Sončni spekter

Sončev spekter

barva valovna dolžina
vijolična 380–450 nm
modra 450–495 nm
zelena 495–570 nm
rumena 570–590 nm
oranžna 590–620 nm
rdeča 620–750 nm

Valovna dolžina svetlobe se meri v nanometrih (nm): nm = 10-9 m.
Svetlobi vajeno oko je, v splošnem, najbolj občutljivo pri približno 555 nm (540 THz), kar ustreza zelenemu delu vidnega spektra.



Zgornje animacije energisjkega stanja atomov zelo nazorno prikazujejo nastanek absorpcijskega in emisijskega spektra elektromagnetnega valovanja.


Energija terestičnih Sončevih žarkov (tistih, ki se prebijejo do površine Zemlje) je najizrazitejša pri valovnih dolžinah, ki so značilne za rumeno in zeleno barvo. Evolucija je naredila tako, da so tudi naše oči najbolj občutljive na ti dve barvi. Nanometer (nm = 10-9m) je enota za merjenje valovnih dolžin, recimo svetlobe (valovne dožine, ki jih zaznamo ljudje, so od približno 380 do približno 780 nm).


Vir zgornjega spektra je: http://www.stargazing.net/david/spectroscopy/SimpleNeedleSpectroscope.html

Shema preprostega spektrometra na uklonsko mrežico, ki osvetljeno režo razkloni v spekter, ki ga posnamemo s fotoaparatom oz. CCD dtektorjem. Fotoaparat v bistvu tvori sliko reže v različnih barvah - tam kjer je zaradi absorpcije (v sončevi atmosferi) manj fotonov, bo slika reže (spektra), temnejša. Tako dobimo absorpcijske črte iz lege katere lahko določimo elemente, ki sestavljajo Sonce.
Slika zgoraj je prirejena (leta 2014) iz: http://astro.u-strasbg.fr/~koppen/spectro/designe.html

Pred leti smo seveda namesto CCD detektorja uporabili navaden film. Če je uklonska mrežica kar CD zapisovalec - je medrazdalja mreže okrog D = 1.6*10-6 m in uklon (kot alfa) sredine spektra okrog 20°. Še nekaj podatkov o skici zgoraj in osnovni izračuni dimenzioniranja spektroskopa.
'Da' je razlika kotov uklona alfa za modro in rdečo svetlobo (to je pri. širina spektra), w je širina reže (ali tudi igle, izvijača, ..., od katerega se odbije svetloba - to je dober trik in varen za oči), f je goriščna razdalja objektiva, a je razdalja od reže do uklonske mrežice, b je širina spektra na senzorju - ki je lahko enaka širini B senzorja (če hočemo dobiti cel spekter na senzor - CCD ali film), b_pixel je velikost svetlobnnega elementa ali zrnatost filma (lahko tudi receptorjev na mrežnici, pri direktnem opazovanju), l je valovna dolžina svetlobe (n je celo število, večinoma snemamo prvi uklon, kjer je n = 1).
Velja:
D*sin(α) = N*λ
- poenostavljen zapis je spodaj (l = λ in a = α)
n l = D sin( alfa ) - to je znan pogoj za ojačitev valovanj
b(Da ) = f * tan Da ~ f * Da
tan Da = w / a ~ b_pixel / f

Če usmerimo režo direktno v Sonce (kar ni priporočljivo, bolje posredno z odbojem z manj moči), naj bo širina reže blizu 0.1 mm.
Pogljemo izračun za spletno kamero z velikostjo CCD čipa B = 5 mm s 500 pixli (svetlobnimi elementi), velikost pixla je tako približno = 5 mm / 500 = 0.00001 m = 10 mikrometrov (mikrometer = 10-6 m). Goriščnarazdalje take kamere je približno 5 mm. Ti parametri kamere dajo 3 nm na pixel za prvi uklonski red (n = 1) pri CD uklonski mrežici, kjer je D = 1.6*10-6 m. Ocena je naslednja. Recimo da zaokrožimo ekstrema valvnih dolžin vidne svetlobe na 400 nm = 0.4 10-6 m (vijolična) in 800 nm = 0.8*10-6 m (rdeča), razlika valovnih dolžin je torej 400 nm. alfa_400nm = asin(400nm/1600nm) = 14.5° in alfa_800nm = asin(800nm/1600nm) = 30° iz česar sledi Da = alfa_800nm - alfa_400nm = 15.5° v radianih. Dolžina spektra na CCD je: b = f*tan Da = 1.4 mm. To je 1.4 mm / 10*10(10-3 mm = 140 pixlov. Oziroma 400 nm/140 pixlov ~ 3 nm/pixel. V tem primeru recimo ne bi razlikovali dubleta živega srebra 577.0 nm in 579.1 nm - par rumenih črt je torej narazen le približno 2 nm. Pri tretjem interferenčnem redu (n = 3), pa spekter pokrije praktično ves CCD detektor (3*1.4 mm) in je en pixel vreden približno 1 nm - kar je že precej boljše - a je gostota fotonov manjša.
Izračunajmo še širino reže: w / a ~ b_pixel / f
- recimo, da bi želeli, da je slika reže velika en pixel.
Privzamimo, da je a = 0.5 m, f = 5 mm in b_pixel = 10*10-6 m, iz podatkov sledi širina reže w:
w ~ a*b_pixel/f = 0.5 m * 10*10-6 / 5*10-3 m = 0.001 m = 1 mm

Še beseda o uklonu svetlobe in interferenci (izpeljava - že uporabljenih - pogojev za ojačitev in oslabitev iz slik).


Nastanek interference iz dveh izvirov.

Zgornje slike pozna večina srednješolcev, saj z njihovo pomočjo izpeljejo kriterije za interferenčne maksimume (razlika poti je enaka večkratniku valovne dolžine) in minimume (razlika poti je enka lihemu večkratniku polovice valovne dolžine, λ/2) dveh točkastih koherentnih izvorov valovanja na razdalji R.

Za prvi kot (φ) oslabitve obeh valovanj (kjer se srečajo maksimumi in minimumi - valovanji se zato odštejeta), velja glede na simetralo:
- razlika_poti = R*sin (φ) = R*φ = (λ/2) ,
- za majhne kote je sinus kota kar enak kotu v radianih, φ = λ/(2*R)

Za kot prve ojaćitve glede na simetralo pa velja, da je razlika poti enaka valovni dolžini:
- razlika_poti = R*sin (φ) = R*φ = λ
- φ = λ/R

Še zanimivost.
Nekaj podobnega (interferenca) se dogaja s svetlobo v teleskopih, le da je tam izpeljava ojačitev in oslabitev nekoliko bolj zapletena. Pogoj za prvo oslabitev (λ/(2R) = λ/D) je blizu enačebe ločljivosti teleskopa. Grobo (primerjalno) predpostavimo, da je razdalja med izvoroma enaka kar polmeru (R) zrcala. Korekten izraz za ločljivost teleskopa pa je (1,22*λ/D). Slika zvezde v teleskopu je dejansko centralni zvonast interferenčni maksimum svetlobe (imenujemo ga tudi Airyjev disk), okrog katerege se pojavljajo koncentrični krogi interferenčnoh minimumov in maksimumov. Minimumi seveda niso moteči, lahko pa so sekundarni maksimumi - ti so izraziti, če je leča ali zrcalo optično slabo izdelano (oblika in površina ter material morajo biti kar se da blizu geometrijskim zahtevam, zahtevamo torej učinkovit odboj od zrcala [nad 90%] ali solidno prepustnost leč pri refraktorjih). Sledi nekaj slik in razlag.
Slike k razumevanju pojma Airyjevega diska in kontrasta. Kontrast je večinoma definiran kot razmerje med svetlostjo najsvetlejših področij glede na svetlost najtemnejših področij. Razmerje seveda ne velja za celotno sliko (v tem primeru bi bile tudi izrazito neostre slike kontrastne), ampak za površine, znotraj katerih naše oko še razloči odtenke (ločljivost očesa je okrog 1 ločne minute). Kontrast je tem večji, čim večja je razlika med dejansko višino Airyjevega diska (ki recimo praktično predstavlja nek detajl na nekem nebesnem telesu) in prvim uklonskim maksimumom (tudi ostalimi). Ta razlika je največja pri Strehlu 1, a to je le teoretična možnost. Pri nižanju Strehlovega razmerja (napake optike, obstrukcija, itn) se hkrati višajo prvi in ostali uklonski maksimumi (obroči) - črtkana krivulja - in s tem se še dodatno manjša razlika med realno višino Airyjevega diska in ostalimi interferenčnimi maksimumi – posledica je, slabši kontrast slike. Problem ni samo manjša razlika med amplitudami kolobarjev in Airyjevim diskom, ampak predvsem, da pri slabi optiki izraziti interferenčni kolobarji (višje amplitude), ki obkrožajo Airyjev disk, prispevajo veliko svetlobe tudi v sosednja polja slike in tako brišejo detajle okolice, kvarijo sliko (seveda tudi okolica vpliva na dano opazovano točko slike).

Vrnimo se k spektroskopiji!



Spektroskopija zvezd na uklonsko mrežico - iz 1995 - sledi nekaj rezultatov.

Jure Cedilnik in Damjan Šterk sta našla izvirne rešitve pri spektrografu na uklonsko mrežico, spektrograf sta tudi izdelala. Posnela sta odličen Sončev spekter, v katerem sta naštela več kot 60 absorpcijskih črt, iz črt sta določila mnoge elemente, glej sliko . Račun in lega črt, ter laboratorijska umeritev preko vodika in natrija se odlično ujemajo.



Ujela sta tudi izraziti kalcijevi črti K (valovne dolžine 393,3682 nm, širina črte 2,0253 nm ) in H (valovne dolžine 396,8492 nm, širina črte 1,5467 nm) na meji občutljivosti filma. Zgoraj sta zaradi primerjave dva posnetka s kalcijevimi črtami.

Razlaga
Vsekakor o širini črt odloča temperatura, oziroma kinetična energija delcev. Širino črt za nekatere elemente na Soncu kaže spodnja tabela. Izrazito širino opazimo pri atomih kalcija in tudi vodika in natrija. Na našem posnetku spektra so te črte v resnici zelo široke. Poglejmo zakaj je kalcijeva črta tako intezivno zastopana? Atom kalcija ima 20 nevtronov in 20 protonov, torej tudi 20 elektronov. Kalcij je v glavnem v atmosferi že enkrat ioniziran (Ca+), kar pomeni, da ima še zmeraj preostale elektrone vezane v elektronski oblak. Primerjajmo kalcij z vodikom glede intenzitete absorpcije. Vodikova absorpcijska črta alfa (656,28 nm) je posledica prehoda med drugim in tretjim energijskim nivojem elektrona. Da elektron preide na drugi energijski nivo rabi energijo 10,2eV, za ionizacijo kalcija pa rabimo manj energije, 6,11eV. Praktično je ves kalcij ioniziran (Ca+), le eden med 900 atomi je nevtralen, medtem ko pa je samo eden izmed 200 milijonov vodikovih atomov v vzbujenem stanju n=2. Vodika je sicer res 500 000 krat več kot kalcija, a na 400 ionov kalcija (200 milijonov/500000=400) pride samo en vodikov atom v stanju n=2. Kljub ionizaciji pa ioni kalcija (vezani elektroni) lahko še zmeraj prehajajo na višje energijske nivoje in to tudi z absorpcijo fotonov valovnih dolžin lH=393,36nm in lK=396,84nm, ki sta tako izrazito zastopani v spektru. To je tudi razlog, da sta absorpcijski črti H in K bolj izraženi kot recimo alfa črta vodika, čeprav je vodika 500000 krat več kot kalcija. Tako razmerje je seveda pogojeno s sestavo in temperaturo atmosfere Sonca. Kalcij bo ukradel svetlobi fotosfere več njemu značilnih fotonov kot vodik, zmagal je torej "šibkejši", oziroma manj številčen element. Na našem posnetku se izrazitost H in K črt kalcija lepo vidi.



Izsek iz spektra daljših valovnih dolzin. Na desni je H_alfa črta valovne dolžine 656,2808 nm (širina črte 0,4020 nm).


UMERITVENI GRAF

Tabela najizrazitejših Fraunhoferjevih absorpcijskih črt posameznih elementov in širina.

Oznaka

izvor(at., mol.)

valovna dolžina (nm)

širina črte (nm)

K

Ca+

393,3682 (393,3666)

2,0253

H

Ca+

396,8492 (396,8468)

1,5467

 

Fe

404,5825

0,1174

h (d )

H

410,1748 (410,1735)

0,3133

g

Ca

422,6740 (422,6728)

0,1476

G

Ca

430,7741

 

G

Fe

430,7906

 

G' (g )

H

434,0475 (434,0465)

0,2855

e (ponekod d)

Fe

438,3547 (438,3557)

0,1008

 

Fe

440,4761

0,0898

D

Fe

466,8140

 

F (b )

H

486,1342 (486,1327)

0,3680

c

Fe

495,7609

 

b4

Mg

516,7327 (516,7343)

0,0935

b4

Fe

516,7491

 

b3

Fe

516,8901

 

b2

Mg

517,2698 (517,2699)

0,1259

b1

Mg

518,3619 (518,3618)

0,1584

E2

Fe

526,9541

 

D3

He

587,5618

 

D2

Na

588,9973 (588,9953)

0,0752

D1

Na

589,5940 (589,5923)

0,0564

a

O2 (atmosfera Zemlje)

627,6-628,7

 

C (a )

H

656,2808 (656,2816)

0,4020

B

O2 (atmosfera Zemlje)

686,7-688,4

 

A

O2 (atmosfera Zemlje)

759,4-762,1

 

Do sedaj je to stran obiskalo
ljudi.


Oglej si tudi:
  • Valovanje, Sonce, uklon, ločljivost, preprosto snemanje spektrov ... (V fazi izdelave, trenutno le osnutek.)

    Spekter posnet 12. jan. 2014.

    Zgoraj so rezultati preprostega spektroskopa iz 50 cm dolgega tulca z režo nekaj pod mm (dvojna stena). Na drugi strani tulca se prilepi uklonska mrežica. Tulec (z režo naprej) se usmeri proti Soncu - spekter se slika skozi mrežico ( v tem primeru 300 rež na mm - občutljivost ISO100, časi okrog 1/100 s, gorišče objektiva okrog 20 mm - lahko spreminjate, zoom objektiv tukaj pride zelo prav). Spodaj je umerjen spekter, zgoraj pa spekter posnet s preprostim spektroskopom z režo in uklonsko mrežico.

    NEKAJ IZRAČUNOV ZA POSNET SPEKTER
    Razmik v uklonski mrežici je: D = 1 mm/300 = 3.3*10-6 m.
    Za prvi uklonski maksimum velja: val_dol = D*sin (kot)
    Za val_dol Halfa = 656,3 nm (rdeča barva) je kot uklona:
    kot = arcsin (val_dol/D) = arcsin (0.1988) = 11.4 °
    Za objektiv f = 20 mm je odmik od slike reže: x = 20 mm*tan (11.4) = 4 mm.
    Širina prvega uklona je bila okrog 700 pixlov na sliki s širino 2600 pixlov - (čip - 6.17 x 4.55 mm). 6mm/2600pix = 2.3 mikrometra na pixel. Od slike reže pa do uklona H-alfa (656,3 nm) je približno 1760 pixlov.

    Širina reže na sliki je približno 8 pixlov. Vhodna reža je bila široka okrog 0.5 mm (na sredini - saj je reža bila v obliki črke v), na fotodetektorju pa je to d_slika = f*d/a = 20 mm * 0.5 mm/500 mm = 0.02 mm. Velikost pixla pa je: 6.17 mm/2600 = 0.00237 mm, in če preverimo, koliko pixlov je velika slika reže, velja: d_slika/vel_pixla = 0.02 mm/0.00237 mm = 8.4. To je pa toliko, kot smo določili direktno iz slike. Na tak način bi teoretično lahko zaznali okrog 700/8 = 88 črt.
    Na sliki je razlika med skrajno rdečo im modro barvo okrog 250 nm, klasični filmi so bili nekolko bolj občutljivi za krajše in daljše valovne dolžine. Velja: 250 nm/ 700 pixlov je 0.36 nm/pixel - natančnost (ločljivost) je torej v našem primeru okrog (0.36 nm/pixel) * 8 pixlov = 3 nm. Širino slike reže bi morali zmanjšati na velikost pixla ..., ali vsaj za 3x do 4x, to je na okrog 0.1 mm.

    Kako izgledajo priprave na tako snemanje, je razvidno iz spodnjih slik. Pazite na oči, na tulec sem dal senčnik ... Večina slik je pomanjšanih, razen zadnjega spektra (zadnjih dveh slik). Tudi goriščna razdalja objektiva se je spreminjala, pri zadnji sliki je okrog 20 mm.










    Črtasti spekter iz zarnice - Hg.






    Odboji - napake - so zakriti ... Levo je slika reže, desno pa prvi uklon na mrežici - slika spektra. Natančnost spektra določa širina reže in velikost svetlobnega elementa (pixla). V našem primeru je natančnost okrog 3 nm - kar je dovolj za detekcijo osnovnih izrazitejših spektralnih črt vodika, železa, kalcija, helija, natrija, tudi kisika O2 (absorpcija atmosfere Zemlje (627.6 nm - 628,7 nm - se vidi na sliki) ....


    Goriščna razdalja objektiva pri zgornjem spektru je okrog 20 mm. Dolžina reže (L) je bila 36 mm, zato je spekter visok okrog: L_slika = f*L/a = 20 mm * 36 mm/500 mm = 1.44 mm. To je 620 pixlov (izmerjeno z miško, na zgornji sliki je rob spektra odrezan) - 1944 pixlov ustreza višina čipa 4.55 mm, kar ustreza 1,44 mm*1944/4.55 mm = 625 pixlom - torej smo v okviru merske napake pravilno ocenili dolžino reže L na sliki.







    Izdelal: Zorko Vičar

    Iz zgornje tabele se da prebrati, kateremu elementu na Soncu pripada katera izmed Fraunhoferjevih absorpcijskih crt.

    http://www.stargazing.net/david/spectroscopy/ScrewdriverCDROMSpectroscope.html
    http://en.wikipedia.org/wiki/Fraunhofer_lines



    Vidov spekter - feb. 2014.



    Helijev spekter iz wiki.
    Helium wavelengths - helijeve emisijske črte (nm)
    
    Val. dol.   barva
    Wavelength  Color 
    ----------  ----------   
    438.793 w   violet     (vijolična)
    443.755 w   violet     (vijolična)
    447.148 s   violet  *  (vijolična)    
    471.314 m   blue       (modra)  
    492.193 m   blue       (modra)
    501.567 s   cyan    *  (cian - modrozelena, sinja)
    504.774 w   cyan       (cian - modrozelena, sinja)
    587.562 s   yellow  *  (rumena)
    667.815 m   red        (rdeča)
    
    s=strong (močna), m=med (srednja), w=weak (šibka)



    Helijev spekter, foto: Vid in Zorko.


    Presek (profil) absorpcijskega spektra Sonca - vertikalne črte so ročne oznake detekcije nekaterih Fraunhoferjevih črt.
    Narejeno s programom: C:\Program Files\Micro-Manager-1.4\ImageJ.exe

    Program ImageJ se dobi na naslovu:
    http://www.micro-manager.org/wiki/Download%20Micro-Manager_Latest%20Release
    Sliko spektra moramo konvertirati v črno-belo, sliko odpreti z ImageJ.exe z opcijo File in označiti ozki presek spektra na odprti sliki, ter z opcijo Analyze in Plot Profile narišemo profil preseka spektra, vdolbine so absorpcijske črte. Z opcijo Save na grafu, se vrednosti grafa shrani v txt (ascii) datoteko, ki jo lahko obdelamo z excelom ali s kakim drugim orodjem. Obdelana je spodnja slika.





    Kako lahko izbira fotoaparata vpliva na izid slikanja spektra, kaže zgornja slika, kjer se vidi, da je recimo SONY detektor svetlobe veliko bolj občutljiv na modro-zelenem delu spektra.


    ...............

    Umeritvena spektra - spodnji ima poudarjene svetlejše Fraunhoferjeve emisijske črte (špičke).


    Vidov spekter - feb. 2014, dopolnil Zorko s Helijevimi črtami.

    Helij je bil najprej odkrit v Sončevi kromosferi preko spektroskopije (črta z valovno dolžino 587.562 nm). Zato je tudi dobil ime helij - grško: helios, Sonce. Leta 1868 (18. avgusta je bil Sončev mrk - Indija) ga je odkril Francoz Jules Janssen.

    Jules Janssen, odkril helij - leta 1868 (18. avgusta je bil Sončev mrk - Indija).

    Emisijski spekter atmosfere (kromosfere) Sonca, s pomočjo katerega so odgkrili helij (rumena črta levo 587.562 nm) še preden so ga detektirali na Zemlji. Tak spekter je moč posneti (v le nekaj sekundah) med Sončevim mrkom.


    Podoben posnetek, vir:
    http://www.eurastro.de/pictures/sofi99/mr/flashscl.jpg
    http://www.eurastro.de/webpages/MRSPECT.HTM

    V laboratoriju na Zemlji je bil helij detektiran leta 1895.










    Joseph von Fraunhofer, nemški optik in fizik, * 6. marec 1787, Straubing, Nemčija, † 7. junij 1826 (39 let), München, Nemčija.

    Fraunhofer je najbolj znan po odkritju temnih absorpcijskih črt v Sončevem spektru, sedaj znanih kot Fraunhoferjeve črte, ter po izdelovanju kakovostnega optičnega stekla in objektivov za akromatične refraktorje.

    Življenje in delo
    Bil je sin steklarja. Pri enajstih letih je postal sirota. Kot vajenec je začel delati pri strogem münchenskem optiku in steklarju Philippu Antonu Weichelsbergerju. Leta 1801 se je podrla delavnica, v kateri je stanoval, in je bil edini preživeli. Reševanje je vodil Maksimilijan IV. Jožef, bavarski volilni knez (kasnejši bavarski kralj Maksimilijan I. Jožef). Knez je finančno pomagal Frauhoferju in prisilil njegovega delodajalca, da mu je omogočil izšolati se.

    Na kraju nesreče je bil tudi tehnik in poslovnež Utzschneider, kar se je izkazalo za pomembno. Z denarjem, ki ga je prejel od kneza in pomoči od Utzschneiderja, je lahko nadaljeval s šolanjem in praktičnim izobraževanjem. Mladenič je usodi dokazal, da je bil takrat vreden njene milosti. Izučil se je obrti in se sam še naprej vztrajno izobraževal. Tako je deloval na področju optike. Leta 1806 sta Utzscheider in von Reichenbach povabila Frauhoferja na svoj inštitut v Benediktbeuern, sukularizirani benediktinski samostan, ki se je ukvarjal z izdelovanjem stekla. Tu je odkril kako se izdeluje najboljše optično steklo na svetu in iznašel neverjetno točne postopke za merjenje razklona. Preučil je, kako so značilnosti stekla odvisne od priprave in s tem povzdignil steklarstvo v pravo umetnost. Na Inštitutu je srečal Pierrea Louisa Guinanda, švicarskega steklarskega tehnika, ki mu ga je predstavil Utzschneider. Leta 1809 je Frauhofer postal vodja mehanskega razdelka optičnega inštituta, istega leta pa je postal član podjetja. Leta 1814 sta Guinand in von Reichenbach zapustila podjetje, tako da je Fraunhofer v podjetju postal solastnik, ime pa so spremenili v Utzschneider und Fraunhofer. Leta 1818 je postal predstojnik optičnega inštituta.

    Izboljšal je mnogo optičnih instrumentov. Zaradi njegove izdelave odličnih optičnih instrumentov je Bavarska Angliji prevzela prvenstvo nad središčem optične industrije. Tudi možje, kot je bil na primer Farady, tedaj niso bili sposobni izdelati stekla, ki bi se lahko kosal s Fraunhoferjevim.

    Frauhofer je bil znan po svojih izredno kakovostnih optičnih prizmah. Izboljšal je akromatičen objektiv daljnogleda in izdelavo optičnega stekla. Izboljšal je tudi postopek poliranja leč in zrcal optičnih naprav. Veliko skrb je posvetil meritvam lomnega količnika stekel. Točno je premeril veliko različnih stekel, ker so bile med njegovimi vrhunskimi izdelki tudi akromatične leče. Te so, kakor je pokazal Dollond, sestavljene iz dveh leč iz različnih stekel, v katerih se različni lomni količniki za razne barvne svetlobe medseboj uravnavajo. Prave kombinacije pa je bilo mogoče sestaviti le ob zelo dobrem poznavanju lomnih količnikov. Izdelal je naprave za merjenje valovnih dolžin svetlobe.

    Med preskušanjem svojih prizem in raziskovanjem Sončevega spektra je leta 1814 odkril, po njem imenovane temne absorpcijske črte. Že rahla nepravilnost v izdelavi prizme je toliko pokvarila ločljivost slike, da so se črte zabrisale. S tem lahko morda pojasnimo, da jih Newton pri svojih raziskavah svetlobe s prizmo ni opazil. Opazil pa jih je 12 let prej leta 1802 Wollaston, vendar jih je videl le 7, medtem ko jih je Fraunhofer naštel 574, današnji fiziki pa približno 10.000. Fraunhofer ni ostal samo pri opazovanju in štetju črt. Izmeril je lege najizrazitejših črt in jih leta 1817 označil s črkami od A do K. Te oznake veljajo še danes. Določil je njihove dolžine in pokazal, da se pojavijo vedno na istih mestih, če jih gledamo v neposredni sončni svetlobi ali pa v odbiti svetlobi z Lune ali planetov. Pozneje je določil lege več 100 črt. Fraunhofer prikazuje spektroskop.

    Njegove raziskave loma in razklona svetlobe so vodile k iznajdbi spektroskopa in razvoju spektroskopije. Tudi pri tem se ni ustavil. Prizmo je postavil v gorišče daljnogleda, da bi preučil spektre zvezd. Ugotovil je, da imajo tudi ti spektri temne črte, vendar premaknjene glede na Sončev spekter. S tem je že skoraj imel veliko odkritje, ki pa se mu je izmuznilo. Izmuznilo se je tudi znanstvenemu svetu v celoti, saj se za njegova poročila o zadevi ni nihče zmenil. Šele Kirchhoff je pol stoletja kasneje iz teh črt dal fizikom, kemikom in astronomom izredno koristno orodje. Bunsen in Kirchhoff sta leta 1859 s spektrografom na prizmo odkrila, da so temne absorpcijske črte iz Sončevega spektra enake emisijskim črtam, ki jih v spektrih zvezd podajajo povsem določeni kemijski elementi. Bunsen je pravilno pojasnil Fraunhoferjeve absorpcijske črte.

    Fraunhofer prikazuje spektroskop.

    Fraunhofer je leta 1821 tudi prvi uporabil optično mrežico za razklon svetlobe. Prvo mrežico je izdelal iz tankih napetih žičk položenih tesno skupaj. Od njegovih časov so mrežice že popolnoma nadomestile prizmo v spektroskopiji. Zdaj jih urezujejo kot vrsto finih zarez v stekleno ali kovinsko ploščico. Njegovo delo na tem področju sta nadaljevala Bunsen in Kirchhoff, ki sta utemeljila spektralno analizo.

    Navkljub vsem dosežkom je Fraunhofer ostal za snobovski znanstveni svet le manjvredni tehnik in če se je že smel udeležiti znanstvenih srečanj, mu pravice do besede ali nastopa niso priznali. Leta 1823 je postal član Akademije znanosti v Münchnu. Bil je predstojnik njenega oddelka za ohranjanje fizike. Za svoje podjetje je leta 1820 izdelal tudi mikroskop. Izdelal je tedaj največji refraktor za novi observatorij v Pulkovem. S svojimi instrumenti je pomagal leta 1837 Besslu in leta 1840 von Struveju pri merjenju prvih zvezdnih paralaks. Z njegovim heliometrom je leta 1844 Bessel odkril nepravilnosti v gibanju Sirija A.

    Naslednik Fraunhoferjevega podjetja, podjetje Merz und Mahler, je izdelalo daljnogled za novi berlinski observatorij, kjer je Galle leta 1946 v ozvezdju Strelca potrdil obstoj novega osmega planeta Neptuna. Verjetno zadnji objektiv za daljnogled, ki ga je izdelal Frauhofer, so dobavili za tranzitni daljnogled v Mestnem observatoriju v Edinburgu. Ta instrument je dokončal Repsold po Fraunhoferjevi smrti.

    Še pred dopolnjenim 40 letom je Fraunhofer umrl za jetiko. Kot mnogo tedanjih izdelovalcev stekla se je zastrupil s parami težkih kovin. Verjetno so njegovi najvrednejši steklarski recepti odšli z njim v grob. Na njegovem grobu je vklesan napis: »Približal nam je zvezde« (Approximavit sidera). To je tudi res, kot je pozneje dokazal Kirchhoff. Približal nam jih je, ne da bi za to potreboval velikanske daljnoglede.

    Leta 1822 mu je Univerza v Erlangnu na Pfaffov predlog podelila častni doktorat. Leta 1824 je prejel red za zasluge, postal je plemič in častni meščan Münchna.

    Po njem se imenuje asteroid notranjega glavnega pasu 13478 Fraunhofer.



    Nazaj na domačo stran.