otroškem psihiatričnem oddelku, kjer so mu ugotovili "določeno stopnjo slaboumnosti in duševne nestabilnosti, ki terja poseben nadzor" in ga poslali v mladinski vzgojni zavod, ki naj bi poskrbel za njegovo zdravljenje. Genet je od tam kmalu pobegnil, vendar ga je policija prijela in poslala nazaj, pobegnil je še enkrat in tokrat je po aretaciji moral za tri mesece v zapor. Pred iztekom kazni je bil izpuščen in poslan na delo na neko kmetijo, od koder je spet zbežal. Tudi tokrat mu ni uspelo ostati na prostosti in po petinštiridesetih dneh pripora je bil do svoje polnoletnosti dodeljen v poljedelsko kazensko kolonijo. Seveda je poskusil pobegniti, a spet neuspešno.
Da bi se rešil kazenske kolonije, je kot devetnajstletnik najprej za dve leti stopil v vojsko in nato tam v manjših presledkih ostal šest let. Služil je v Siriji in Maroku, civilno pa je v tem obdobju obiskal Španijo in prepešačil Francijo. Leta 1936 je bil po nekaj dnevih odsotnosti razglašen za dezerterja.
Nato se je za celo leto s ponarejenim potnim listom podal na potovanje po Evropi, da bi se ognil posledicam. Zaradi kraj ali ponarejenih dokumentov so ga v tem letu zaprli v Jugoslaviji, Avstriji, na Češkem in na Poljskem, izgnali pa iz Albanije in Jugoslavije. Na potovanju je obiskal še Italijo, Nemčijo in Belgijo.
Ko se je vrnil v Francijo in se pripravljal na novo potovanje, tokrat v Afriko, so ga zaradi kraje robcev aretirali v Parizu, ga obsodili na mesec dni, mu odobrili odlog in ga izpustili. Že čez tri dni je bil spet aretiran in obsojen zaradi kraje, ponarejenih dokumentov in nošenja orožja. Obsojen je bil na pet mesecev in hkrati spoznan za dezerterja. Na začetku leta 1938 so ga premestili v vojaški zapor, kjer je bil po psihiatričnem pregledu zaradi "neuravnovešenosti" in "amoralnosti" odpuščen iz vojske, zaradi dezerterstva pa obsojen na dva meseca. Še istega leta je ilegalno stopil v vojsko in bil spet aretiran, tokrat zaradi kraje štirih steklenic aperitiva, ter obsojen na tri mesece. Naslednje leto so ga na vlaku ujeli brez karte in ga obsodili na petintrideset dni zapora, po treh dneh prostosti pa še na štirinajst dni zaradi klateštva. Čez nekaj mesecev so ga v Parizu dobili pri kraji srajc in odsedel je dva meseca. Manj kot dva tedna po vrnitvi na prostost, so ga zasačili pri kraji blaga, v njegovi sobi pa našli ukraden kovček in denarnico. Tokrat je bil obsojen na deset mesecev. Ko se je naslednje leto vrnil iz zapora, so ga kaka dva meseca po vrnitvi prijeli, ko je kradel zgodovinske in filozofske knjige in ga obsodili na štiri mesece. Konec naslednjega leta je Geneta, ki je bežal pred krojačem, kateremu je ukradel kos svile, prestregel knjigarnar, kateremu je ukradel izdajo Proustovih del. Obsojen je bil na tri mesece in en dan. Med prestajanjem kazni je leta 1942 začel pisati Našo gospo Cveto. Po vrnitvi iz zapora je začel delati v knjigarni, kradel knjige na bregovih Sene in nadaljeval s pisanjem knjige. Zaradi kraje knjig je bil aretiran in zaprt za osem mesecev v Fresneskem zaporu, kjer je najprej napisal pesnitev Na smrt obsojeni, proti koncu leta 1942 pa končal s svojim prvim proznim tekstom: Našo gospo Cveto. V času, ko je bil zaprt, je brez navedbe založnika izšlo prvo njegovo delo Na smrt obsojeni.
Ko je naslednje leto Jean Cocteau obe deli prebral in se mu je po kratki zbeganosti pokazal njun pomen, je Genetu omogočil podpis prva avtorske pogodbe za troje romanov, eno pesnitev in pet dramskih del.
Kmalu potem so Geneta aretirali zaradi kraje bibliofilske izdaje Verlainovih Galantnih slavij. Zaradi ponavljajočih kraj je bil zrel za dosmrtno ječo, vendar mu je Cocteau priskrbel uglednega odvetnika in na sodišču predstavil Geneta kot "največjega sodobnega pisatelja", tako, da jo je ta odnesel s tremi meseci zapora. Med prestajanjem kazni je pisal Čudež vrtnice. Tri tedne po prihodu iz zapora so ga spet prijeli pri kraji knjig. Tokrat je na policiji prvič navedel poklic pisatelja, za krajo pa je bil obsojen na tri mesece. Konec leta 1943, so se med prestajanjem kazni pojavili prvi, na skrivaj tiskani izvodi Naše gospe Cvete, kar je povzročilo, da Geneta po izteku kazni niso izpustili. Po številnih intervencijah se je to le zgodilo marca 1944 in od takrat se ni več vrnil v zapor.
Leta 1945 je izdal pesniško zbirko Skrivne pesmi, leta 1946 Čudež vrtnice, leta 1947 prvo verzijo dram Poostreni nadzor in Služkinji (prvič uprizorjeno še istega leta), ter romana Pogrebni zavod in Quarell iz Bresta. Za obe drami je prejel nagrado Pleiade. Naslednje leto je napisal baletni libreto Gospa ogledalo, radijsko igro Zločinski otrok, ki so jo prepovedali, izšla je tudi pesniška zbirka Pesmi. Leta 1949 je doživel Poostreni nadzor premiero, in nato objavo predelane verzije, izšel je roman Dnevnik lopova. Istega leta je Geneta, ki bi moral odslužiti še deset mesecev zaradi starih grehov, francoski predsednik Auriol na podlagi peticije, katere pobudnika sta bila Cocteau in Sartre, pomilostil. Leta 1950 je Genet posnel Ljubezenski spev, edini film, ki ga je v celoti režiral sam. Naslednje leto so začela izhajati Zbrana dela, leto kasneje pa je Sartre objavil Svetega geneta, komedijanta in mučenika, delo, ki je pri Genetu povzročilo petletno ustvarjalno krizo in ga dokončno usmerilo v gledališče. Leta 1955 se je lotil dram Balkon in Črnci. Prva je bila objavljena leta 1956 in prvič uprizorjena naslednje leto ob velikem Genetovem neodobravanju, druga pa je bila objavljena 1958. in uprizorjena 1959. leta. Leta 1958 je objavil končno verzijo Služkinj, 1960 drugo verzijo Balkona, leta 1961 pa Zaslone, ki so jih premierno uprizorili leta 1964 v Angliji in 1966 v Franciji. Istega leta je izšla zbirka zapiskov Pisma Rogerju Blinu, v Cannesu pa so predvajali Gospodično, film po izvirnem Genetovem scenariju. Naslednje leto je revialno objavil kratki besedili Čudna besedica D... in Kaj je ostalo od Rembrandta, raztrganega na pravilne kvadratke, zmetane v sekret. Od leta 1968 je spisal več političnih člankov in se manj posvečal literaturi. Lotil se je le še pisanja scenarija z naslovom Jezik obzidja (1981), nove verzije Poostrenega nadzora (1985) ter novega teksta Zaljubljeni jetnik (1985, izid posthumno 1986).
Umrl je 15. aprila 1986 v Parizu.
GENETOVA FILOZOFIJA ZLA
Od zgodnjega otroštva zapuščen, se je Genet zmeraj počutil samega in tako do osamljenosti razvil poseben odnos. Ta je koreninil tudi v njegovi homoseksualnosti, ki jo je odkril že kot deček in jo, kot je leta 1964 v povedal v intervjuju za Playboy [Moja revščina je angelska, Gledališki list SMG, Jean Genet: Balkon, sezona 87/88, predstava 2, str. 10.] , kasneje v Sartrovem pomenu besede svobodno izbral. Tako potisnjen na rob družbe, je kmalu zabredel v kriminal in se začel prostituirati, s tem pa se je še bolj osamil. Zlo in samota sta bila tako v njegovem svetu povezana, še več, zanj sta postala sinonimna. Začaranemu krogu, na katerega je bil obsojen, si ni prizadeval ubežati, marveč je začel na njem graditi. Njegove lastne besede o zlu so: "Odločil sem se, da bom to, kar je iz mene napravil zločin. Vsilil bom čisto svojo vizijo zla, pa čeprav v svojem prizadevanju izgubim življenje, čast in slavo." [Livia Pandur: Genetov bordel iluzij, Gledališki list SMG, Jean Genet: Balkon, sezona 87/88, predstava 2, str. 2.] Počel je natančno to, kar pričakuje družba od ljudi, ki so od rojstva obsojeni na samoto. Predal se je zlu in to počel z vso dušo, hkrati pa razvil svojo filozofijo, filozofijo zla, v kateri je dobro le iluzija, edina realnost pa je zlo. Negiral je dobro, ki si ga lasti družba in se spet osamil s tem, da je invertiral njene vrednote: zlo mu je postalo dobro. Živeti v zlu mu je pomenilo: ne iskati rešitve v družbenih silah, ki označujejo dobro, ampak le v zlu. [op. cit., Moja revščina je angelska, str. 11.]
Osamljenost in zlo pa v Genetovi filozofiji zla vodita k absolutnemu: svetosti, kjer se dobro in zlo izenačita in kjer je moralni ideal nemogoči nič. [op. cit., Pandur, str. 2.] Tako kriminalec kot svetnik živita v osamljenosti. >I>"Se vam ne zdi, če stvar pobliže raziščete, da so največji svetniki podobni kriminalcem? Ni vidne zveze med družbo in svetnikom. Svetost je zastrašujoča." [op. cit., Moja revščina je angelska, str. 10.] Kot zavržen nezakonski otrok si je želel posebno usodo. Ni si znal predstavljati, da bi bil predsednik ali general, preostala mu je le želja, da bi bil svetnik. Na svoji poti do absolutnega, to je svetništva, se je, kot kažejo njegove besede, zavestno predal zlu: "Življenje, ki ga živim, zahteva od človeka, da se odreče vsem tistim zemeljskim stvarem, ki se jim morajo odreči tudi svetniki, tako kot to od njih zahtevajo vse cerkve tega sveta. Še več, tako življenje odpira pot tudi k čudežnemu." [Odette Aslan: Jean Genetij, Gledališki list SMG, Jean Genet: Balkon, sezona 87/88, predstava 2, str. 25.] Nemalo svetnikov je svojo pot do svetosti prehodilo prek greha in takšno pot si je izbral tudi Genet.
NAŠA GOSPA CVETA
Kaj je Geneta pravzaprav spodbudilo k pisanju? V intervjuju za Playboy je povedal, da se je prvič zavedel moči besede, ko je pisal prijatelju razglednico. "Tista stran razglednice, na katero bi moral pisati, je bila bela in šelesteča, malo podobna snegu, ta površina me je spomnila na sneg in božič. Namesto da bi pisal kaj običajnega, sem pisal o kvaliteti papirja. Tako se je začelo. To ne pojasnjuje mojega motiva, toda dalo mi je prvi okus svobode." [op. cit., Moja revščina je angelska, str. 9. ]
Njegov najbolj neposreden motiv za pisanje Naše gospe Cvete pa se da morda razbrati iz dela samega. Genet si je s knjigo prizadeval olajšati jetniške dni, zgodbo je pisal "celici v očaranje". "Rad bi si za zabavo izmišljal", napolnil celico z užitkom, kajti "zapor je nekakšen Bog, barbarski kot on". Namen njegove knjige ni bil "beleženje življenja, ampak njegova interpretacija". "Ta knjiga bi bila rada samo drobec mojega notranjega življenja." Vse to je iz Naše gospe Cvete jasno razvidno po njeni neortodoksnosti, že kar ekscesnosti, ki odraža Genetovo interpretacijo sveta, njegovo iskanje svetosti, njegovo filozofijo zla, ki jo je, ko je odkril moč besede, prelil v svojo umetnost.
Ob vsem tem ne preseneča kar programatski odlomek s platnic slovenske izdaje Naše gospe Cvete [Jean Genet: Naša gospa Cveta (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995)]: "Tukaj svečano vkoraka Naša gospa Cveta skoz vrata zločina, skrivna vrata, ki se odpirajo na mračno, vendar razkošno stopnišče. Naša gospa se povzpne po stopnišču, kakor je hodilo že mnogo morilcev, katerikoli od njih. Šestnajst let mu je, ko pride do stopniščnega presledka. Potrka na vrata, pa počaka. Srce mu bije, saj je trdno odločen. Ve, da se mu izpolnjuje usoda, in če že ve (Naša gospa ve, ali je vsaj videti, da ve bolje kot kdorkoli), da se mu usoda izpolnjuje vsak trenutek, se čisto mistično zaveda, da ga bo ta umor po zaslugi krvavega krsta spremenil v Našo gospo Sveto."
Spet pričakovano se v knjigi prepletata dve glavni temi: zlo in homoseksualnost. Vsi pomembni liki so homoseksualci, zločin se kažejo v obliki izdaj in prevar, tatvin, umorov in še česa. Fabula ni posebno močna; zgodbo konstituirajo nekakšne epizode iz življenja glavnih oseb in pripovedovalca, "takšne, ki /mu/ privrejo iz oči". Kažejo na "ničevost človeških stvari" in "globoko človeško praznino".
Osrednji lik je homoseksualec v ženski vlogi Božanska, ki jo bralec spozna na njenem pogrebu na začetku knjige. Okoli nje tke pripovedovalec zgodbo o njenem življenju v Parizu, o ljubimcih Ljubčku, Gabrijelu, Secku Gorguiju in Naši gospe Cveti, prijatelji(ca)h Mimozi Veliki in Mimozi II., o različnih ljubezenskih trikotnikih, ki se spletejo med njimi, o otroštvu Božanske z njeno materjo Ernestino in prvih homoerotičnih izkušnjah. Vseskozi pa posamezne dele pripovedi kombinira z opisi lastnih izkušenj in z refleksijami na dogodke na svobodi ali z vtisi iz zapora ter z metafikcijskimi in življenjsko-nazorskimi razpravami. Izjemno poetičen jezik se meša z žargonom homoseksualne srenje, pripovedovalec opeva poetično lepoto erotičnih aktov in nasilnih dejanj.
Višek doseže zgodba na sojenju Naši gospe Cveti, ki ga primejo zaradi posedovanja mamil, pa se sam izda in prizna, da je umoril nekega starca. Na procesu svojega dejanja ne zanika: "Na ustnicah se mu je izoblikoval stavek: 'Tega nisem napravil nalašč'. Če bi ga izgovoril, ne bi nikogar presenetilo. Vsi so se nadejali najhujšega. Vsi odgovori, ki se jih je spomnil, so jo privandrali v žargonu, čut za spodobnost pa mu je veleval govoriti francosko; in vsi vemo, da ga v kritičnih trenutkih ni čez materin jezik. Moral je biti naraven. Ampak naraven v tem trenutku je pomenilo biti teatraličen, in njegova nerodnost ga je rešila poroga, stala pa ga je glavo. Bil je res velik. Rekel je: 'Stari je bil za en kurc. Kmu nit stopil ni več." Mladeniča seveda obsodijo, vendar nad kriminalnim pravom zmaga poetična pravica. Naša gospa, zaradi umora že prej sveta, se spremeni v boga: "Štirideset dni pozneje, neke pomladne noči, so postavili stroj kvišku na jetniškem dvorišču. Ob zori je bil nared za sečo. Naši gospe Cveti je glavo odsekal pravi nož. In nič se ni zgodilo. Čemu le? Saj ni treba, da se tančica svetišča od tal do vrha prepara, če nek bog spušča dušo."
Zgodba se nato kmalu izteče. Božanska se počasi stara, nič več ji ne plačujejo za seks, vloge so se obrnile. "Živela je le še, da je hitela Smrti naproti." In prav zares kmalu umre. Njena smrt je opisana v naturalistični maniri: "Neizmeren telesni mir je sprostil Božansko; blato, malone tekoče govno je naplavilo pod njo volhko jezerce, v katerem je počasi, prav počasi - kot se še topla ladja obupanega cesarja pogreza v vodo jezera Nemi - ponikala, in ob tem olajšanju ji je ušel vzdih, ki ji je na usta pognal kri, pa še en vzdih: zadnji."
Genetov jezik je najbolj dodelan in najlepši pri opisovanju erotičnih prizorov in dejanj zla. Sartre je ugotavljal, da je naracija pri Genetu kot ritual [Jola Škulj: Genetov razcvet besed in derridajevska vroča pisava, v op.cit., Genet, str. 255.], tako kot sta mu ritual erotika in nasilje [Hubert Fichte: Odkrijte, kaj sem vam hotel prikriti, ko sem govoril določene stvari. Pogovori z Jean Genetom, Gledališki list SMG, Jean Genet: Balkon, sezona 87/88, predstava 2, str. 19.]. Cilj take naracije je nagovor, pričakovanje odziva, šokiranje. Tudi Naša gospa Cveta, ki je ni pisal za publiko, ima kljub temu enak potencial in vse osnovne značilnosti njegovega stila: izjemen jezik, mešanje pogovornih in knjižnih elementov, ekscesnost ter poetiziranje homoerotike in zla. Na ta način se Genetovi romani konstituirajo kot komunikacija v izvornem pomenu latinske besede communicare: obhajati, narediti koga soudeleženega v občestvu. [op. cit., Škulj, str. 255.] Genetove ekscesnosti ne gre razlagati v vsakdanjem pomenu besede v smislu pretiravanja in razuzdanosti, ampak s pomočjo izvornega pomena latinskega glagola excedere: prekoračiti. [ibid.., str. 255.] Genet je tako v življenju kot v literaturi na robu, ki ga prekorači enkrat v eno in drugič v drugo smer. Pozicija marginalnosti pa nujno implicira škandaloznost in ekscesnost ter rušenje vsakršnih norm in absolutno svobodo.
V vsem tem pa se skriva paradoks. Iz življenjskih okoliščin izvira pri Genetu občutek osame, iz njega filozofija zla, ki ga sili v marginalnost; obrednost in vabilo k soudeležbi v občestvu pa to pozicijo, kljub ekscesnosti rušita, saj implicirata nekaj vseobsegajočega. Udeležba v tej skoraj mitski totaliteti pa v modernem svetu hkrati pomeni zanikanje avtonomije jaza in samoizključevanje iz sveta realnega, torej zmago domišljijskega. Na podlagi tega gre knjigo razumeti kot vpletenost umišljenih likov v vseobsegajoči domišljijski blodnjak in pripovedovalčev sestop iz lastne realnosti. [ibid.., str. 256.] Paradoksnost se kaže v tem, da je pripovedovalec v Naši gospe Cveti dejanska oseba, še več, naseljuje se tudi v druge like in suvereno obvladuje pripovedno dogajanje, ki ni le domišljijsko, ampak je eksplicitno postavljeno v realnost.
Vseskozi avktorialni pripovedovalec namreč vpleta vtise iz zapora in lastna doživetja, izmišljene like križa z realnimi osebami, tudi s seboj, vse to pa pripne na domišljijsko ogrodje. Mešata se prvo in tretjeosebna panoramična pripoved, pripovedovalec je v tekstu prisoten na različne načine. Po eni strani je heterodiegetski, saj se v skeletni zgodbi direktno ne pojavi, po drugi strani pa je hkrati osrednji oseba, Božanska in je zato avtodiegetski: "Zlasti Ljubčka ljubim, saj si lahko kar mislite, da v bistvu svojo usodo, resnično ali lažno, obešam zdaj razcapano, zdaj v dvornem plašču na rame Božanske." Zanesljivo se da torej reči le, da je globoko zasidran v pripovedni svet, da je torej intradiegetski, načinov kako to doseže pa je več, saj v nekaterih epizodah, ki niso neposredno vezane na glavno zgodbo nastopa tudi kot pripovedovalec Genet in se celo sam kliče po imenu.
Mešanje nivojev literarnega in realnega, nedoločljivost meje med njima, razgaljenje vprašljivosti enotnosti jaza, paradoksalnost in nedoločljivost tipa pripovedovalca, uvršča Našo gospo Cveto v moderno prozo dvajsetega stoletja. Podrobnejši periodizaciji pa se roman upira. Njegova marginalnost in Genetova življenjska in literarna filozofija ter način, kako je napisan, ne dopuščajo uvrstitve v nobeno kanonizirano kategorijo.
Malo bolje je s klasifikacijo. Kakšen roman naj bi bil Naša gospa Cveta? Morda erotični, celo pornografski, morda kriminalni, ali bolje nekakšen kriminalitetni? Z ozirom na tematiko bi kaj takega prišlo v poštev, vendar je oboje daleč od resnice in bi pomenilo absolutno degradacijo Genetovega dela. Glede na Kleinpaulovo klasifikacijo bi bilo uvrščanje v katero koli kategorijo snovnega romana zgrešeno, saj je bistvo romana tendenčno. Verjetno je delo še najbližje filozofskemu romanu v širšem smislu, saj promovira Genetovo filozofijo zla, pa čeprav bolj očitno na metatekstualnem kot na tekstualnem nivoju.
Še najlažje je verjetno s tipološko opredelitvijo. Ne preseneča, da romana Lukacseva ozka tipologija sploh ne zajema, po Kosovi pa očitno sodi v kategorijo idejnega romana. Dogajanje je podrejeno ideji - Genetovi filozofiji zla. Le če ga razumemo na ta način, mu pravzaprav lahko priznamo literarno vrednost in ga ne diskvalificiramo kot golo pornografijo ali bolno uživanje v nasilju.
LITERATURA
Genet, Jean: Naša gospa Cveta. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.
Gledališki list SMG, Jean Genet: Balkon, sezona 87/88, predstava 2.
Harris, Frederik J.: Linguistic Reality - Historical Reality: Genet, Celine, Grass. Neohelicon, XIV / 2, str. 257-273.
Hayman, Ronald: Za novo gledališče. Ljubljana: Knjižnica mestnega gledališča ljubljanskega, 1981.
Kos, Janko: Roman. Literarni leksikon 20. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1983.
McGann, Jerome: Canonade. New Literary History, 25 / 3, str. 487-504.
Škulj, Jola: Genetov razcvet besed in derridajevska vroča pisava, v Jean Genet: Naša gospa Cveta. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, str. 251-258.