Boštjan Resinovič

Lidija Gačnik Gombač: Jajce. Založba Mondena, 1994.

Če je šlo v Magdaleni, prvem proznem zborniku Lidije Gačnik Gombač, za stopnjevanje krika v artikulirano pesem (J. Snoj), smo v drugem, Jajcu, priča radikalizaciji in intenziviranju artikuliranega krika samega. Devetnajst navidezno nepovezanih, ritmiziranih proznih fragmentov, ki že manj kot v prvi zbirki mejijo na poezijo, a so še zmeraj izjemno lirični, daje vtis neverjetne hermetičnosti in sili bralca, da jih ne poskuša interpretirati, temveč se skoncentrira le na poetičen, stilno perfekten jezik ter bogato podobje teksta.

Ključ za iskanje smisla in motivacije nosi pet proznih slik, ki imajo zaradi prvoosebne pripovedi do ubesedenega najmanjšo distanco: Nastop, s pogrebom pripovedovalke; Ženska v cvetlični obleki, ki izpriča totalno dezorientiranost subjekta v razbitem svetu ("... pokrajine se drobijo v tisoče preveč živih slik, celote pa ni. [...] niti približno ne vem kje sem in kam moram"); Poslušaj, Ženja, s smrtjo bližnjega, partnerja; naslovna, Jajce, s podobo nehotenega rojstva in takojšnjih travmatičnih izkušenj ter sklepna O, ki eksplicira zabrisanost med sanjami in realnostjo ("Z njo sem pokrita, z njo sem zlita, lita, litina ubita. Ki čaka, da se v sanjah spet rodi.") in že s samo grafično podobo naslova, pa tudi s stavkom "Da me bo gledalo, ko bom vse dneve, vse noči v krogu stopala (letela, norela) s slepimi očmi." kaže na kruto brezizhodnost in ujetost.

Tako ne preseneča, da se likom Gačnikove nadrealistično fantazmagorični svet kaže kot blodnjak in da se semantična bipolarnost glavnih motivov: svetloba-tema, belo-črno, ogenj-sneg in led ter vroče-hladno v metaforičnem kontekstu zlije v enopomensko paradigmo negativnega in strašljivega, ki jo dopolnjujeta še motiva noža in živali ter avtoričina imanentna obsedenost s smrtjo. Povezovanje motivov, ki pogosto prehajajo v simbole, pa seveda ni naključno, saj v praktično popolni odsotnosti fabule konstituira temeljno pripovedno strategijo, osmišlja posamezne fragmente in jih povezuje v koherentno celoto ter ob lasnostih jezika in podobja predstavlja glavno umetniško vrednost pričujočega dela.

Ena najbolj očitnih lastnosti zbirke je poetika intenzitete, surove sile krika. Navezava z ekspresionizmom pa se ne kaže le v njej, ampak tudi v temeljni dihotomiji med poetičnostjo izraza in nasilnostjo, gnusobnostjo, grozljivostjo vzdušja ter v fantastično distorzirani realnosti. Realnosti, iz katere Gačnikova močno črpa in nanjo navezuje, saj se njena proza napaja v zunajliterarnem, čeprav se na prvi pogled morda zdi, da gre le za prefinjen larpurlatizem. Realnosti, ki povzroča mehčanje subjekta in depersonalizacijo. Realnosti, ki sproža vprašanje, kaj so sanje in kaj ter kakšna je resničnost. Realnosti, ki človeku omogoča iskati lastno utemeljenost le še na golem Niču.


Nazaj na prejšnjo stran