France Preąeren

POEZIJE

Sem dolgo upal in se bal

PESMI

Strunam
Dekletam
Pod oknam
Proąnja
Kam?
Ukazi
K slovesu
Sila spomina
Zgubljena vera
Mornar
Soldaąka
Zdravica
V spomin Valentina Vodnika
V spomin Andreja Smoleta
Od ľelezne ceste
Zapuąena
Nezakonska mati
Pevcu

BALADE IN ROMANCE

Hčere svet
Učenec
Dohtar
Turjaąka Rozamunda
Judovsko dekle
Zdravilo ljubezni
Lenora
Povodni moľ
Prekop
Neiztrohnjeno srce
Ribič
®enska zvestoba
Orglar

RAZLIČNE POEZlJE

Zvezdogledam
V spomin Matija Čopa
Nova pisarija
Prva ljubezen
Slovo od mladosti
Glosa

ZABAVLJIVI NAPISI

Predgovor in zagovor
Vzrok nezlatega veka
Novi Pegazus
Čebelice puąičarjam
Čebelice pravljíčarjam
Čebelice ąestomerjovcam
Čebelice pesmam brez s in c
Čebelice pevcam letnih časov
Lesničnjeku in Levičnjeku
Préd pevcu, pótlej homeopátu
Čebelarju
Vodnik
Ravnikarju
Abecedárju
Ahaceljnovim pesmam
Nekim pevcam duhovnih pesem
Krempeljnu
Novičarjam
Kopitar
Daničarjam
Dobrovski
Bahači četvero bolj mnoľnih Slave rodov
Narobe Katón
Pričujoče poezije

GAZELE

Pesem moja je posoda tvojega imena
Oči sem večkrat praąal, ali smem
®alostna komú neznana je resnica, de jo ljubim
Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ľenice
Med otróci si igrala, draga! lani -- čas hiti
Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve
Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi

SONETJE

Očetov naąih imenitne dela
Vrh sonca sije soncov cela čéda
Tak kakor hrepení oko čolnarja
Dve sestri videle so zmoti vdane
Kupído! tí in tvoja lepa starka
Je od vesel'ga časa teklo leto

SONETNI VENEC

Magistrale

Ni znal molitve ľlahtnič trde glave
Sanjalo se mi je, de v svetem raji
Velíka, Togenburg! bila je mera
Bilo je, Mojzes! tebi naročeno
Na jasnem nébi mila luna sveti
Marsktéri romar gre v Rim, v Kompostélje
Zgodi se včasih, de muhamedani
Oči bile pri nji v deklet so sredi
Kadar previdi učenost zdravnika
Odprlo bo nebo po sodnem dnevi

ZABAVLJIVI SONETJE

Al prav se piąe kaąa ali kasha
Ne bód'mo ąaloberde! Moskvičánov
Apel podobo na ogled postavi

SONETJE NESREČE

O Vrba, srečna, draga vas domača
Popotnik pride v Afrike puąavo
Hrast, ki vihar na tla ga zimski treąne
Komúr je sreče dar bila klofuta
®ivljenje ječa, čas v nji rabelj hudi
Čez tebe več ne bo, sovraľna sreča!
Memento mori

KRST PRI SAVICI

Matiji Čopu
Uvod
Krst
Opombe

Sem dolgo upal in se bal,
slovó sem upu, strahu dal;
srcé je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah ľeli.

PESMI

STRUNAM

kak bledí mi moje lice,
kak umira luč oči,
kak tekó iz njih solzice,
ki ljubezen jih rodi;

od ľeljá kako zdihuje,
po nji hrepeni srcé,
kak mu je veselje tuje,
kak od sreče nič ne ve;

kak s seboj me vedno vleče,
koder hodi, njen obraz,
kak obličje nje cveteče
v srcu nosim vsaki čas;

in kak vé, ki bi nje hvalo
rade pele zanapréj,
ak se ne usmili kmalo,
mórte utíhnit' vekoméj!

Té in take vé nosíte
toľbe, strune! tje do nje;
ako mór'te, omečíte
neusmiljeno srcé.

DEKLETAM

Kak lepó se rosa bliska,
dókler jutra hlad ne mine!
Komej sonce bolj pritiska,
bo pregnana od vročine.

Roľice cvetó vesele
le ob času letne mlade;
leto poąlje pią in strele,
lépo cvetje jim odpade.

Roľa, rosa ino mana
naąa je mladost, dekleta!
Svétjem, naj ne bo zaspana,
ki cvetó ji zlate leta.

Fante zbiraą si prevzetna,
se ąopirią, ker si zala;
varji, varji, de priletna
samka se ne boą jokala!

POD OKNAM

Ti si kriva,
ljubezniva
deklica neusmiljena!
Ti me ranią,
ti mi branią,
de ne morem spat' doma.

Obraz mili
tvoj posili
mi je vedno pred očmi;
zdihujoče
s&rgrave;ce vroče
vedno k tebi hrepeni.

K oknu pridi,
drug ne vidi,
ko nebeąke zvezdice;
se prikaľi,
al sovraľi
me srcé, povej, al ne?

Up mi vzdigni,
z róko migni,
ak bojią se govorít'! --
Ura bije,
k oknu ni je,
kaj sirota čém storít'!

V hram poglejte,
mi povejte,
zvezde, al res ona spi;
al posluąa,
me le skuąa,
al za druzega gori.

Ako spava,
naj bo zdrava,
ak me skuąa, nič ne dé;
po nje zgubi,
ako ljubi
druz'ga; póčlo bo srcé.

PRO©NJA

Obeąajo glavíce,
ni roľam mar cvetét';
molčijo v gojzdi tice,
ne ljubi se jim pét'.

Ne letajo čebele,
krog cvetja ne ąumé;
clo ribice veséle
se klavrno drľé.

®aluje vsaka ľiva
stvar, draga deklica!
ak dálej sonca skriva
se luč rumenega:

več roľ ne rase v polji,
več nima tičov hrib;
čebel več kraj narbolji,
več nima voda rib,

ko misel jaz, ki spejo
v ljubéznjenih sanjáh,
ki si na dan ľeléjo
zleteti v pesmicah.

Al repetnic razpeti
préd nimajo moči,
de tvojih jim zasveti
nebeąka luč oči.

Ak hočeą, de jih sence
pomoril mraz ne bo;
ak hočeą med Slovence,
de tvojo čast nesó;

saj name se oziraj,
ak nočeą me ljubít';
oči mi saj odpiraj,
mi gledat' daj njih svit!

KAM?

Praąájte raj' oblak nebá,
praąájte raji val morjá,

kadar mogočni gospodar
drvi jih semtertje vihar.

Oblak ne ve, in val ne kam, --
kam nese me obup, ne znam.

Samo to znam, samo to vem,
de pred obličje nje ne smem,

in de ni mesta vrh zemljé,
kjer bi pozabil to gorje!

UKAZI

De ne smem, si ukazala,
od ljubezni govorít';
zvédla, deklica si zala!
káko znam pokoren bit'.

Moram de, si ukazala,
hojo k tebi opustít';
zvédla, deklica si zala!
káko znam pokoren bit'.

Moram de, si ukazala,
tebe se povsod ognít';
zvédla, deklica si zala!
káko znam pokoren bit'.

Zraven si mi ukazala,
de te moram pozabít';
bógal, deklica bi zala!
ak bi moglo se zgodít'.

Al srcé mi drugo ustvari,
al počakaj, de to bít'
v prsih neha -- Bog te obvari!
préd ni moč te pozabít'.

K SLOVESU

Desno róko brez skrbi
daj k prijaznemu slovesu,
solz v nobenem ni očesu,
ľal besede v ustih ni.

®ale misli v srcu ni;
saj ni préd bilo veselo,
ko se zate je unelo,
naj ne bo prihodnje dni!

Vrnil bo se prejąnji čas;
hodil pota bom temotne,
kamor sreče bo togotne
gnal nemili me ukaz.

Moja stara ljuba bo,
bo potrpeľljivost mila
zvezo z mano ponovila,
v zakon dala mi rokó.

Od pomóči nje podprt
nosil bom ľivljenja pezo,
dókler zmaga sreče jezo
zadnja ljubca -- bela smrt.

SILA SPOMINA

Marsikdej se govorica ti zmeąa,
ko me zagledaą med drugmi ljudmi,
marsikdej tvoje oko me pogreąa,
iąeą okoli me s plaąnim' očmi.

Večkrat, ko utrudena praznega hrupa,
v misli zamaknjena sama sedią,
vsili v spomin se ti pevec brez upa,
stari čas skorej nazaj si ľelią.

Marsikdej, ko ti tvoj ljubi zapoje,
sreče v ljubezni se baha vesel,
v srcu te zbadajo pesmice moje,
ki jih od njene nesreče sem pel.

Sama sodila si préd me nemilo,
sama me zmeram ąe sodią ojstró;
pravijo vender, de slabo plačilo,
kdor me pri tebi zatoľi, dobó.

Trdna med nama vzdiguje se stena
'z brezna globóc'ga do strmih nebes;
vender ne vdrľa ľelj skrivnih plaména,
de bi ne mogel on ąvigniti čez.

Ne pozabíti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srcé;
v mislih ti niso, al mene posili
pomnila boą ti do zadnjega dne.

ZGUBLJENA VERA

Se usta smejajo ko préd,
sladkost ni manjąi 'z njih besed.
Otémnil ni ga časa beg,
nič manj ni bel prs tvojih sneg.

®ivot je tak, roké, nogé
so, kakrąne so préd bilé.

Lepota, ljubeznivost vsa
je, kakrąna je préd bila.
Al vérvat' v tebe moč mi ni,
kakor sem vérval prejąnje dni.

Le svéta, čista glorija,
ki vera da jo, je preąla.

En sam pogled je vzel jo preč,
nazaj ne bo je níkdar več.

Ak bi ľivela vékomej,
kar si mi b'la, ne boą naprej.

Srcé je moje bilo oltar,
préd bogstvo ti, zdaj -- lepa stvar.

MORNAR

Pri Bogi sem obljubil,
de préd bom duąo zgubil,
ko nehal te ljubít',
si z desno v desno segla,
pri Bogi si prisegla,
mi vedno zvesta bit'.

Morjá ąiroka cesta
peljala me je v mesta,
kjer lepe deklice;
obrazov njih lepota,
sneg beli njih ľivota
zmotila nista me.

Spet so se jadra bele
od juľnih sap napele,
prinesle me nazaj;
dekleta mojga ľeno
sem najdel poročeno --
prestal sam Bog ve kaj!

Le jadra spet napnimo,
valovam se zročimo,
kak je čistó morjé!
Kaj njemu upat' smemo,
mornarji dobro vemo;
dekletam kaj -- kdo ve?

Ne stráąi moč viharja,
ne grom valov mornarja,
se smrti ne boji.
Spomin v potópu mine,
ljubezni bolečine
vsak dan spet oľivi!

Po morji barka plava,
nezvesta, bodi zdrava,
sto tebi sreč ľelim!
Po zemlji srečno hódi;
moj up je ąel po vodi,
le jadrajmo za njim!

SOLDA©KA

Očetov dom! tí ná slovo!
Kdor ni za bolji rabo,
naj varje dom in babo,
al v ąolah beli si glavó!
Junaka vabi boj, ne bo
se trudil on a peresam,
in ne z drevesam.

Učeni stan je zaničván,
skrbi in hude leta
moré ubózga kmeta;
narprvi stan soldaąki stan:
soldat ľivi vesel v en dan;
sej cesar dá pol hleba,
in kar je treba.

Doma povsod, doma nikír,
obhódi dosti svéta,
zavolj njega dekleta,
ľenice ímajo prepir,
in kadar zapusti kvartir,
si marsiktéra 'z hiąe
solzice briąe.

Le eni ljubici je zvest,
ti ljubci čast se pravi,
ta gre z njim v boj krvavi,
ga spremi čez goré brez cest,
in čez ozidje trdnih mest,
kjer smrt junaąke brate
povabi v svate.

Sej vem, de mora vsak umret',
in iti vsak k pokóju,
na postlji ali v bóju,
potrta starost, mladi cvet. --
Pet čevljov merim, palcov pet,
veselo čem ľiveti,
junaąko -- umreti.

ZDRAVICA

Spet terte so rodile,
prijatl'i vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
serce razjásni in oko.
Ki vtopi
vse skerbi,
veselo upanje budi.

Komú pervo zdravico
napili bomo krog in krog?
Slovencov porodnico,
deželo našo živi Bog.
Brate vse,
kar nas je
sinov slovenske matere!

V sovražnike 'z oblakov
rodu naj na'šga treši gróm!
Prost, ko je bil očakov
naprej naj bo Slovencov dom!
Naj zdrobé
njih roké
verige vse, ki jim težé!

Edinost, sreča, sprava,
k njim naj nazaj se vernejo!
Otrók kar ima slava
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
spet in čast,
ko ble ste, boste naša last!

Bog živi vas Slovenke,
prelepe žlahtne rožice!
Ni take je mladenke,
ko naše je kervi dekle;
ko do zdej,
za naprej
slovite drage vekomej!

Ljubezni sladke spone
naj vežejo vas na naš rod,
v njim sklepajte zakone
de nikdar več naprej od tod.
Hčer, sinov
zarod nov
ne bo pajdaš sovražnikov!

Mladen'či! Zdaj se pije
zdravica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije,
noben naj vam ne osmerti strup!
Ker po nas
bode vas
jo serčno varvat' klical čas.

Živé naj vsi naródi,
ki dan dočakat hrepené,
da koder sonce hodi
ne bo pod njim sužne glave!
Kup'ca ta
njim velja
naj Bog jim dobre sreče da!

Visoko zdaj prijatl'i,
kozarce zase vzdignimo!
Saj smo se vsi pobratli,
saj eno misel mislimo;
Bog naj te,
Bog naj me,
naj nas živi tovar'še vse!

Amen.

V SPOMIN VALENTINA VODNIKA

So zvezde sestríce,
mu mesec je brat;
ni dano mu tice
si ljubico zbrat'.

Zanj druľba ne mara,
in on ne za njo;
v samoti se stara,
mu leta tekó.

Narslająi diąave,
ki zanje sam ve,
narľlahtniąi trave,
kadila dragé,

in miro nabira
neutruden vse dni,
se ubada, se upira,
za smrt le skrbi.

Grmado 'z njih dela
prileten samče,
ko pride smrt bela,
na nji se seľge.

Ven plane 'z plamena,
s svetlobo obdan,
slovéčga imena
tič Fenis na dan.

Tak pevec se trudi,
samoten ľivi,
se v slavi, ko zgrudi
ga smrt, prerodi.

V SPOMIN ANDREJA SMOLETA

Zbrani prijatlji v spomin ga pijemo
tvojih veselih in ľalostnih dni;
zraven si take zdravljice pojemo,
de ni nesrečen, kdor v gróbu leľi.

Čedna postava bila ti je dana,
bistri je um ti z bogastvam bil dan;
boljga srcá ni imela Ljubljana,
kak si za srečo človeątva bil vľgan!

Kratko sijale so zvezde prijazne,
v sanjah prijetnih te zibal je up;
jezo si sreče občutil sovraľne,
zgodej okusil ľivljenja si strup.

Deklica druzga moľa je objela,
ki od ljubezni do nje si bil vnet;
treąla v bogastvo nesreče je strela,
kranjski v obupu zapustil si svet.

Videl si Nemąko, Francosko, Britansko,
videl si ©vajca visoke goré,
videl si jasno nebo italjansko;
sreče ni ranjeno najdlo srcé.

Videl povsod si, kak iąejo dnarje,
kak se le uklanjajo zlatmu bogú;
kje bratoljubja si videl oltarje?
S s&rgrave;cam obupnim si príąel domú.

Mogla umreti ni stara Sibila,
de so prinesli ji z doma prsti;
ena se tebi je ľelja spolnila:
v zemlji domači de truplo leľi.

V zemlji slovenski, v predragi deľeli,
ki si jo ljubil presrčno ves čas;
v kteri očetje so naąi sloveli,
ktera zdéj íma grob komej za nas.

Teľka človeku ni zemlje odeja,
vzamejo v sebe ga njene moči;
trčimo, bratje! ąe vince se smeja,
dolgo Smoletov spomin naj ľivi!

OD ®ELEZNE CESTE

"Ak je blizo tista cesta,
moraą vzet' me, ljubček moj!
de, pogledat tuje mesta,
bom peljala se s teboj."

"Sam se po ľelezni cesti
vozil bom od nas do nas;
drugo ljubco v vsakem mesti
ímel bom za kratek čas."

"Ceste tebi ne zapéram,
ne na Dunaj, v Gradec, v Trst;
tí pa mene pusti zméram,
pet 'mam boljąih na vsak prst."

"Vé Kranjice ste koąate,
so prijazne ©tajerke;
Trst dekleta 'ma bogate,
Dunaj zal' oblečene."

"Smo poątene mé Kranjice,
vsak sleparček ni za nas;
mé pa hočmo bit' ľenice,
ljubce ne za kratek čas."

"Vé si pa ľelte moľičke,
ki ne stópjo z vójence,
zmeram vpreľene osličke,
dolgočasne revčeke."

"Tebe sla pa h krotkim ticam
vleče, buzakljunski kos!
Veter dal boą dvajseticam,
pricapljal nazaj boą bos."

"Jaz popeljem se tje v Brno,
snubit Judnje krąene;
bom priľenil z ľeno črno
penezov na merniké."

"Jaz pa iz domačih starcov
si moľa zvolíla bom;
ímel bo ko peska dnarcov,
mene várval bo in dom."

"®ene jaz ne bom zapiral,
bal ne bom se zanjo nič;
nje obresti bom pobiral,
ľivel brez skrbi ko tič."

"Jaz pa hlače bom nosila,
gospodar bom čez moąnjó;
bom vabila na kosila,
kogar meni bo ljubó."

"Varij! celi dan bo gódil,
vso noč kaąljal stari moľ;
bo te ąe od hiąe spodil,
ak mu stregla prav ne boą."

"Judnja je ko satan zvita,
kadar boą z njo zavozlan,
privoąíla skoporita
komej ti bo sok neslan."

"Torej bodi meni zvesta,
sej te ljubim le samó;
kje je ąe ľelezna cesta,
koj mi v zakon daj rokó."

"Tebi jaz ne bom nezvesta,
ljubček! ti si tiček zrel:
ko ľelezna pride cesta,
varij, de ne boą mi uąel!"

"Po nji peljal te ľenico
bom na Dunaj, v Gradec, v Trst,
zvesto kazat jim Kranjico,
ak ne bo na poti -- krst."

"Ak kaj tacga se napravi,
boą počakal, ljubček moj!
Vselej moľ najmanj zapravi,
ak ľenico 'ma s seboj."

ZAPU©ENA

De prisegel, si obljubil,
de boą mene sámo ljubil,
de ne boą ti druge snubil,
ni ti v mislih več nikdár,
Bog te obvar!

De srcé, ki je gorelo
le za té, ľivljenje celo
níkdar več ne bo veselo,
kaj je tebi tega mar;
Bog te obvar!

Bog obvar te zdaj in vedno,
Bog obvar te z ljubco čedno,
Bog men' uro daj posledno
préd, ko gresta pred oltar,
Bog te obvar!

NEZAKONSKA MATI

Oča so kléli, tepli me,
mati nad mano jokáli se;
moji se mene sram'váli so,
túji za mano kazáli so.

On, ki je sám bil ljúbi moj,
on, ki je právi óča tvoj;
ąel je po svéti, Bóg vé kám;
tebe in mene ga je srám!

Káj pa je tebe treba biló;
dete ljubó, dete lepó!
Al te je tréba biló, al ne,
vender presrčno ljúbim te.

Meni nebó odprto se zdi,
kadar se v tvóje ozrem oči,
kadar prijázno nasméjaą se,
kár sem prestála, pozábljeno je.

On, ki ptíce pod nebam ľivi,
naj ti dá sréčne, veséle dni!
Al te je tréba biló, al ne,
védno bom sóčno ljubíla te.

PEVCU

BALADE IN ROMANCE

HČERE SVET

Hčerka je odgovorila
te besede mu, rekoč:
"Stari óča, óča ljubi,
ljubi óča, modri moľ!
Lojtro bo za zid prinesel,
za peséta kruha kos,
hiąna meni davno nosi
pisma s plačano rokó;
ako hóčte, de ne pride
več pod okno ljubi moj,
za ľenico dajte dragmu,
ljubi óča! me na dom."

UČENEC

"O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príąel v drugo!
Ti med materne petice
si poslal poľreąno kugo,
si moąnjico mi rejeno
djal popolnama na suho;
stari óča se bo praskal,
gledalá bo mati čudno,
malo penezov poslala,
dókaj bóta mi naúkov:
vender to bi ąe prenesel,
to ąe ni narveči húdo.

O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príąel v drugo!
Sem obesil závolj tebe
dókaj časa uk na kljuko;
treba prečuváti bóde
več noči s priľgano lúčjo,
dolgo si glavó beliti,
de popravim spet zamudo;
vender to bi ąe prenesel,
to ąe ni narveči húdo.

O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príąel v drugo!
Si omoľil dókaj deklic,
in med njimi mojo ljubco,
mlado deklico nezvesto,
lepo Reziko nemąkuto,
za katero rad bi dal bil
kri, ľivljenje, svojo duąo. --
De si njo mi ti omoľil,
oh, to je narveči húdo!"

DOHTAR

"Ne zameri, ne zameri,
cvet lepote, dekle drago!
Naj tekó ti mirni dnevi,
Bog ti ľívi teto staro.
Je v ąestnajstem, mislim, léti
se moľiti ąe prekmalo;
de te ljúbit' ni prezgodej,
tvoji mi poglédi právjo.
V pravdah ne ľelí pero ti,
al srcé, le zate vľgano,
ti ľeli v ljubezni slúľit';
brez pokója to za tabo
vódi mi pogléde, misli
in nogé z močjo neznano,
koder hodią, cvet lepote,
ľlahtna roľa; dekle drago!"

TURJA©KA ROZAMUNDA

Rozamunda roľa deklic,
čast deľele je domače;
nje poglédi, svítle strele
z néba jasnega poslane,
deleč krog junakov srcam
vľigajo skeleče rane.

Dókaj jo baronov snubi:
troje iz deľele laąke,
troje iz deľele nemąke,
troje 'z ątajerske in kranjske,
ino zraven Ojstrovrhar,
ki so boji mu igrače.
Lep junak srcé bil vnel je
gospodične zlo koąate;
ki ukaľe mu, de prosi
od očeta jo in ľlahte.
Njemu óča nje napravi
imenitno gostovanje,
Rozamundo mu obljubi,
reče mu pripeljat' svate
v treh nedeljah, de nevesto
'z hiąe spremijo domače.

Tje h gospódi se pribliľa
pevec razglaąene slave;
próąen strune ubere, póje
dela vitezov junaąke,
in deklet oči nebeąke,
s&rgrave;ca od njih ognja vľgane.

Ko premolkne, ga popraąa
teta Rozamunde zale,
de bi jo čez vse pohvalil,
reče mu besede take:

"Tí povej nam, ki obhodią
bliľnje ino daljne kraje,
kje bi neki dekle raslo
lepąi od neveste naąe?"

"Bog jo ľívi gospodično,
Bog ji hčere daj enake,
tak cveteče, tak sloveče!
Bog ji sine daj junake!
Pod cesarjam zdéj narlepąi
cvet turjaąka roľa rase;
sestra báąetova v Bosni,
sonce vse lepote zdanje
po vsem svéti razgláąena,
ako slave glas ne laľe,
sama bi utegníla biti
lepąi od neveste vaąe."

Ni nevesti vąeč, kar reče,
mal' odgovor ji dopade,
lica spremeni rudeče,
nejevolja jo prevzame,
Ojstrovrharja pogleda,
reče mu iz jeze nagle:

"Sliąim, de so Bosnijaki
v suľnost gnali kristijane,
res junakam je sramota,
de jih ąe obklada jarem.
Meč opaąi, Ojstrovrhar!
hlapce zberi in tovarąe,
báąetovo izpeljite
sestro, ako kaj veljate.

Radi dali bodo Turki
zanjo naąe vam rojake.
Brez otrok moj zakon bodi,
brez veselja leta stare!
ako ąla bom préd k poroki,
ako préd moľa objamem,
ko pripeljeą Bosnijanko
v grad turjaąki, de verjamem,
dé je take res svetlobe
turąko sonce, kakor slave!" --

®enin z njo obljubljen svoje
zbere Ojstrovrhar hlapce,
po prijatlje bliľnje poąlje,
in si ójster meč opaąe,
róčno jezdi nad Turčine,
spolnit voljo svoje drage.
Ne globoka reka, Kolpa,
ne vdrľé ga turąke straľe,
meč krvávi v močni desni,
pred seboj drvi Bosnjake,
báąetovi grad razdene,
reąi 'z suľnosti rojake,
z njimi báąetovo lépo
sestro vitez s sabo vzame,
črnooko, svetlolično,
rásti in podobe rajske;
vseh lepot bila je sonce,
ki so tisti čas sijale.

Bolj ko lepa Rozamunda,
lepąi Lejla mu dopade,
v grad turjaąki je ne pelje,
na svoj grad domú jo vzame.
Cvet junakov, Ojstrovrhar,
ji srcé nedolľno gane.
Vero zapusti Mahóma,
turąke ąege in navade;
ko bila se naučila
vseh resnic je vere prave,
jo je krstil, potlej njiju
je poročil grajski pater.

Rozamunda gréde v kloąter,
čast ljubljanskih nun postane.

JUDOVSKO DEKLE

Kristjane v cerkev hodijo,
po trgi se sprehajajo,
po ljubih se ozirajo.

Rodú Abrahamóvga hči
pa dan na dan doma sedi,
le malokdej gre med ljudi.

Priąel je spet sabotni dan,
ki ne spoątuje ga kristjan,
od vernih Judov praznovan.

Ker tempelj njih deleč stoji,
za poldan spet doma sedi,
popoldan táko govori:

"Od séje meni slábo je,
pustite, ljubi óča! me,
de v dívnjak grem sprehajat se.

Tam lepe roľice cvetó,
vesele tičice pojó,
se plaąne srnice pasó."

Ko v grajski dívnjak je priąla,
judovska lepa deklica,
mladenča najde krąen'ga.

Za bele jo roké prijel,
na s&rgrave;ce stisnil, jo objel,
je govoriti tak začel:

"De ljúbit' moram vse ljudi,
tak vera moja me uči,
al ljubią me; judovska hči?"

Odtegne bele mu roké,
v oči ji stopijo solzé,
odreče mu besede té:

"Ak ravno mene ljúbit' smeą,
jaz dobro vem, ti dobro veą,
de v zakon vzeti me ne smeą."

In ąla je ľalostna domú,
toľíla milemu Bogú,
de ni nje vere, nje rodú.

Al večkrat je nazaj priąla;
nje vera trden jez je bila;
ljubezni nje ni ustavila.

ZDRAVILO LJUBEZNI

Mladenič obljubi ostati ji zvest,
se noč in dan jokal je mescov ąest.

Se milo je jokal, je milo zdihvál,
grob njeni je vsak dan obiskoval.
Ga mati tolaľi, tako govori:
"Jaz ímam tri brate, tí ujce tri.
Brat prvi kupec je, on kupe zlatá,
na mero ta ujec tvoj íma srebrá.
Od mesta do mesta se vozi vesel
po svetu, on rad s seboj te bo vzel.

Podaj se k njemu, preglédej svet,
po svetu boą dókaj videl deklet.

Bolj umne, bogate, bolj lepé
boą videl, pozabil podobo njé.

Al, ak ne znebią se srčnih ran,
nazaj spet pridi čez let' in dan;
mi v kloątru prebiva drugi brat,
tvoj drugi je ujec učen opat.

Opat in menihi, modri moľje,
gotovo ti bodo ozdrávli srcé.

Samota, post, učenost, brevir
nazaj ti spet dali bodo mir;

al, ak ne znebią se srčnih ran,
nazaj spet pridi čez let' in dan.

Moj tretji brat vojskni je poglavar,
spet pridi nazaj, ne obupaj nikar.

Do s&rgrave;ca velíko íma oblast
vojąakov ljubica, presvítla čast,

préd, ko de preteče let' in dan,
na vojaki se znébil boą srčnih ran."

Se dolgo ugovarjal, branil je,
ni ubranil se proąnjam matere.

Prijazno kupec mu róko poda,
ne zdi se mu ąkoda zlatá, ne srebrá

Od mesta do mesta s seboj ga je vzel,
ga prosil in silil, de bil bi vesel.

Okoli mu deleč pokazal je svet,
povsod je dosti videl deklet.

Bogate je videl, umne, lepé;
pozabil ni vender ljubce bledé.

In kadar preteče let' in dan,
spet k materi pride bolj bolan.

Ko préd, vsak dan obiskuje grob njé,
tam milo zdihuje, in toči solzé.

Poda se v kloąter, kjer materni brat,
je ujec njegovi učen opat.

Opat in menihi, modri moľje,
nobeden srcá ozdravit' ne ve.

Se pósti, uči se, in moli brevir,
nazaj se ne vrne v srcé mu mir.

In kádar preteče let' in dan,
spet k materi pride bolj bolan.

Vsak dan obiskuje, ko préd, grob njé,
in milo zdihuje in toči solzé.

"Se k tretjemu ujcu podéj, moj sin!
de srčnih znebią se bolečin!"

Na vójsko je ąel, se s&rgrave;čno bojvál,
časti ni, mir je tamkej iskál.

In préd, ko preteče let' in dan,
do matere pride list poslan.

List č&rgrave;no je zapečaten bil,
"O, mati! tvoj sin je mir dobil!"

LENORA
(Iz nemąkega)

Se kralj in cesarica sta
ľe vender omečíla,
prepira trudna dolzega
med sabo se umiríla;
in trum se ąum, in vrią, in vrisk,
se turąki boben slią' in pisk,
iz boja vojska cela
domú hiti vesela.

Povsod, kjer le nesó nogé,
po vsaki stézi, póti
mladí, starí iz hią hité.
ukánju trum naproti.
Boga sin, mati hvalita,
nevesta sprímlja ljubega;
nihče Lenore same
ne kliče, ne objame.

Lenora gór' in dóli vse
je vrste opraąála;
al zanj ne ve noben, kar je
jih vojska dám poslala.
Armada komej je odąla,
Lenora v&rgrave;ľe se na tla,
lase si črne ruje,
se grozno togotuje.

K nji mati skrbna prileti:
"Bog vsmíli se!" zdihuje;
"O káj ti je, o ljuba hči!"--
jo s&rgrave;čno objemúje.
"O mati, mati! preč je, preč!
Za celi svet ne maram več!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!" --

"Usmiljen Bog, pomagaj tí!
Hči, očenaą molive!
Vse dobro je, kar Bog stori.
de usmili se, prosive."
"O mati, mati! laľ je tó!
Bog storil meni je hudó!
Kogá sem primolila?
Zdaj mólit' več ni sila!" --

"Ve, kdor Očeta prav pozna,
de rad otrók se usmili;
bo ugásnila bridkost srcá
pri svetem obhajili." --
"Za to, kar v meni zdaj gorí,
gasila, obhajila ni!
Al obhajilo skliče
iz gróbov vén mrliče?" --

"Na Ogrskem, pomisli, hči!
nezvest tvoj morebiti,
de pravo vero zdaj tají,
se drugi prikupíti.
Iz misel spústi ga! zato
nikoli srečen on ne bo,
bo kriva pekla téga,
ko umiral bo, prisega." --

"O mati, mati! preč je, preč!
Zgubljena sem, zgubljena!
O smrt, o smrt, ne čakaj več,
de sem bila rojena!
Ugasni luč mi vekoméj!
Me groba noč in strah obdéj!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!" --

"Pomagaj Bog! otroka tí
ubozega ne sodi!
Ne ve, kaj jezik govori,
nje greham mili bodi!
Slovo svetá bridkosti daj,
in spomni se na sveti raj,
kjer duąa Bógu zvesta
bo Jezusa nevesta." --

"O, mati! káj je sveti raj,
káj je pekel, o mati!
Le z njim, le z njim je sveti raj,
pekel brez njega, mati!
Ugasni luč mi vekoméj!
Me groba noč in strah obdéj!
Brez njega sreče zame
ni tu, ne únstran jame!"

Obup takó po nji bučí,
kri vnema in moľgane,
na boľje sklepe togotí
predrzno se neznane:
si rani prsi in roké,
de sonce zajde za goré,
de skoz nebeąke vrata
zvezd truma pride zlata.

Po vasi góri pok, pok, pok
je od podkvá bobnelo;
zroľljal je s konja moľ visok
na klóp pred hiąo belo.
Posluąaj! iz nadvratnih lin
zvonček zapoje: cín, cin, cín;
Lenora dobro v hiąi
le-te besede sliąi:

"Aló, aló! le brľ odpri!
Lenora, spią, al čujeą?
Al zvesta si ti, ljubca! mi,
se smejaą al zdihujeą?"
"O Vilhelm, tí? od kod zdaj te
tak pozno konj p&rgrave;nesel je?
Sem čula, sem jokála,
bridkosti káj prestala!" --

"Opolnoči sedlamo mi,
sem vstal na čeąkem sveti,
sem pozno vstal, in blizo ni,
te hočem s sabo vzeti." --
"Brľ k meni v hiąo, Vilhelm moj!
Zló brije zunaj mraz nocoj,
bom, ljubi! te objela,
na srci te ogrela." --

"Naj, ljubca! zunaj brije mraz,
de hotel bolj bi briti!
Moj konj cepta, poteka čas,
ne smem se dalj muditi.
Podpaąi, vrzi ročnama
na vranca zad se, ljubica!
Z nevesto danes spati,
sto moram milj dirjáti."

"Kako me nesel boą nocoj
sto milj do domačije?
Posluąaj, ljubi Vilhelm moj!
enajst ľe ura bije." --
"Pot gladko, luno lej svetlo!
Mrlič' in mi ko blisk letmo,
domú ąe danes zvésto
prinesel bom nevesto."

"Kje je tvoj dom, kje postljica?
Kakóvo je oboje?"
"O, deleč sta in majhena,
ąest dilj in diljic dvoje!" --
"Bo prostor zame?" -- "Ljubca! bo,
podpaąi, vrzi se srčnó;
ľe postljica postlana,
je svatovąina zbrana." --

Lenora brľ planila je,
na kónja je zletela,
s prebelimi rokami se
preljub'ga poprijela;
in udri, udri, klop, klop, klop
se urno spústita v kolop,
de sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.

Na levi, desni strani, glej!
kak spred oči leteli
so logi, travniki naprej,
mostovi kak gromeli! --
"Te strah ni? -- Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Jih strah je tebe tudi?"
"Me ni, mrtvih ne budi!"

Kaj tam grčé, kaj tam zvoné? Kaj vrane frfetajo? --
Mrliča djati v grob velé,
in bilje godrnjajo.
Lej, bliľa se pogrebcov trop,
o, čuden vidi se pokop!
Glasovi so enaki
ľal'vanju pubčov v mlaki.

"Po polnoči pokop naj bo,
in petje, ľalovanje;
nevesto peljem zdéj s sabó,
z menoj na ľenitvanje!
Zakroľi, meľnar! pesem tí,
roké brľ nama, pop! poví,
de zakon naju zveľe,
potem se z mano vleľe!" --

Zdéj vtihne vse! -- Pogrebcov ni!
Pokoren ti besedi,
klop, klop trdó za njim letí
cel trop po konja sledi;
in udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
de sapa ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.

Na levi, desni kak letí
grmovje, graja, cesta!
Kako leté jim spred oči,
vasi, trgóvi, mesta! --
"Te strah ni? -- Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?"
"Me ni -- mrtvih ne budi."

Pogledaj na visélnice!
Plesát' okrog kolesa,
temnó pri luni vidi se,
trop jasen brez telesa.
"Aló, poąasti! z mano zdaj,
mi plésat ľenitvanjski raj,
nevesto, ko objamem,
in s sabo v postljo vzamem!"

Poąasti grde veą, veą, veą!
za njima so jo vnele,
ko ójster pią skoz zrelo reľ,
tako so té vrąele.
In udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
de sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.

Kar je pod luno, oh, kako,
kako je vse beľalo!
Nad njima z zvezdami nebo,
kako je tó dirjálo! --
"Te strah ni? -- Luno lej svetló!
Mrliči jézdjo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?"
"Gorje, mrtvih ne budi!" --

"Petelin, poje, se mi zdi,
poteka čas mi tukaj! --
V nos jutra sapa me skeli,
brľ vranec se zasukaj! --
Končala pot, končala sva!
Odgrinja se ti postljica!
Ko blisk leté duhovi,
tle moji so domovi!"

In nad ľelezne vrata tí
jo skokama drvijo;
ąvrk! s tanko ąibo jih vsmodí,
zapahi odletijo,
in stráąno duri zakrčé,
po črnih grobih v skok leté,
čez kamne peketajo,
od lune tí migljajo.

Al preden mignil bi z očmi,
o čudeľa neznane!
lej! s kónjika se plają zdrobi,
ko capice seľgane.
Ni ga lasu na glavi več,
z lasmi mu pade koľa preč,
lej! smrt je z uro stala,
kosó v rokáh drľala.

Razbija vranec, spenja se,
plamén od njega ąine,
in pod Lenoro ubogo vse,
vse udere se in zgine.
In jok in stok je nad zemljó,
in jok in stok je bil pod njo.

Lenora tam v trepéti
jenjvála je ľiveti.
Pod bledo luno se nad njo
duhovi so sklenili,
plesali krog in krog, bridkó
to pesem zatulili:
"T&rgrave;pi, če poka ti srcé!
Prah z Bogam kregat' se ne sme!
Odąla si trupla sili,
Bog duąe se usmili!" --

POVODNI MO®

Mnogtére device, mnogtére ľenice
oko je na skrivnem solzé preliválo,
ker Urąki srcé se je ljubega vdalo;
al ljubih bilo je nji vedno premalo.
Kar sliąala moąkih okrog je slovét',
skuąála jih v mreľe razpete je ujet'.

Je znala obljúbit', je znalá odreči,
in biti priljudna, in biti prevzetna,
mladenče unémat', bit' starąim prijetna;
modrij in zvijač je bila vseh umetna;
moľake je dolgo vodila za nos,
ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.

Na Starem so trgu pod lipo zeleno
trobente in gosli, in cimbale pele,
plesále lepote 'z Ljubljane so cele
v nedeljo popoldan z mladenči vesele;
bila je kraljica njih Urąka brhka,
plesáti ni dolgo nje volja bila.

Jih dókaj jo prosi, al vsakmu odreče,
preąerna se brani in ples odlaąuje,
si vedno izgovore nove zmiąljuje,
ľe sonce zahaja, se mrak pribliľuje;
ľe sedem odbila je ura in čez,
ko jela ravnát' se je Urąka na ples.

Al, ker se ozira, plesavca si zbira,
zagleda pri mizi rumeni junaka;
enac'ga pod soncam mu ni korenjaka,
ľeli si plesáti z njim deklica vsaka --
omreľit' ga Urąika lepa ľeli,
zaljubljeno v njega obrača oči.

To videt', mladenič se Urąki pribliľa:
"Al hótla bi z mano plesati?" ji pravi,
"kjer Donava bistri pridruľi se Savi,
od tvoje lepote zasliąal sem davi,
ľe, Urąika zala! pred tabo sem zdaj,
ľe, Urąika zala! pripravljen na raj!"

To reče in se ji globoko prikloni,
sladkó mu nasmeja se Urąika zala:
"Nobene stopinjice ąe nisem plesala,
de čákala tebe sem, res je, ni ąala --
zatorej le hitro mi roko podaj,
lej, sonce zahaja, jenjuje ľe raj!" --

Podal ji mladenič prelepi je róko,
in urno ta dvá sta po pódu zletela,
ko de bi lahké peretnice imela,
bila bi brez trupla okrog se vrtela,
ne vidi se, kdaj de pod noga udar',
plesala sta, ko bi ju nosil vihar.

To videti, drugi so vsi ostrmeli,
od čudeľa godcam roké so zastale;
ker niso trobente glasova več dale,
mladenča nogé so trdó zaceptale;
"Ne maram," zavpije, "za gosli, za bas,
strun drugih, ko pleąem, zapoje naj glas!"

So brľ pridrvili se črni oblaki,
zasliąi na nebu se straąno gromenje,
zasliąi vetrov se sovraľno vrąenje,
zasliąi potokov derečih ąumenje,
pričjóčim po koncu so vstali lasje --
oh, Urąika zala, zdaj tebi gorje!

"Ne boj se, ti Urąka! le hitro mi stópi,
ne boj se," ji reče, "ne boj se gromenja,
ne boj se potokov ti mojih ąumenja,
ne boj se vetrov mi prijaznih vrąenja;
le úrno, le úrno obrni peté,
le úrno, le úrno, ker pozno je ľe!"

"Ah, majhno postojva, preljubi plesavec!
de jaz se oddahnem, de noga počije."
"Ni blizo, ni blizo do bele Turčije,
kjer v Donavo Sava se bistra izlije;
valovi ąumeči te, Urąka! ľelé,
le úrno, le úrno obrni peté!" --

To reče, hitreje sta se zasukála,
in dalje in dalje od póda spustila,
na bregu Ljubljance se trikrat zavila,
plesáje v valove ąumeče planila.
Vrtinec so vidli čolnarji dereč;
al Urąike videl nobeden ni več.

PREKOP

Pomlad se je zbudila, se veselí je svet;
al tebe pevec vabi 'z ozidja ven nje cvet?
Kaj čutar'co čez pléča iz mesta ven hitią,
al ne pijeą studencov, se mrzlice bojią?

V kogá si tak zamiąljen? káj gledaą tek plaąno?
od nje, al od pomladi zmiąljujeą pesmico?
Noben ni človek zvedel, kaj mislil je tačas,
so usta omolčale, oblédil je obraz.

Ko najdejo ga, prazna čutárčica leľí,
od s&rgrave;ca spet do s&rgrave;ca mu več ne róji kri. --
Kdo mu je kriv bil smrti, se praąajo ljudje;
nobeden ni bil zraven, sam Bog nebeąki ve.

K pogrébu vkup derejo ljudje od vseh strani;
Severe, njega ljubce, med njimi videt' ni.
Skrivéj po pevcu joka znabiti se doma;
o, komej je verjeti, de je tak vsmiljena!

Kaj maąnik z mizereram, kaj danes z líbero,
in z drugo pri pokópu hití molitvijo?
Poroka nanjga čaka, zato tako hiti;
prelepa gospodična Severa se moľi.

Zvečer jo je poročil, do polnoči svatvál;
o polnoči vesel je 'z vesele druľbe vstal;
ko pride tje do gróbov, kjer scer kraljuje mir,
zasliąi med mrliči gospod glasen prepir.

Pred njim odpró se vrata, ven pevec prihiti:
"Zakaj v prst posvečeno ste me zagrebli vi?
Ker sem se sám bil vsm&rgrave;til, je zdéj prepir zato,
al rabeljnam zapadlo, biričam ni telo?

Ne ljubci bit' napoti, sem v strupu smrt si pil,
zakaj bi jaz nadleľen mrličam v zemlji gnil?"
Odkópan pevec leľal je zjutraj vrh zemljé,
pokópat k tolovajam biričam ga dadé.

NEIZTROHNJENO SRCE

De je lepó, bi sodil, visoko čelo, vsak,
ak bil bi nekakóvi zapustil ga oblak;
bile lepé bi usta, lep bil obraz bi bled,
ak bil bi nekakóvi preč nejevolje sled.

Dalj čas ni trupla gledat', dih prvi ga zdrobi;
srcé samó zavzetim ostane pred očmi.
ąe bije, ąe čutiti je ravno tak gorkó,
ko, de bilo bi v prsih ąe zdravo in ľivó.

Vsi praąajo, kdo zadnji v to jamo dján je bil,
gotovo bil svetnik je, ker ni ves v gróbu zgnil.
Stal tam je kamen, kterga nihče préd čislal ní,
hité mu mah otrébit', napis tak govori,

de Dobrosláv je pevec bil tjékej pokopan,
ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran,
pel v tak slovečih pesmah čast lepe deklice,
prevzetne gospodične, nemile ljubice.

Al, ko si je zvolila mladenča druzega,
iz prs nobena njemu ni pesem več priąla.
Pri Bogu ni tolaľbe iskál ne pri ljudeh,
oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.

Vnemár naprej je ľivel, manj svet, ko razujzdán,
umrl je nespovédan, in ne v svet' olje djan.
Vsi pravijo, de njemu svetost ne brani gnit',
vsi pravijo, njegovo srcé ne more bít'.

"To pevčovo srcé je," star moľ tam govori,
"ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri;
svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet',
ki jih zaprte v prsih je nosil dókaj let.

Mi mu srcé odprimo, pod nebam naj leľi,
de dan danaąnji prejde, de prva noč miní,
de vstane drugo sonce, pripelje beli dan;
spet zájtro ga poglejmo, ko mine zor hladan.

Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj,
naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj
préd vdihnile v ľivljenji, prejmejo spet 'z njega;
ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebímo ga."

Razplátili srcé so, leľalo noč in dan
je tam pod jasnim nebam, ko mine zor hladán,
ko vstane drugo sonce, srcé tako skopni,
ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti ni.

RIBIČ

Več let mu ľarki zvezde lepé
ljubezen sijejo v mlado srcé,
mu v prsih budijo čiste ľeljé.

Ak kaki vihar od déleč preti,
ak kaki se morski som privali,
ak káko mu brezno nasproti reľi,

na zvezdo gled'jóč vhití, bo otet;
mlad ribič od čistega ognja
po morji je varno veslal več let.

Enkrat se valovi morjá razdelé,
prikaľejo 'z njih se dekleta lepé,
do pasa morske dekleta nagé.

Se kopljejo, smejajo, tak pojó:
"O, srečen ribič, srcé zvestó!"
kak dolgo ąe mislią ti gledati v njo?

Povej nam, ribič! povej zares,
al čakaą, de pade zvezda 'z nebes,
al, de bi k nji zletel, čakaą peres?

Bilo bi drugemu čákat' dolgčas,
bilo bi drugemú čákat' mraz,
bi drugi se ne ogibal nas.

Nocoj bi drugi odprl oči,
bi videl, kak blizo strelca stoji,
lepota; ki zanjo srcé ti gori."

O, res je, de bi tako ne bilo!
vse res, kar dekleta morske pojó;
obup mu zaliva srcé zvestó.

Fant s celo močjo se v veslo upre,
ni mar skalovja mu, viharjov ne,
nič več se na zvezdo ne ozre.

Naprej brez miru svoj čoln drvi;
al ták za pevkami ribič hiti,
kdo ve! al sám pred seboj beľi.

Zgubljen je, vtopljen, se bojim;
kdor ljubi brez upa, ga svarim,
nikar naj ne vesla za njim!

®ENSKA ZVESTOBA

Bilo ni godú, svatóvąne, semnjá,
de tje ne bili bi vabíli ga.

Posluąajo radi ga vsi ljudje,
ga gledajo rade dekleta mladé;

posebno pa Micka, ľupanova hči,
pogosto vanjga obrača oči.

Od čistegá godec jé ognja vnet
za Micko bogato, roľo deklet.

Zastonj več druzih postopa za njo,
le njemu prijazno se smeja oko.

In kar mu obetate očesa njé,
potrdijo kmalo besede sladké.

Nje óča scer stavi ljubezni se v bran;
al óča bo spróąen, al pa goljufan.

Obljubi Micka godčova bit';
al samka ostati, se ne moľit'.

Priąel je v grad mlad, lep kancelir,
sto zlatih je sluľil dvakrat ątir.

Lohka bi s témi, in kar bo dobil
ąe zraven, ľenico, otroke redil.

Od konca mesto hód' obiskvát;
povabi ga deklic oče al brat.

Vklon materni, gospodične oko
ponujata v zakon mu njeno rokó.

Al v kratkem času se zgodi,
de cele mesce ga v mestu ni.

Novica pravi se na glas,
de hodi k ľupanu pogosto v vas.

Scer oče ľupan so moľ neslan,
kaj dela tam kancelir vsak dan?

Priljudna in lepa je njega hči;
al ona zvestó za godca gori.

Bil vel'ki ąmaren priąel je spet,
priąel god Micike, roľe deklet.

Bil čas se je Micki prikupít',
zagódnico čas ji je bil naredít'.

Pod oknam godejo godci trijé,
med njimi tam gode ljubi njé.

Pod oknam godejo ure tri;
al Micike lepe k oknu ni.

Nje godec strune pritiska hudó,
od Micike jemlje nékdo slovo.

Na goslih póčila struna je,
godec! ni dobro znamenje.

Zarotil se je, se je zaklel,
de strune druge ne bo napel.

Na mali ąmaren preblečena
gospa je Micika v cerkev priąla.

-----

"O, godec! kák dolgo boą ąe ľaloval,
kak dolgo se pred ljudmi sramoval?

Pomisli, de v jopici deklica
gospa bi rada vsaka bila.

Zakaj si bogate lotil se?
Snubačov ima na zbiranje."

Tako ga prijatlji tolaľijo,
dokler mu obraz razjásnijo.

Po struni ga le boli srcé;
de več je na gosli napeti ne sme.

Kdor urne roké, sol v glavi ima,
si v vsaki nesreči pomágat' zna.

Spet gosli je godec v róke vzel,
na tri je strune gosti začel.

Preteklo bilo let dvoje ąe ni,
je boljąi godel na strune tri,

ko znal je préd gosti na vse ątir,
in več je zasluľil kot mladi kanclir.

Bilo ni godú, svatóvąne, semnja,
de tje ne bili bi vabili ga.

V pondeljek jutro z veselga godú
ąel dobre je volje godec domú.

Na pragu deklica lepa stoji,
in solza za solzo ji káplja 'z oči.

"O, deklica! rosna roľica!
kogá te tak ľali, boľica?"

"Oh, v hiąi moj óča leľi bolan,
in nimám mu dati, ko sok neslan."

Bil godec je mehkega srcá,
moąnjico polno deklici da.

Za dar svoj on je nepókoj prejel,
za ubogo deklico se je vnel.

In dolgo ni zastonj zdihoval,
je kmalo objemal jo in kuąovál.

Obljubi mu vedno zvesta bit';
in on se pred pustam z njo poročit'.

Ta čas je končal bil vojsko mir,
spuąen na odlog je bil muąketir.

Pred dvema letama bil je ujet,
posíli v soldate bil je vzet.

Jokále so milo njene oči,
ki zdéj ji srcé za godca gori.

V nedeljo spet bil je pod lipo ples.
"Kaj vidią tam? godec! ali je res,

de stara ljubezen ne zarijovi,
devetkrat se vrne, ponovi?

Zakaj se tak jezno obrača t' oko?
Kaj strune pritiskaą tak hudó?"

Plesála sta ravno mimo njega,
na goslih je struna póčila.

Zarotil se je, se je zaklel,
de níkdar več druge ne bo napel.

----

"Neumnost in uboľnost ste sestré,
bila ni deklica taka za té.

Le gosti spet skusi in bodi vesel,
de nisi v zakóna sé mreľe ujel."

Tako ga prijatlji tolaľijo,
dokler mu obraz razjásnijo.

Po struni ga le boli srcé,
de več je na gosli napeti ne sme.

Po struni se dolgo ni kesal,
na dve je spet kmalo gosti znal.

Bilo ni godú, svatóvąne, semnjá,
de tje ne bili bi vabíli ga.

In bil je spet v gradu god gospe,
tám sliąat' sloveč'ga godca ľelé.

In v gradu jé lepa hiąna bila,
priljudna, al zvita tičica.

Bila ąe ni stara dvajset let;
al vender je dobro poznala svet.

Iz ust gospodičen svojih zna,
kak treba se trúdit' je za moľa.

Zvestoba je brati v godca očeh,
ki ni je najdel pri ljubicah dveh.

Kak streľe mu, kak prilizuje se;
"O, godec! nastavlja ti limanice."

In preden se vnamejo zvezde nočí,
ľe godec za lepo hiąno gorí.

Njo, koder on hodi, iąe oko,
vse pesmi njegove nje hvalo pojó.

Tud' ona obljubi le zanjga goret',
in godec presrečni obljubi jo vzet'.

Bile so v gradu velíke gostí,
bila omoľila je mlająa se hči.

Priąel je bil v grad marsiktéri svat,
iz mesta priąel je nevestni brat.

ąampanjca so pili, veseli bili,
odbila je ura polnočí.

Bil godec zagodel je kotiljón,
vsi praąajo, kje je mladi baron?

Vsi praąajo, kaj se mu zgodílo je?
ker ní ga, de bi on vodil vrste.

In gre ga ískat, klicat streľaj,
in drugi za njim, ker ni ga nazaj.

In pravili so si tam na uho,
kje, de so ga najdli in kako.

Ko godec skrivnost pogovora zve,
mu lica rudeče obledé.

Po strunah lok góri in dóli drvi,
de zadnjih strun ena odleti.

Zarótil se je, se je zaklel,
de druge ne bóde strune napel.

----

Tri leta so preč, zdravnik je čas,
razjásnil se spet je godca obraz;

on, ko Paganín je navadil se,
de godel na eno struno je.

Na eno je struno godel vesel,
in zraven od svojih ljubic je pel.

In pel je takó od ľén in deklet,
de nič nobeni ne sme se verjet'.

Zaljubil se ni v nobeno več,
dal eno jim hvalo je godec sloveč:

"De óne samé nam úrjo roké,
de óne samé nam gláve vedré."

ORGLAR

Pesmi svoje med stoglasne
v gójzdu zliva tičov kore,
od prihóda zlate zore,
dókler sonca luč ne ugasne.

Al veselje v srcu vtóni
sčasam mu za petje slavcov,
in vseh gójzda prebivavcov,
ker vsak svojo vedno goni.

On ob drugi si pomladi
zbere tiče mladokljune,
jim prebira svoje strune
in jih raznih pesem vadi.

Kosa, trdokljunsko dete,
od preljub'ga Avguątina,
vél'koglávega kalina
nauči pét' pesmi svete.

Zmeram svojo goni slavček,
zmeram od ljubezni bíje
srcu sladke melodije,
toľi ga Bogú puąavček:

"Lej, kalin, debéloglávec,
tódokljúnast kos je svoje
pesmi pustil, lepąi poje,
podučit' ne da se slavec!"

Al Bog slavca ni posvaril,
le posvaril je puąavca:
"Pusti péti mojga slavca,
kakor sem mu grlo stváril.

Pel je v suľnosti ľelezni
Jeremíj ľalost globoko;
pesem svojo je visoko
Salomon pel od ljubezni.

Kómur pevski duh sem vdihnil,
ľ njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le té naj poje,
dokler, de bo v gróbu vtihnil."

RAZLIČNE POEZIJE

ZVEZDOGLEDAM

Dve sami zvezdi gledal,
oči sem svoje ljube,
dve svítli zvezdi gledal,
sem v njih neumni slepec
vesele bral si dneve,
in sončno brez oblakov
sem bral ljubezni srečo.
Solzé so meni zrasle,
in kes in srd sta zrasla,
sramota ino mojga
mirú je smrt mi zrasla.

Dve sami ste zmotile,
dve sami zapeljale
mi zvezdi umno glávo;
in cel'ga neba hočte
vi zvezde zmodrovati! --
Laľnivi pratikarji,
laľnivi zvezdoglédi,
vremena vsi preroki,
le pojte rakam ľviľgat!

V SPOMIN MATIJA ČOPA
(Mera po zgólih udarjih)

NOVA PISARIJA

"De zdéj -- ko ľe na Kranjskem vsak pisari,
ľe bukve vsak ąuąmar dajé med ljúdi,
ta v prozi, úni v verzih se slepari --
jaz tudi v trop -- ki se poti in trudi,
ledino orje naąe poezije --
se vriniti ľelim, se mi ne čudi.
Prijatelj! úči mene pisarije:
kakó in kaj uąeč se Kranjcam poje,
odkrij mi proze naąe lepotije."

Pisar

"Ak so pisar postati ľelje tvoje,
moj zlati uk posluąaj in zastópi,
zapiąi t&rgrave;dno ga v moľgane svoje!
Ak hočeą kaj veljati v naąem trópi,
besed se tujih boj, ko hud'ga vraga,
ak kos si temu, koj na prste stopi.
Naj proza tvoja bo lepote naga,
Minerve nič ne praąaj, poj posili,
pisarjam proza bo, in pesem draga.
Čeą biti v kranjskih klasikov ątevili,
debelo po gorjansko jo zarobi,
vsi bomo tvojo čast na glas trobili;
ak róvtarske vezáti znaą otróbi,
nov Orfej k sebi vlekel boą Slovéne,
in pozen vnuk poroma k tvoj'mu gróbi.
De kranjąina zaklad ti svoj odklene,
zapústi ročno mestne mi sosede,
tri leta pojdi v róvtarske Atene."

Učenec

"Al ľlahtne kranjske tam cvetó besede,
kjer govoriti dosti več ne znajo,
pastirji samski, ko imena čéde?"

Pisar

"Tam, kjer po stari ąegi ąe drekajo,
kjer ne zmajejo dost', al nič jezika,
besed nemąkvavcov grdih ne poznajo."

Učenec

"O srečne rovte! v vas me iti mika:
al se bojim, pri róvtarji, pri kméti,
de bera besedí ne bo velika."

Pisar

"Pečene, ljubček! piąeta na svéti
nikomur niso v grlo priletele;
brez truda večno se ne da ľiveti.
Besede zráąene, besede zrele,
ne v rovtah, po planjavi ne kmetije,
nikjer ne bodo ti na nos visele.
Posluąaj ga, kako jo on zavije,
jezika sol, lepota, de le zine,
in pravo ti vezánje se odkrije.
Tam púl'jo besedí se korenine;
k tem déni konce: ača, iąče, uha,
on, ovka, ovec, druge pritikline,
to t&rgrave;dno skupej zvari; primaruha!
lahkó boą v kozji rog ugnal Slovence,
in proti tebi bo Dobrovski -- muha."

Učenec

"O zlati uk! adijo mestne sence!
Apolon drugi bom jaz sred kozarjov
si v rovtah pletel neumrjoče vénce. --
Al naąe ljudstvo nekdaj ni oltarjov
Minerve in Apolona imelo,
od grąkih, od latinskih so pisarjov
dobili starąi učenost v deľélo,
in z njo besede tuje; -- razodéni,
al saj se bóde teh posluľit' smelo?"

Pisar

"Bog tega varij! po nobeni ceni,
jezika naą'ga z njimi ne ognusi!"

Učenec

"Sej tudi drugi to storé Sloveni;
sej vemo, de turčuje Srb, de Rusi
tatárijo, Poljak de francozúje,
de včasih vrli Leh nemąkváti musi."

Pisar

"Lej, v knjigah njih je tol'kanj ljuljke tuje
med lepo, čisto slavąno zasejane,
de je noben purist več ne izruje;
al bukev naąe kránjąne spakedrane
peąíčico denímo na ognjiąe,
prerójen Fenis čist de 'z ognja vstane."

Učenec

"Čemu bó nam, praąam, prazno pogoriąe?
Al mutasti počakamo zijali,
de 'z njega zrase novo besediąe?"

Pisar

"Slovensko ljuljko bomo reąetali,
hranili dobro zrno, in kar zmanjka,
iz svojih bomo to moľgan dodali."

Učenec

"Te čudne zmési starega ostanka
in iz novink Slovenec v Koratani,
ne bo razúmel ©tajerc, ne Ljubljanka."

Pisar

"Gorjačarji, tatovi in cigani
po svojem govoré; kogá za silo
nam v bukvah jezik svoj imeti brani?"

Učenec

"Gorjačarsko, cigansko kaj berilo
bo čudno vam pisarjam pomagálo,
ak bo se vse drugači govorilo;
samí svoj uk spoątujete premalo,
več tujk clo tebi, ne zameri, uide,
zakaj bi se jih moje ľnablo balo?"

Pisar

"To govori se, kar na jezik pride,
pogovor, ko na uąesa več ne bije,
ko zjutrejna megla se v nič razide;
kar v bukvah je natisnjen'ga, upije,
to, bratec! med učene gre lingviste,
in priča od jezika lepotije.
Slovenci bodo brali bukve čiste,
ak nas ne hval'jo, naj me vzame zlódi
Cel svet posnemal kranjske bo puriste.
Kar nočte vi umeti k svoji ąkodi,
kar ne dopade vaąi slepi buči,
častili bodo pozni to naródi."

Učenec

"Priľgal si, mojster! ľark mi nove lúči;
na delapust de sodnega jaz dneva
slovim, ąe to, kaj pel bom, me poduči!"

Pisar

"Horacij dulce et utile veleva,
kaj prida slią'jo uąesa naąe rade;
nam utile je zrno, dulce pleva."

Učenec

"Romance zdéj pojejo in balade,
tragedija se tudi nam obeta,
sonete sliąim peti pevce mlade."

Pisar

"Od mene pesem vsaka je prekleta;
ki nima prav slovenskega imena,
naj ąe tako prijetno bo zapeta.
Ljubezen poje pevcov teh Kaména,
jeziku dela ino srcu rane,
v grdobe strela treąi naj ognjena!
Balade od čebelice zasrane,
de bi se té med nami zamorile,
tragedije ostale nam neznane!
de bi Kranjice strupa 'z njih ne pile,
ljubezni sladke, ki srce zapelje,
bi z Romejovo Juljo ne čutile!"

Učenec

"Res ąkoda bi bilo, zdéj od nedelje
do druge ąestkrat se srcé unáme,
je ąega, de kdor pride préd, préd melje!" --

Pisar

"Balade pét' je mlatva prazne slame,
je reč pohújąljiva in zapeljiva;
Lenoro bere naj, kdor ne verjame.
Romanca je s tragedijo ąkodljiva,
teh in sonetov in zdravljic ne piąi,
sovraľi vse té muza srameľljiva.
Poj rająi to, kar treba je pri hiąi,
za hleve treba, treba je na polji,
poj to, kar kmet in méąčan s pridam sliąi."

Učenec

"Bog ti zaplati uk, po tvoji volji
bom pel: gosence kaj na repo varje,
kak prideluje se krompir narbolji;
kako odpravljajo se ovcam garje,
pregánjajo uąivim glavam gnide,
loviti mią' učil bom gospodarje."

Pisar

"O, zlati vek zdéj muzam kranjskim pride!"

PRVA LJUBEZEN

Priąla lepote rajske je devica,
de videl bi ne bil podobe njene!
Rudeči zor osramoté nje lica,
in nje oči nebeąkih zvezd plamene,
nikdár več zdrav ne bo, ki ga puąíca
pogléda bistrega v srcé zadene.
Kdo znal popísat' ust bi ljubeznivost,
nedolľnih prs snegá kdo zapeljivost!

Namest iskát' zavetje v trumi gosti,
ko nji podobna stala je pred mano,
ki je od nje na zadnji petek v pósti
Petrarkovo bilo srcé uľgano,
pogléda njen'ga uľival sem sladkosti,
dokler, de je srcé dobilo rano,
ki peče noč in dan me brez hladila,
ki ni dobiti ji nikjer zdravila.

Ne omečé je lica obledene,
ne pesem ľalostnih glasovi mili,
in ne oči od spanja zapuąéne,
solzé ne, ki tekó iz njih posili.
Veselje, mir zbeľala sta od mene,
obup topi srcé, ker se ne usmili. --
Tako, kdor misli t&rgrave;dno stati, pade,
nevarno gledat' je dekleta mlade.

Zatorej, kómur mar je próstost zlata,
cvetečih deklic naj ne ogleduje!
Bila mirú sta men' očesa tata,
na svoje naj pogléde sk&rgrave;bno čuje;
oči odpró ljubezni dur' in vrata,
skoz té se naąa pamet premaguje.
Kdor mene noče bógat', sam bo zvedel,
v nesreče moje reva bo zabrédel.

SLOVO OD MLADOSTI

Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvésto najti, kratke sanje!
zbeľale ste, ko se je dan zazóril.
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot ľalváti videl sem samice.

Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče,
komur sovraľna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepí, z goljfijami, leľámi!

Te videt', grji videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave;
mladosti jasnost vender misli take
si kmalo iz srcá spodi in glave,
gradove svitle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v puąave,
povsod vesele lučice priľiga
ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.

Ne zmisli, de dih prve sapce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih ąkode,
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polníli sode;
'zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
srcé zdihválo bo mi, Bog te obvarji!

GLOSA

Le začniva pri Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovidja v Pontu tare;
drugih pevcov zgodbe beri:
nam spričuje Alighieri,
káko sreča pevce udarja;
nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Kihota,
kákoąne Parnasa pota --
slep je, kdor se s petjam vkvarja.

Káj Petrarkov, káj nam Tasov
treba pevcov je prijetnih?
sliąim od butic neukretnih
praąat' zdanjih, prednjih časov.
Kómur mar prijetnih glasov
pesem, ki pojó Matjaľe,
boje krog hrvaąke straľe,
mar, kar pevec pel Ilirje,
mar Čebel'ce roji ątirje,
Kranjec moj mu osle kaľe.

Lani je slepar starino
ąe prodajal, nosil ąkatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grająino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
ąe naprej se pot mu kaľe,
naj si s tinto prste maľe,
naj ljubezen si obeta,
vneti lepega dekleta,
pevcu vedno sreča laľe.

Vender peti on ne jenja;
grab'te dnarje vkup gotove,
kupovájte si gradove,
v njih ľivite brez trpljénja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvam brez teľave
on ľivi, umrje brez dnarja.

ZABAVLJIVI NAPISI

PREDGOVOR IN ZAGOVOR
Feriunt -- summos fulmina montes.

VZROK NEZLATEGA VEKA

NOVI PEGAZUS

ČEBELICE PUąIČARJAM

ČEBELICE PRAVLJIČARJAM

ČEBELICE ©ESTOMERJOVCAM

ČEBELICE PESMAM BREZ S IN C

ČEBELICE PEVCAM LETNIH ČASOV

LESNIČNJEKU IN LEVIČNJEKU

PRÉD PEVCU, PÓTLEJ HOMEOPÁTU

ČEBELARJU

VODNIK

RAVNIKARJU

ABECEDARJU

AHACELJNOVIM PESMAM

(Mera po udarjih glásnikov in naslédu soglasnikov)

NEKIM PEVCAM DUHOVNIH PESEM

KREMPELJNU

NOVIČARJAM

KOPITAR

DANIČARJAM

DOBROVSKI

BAHAČl ČETVERO BOLJ MNO®NIH SLAVE RODOV

NAROBE KATÓN

PRIČUJOČE POEZIJE

GAZELE

1

Pesem moja je posoda tvojega imena,
mojega srca gospóda, tvojega imena;
v nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel
od zahóda do izhóda tvojega imena,
na posodi v zlatih črkah slava se bo brala
od naróda do naróda tvojega imena;
'z nje svetloba bo gorela ąe takrat, ko bova
únstran Haronov'ga bróda, tvojega imena.
Bolj ko Delije, Korine, Cintije al Lavre
bi bilo pozábit' ąkoda tvojega imena.

Oči sem večkrat praąal, ali smem
ljubiti te; odgovora ne zvem.
Od déleč gledaą, draga! me prijazno;
prevzetno vihaą nos, ko mimo grem.
Ak v tebe so obrnjeni poglédi,
odtegneą precej svoj obraz očem;
al, ak dekleta druge ogledujem,
zakriti jeze ni ti moč ljudem.
Tako, al ljubią me, al me sovraľią,
kak bi ti ustregel, siromak ne vem.

®alostna komú neznana je resnica, de jo ljubim,
v pesmih mojih védna, sama govorica, de jo ljubim.
Ve ľe noč, ki brídko sliąi zdihovati me brez spanja,
ve ľe svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim.
Ve ľe jutro, ve ľe poldne, ve ľe mračni hlad večera,
tiho toľbo mojga bled'ga, vel'ga lica, de jo ljubim.
Prebivál'ąa mojga stenam, mirni je samoti znano,
tudi nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim.
Ve ľe roľa, ki pri poti, koder draga hodi, rase,
ve ľe, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim.
Ve ľe mokri prag nje hiąe, vsaki kamen blizo njega,
ino ve, ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim.
Ve ľe vsaka stvar, kar vedet' in kar sliąati od mene,
in verjeti noče draga mi devica, de jo ljubim.

Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ľenice,
právjo, de v ljubezni moji ni bilo nikdar resnice,
kak si brusijo jezike, in ti ątejejo na prste
pri kofeti, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device;
al posluąaj mojo spoved, rekla boą, de sem nedolľen,
de le sama ti si kriva, ak je v temu kaj krivice:
dokler ne cvete ąe roľa, so v časti pri nas vijol'ce,
zvončike, marjetce, druge tudi čislamo cvetlice.
Kdor ni sliąal níkdar péti sladkih pesem Filomele,
rad posluąal bo strnade, ąinkovce in druge tice.
Al je moč na prvi prostor jo v zbiráląih posaditi,
moč ji prvo čast skazáti, ako v njih je ni kraljice?
Préd dekleta so imele, al kar ti cveteą med njimi,
vseh lepot nobena nima nam dopasti več pravice.
To pomisli, ne zameri, de kar sonce sem zagledal,
od oči so tudi meni se uzdígnile temníce.

Med otróci si igrala, draga! lani -- čas hiti;
letos ľe unemaą sóca po Ljubljani -- čas hiti.
Koder hodią, te mladenči spremljajo z očmi povsod,
satelitov trop nam zvezde kraj oznani -- čas hiti.
Zdéj je Hanibal pri Kanah, premagavec tvoj obraz,
naąe s&rgrave;ca Rim ostráąen, ne ustrahváni -- čas hiti.
Deklica prevzetna! zmisli, kak je kratek vsaki cvet,
de začne se leto starat' ľe v srpáni -- čas hiti.
Pevca ubozega usliąi, ki ga ranil tvoj pogled,
préd ko starost bo Maháon njega rani -- čas hiti.
De Helenina lepota, tóljkanj moľ pred Trojo smrt
ni pozabljena, le pesem sama brani -- čas hiti.

Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve;
kdor sadí drevo, al bóde zréd'lo veje, sam ne ve.
Se pod stropam néba trudi let' in dan nomad;
al pa konec leta bóde kaj priréje, sam ne ve.
In kupec po sveti hodi, al pa kaj dobička bo,
za blagó kadar gotove dnarje ąteje, sam ne ve.
In vojąak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom,
kaj plačilo bo vročine, ran in ľeje, sam ne ve.
Lej! tak pevec teh gazelic, al jih bereą tí, al ne,
al pri njih srcé ledeno se ogreje, sam ne ve.
In al veą, de tí ga vnemaą, tí mu pevski ogenj daą,
al se smel bo razodeti saj pozneje, sam ne ve.

Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi;
eden hvali in spet drugi vpije: "fej te bódi!"
Ta veli mi: poj sonete; úni: poj balade;
tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi.
Bo prijeten morebiti temu glas gazelic;
úni bo pa rekel: kaj za Vodnikam ne hódi?
Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolľne;
al tercjalke porekó, de jih je vdihnil zlódi.
Jaz pa tebi sami, draga! ľelel sem dopasti,
drugih nisem praąal, kaj se jim po glavi blódi.

SONETJE

kak vere bramba je bila deľela,
kako pri Sisku Kolpe so pijani
omagali pred Kranjci Otománi,
vam bo Homerov naąih pesem pela.

Preslabe peti boje vam sloveče,
pojó Kranjíc lepoto moje strune,
in tvojo čast, neusmiljena devica!

Pojó ljubezni moje vam nesreče,
kakóvi reveľ je, ki ga presune
'z oči nebeąkih vrľena puąíca.

ko se zlatí oblakov truma bleda,
nazaj pripelje zarja ga rumena,
tak zemlja je v ljubezni vsa zgubljena,
de vanje ne obrne več pogléda.

Kar zvezd nebo deklet ima Ljubljana;
rad ogledujem vas cvetéčolíčne,
ljubljanske, ljubeznive gospodične!

Al dragi taka moč je čezme dana,
de pričo nje sem slep za vse device,
zamaknjen v mil' obraz srcá kraljice.

zakaj, ak vajnih zvezd zasije zarja,
vetrovam Eol kój zaklene duri,
po morji, po razjasnjenem azuri
kraljuje mir, potihne ąum viharja --

tak, draga deklica! zvezd tvojih čakam,
takó in bolj ąe čakam hrepeneče,
oči zagledat' tvojih svítle ľarke;

zakaj, ak tí rekó beľát' oblakam,
ak ąe takó vihari jeza sreče,
nebo se kój zvedri krog moje barke.

Pobegnil ták sem, kakor srna plane
od lovcov v prejąnjih časih ostreljena;
ko spet se strelcov truma ji zelena
prikaľe in jo spomni stare rane.

Ak praąate, od kod strahota taka?
ranila mene z ójstro sta puąíco,
Kupído strelec, mati z njim njegova.

Ta dva sem mislil videti bogova:
za Amorja sem manj' imel sestríco,
bila je veči Veneri enaka.

Dovolj je let mi ľe napredla Parka;
kogá mi je prinesla pevska ľila?
Nobena me ąe ni deklet ljubila,
kadil ne bom več vaju brez preudarka.

Obéti vajni so le prazne ąale;
sit, nehvaleľnika! sem vajne tlake;
té leta, ki so meni ąe ostale,

cel dan iz pravd koval bom rumenjake,
zvečer s prijatlji praznil bom bokale,
preganjal z vinam bom skrbi oblake.

Bil vel'ki teden je; v saboto sveto,
ko vabi mólit boľji grob kristjana,
po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana!
v Trnovo, tje sem uro ąel deséto.

Trnovo! kraj nesrečnega imena;
tam meni je gorje bilo rojeno
od dveh očetov čistega plamena.

Ko je stopila v cerkev razsvetljeno,
v srcé mi padla iskra je ognjena,
ki ugásnit' se ne da z močjo nobeno.

SONETNI VENEC

Iz njega zvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:

vse misli zvirajo 'z ljubezni ene,
in kjer ponoči v spanji so zastale,
zbudé se, ko spet zarja noč preľene.

Ti si ľivljenja moj'ga magistrale,
glasil se 'z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

Prevzetne, kakor ti dekleta zalé,
ko bodo sliąale teh pesem gláse;
srcá ľelezne djale preč opase,
zvestó ljubezen bodo bolj spoątvále.

Vremena bodo Kranjcam se zjasnile,
jim miląi zvezde, kakor zdéj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;

vender té bódo morebit' ostale
med njimi, ker njih poezije mile
iz s&rgrave;ca svoje so kali pognale.

Des' od ljubezni usta so molčale,
ki mu mračila je mladosti zore,
ki v upu nič imela ni podpore,
skrivéj so pesmi jo razodevále.

®eljá se ogenj v meni ne poleľe,
des' upa tvoj pogled v srcé ne vlije,
strah razľalíti te mi jezik veľe.

Bridkost, k' od nje srcé več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teľe
mokrócvetéče roľ'ce poezije.

Njih sonce tí si. V oknu domačije,
ne da te najti, luč ti ljubezniva!
v glediąču, na sprehódih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesavk vrsta se vije.

Kolikokrátov me po mesti ľene
zagledat tebe ľelja; ne odkrije
se men' obraz lepote zaľelene.

V samoti iz oči mi solza lije,
zatorej pesmi tebi v čast zloľene
iz krajov niso, ki v njih sonce sije.

kjer se veselje po obrazi zlije,
kjer mine jeza notránj'ga prepira,
kjer petje 'z polnega srcá izvira,
zbudé se v srcu sladke harmonije;

kjer poroseno od ljubezni čiste,
kalí, kar ľlahtnega je, ľene zale,
ko, ki budi dih pomladanski liste,

od tamkej niso pesmi tvoje hvale,
pomladi srečne, blagodarne tiste
cel čas so blagih sapic pogreąvále.

Bile so v strahu, de boą tí, de zale
Slovenke nemąko govorít' umetne,
jih boté, ker s Parnasa so očetne
deľele, morebiti zaničvále.

Kaméne naąe zapuąene boľ'ce,
samice so pozabljene ľalvále,
le tujke so častile Kranjcov mnoľ'ce.

Cvetlice naąe poezije stale
do zdéj so vrh sneľnikov redke roľ'ce,
obdajale so utrjene jih skale.

De bi nebesa milost nam skazale!
otajat' Kranja naąega sinove,
njih in Slovencov vseh okrog rodove,
z domačmi pesmam' Orfeja poslale!

De bi nam srca vnel za čast deľele,
med nami potolaľil razprtije,
in spet zedinil rod Sloveną'ne cele!

De b' od sladkóte njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjov jeznih mrzle domačije!

Oblóľile očetov razprtije
s Pipínovim so jarmam suľno ramo
od tod samó krvavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčíje.

Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omólknili so pesem sladki glási.

Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste roľ na mladem nam Parnasi,
izdíhljeji, solzé so jih redile.

Skeleče misli, de Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoče,
de tebe zame vneti ni mogoče,
z bridkostjo so srcé mi napolnile.

®eljé rodile so prehrepeneče,
de s tvojim moje bi ime slovelo,
domače pesmi milo se glaseče;

ľeljé, de zbudil bi Sloveną'no célo,
de bi vrnili k nam se časi sreče,
jim moč so dale rasti nevesélo.

al nagne ľalostno glavíco velo,
meglá k' od burje prileti prignana,
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg goré in pólje célo.

Sijalo sonce je podobe zale,
pogléda tvoj'ga pil sem ľarke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.

Nad ľarki sonca so se té zmotile,
na mrazu zapuąene so ostale,
ur témnih so zatirale jih sile.

Ko v veľi je Orest Diane mile
zadóbil spet bil zdravje duąe svoje,
tak bi bile se od ljubezni tvoje
vmirile prsi, lica se zjasnile.

Zbeľale so te sanje krátko-čásne,
bilo blisk nagel upanje je célo,
ki lé temnejąi noč stori, ko ugasne.

Od tud ni več srcé bilo veselo;
kako bile bi poezije jasne!
Lej, torej je bledó njih cvetje velo!

ki jim kropív krdelo rejo vzelo,
in kar neľlahtnih zélią kal tam ľene;
al, ak v gredice vrta jih zelene
kdo presadí, cvetejo koj veselo.

Tak blizo moj'ga bi srcá kraljice,
bi blizo tebe, sonca njih dobile
moč kviąko rasti poezij cvetlice;

ak hočeą, de bi zaljąi cvet rodile,
veselo véle vzdignile glavice,
jim iz oči tí poąlji ľarke mile.

Skrbi verige bodo odstopile,
odpadlo bo ľelezje njih okorno,
s preblago tvojo pomočjo podporno,
vse njih se rane bodo zacelile.

Zjasnilo se mi bo spet mračno lice,
spet upanje bo v srci zelenelo,
in ustam dalo sladke govorice;

na novo bo srcé spet oľivelo,
v njem rastle jasnih poezij cvetlice,
in gnale bodo nov cvet bolj veselo.

In toplo sonce vabi ven čebelo,
pastir rumene zarje ne zamúda,
v grmovji slavček poje spet brez truda,
veselje preleti naturo célo.

O vem, de niso vredne take sreče,
od straha, de nadleľne poezije
bi ne bile ti, mi srcé trepeče.

Naj pesmi milost tvoja saj obsije,
ki 'z njih, hladiti rane si skeleče,
poet tvoj nov Slovencam venec vije.

MAGISTRALE

Iz krajov niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sápic pogreąvále,
Obdajale so utrjene jih skale,
Viharjov jeznih mrzle domačije.

Izdíhljeji, solzé so jih redile,
Jim moč so dale rasti nevesélo,
Ur témnih so zatirale jih sile.

Lej! torej je bledó njih cvetje velo,
Jim iz oči tí poąlji ľarke mile,
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.

Ko znébil duh se trupla je teľave,
legenda pravi, de je roľa zala
'z njegovega srcá skoz grob pognala
z napisom zlatih črk: "Marija ave!"

Od zóra, de se nagne dan k večeri,
glasí ponoči pesem se ognjena
le tebi, scer nobeni Eve hčeri,

de préd, ko ugásnila smrt moč plamena,
je 'z s&rgrave;ca zrastel venec, ne zameri,
ki nosi črke tvojega imena!

Sedela z Lavro tí si sestra mlaji,
pred vama je bila dni prejąnjih pratka,
bila med vama govorica sladka,
kako slovela ktera je od vaji.

tam na tehtnico svét'ga Mihéla
s Petrarkam djala sva sonete svoje,
visoko moja skled'ca je zletela.

Pridjála čednosti sva nje in tvoje
vsak svojim pesmam, in skodela
njega bila ni niľ' od skled'ce moje.

Od zóra srečen upaą do večera,
de bo vid'jóča nje podoba blaga,
in ko ti ľe priteče smrtna sraga,
se ąe zaúpljiv k nji pogled ozéra.

V nebesih nje oči jaz videt' menim,
kadár predrznem vanje se ozreti,
dva jezna keruba z mečam ognjenim.

De bi ne ľalil je v vednem trepéti,
beľim jaz reveľ pred poglédam njenim;
noben mi ľark v ľivljenja noč ne sveti.

Od déleč vgledaą zemljo zaľeleno;
povrnjena veselja je zamuda,
in plačane so pota polne truda,
srcé otrpne ti razveseljeno.

Pét' ljubeznivost tvojo in lepoto,
je moj poklic, in sámo opravilo,
dokler me v groba ponesó temnóto;

ak gledat' smem obličje tvoje milo,
za ľalostnih noči in dni samoto
mi dano je obilno povračilo.

Vsi čudeľi noči so razodeti,
storí svetíla moč brez té, kí pali,
de luna jih ko sonce ne razľali,
de nenevarna je stvarem na sveti.

Ne bojte pesem se, ki jih prepeva
tvoj pevec, tí, tvoj ljubi, tvoja mati!
in ki jih pel do zadnjega bo dneva.

Brez té moči, ko lune ľarki zlati,
se v njih le tvoja cena razodeva,
pred njimi noče led srcá beľati.

V podobah gledat' hrepeni veselje
®ivljenja rajskega. Sled sence zarje
Unstránske glorje, vtisnjeni v oltarje
Ljubezni verne ohladi mu ľelje.

Ah, tak podobo gledat' me device,
Nebeąke nje lepote senco, sanje
Goljufne, v kterih komej sled resnice,

Ukaz ľelj vleče v tvoje domovanje;
Srcé obupa manj moré puąíce,
Ur krająi tek, tam miląi prs zdihvánje.

Veselje únih glasen hrup oznani,
pojó trobente, píąel k tamburini;
obhajajo v srcá ga globočini
v samotnih kotih tí z nočjo obdani.

Bil je tvoj god, glasnó so strune pele,
obhajali so s petjam ga in plesam
prijatlji in prijatljice vesele;

jaz praznoval sem z mokrim ga očesam,
v samoti so za srečne dni puhtele
iz polnega srcá ľeljé k nebesam.

Prepóvd sem dal jim: vbógali poglédi,
molčale usta od podobe zale,
mir dale so roké, nogé ravnale
po rok, ust in oči so se izglédi.

Brez upanja ljubezni v svoji zmoti,
ki se mi pogasiti v srci noče,
takó sem dolgo stavil se nasproti.

Ne bógajo me misli, ľelje vroče,
drevesam, hiąam, rekam, hribam, póti
do nje ni njim zastaviti mogoče.

Ko je viharjov sila prevelika,
togota njih se potoláľit' noče,
kamór val ľene čoln, obupajoče
leteti ga pusté roké brodnika.

Ne bom več tebe pil, solz grenka kupa!
Poglédi, misli in ľeljé goreče!
vam próstost dam, ker zdravja nimam upa:

hodíte, kamor vedno sla vas vleče,
vpijanite od sladkega se strupa,
ki mi razdjál srcé bo hrepeneče.

Pogled ta bolj jih ko goreči lévi,
in ko strahovi vsi 'z pekla spuąéni
bo ustráąil, od njega naprej podeni
mirú ne bodo najdli v večni revi.

Oči nje od ljubezni razsvetljene
smejale so se zvoljen'mu naproti,
bil priča sem nju sreče nezrečene;

mi pred očmi je v nartemnejąem kóti
pogled ta, brez miru naprej me ľene
v obupa brezne po brezkončni poti.

ZABAVLJIVI SONETJE

Po pameti je taka sodba naąa:
ak je od kashe kaąa bolj'ga ľita,
in bolją' obdelana, in bolj polita,
naj se ne piąe kasha, ampak kaąa.

Ak pa po črki boljąi jed ne bóde,
in zavolj črke ne trpi nič ąkode,
obhaja taka misel nas Slovence,

de pravdajo se tí moľje znabiti,
za kar so se nekdanji Abderiti
v sloveči pravdi od oslóve sence.

Iz kotov vseh od Skjaptrov do ąamánov
tak, kakor srake gnezda vkup nosímo
besede tuje, z njim' obogatímo
slovenskih novi jezik Ilirjánov.

Prekósili res bomo vse naróde,
narstarąi med jeziki jezik bóde,
ki se iz te čobodre bo naredil,

ker bomo tak govórili v Emoni,
ko ľlobodrali so tam v Babiloni,
ko bil jim Bog je govorico zmédil.

Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogledujé smólec obuvalo,
jermenov méni, de ima premalo;
kar on očíta, koj Apel popravi.

Ko pride drugi dan spet moľ kopitni,
namest, de bi ąel delj po svoji poti,
ker čevlji so pogodi, méč se loti;

zavrne ga obraznik imenitni,
in tebe z njim, kdor napačen si očitar,
rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"

SONETJE NESREČE

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srcé si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača!

Zvestó srcé in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjam dom, pred točo mi pąenico
bi bliľnji sosed vároval -- svet Marka.

Nebo odpre se, luna da svečavo;
tam vidi gnezditi strupene gade,
in tam brlog, kjer íma tigra mlade,
vzdigváti vidi léva jezno glavo.

Takó mladenča gledati je gnalo
naključje zdanjih dni, dokler napoti
prihodnosti bilo je zagrinjalo.

Zvedrila se je noč, zija nasproti
ľivljenja gnus, nadlog in stisk nemalo,
globoko brezno brez vse reąne póti.

al vender zanjga ní pomóči reąne;
ko spet znebi se gójzd snega odeje,
mladik le malo, al nič več ne ąteje,
leľi tam rop trohljivosti poľreąne:

tak siromak ti v bran, sovraľna sreča!
stoji, ki ga iz visokosti jasne
na tla telébi tvoja moč gromeča;

ak hitre ne, je smrti svest počasne,
bolj dan na dan brli ľivljenja sveča,
dokler ji reje zmanjka, in ugasne.

Kjer hodi, mu je s trnjam pot posuta,
kjer si poiąe dom, nadlog jezéro
nabere se okrog, in v eno mero
s togotnimi valmí na stene buta.

Okrog ga drvita skrb in potreba,
miru ne najde reveľ, ak preiąe
vse kraje, kar jih strop pokriva néba;

ąele v pokóji tihem hladne hiąe,
ki pelje vanjo temna pot pogreba;
počije, smrt mu čela pot obriąe.

Prijazna smrt! predolgo se ne múdi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta,
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

tje, kamor moč pregánjovcov ne seľe,
tje, kamor njih krivic ne bo za nami,
tje, kjer znebi se človek vsake teľe,

tje v posteljo postlano v črni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se vleľe,
de glasni hrup nadlog ga ne predrami.

Navadile so butare se pléča,
in grenkega se usta so bokala,
podplat je koľa čez in čez postala,
ne stráąi več je t&rgrave;njovka bodeča.

Otrpnili so udje mi in sklepi,
in okamnélo je srcé preľívo,
duha so ukrótili nadlog oklepi;

strah zbeľal je, z njim upanje goljfivo;
naprej me sreča gladi, ali tepi,
me tnalo najdla boą neobčutljivo.

MEMENTO MORI

Pred smrtjo ne obvarje koľa gladka,
od nje nas ne odkup'jo kupi zláta,
ne odpodí od nas ľivljenja tata
veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.

Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta,
in od veselja do veselja leta,
de smrtna ľetev vsak dan bolj dozóri.

Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva,
v mrtvaąkem prti nam pred koncam dneva
molčé trobental bo: "Memento móri!"

KRST PRI SAVICI

MATIJU ČOPU

Minljivost sladkih zvez na svet' oznani,
kak kratko je veselih dni ątevilo,
de srečen je le tá, kdor z Bogomilo
up sreče únstran groba v prsih hrani.

Pokopal misli visokoletéče,
ľeljá nespolnjenih sem bolečine,
ko Črtomír ves up na zemlji sreče;

dan jasni, dan oblačni v noči mine,
srcé veselo, in bolnó, trpeče
vpokój'le bodo groba globočine.

UVOD

končano njino je in marsiktéro
ľivljenje, kri po Kranji, Koratani
prelita napolnila bi jezéro.

Gnijó po polji v bojih pokončani
trum srčni vajvodi, in njih vojąaki,
sam Črtomír se z majhnim tropam brani.

Bojuje se narmlająi med junaki
za vero starąov, lepo bog'njo ®ivo (3).
za črte, za bogove nad oblaki.

On z njimi, ki ąe t&rgrave;d'jo vero krivo,
beľi tje v Bohinj, v Bistrąko dolino,
v trdnjavo zidano na skalo sivo.

ąe dan danaąnji vidią razvalino,
ki Ajdovski se gradec imenuje,
v nji gledaą Črtomírovo lastnino.

Devetkrat veči mnoľ'ca jih obsuje,
in zveste straľe krog in krog postavi,
odvzame up jim vse pomoči tuje;

visoke ódre tamkej si napravi,
zidovje podkopuje, vrata seka;
ne polasti se njih, ki so v trdnjavi.

ąest mescov moči tla krvava reka,
Slovenec ľe mori Slovenca, brata --
kako straąná slepota je človeka!

Ko niso meč, sekira in lopata
jih mogle, lakota nepremagljiva
preti odpreti grada trdne vrata.

Dalj Črtomír jim reve ne zakriva,
besede té tov'arąam reče zbranim:
"Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.

Le malo vam jedila, bratje! hranim,
branili smo se dolgo brez podpore,
kdor hoče se podati, mu ne branim;

kdor hoče vas dočákat' temne zore,
neproste dni ľivet' nočém enake,
ne branim mu, al jutra čákat' more.

S seboj povabim druge vas junake,
vas, kterih rama se ukloníti noče;
temná je noč, in stresa grom oblake;

sovraľnik se podal bo v svoje koče,
le majhen prostor je tje do goąave;
to noč nam jo doseči je mogoče.

Narvéč sveta otrokam sliąi Slave,
tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi
si prosti vól'jo vero in postave.

Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,
manj straąna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncam suľni dnovi!"

Ne zapusti nobeden ga v ti sili,
molčé oroľje svoje vsak si vzame,
strahljivca v celem ni imel ątevili;

al komej vrata so odprte, vnáme
se straąni boj, ne boj, mesarsko klanje:
Valjhun tam s celo jih močjo objame.

Tud' on se je zanesel na njih spanje,
prelesti mislil je ozidje grada,
in ponevedama planiti nanje.

Ko svojo moč narbolj vihar razklada,
okrog vrat straľa na pomoč zavpije,
in vstane ąum, de moľ za moľam pada.

Ko se neurnik o povodnji vlije,
iz hriba strmega v doline plane,
z derečimi valovami ovije,

kar se mu zoper stavi, se ne ugane,
in ne počije préd, de jez omaga;
tak vrľe se Valjhun na nekristjane.

Ne jenja préd, dokler ni zadnja sraga
krvi prelita, dokler njih kdo sope,
ki jim bila je vera čez vse draga.

Ko zor zasije na mrličov trope,
leľé, k' ob ajde ľetvi, al pąenice
po njivah tam leľé snopovja kope.

Leľi kristjanov več od polovice,
med njimi, ki so padli za malike,
Valjhun zastonj tam iąe mlado lice
njega, ki kriv moritve je velike.

KRST

Al jezero, ki na njegá pokrajni
stojią, ni, Črtomír! podoba tvoja? --
To noč je jenjal vojske ąum vunajni,
potihnil ti vihar ni v prsih boja;
le hująi se je zbudil črv nekdajni,
ak prav uči me v revah skuąnja moja,
bolj grize, bolj po novi krvi vpije,
poľreąniąi obupa so harpíje.

Na tleh leľé slovenstva stebri stari,
v domačih ąegah vtrjene postave;
v deľeli parski Tesel (4) gospodari,
ječé pod teľkim jarmam sini Slave,
le tujcam sreče svit se v Kranji ľari,
oąabno nós'jo tí pokonci gláve.
Al, de te jenja ta skeleti rana,
ne boą posnel Katóna Utikána!

Prenesla pričujoče ure teľe
bi ne bila let poznih glava siva;
v mladosti vender trdniąi so mreľe,
ki v njih drľi nas upa moč goljfiva;
kar, Črtomír! te na ľivljenje veľe,
se mi iz tvojih prejąnjih dni odkriva,
ko te vodila ni le stara vera
tje na osredek Bléąkega jezéra.

Tje na otok z valovami obdani,
v danaąnjih dnevih boľjo pot Marije;
v dnu zad stojé sneľnikov velikani,
poljá, ki spred se sprósti, lepotije
ti kaľe Bléąki grad na levi strani,
na desni griček se za gričam skrije.
Deľela kranjska nima lepą'ga kraja,
ko je z okoląno ta, podoba raja.

Tam v časih Črtomíra na otoki
podoba bóginje je stala ®ive,
ki so zročeni ji mladenčov stoki;
ki so ji, vé dekleta ljubeznive!
zročeni vaąi smehi, vaąi joki,
oroľja, ki so nam nepremagljive. --
Tam bóg'nje veľo Staroslav in lepa
njegova hči odpira in zaklepa.

Hči Bogomila, lepa ko devica,
sloveča Hero je bila v Abidi,
nedolľnost vnema ji oči in lica,
lepote svoje sama le ne vidi,
priliznjena mladenčov govorica
je ne napihne, ji srcá ne spridi.
Spolníla komej je ąestnájsto leto;
srcé mladó ni za noben'ga vneto.

Darí opravit bóg'nji po navadi
prinese Črtomíra lahka ladja,
od tega, kar raste pri njega gradi,
od čede, ľita in novine sadja;
ko bliľa z njimi se devici mladi,
zadene ga, ko se je nármanj nadja,
iz nje oči v srcé ljubezni strela,
plamén nepogasljiv je v njemu vnela.

O blagor, blagor, Črtomir! ti vneta
je deklica od tvojega pogléda,
kak od zamáknjenja je vsa prevzeta,
kak gleda v tla, kak trese se beseda!
Ko zarija, ki jasen dan obeta,
zarumení podoba njena bleda,
in v tvoji roki roka nje ostane
zad&rgrave;ľana ji od moči neznane.

Naj pevec drug vam srečo popisuje,
ki célo leto je cvetla obema:
kak Črtomir osredek obiskuje,
kak óča omladí med njima dvema,
ki ni, ko meni, mu veselje tuje,
ki srečna ga ljubezen v prsih vnema,
pijanost njino, ki tak hitro mine,
pregnana od ločitve bolečine.

®e, Črtomir! je treba se ločiti,
ne sliąią, kak glasnó trobenta poje?
Pripodil s sabo je Valjhun srditi
poľigat boľje véľe divje roje;
povsod vzdigujejo se vere ąčiti,
ki si prejel od matere jo svoje,
té vere, ki ji deklica ta sluľi,
ki zdaj te z njo ljubezen čista druľi.

Kak teľka, bridka ura je slovesa!
Stojé po licah jima kaplje vroče,
objeta sta, ko bi bila telesa
en'ga, spustiti ľnabel ľnabla noče;
si z lev'ga óča, desnega očesa
jok briąe, ki ga skriti ni mogoče,
ko vidi v táko ľalost nju vtopljene,
in de tolaľbe zanje ni nobene.

Bi spomnil njima zmage večno slavo,
ak bi, de jo doseči móč je, sodil;
al preveliko trumo je čez Dravo
po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil.
Se moľu zdi, de gre le v smrt krvavo,
brez de bi vero, brate osvobodil. --
List pride, kak vasi in veľe boľje
goré; -- čas, Črtomir! je vzet' oroľje.

In ąel je boj bojvat brez upa zmage,
in skazal se je korenine prave,
kjer suče meč, na čeli smrtne srage
leľé sovraľnikov trupla krváve
mrtvih, al izdihjočih duąe drage;
vender ne meč, ne moč gradu trdnjave
bogov ne more reąit' slavnih starąov,
in ne pred smrtjo ohranít' tovarąov.

Premagan pri Bohinjskem sam jezéri
stoji naslonjen na svoj meč krvávi,
z očmi valov globoki brezen meri,
straąne mu misli rójijo po glavi,
ľivljenje misli vzet' si v slepi veri;
al nekaj mu predrzno róko ustavi --
bila je lepa, Bogomila! tvoja
podoba, ki speljala ga je 'z boja.

Enkrat videt' ľeli podobo milo,
pozdravit' prejąnjega veselja mesto;
al srečno je prestala časov silo,
al njeno mu srcé ąe bije zvésto,
al morebit' pod hladno spi gomilo,
al premagávec mu je vzel nevesto,
al ľiva, al m&rgrave;tva je, zvedet' móre,
ločiti préd se iz sveta ne móre.

Znan ribič privesla od úne stráni,
opomni ga, kak sam sebe pozabi,
kako povsod ga iąejo kristjani,
kak z vjetimi Valjhun srditi rabi,
prijazno delj mu tam ostati brani,
stopiti k sebi ga v čolnič povabi,
de ga pripelje v varniąi zavetje;
vda Črtómír se v to, kar ribič svétje.

In brľ veslata v konec ta jezéra,
kjer bistra vanjga pribobni Savica;
ker srečen veter nji roké podpéra,
čolnič leti, ko v zraki urna tica.
Se ribič po sovraľnikih ozéra,
čoln vstavi, kjer je gosta senc temnica.
Ker se mu zdi, de lakota ga grudi,
junaku, kar je v torbici, ponudi.

®eli dat' Črtomir mu povračilo,
al v vojski dnarji so bili razdani;
de Staroslav, se spomni, z Bogomilo
mu v skrivnem kraji tovor zláta hrani,
nju poiskati da mu naročilo,
in da mu prstan sámo njima znani,
de bo pri njima storil mu resnico; --
prinesti zláta reče četrtníco.

Po Bogomili praąat' mu ukaľe:
al gleda svetlo sonce, je ąe ľiva,
al so obvárvale jo mokre straľe,
al pred sovraľniki drugéj se skriva,
in kod narvárniąi se pot pokaľe,
tje, kjer zdaj draga deklica prebiva?
Pri slapi čakal jutro bo Savice,
vesele ali ľalostne novice.

Slap drugo jutro mu grmi v uąesa;
junak premiąlja, kak bolj spodej lena
voda razgraja, kak bregove stresa,
in kak pred njo se góre ziblje stena,
kak skale podkopuje in drevesa,
kak do nebes leti nje jeze pena! --
Tak se zaľene, se pozneje ustavi
mladenič, Črtomir pri sebi pravi.

Zbudi ga 'z misel teh moľ govorica,
ki bliľajo se z blagam obloľeni,
spozna koj ribiča poątene lica;
neznan moľ pride po stezi zeleni;
talar in ątola, znamenja poklica,
povesta mu, de sluľi Nazareni.
Po meč bi desna se bila stegnila,
v ti priči se prikaľe Bogomila.

"O, sem na s&rgrave;ce moje, Bogomila!
Skrbí je konec, ľalosti, nesreče,
se trese od veselja vsaka ľila,
kar gledam spet v obličje ti cvetečé,
naj brije zdaj okrog viharjov sila,
naj se nebo z oblaki preobleče,
ni méni mar, kar se godi na svéti,
ak smejo srečne te roké objeti."

Iz njega rok izmakne se počasi,
in blizo se na prvi kamen vsede,
in v trdnem, ali vender milem glasi
mladenču vnet'mu reče té besede:
"Ne zdruľenja, ločitve zdaj só časi,
ąel naj vsak sam bo skoz ľivlje½ja zmede;
de b'enkrat se sklenile póti naji,
me tukaj vidią zdaj v samotnem kraji.

Povedat' moram ti, de sem kristjana,
malikov zapustila vero krivo,
de je beľala ta, k' ob sonci slana,
de dal krstit' je óča glavo sivo,
soseska je Marije sluľbi vdana
v dnu jezera utopila bóg'njo ®ivo.
Kako priąla k resnice sem poglédi,
moj Črtomir! v besedah kratkih zvédi:

Večkrat v otoka sem samotnem kraji,
ko te je ladja nesla preč od mene,
si mislila, al bo ljubezen naji
preąla, ko val, ki veter ga zaľene,
al hrepenečih src ľeljé narslaji
ogásil vse bo zémlje hlad zelene,
al mesta ni nikjer, ni zvezde mile,
kjer bi ljubjóče srca se sklenile.

Te misli, ko odąel si v hude boje,
miru mi niso dale več siroti.
V nevarnosti ľivljenje védet' tvoje,
zaprte vse do tebe videt' póti,
ni védlo kam se djati s&rgrave;ce moje,
tolaľbe nisem najdla v taki zmoti.
Obupala sem skorej tákrat reva;
kak sem ľelela v noči ti svit dneva!

En dan sem praąat ąla po vojske sreči,
al skozi se ąe ni sklenila z vami;
učil ljudi je moľ bogaboječi,
duhovni moľ, ki zdaj ga vidią z nami:
kako nas vstvaril vse je Bog narveči,
kak greh priąel na svet je po Adámi,
kak se je boľji sin zato učlovečil,
de bi otel naróde in osrečil.

De pravi Bog se kliče Bog ljubezni,
de ljubi vse ljudi, svoje otroke,
de zemlja, kjer vijó viharji jezni,
je skuąnje kraj, de so naą dom visoke
nebesa, de trpljenje in bolezni
z veseljam vred so dar njegove róke,
de čudno k sebi vód' otroke ljube,
de ne ľeli nobenega pogube.

De ustvaril je ljudi vse za nebesa,
kjer glor'ja njega sije brez oblaka,
oko ni vid'lo, sliąale uąesa
veselja, ki izvoljene tam čaka,
de spróstenim bo vseh teľav telesa
se srečnim izpolnila volja vsaka,
de bodo tamkej boľji sklepi mili
té, ki se tukaj ljubijo, sklenili.

Ko ąla domú sem z druľbo najno v glavi,
me moľ, ki je ta uk učil, doide;
prijazno v svoji ąegi me pozdravi,
pove, de préd je ątet bil med druide,
de preobrnil se je k veri pravi,
de v naąe kraje oznanvat jo pride;
ker so vasi bile mu krog neznane,
z menoj iti ľeli, ker noč postane.

Doma očetu, meni razodeva,
kar prerokváli nékdaj so preroki,
kak, kar greąila sta Adám in Eva,
na kriľi operó krvi potoki,
popiąe nama strah sódnega dneva,
vse čudeľe, ki vere so poroki;
kar védet' treba je, zloľi po vrsti,
ker sva mu vse verjela, naju k&rgrave;sti.

Al ena skrb me je morila vedno,
de tí med njimi si, ki Bog jih č&rgrave;ti;
večkrat sem v sanjah vid'la glavo čedno,
bledó leľati na mrtvaąkem prti;
sem trepetala zate uro sledno;
de bi nebes ne zgreąil v bridki smrti.
Moľ boľji mi bolnó srcé ozdravi,
ker, de zamóre vse molitev, pravi.

Kolikokrátov sem od tod v samoti
klečala, klícala pomoč Marije:
'Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne hóti,
ker v zmoti ľali te, ne 'z hudobije,
ne daj v oblast sovraľni ga togoti,
pred njo naj milost tvoja ga zakrije!'
In čudno te je tisto noč ohranil,
ko ni noben tovarą se smrti ubranil.

Iz spanja svoj'ga, Črtomir! se zbudi,
slovo daj svoji straąni, dolgi zmoti,
po potih se noči temné ne trudi,
ne stavi v bran delj boľji se dobroti,
in njene milosti dni ne zamúdi,
de sklenete se enkrat najni póti,
ljubezen brez ločitve de zazóri
po smrti nama tam v nebeąkem dvóri."

ČRTOMIR

"Kak bom povrnil, Bogomila draga!
ljubezen, skrb, kar si trpela zame?
V veselji skorej mi srcé omaga,
ki v njemu tvoja ga ljubezen vname,
dokler krvi ne vteče zadnja sraga,
in groba temna noč me ne objame,
ti suľno moje bo ľivljenje celo,
ti gospoduj čez vero, misli, delo.

Kako bi mogel tebi kaj odreči,
storiti tega ne, kar boą ľelela!
Al zmisli ran, ki jih Valjhuna meči
so stórili, in pąic njegovih strela,
kaj videli krvi smo v Kranji teči,
kristjanov tvojih vse preudari dela,
in mi povej, al ni črt nárbolj jezni
njih Bog, ki kličeą ga Boga ljubezni?"

DUHOVNI

"Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!
tako so peli angelcov glasovi
v viąavah pri Mesijesa prihódi;
de smo očeta enega sinovi,
ljudje vsi bratje, bratje vsi naródi,
de ljúbit' mór'mo se, prav' uk njegovi.
Valjhun ravna po svoji slepi glavi,
po boľji volji ne, duhovni pravi."

ČRTOMIR

"Ljubezni vere, in miru in sprave,
ne branim se je vere Bogomile,
vem, de malike, in njih sluľbo glave
sluľabnikov njih so na svet rodile,
v njih le spoątvál očetov sem postave;
al zdaj ovrgle so jih vojske sile.
Ak sklene me s teboj krst, Bogomila!
kdaj bo zakóna zveza me sklenila?"

BOGOMILA

"Odločeni so roľi kratki dnóvi,
ki pride nanjo pomladanska slana,
al v cvetji jo zapadejo snegovi!
tak mladi deklici, ki zgodnja rana
srcé ji gloda, vsm&rgrave;ti mir njegovi,
le kratka pot je skoz ľivljenje dana;
al je za majhen čas se zdruľit' vredno,
de bi ločitve spet se bala vedno?

De bi od smrti reąil te nesrečne,
in tamkej mili Bog v nebeąkem raji
z menoj te, dragi! sklenil čase večne,
pustila vnémar sem ľeljé narslaji,
pustila vnémar dni na sveti srečne,
sem odpovedala se zvezi naji; --
je usliąana bila molitev moja. --
Ne smem postati jaz nevesta tvojá.

Bogú sem večno čistost obljubila,
in Jezusu, in materi Mariji;
kár doľivela let bom ąe ątevila
v ľeljá bridkosti, v upa rajskem siji,
nobena me ne bo premogla sila,
bila de svojemu, svetá Mesiji,
nebeąkemu bi ľeninu nezvesta,
nikdár ne morem tvoja bit' nevesta!" --

Duhovni reče med besede take:
"Zakóna sreče ta uľivát' ne more,
kdor dela mojim, tvojim je enake
predrznil v časa se seját' razore,
druid sem z zmoto jaz slepil rojake,
ak bi ne bil dajal tvoj meč podpore,
kdaj vgásnila bila bi kriva vera,
bi vdova ne bila ľen marsiktéra!

Tvoj pot je v Oglej, de poloľil nate
roké bo patriarh, ak duh te ľene,
ko si pogubljal jih, oteti brate,
duhovnega te storil bo, ko mene.
V deľelah jutra čakajo bogate
te ľetve, ne zamúdi je nobene,
le hitro v Oglej, tje do patriarha,
de posvetí te maąnika, duą varha."

ČRTOMIR

"Prav pravią, de ne smem jaz upat' sreče,
ki vedno je in bo sovraľna meni:
dosegel óča zmage ni sloveče,
končal ľivljenje v vojski je zgubljeni,
odąla je mati komej sponam ječe,
ľe davno jo pokriva grob zeleni.
Osrečit' hoče me ljubezen sladka,
al, kak sladkost bila je njena kratka!

V deľeli koj trobente glas zapoje,
od Bogomile drage mene loči,
junaąko bíli smo z Valjhunam boje,
vesele zmage dan nam ne napoči,
pomóril meč je vse tovarąe moje,
beg je moj up, gójzd je moj dom pričjóči.
Nespametna bila bi z mano zveza,
ki me preganja vedno sreče jeza."

BOGOMILA

"Ljubezni prave ne pozna, kdor méni,
de ugásniti jo more sreče jeza;
gorela v čistem, v večnem bo plaméni
zdaj, in ko mi odpade trupla peza;
v zakoni vender brani sad mi njeni
vľiváti z Bogam trdniąi zaveza.
Odkrila se bo tebi únstran groba
ljubezni moje čistost in zvestoba.

De bodo znani boľji jim obéti,
jih oznanvat pojdi v slovenske mesta;
kar dni odločenih mi bo na svéti,
Bogú in tebi bom ostala zvesta,
v nebesih čákala bom pri očeti
čez majhen čas deviąka te nevesta,
dokler ľalujejo po teb' otete
krdela, prideą k meni v mesta svete."

Izmed oblakov sonce zdaj zasije,
in mavrica na bledo Bogomilo
lepote svoje čisti svit izlije,
nebeąki zor obda obličje milo;
jok, ki v oči mu sili, komej skrije,
de ni nebo nad njim se odklenilo,
de je na sveti, komej si verjame,
tak Črtomira ta pogled prevzame.

Ko je minul, kar misli, de bo v sili
zlatá mu treba, si od moľ ga vzame;
dar ribču da, njim, ki so ga nosili.
"Kar Staroslav zlatá ąe hrani zame,
daj ga sirotam," reče Bogomili,
se bliľa ji, presrčno jo objame,
molče poda desnico ji k slovesi,
solzé stojijo v vsakem mu očesi.

"O čakaj, mi dopolni proąnjo eno!
préd ko se lóč'va," Bogomila pravi,
"de mi v skrbeh ne bo srcé utopljeno,
de lóľej se bridkosti v bran postavi,
préd, ko greą v Oglej čez goró zeleno,
se pričo mene odpovej zmotnjavi,
dokler te posveti krst, se zamúdi,
voda je blizo, in duhovni tudi."

Molče v to proąnjo Črtomir dóvoli,
z duhovnim bliľa slapu se Savice,
molitve svete maąnik, on z njim moli,
v imeni k&rgrave;sti ga svete Trojice.
So na kolenah, kar jih je okoli,
se od veselja svet' obraz device,
ki je bila podpora vere krive,
je opravljála sluľbo bóg'nje ®ive.

Razlagajo, ko pride v Akvilejo,
mu svete pisma proste zmote vsake;
postane maąnik, v prsih umrjejo
nekdanji upi; med svoje rojake
Slovence gre, in dálej čez njih mejo,
do smrti tam preganja zmot oblake. --
Domú je Bogomila ąla k očeti,
nič več se nista videla na sveti.

OPOMBE

(2) Avreli, Droh (Aurelius, Drohus), dva poglavarja nejevernikov. Poglej Valvazorja na mesti rečenem.

(3) ®iva, bógnja ljubezni, slovenska Venera.

(4) Parski Tesel. Tesel (Tassilo), parski vájvoda, je Valjhúna, ki so ga bili Slovenci v prvih letih vájvodstva iz deľele spodili, s tremi trumami vojąákov nazaj pripeljal, in jim ga je zopet vsilil. Poglej Valvazorja na mesti rečenem.