Boštjan Resinovič

Leonard Cohen: Lepi zgubljenci. Prevod Jure Potokar. Mladinska knjiga, zbirka Zenit, Ljubljana. 1996, ISBN 86-11-14703-0, 273 str.

Leonarda Cohen, svetovni publika bolj znan kot pevec in avtorja besedil, se je v literaturi poskusil še preden se je začel ukvarjati z glasbo. Izdal je enajst plošč, šest pesniških zbirk in dva romana. Njegova literarna dela so prevedena v več kot dvajset jezikov, število prodanih izvodov se je povzpelo na nekaj milijonov.

Z Lepimi zgubljenci (1966) je Cohen ustvaril tehnično mojstrovino, oplemeniteno z bogatim jezikom in metaforiko, literarnimi inovacijami in erotiko. Knjigo lahko beremo kjer se nam odpre, hkrati pa fragmente trdno držita skupaj in jih povezujeta v roman dve, na videz popolnoma neovisni zgodbi: biografija Catherine ter pripoved o zapletenih odnosih v ljubezenskem trikotniku med prvoosebnim pripovedovalcem, njegovo indijansko-kanadsko samomorilsko ženo Edith (nekakšno Catherinino sodobno dvojnico) ter prijateljem in življenskim mentorjem F-om (verjetno pripovedovalčevim alter egom).

Pripovedovalec je folklorist, strokovnjak za A-je, pleme večnih poražencev. Odloči se napisati biografijo irokeške svetnice Catherine, mučenice po lastni izbiri. Spretno vpleta citate iz strokovne literature ter lastna opažanja: refleksije na sedanjost, eksistencialna vprašanja in subjektivne interpretacije zgodovinskih dogodkov. Na začetku strogo ločeno od te zgodbe, proti koncu knjige pa zmeraj manj, opisuje resnične in izmišljene epizode iz življenja preostalih treh junakov. Drzna homo in heteresoksealna erotika in ekspliciten, po konzervativnih merilih vulgaren jezik, sta Cohenu ob izidu knjige prinesla neodobravanje mnogih kritikov, češ da gre za pornografijo.

Cohen se dejansko ukvarja s pornografijo, saj je alegorično sporočilo romana obsodba nenehnega posiljevanja, ne le fizičnega, ampak globalnega, ki ga izvajajo takšni in drugačni imperialisti. V 17.stoletju so to jezuiti, ki poženejo v prostovoljno smrt Catherine, danes je to ameriški ekonomski in kulturni hegemonizem, ki forsira potrošniško miselnost. Ni naključje, da sledi opisu posilstva trinajstletne Edith kritika ameriškega televizijskega oglaševanja s katerim posiljujejo vse (kanadske) trinajstletnice. in ni naključje, da pripovedovalec verjame, da bo čez štiristo let kdo drug pisal biografijo "lady Marylin" (Monroe), svetnico neke druge imperialistične ideologije.

In kakšna je perspektiva? Junaki v romanu propadejo, v širšem okviru tudi upor frankofonega Quebeca, v knjigi simbola revolucije ne le proti današnjemu, ampak vsakemu imperializmu, verjetno ne bo ničesar spremenil, saj je zakoreninjen v imperializmu 17. stoletja. Tako bomo vsi ostali A-ji, sicer lepi, a vendarle zgubljenci hkrati pa svetniki po Cohenovo: "uravnotežene pošasti ljubezni".


Nazaj na prejšnjo stran