Nazaj na prejšnjo stran
Boštjan Resinovič
Aleš Čar: Igra angelov in netopirjev. Spremna beseda Samo Kutoš. Študentska založba, knjižna zbirka Beletrina, Ljubljana. 1997, ISBN 961-6211-06-4, 318 str.
Aleš Čar je bralcem, ki spremljajo revijalne objave, že kar nekaj časa znan, saj je objavljal v Novi reviji, Dialogih in Literaturi, leta 1994 pa je dobil tudi nagrado ŠOU za najboljšo študentsko kratko zgodbo.
S knjižnim prvencem Igra angelov in netopirjev pa se je prvič poskusil v daljši prozi in kar takoj je treba zatrditi, da mu je prehod na roman uspel.
Osrednji lik romana je oče Faus, novi župnik v majhnem rudarskem mestecu (Idriji), ki že kar na začetku službovanja spozna svojo femme fatale, duševno rahlo moteno Nasjo. Da bi svoje ljubezenske fantazije konkretiziral, začne oče Faus zahajati v Nasjino družbo, tu pa je poleg Nasje deležen tudi alkohola in mamil. Ko se Nasja poroči, se oče ne uspe iztrgati druščini, tega si pravzaprav niti ne želi, čeprav se vseskozi zaveda, da se podaja v pekel življenja iz katerega ni več umika. Vse bolj propada in se spušča v zmeraj bolj "dekadentna" početja, nazadnje je prisiljen celo v prostitucijo. Vse to in pravšnji odmerek tripa, ga spravi v lokalno umobolnico, kjer se na koncu pa se tam znajde tudi Nasja.
Seveda pa ne gre za nikakršen happy end, saj tako ali drugače propadejo vse osebe, ne le Faus in Nasja. Čarovi junaki so psihološko razdelani ambivalentni karakterji, polnokrvni ljudje, ki jih ženejo ljubezen in sla, ljubosumje in hinavščina, poskusi pobega iz materialnega sveta in hkratni materializem, namensko prestopanje meja in izzivanje življenja, hedonizem in nihilizem, angelsko trpljenje in hudičevstvo. Ne uspejo pa se izkopati iz svojega malega sveta. Nekdaj rudarska Idrija (ki si je v sedanjih realnih razmerah prisiljena iskati novo identiteto) nikakor ni naključno izbrano prizorišče, ampak simbolizira danes že zelo majhno in novih kooordinat potrebno Zemljo, prav tako kot osebe iz romana predstavljajo modernega slehernika s povsem človeškimi potrebami in vzgibi, eksistencialnimi in socialnimi stiskami ter latentno nevrotičnimi osebnostnimi strukturami. Zato ne preseneča, da je zaključek romana odprt, skladen z obravnavano tematiko in stanjem duha dobe, brez receptov in decidiranih odgovorov.
Čarov jezik je metaforično izredno bogat, domiseln in drzen, in čeprav gre za romaneskni prvenec, ni začetniško napihnjen. Njegov slog je kot vedno izpiljen, a vendarle drugačen, manj bernhardovski in bolj komunikativen, kot smo ga bili vajeni. Struktura romana je trdna, pripovedna tehnika predstavljanja istih dogodkov iz perspektiv različnih oseb pa jo notranje razgiba in hkrati zaključi samo vase. Dogajanje je z le redkimi izjemami strukturno in fabulativno lepo motivirano. Tako je Igra angelov in netopirjev vsekakor izjemno uspešen romaneskni prvenec.