Nekatere šolske slike - OŠ KOG

Lastnik fotografij Zorko Vičar. Izdelek še ni dokončen. Vse pravice razmnoževanja in ostalih aktivnosti si pridži avtor (Copyright © Zorko Vičar).
LJUBLJANA, 2006 . . .

Naslov: ZORKO VIČAR
Štihova 6
1113 Ljubljana
SLOVENIJA
tel. (01) 2 324 563
E-MAIL: RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si

Nekatere fotografije, otroci na njih, pričajo o takratnem ekonomskem in socialnem položaju - zgovorne so frizure, obleke, obutev, izrazi na obrazih otrok in učiteljic. Upoštevati moramo, da je to vinorodno okolje (Slovenske gorice), kjer je, poleg politike, predvsem pijača krojila usodo mnogih odraslih in otrok.

* Spomini na šolska leta na Kogu - moji osebni
* Memories of my school years at Kog

* 50 LET ŠOLSKE ZGRADBE NA KOGU - 18. september 2009

* 60 LET ŠOLSKE ZGRADBE NA KOGU - 2. marec 2019

Začnimo z najstarejšo sliko (spodaj), kjer nadučitelj Franc Cajnko gosti zanimivo družbo, med drugim tudi generala Rudolfa Maistra (baje).


Zgoraj je pisana družba zanimivih ljudi, na Kogu (Sv. Bolfenk), levo je najbrž, takrat že upokojeni, general Rudolf Maister (mož z brki na levi, viden iz profila, sedi). Slika je bila najbrž posneta med leti 1925 - 1930. Maister je hodil na počitnice k družini nadučitelja Franca Cajnka (Cajnko ali Canjko - odvisno od vira, je najbrž gospod z brado na levi), v to družino se je poročil žandar Ivan Šešek, z nadučiteljevo hčerko Emo Cajnko, sedi desno od Maistra. Pod priimkom Šešek domačini tudi poznamo domačijo (Kog 22), kjer je najbrž nastala zgornja slika. Baje je Maistra prevzela narava našega kraja, petje ptic, itn in je celo napisal verze posvečene lepotam Koga.


Spodaj je nekaj dokumentov Eme Šešek, roj. Cajnko (oče Franc Cajnko je bil nadučitelj), učiteljice praktičnega pouka na Kogu.














Zgoraj je prva stran dnevnika Eme in Ivana Šeška, ki sta ga pisala med drugo vojno, ko so ju nemci izgnali na Hrvaško, v Bosno, itn. Gospa Ema je doživela 90 let (1882 - 1972), moža Ivana (rojen 1880) pa je leta 1954 ubila strela pod hrastom (baje ga je najbolj poškodovala v bližini žepne ure).


Žandar Ivan Šešek (Emin mož) je bil še iz tistih časov, ko so vislice (gauge) bile nekaj normalnega - pripovedoval je tudi zgodbo o morilcu, ki je kar sam stopil pod vislice.


Žandarji z družinami - Ivan sedi med dvema damama.

Nekaj podrobnosti o Družini Šešek in Antonu Piskarju (Zagreb 4.4.1930 - Ljubljana 2002):
- Antonov oce je bil zandar Ivan Sesek (Ljubljana 1880 - Kog 1954, ubije ga strela), porocil se je z Emo roj. Cajnko, nista imela otrok, Ivan Sesek je imel izvenzakonskega sina Antona Piskarja s Piskar Kartarino,
- Ema Cajnko (1882 - Kog 1972), porocena s Sesek Ivanom (Antonova "maceha"), je uciteljica zenskih rocnih del - od leta 1919 na Kogu
- Emin Oce je naducitelj, Maistrov prijatelj, Franc Cajnko (v dolocenih dokumentih pise Canjko) - Emina mama je Jozefa Cajnko rojena Hochte
- Antonova mama Piskar Katarina je kuhala žandarjem v Ormožu,
kjer je sluzboval tudi zandar Ivan Sesek in Katarinin brat Tine, mama Katarina je bila doma iz Motnika (Tohinjska dolina), med izvenzakonsko nosecnostjo z Ivanom je premescena v Zagreb, kjer rodi Antona, da ga v rejo k sestri (se med drugo vojno Anton zivi pri teti, mamini sestri, v Motniku, kjer je bil, obcasno, partizanski kurir), po vojni, do poroke, zivi z mamo v Ljubljani,
- Ema je dobrohotno sprejela Antona in njegovo mamo Piskar Katarino, dejala ji je: "A vi ste tista gospa, ki ste rodili namesto mene." Velikodusna poteza in drza za tiste case.
Anton je bil zelo navezan na Kog, pozneje na Emo, dobro se je poznal tudi z Rotarjevimi.

Nadučitelj Cajnko Franc osemdesetletnik

Vir:Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko
Leto: 25.11.1934, letnik 15, številka 272
Izbrskal g. Peter Verčkovnik (pra-pravnuk g. Franca Cajnka). Z gospodom Petrom sva julija in avgusta 2011 izmenjala nekaj pošte glede dodatnih informacij in fotografij družine Cajnko, uciteljice Eme, itn.

Danes poteče 80 let, odkar se je rodil v Ključarovcih. Leta 1866 je vstopil v gimnazijo v Mariboru; tu je izvršil dva razreda, potem pa je študiral dalje v Celju do dovršenega šestega razreda. Takrat je vladalo veliko pomanjkanje učiteljev, zato je država razpisala štipendije za one dijake, ki bi se hoteli posvetiti učiteljskemu poklicu. Za gimnazijce je bil v Celovcu ustanovlien enoletni praktični učiteljski tečaj.


V tečaj je bil sprejet tudi Cajnko s 130 goldinarji državne štipendije.
Po tečaju je nastopil 1877 službo pri Sv. Rupertu v Slov. goricah. Nato ga je zavedla pot k Sv. Duhu na Ostrem vrhu, k Sv. Andražu v Slov. goricah in k Sv. Duhu na Stari gori, kjer je postal šolski voditelj. Tam je bila šola kot enorazrednica v zelo slabem stanju in je štela nad 130 učencev. Na Cajnkovo pobudo so jo takoj razširili v dvorazrednico. Ker je imela šola šolski vrt, se je Cajnko z vso vnemo posvetil sadjarstvu, ki se tako lepo strinja z učiteljskim poklicem. In kmalu je bila okolica Sv. Duha zasajena s prežlahtnim sadnim drevjem iz šolskega vrta.
Ko je 1908 postal pri Sv. Bolfenku nad-nčitelj, je prodal svoie posestvo na Grabah in si kupil drugo posestvo pri Sv. Bolfenku. Pod Cajnkovim vodstvom je postala

[reklama iz časopisa v članku: "NE RAZMETUJTE VAŠEGA DENARJA! Za 4 DINARJE dobite že propagandno tubo zobne paste BOTOT"]

šola pri Sv. Bolfenku štirirazrednica. Že prej na Grabah je zasadil Cajnko svoj sadonosnik s plemenitim sadnim drevjem in delo zasajanja je pri Sv. Bolfenku nadaljeval. Na njegovi novi domačiji si dobii najžlahtnejše sadne vrste — od ranih do najpoznejših. Cajnko spominja v tem oziru na Stritarjevega gospoda Mirodolskega. Tudi vinograd je vzorno obdeloval. Gostoljubnost Cajnkove hiše je bila znana daleč na okrog. Tu se niso zbirali samo njegovi stanovski tovariši, marveč v počitnicah mnogi dijaki, ki zavzemajo sedaj Že odlična mesta in se s hvaležnim srcem spominjajo prijetnih uric v hiši ondi pod hribom Sv. Bolfenka.
Kot učitelj je bil Cajnko mirne narave in je v marsikateri svoji dobrohotnosti in prizanesljivosti dosegel v šoli mnogo več, kakorkakor marsikateri vzgojitelj, ki venomer razgraja in kaznuje, ln če vprašaš slučajno katerega bivših Cajnkovih učencev in učenk — sedaj že priletnih mož in ženk — ti bo vsak priznal, da ie bil Cajnko kot učitelj dober, prizanesljiv, vedno smehljajočega se obraza, ki je ie redkokdaj kaznoval. Kot kulturni delavec se je gibal Cajnko bolj v ozkih mejah šolske sobe in bližnje okolice, nikoli ni silil v ospredju, četudi bi morebiti drug prosvetni delavec s Cajnkovimi zmožnostmi, ki hrepeni po osebni časti, vzbujal pozornost širših krogov. Srečnega in zadovoljnega se je čutil pri svojih ljubih učencih in občanih, s katerimi je rad razpravljal tudi gospodarska vprašanja. Bralno društvo »Lipa« kakor tudi ustanovitev tamburaškega in pevskega društva pri Sv. Bolfenku pričujejo o njegovih

[reklama iz časopisa v članku: "Vldiš, ta stari je kriv, da ne morem kositi ne da popijem kozarček. Da, da, stari Pokorny je znal . . . Likerji Pokorny
Ali ste že poskusili naš BRANDY MEDICINAL? "]

prizadevanjih. Po 41 letih in 5 mesecih službovanja (34 let odpade na Sv. Bolfenk) je bil Cajnko na lastno prošnjo upokojen ter uživa sedaj kot staroupokojenec v Središču svoj mir. Kot 80letni starček se zanima še za vse dnevne dogodke, ker je še vedno vedrega duha, le telo mu je že precej opešalo. Iz Cajnkovega prvega zatkona izhajajo trije otroci, ki so že vsi preskrbljeni. Hčer Ema, por. Sešek je upokojena učiteljica ženskih ročnih del, Avgust je šolski upravitelj v Pirešici, Odon pa je sodni svetnik pri okrožnem sodu v Travniku. Vsi Cajnkovi mnogoštevilni znanci in prijatelji, zlasti pa njegovi hvaležni učenci želijo častitljivemu starčku, da bi mu Vsemogočni podelil moč, da bi lahko prenašal težave in neprijetnosti življenjske jeseni.
-----------
ps
Odon (ali tudi Odek) je imel sina Gojka - bil je baje pisatelj (moji mami Mimiki je pisal pesmi mladostne simpatije) - pred leti je še zahajal na Kog (Sv. Bolfenk) k stricu po med (2009).




Najstarejša slika družinskega foto-arhiva sega v obdobje okrog leta 1900. Na sliki so - levo Nacek (moj dedek, maistrov borec, partizan), desno brat Matjašek Vičar - operni pevec v Zagrebu. Na sredi je njuna mama Marija Vičar rojena Podgorelec, poročena z Jurijem Vičarjem. Zanimivi so detajli: obleke, klobuka, frizure, drža, dežnik, čevlji, pogledi. Slika je poučna, ker kaže podobo otrok na prehodu iz 19. v 20. stoletje.


Sveti Bolfenk (danes Kog) pred drugo svetovno vojno. Na sliki je tudi šola, ki so jo obiskovali moji starši, leta 1945 pa je bila med fronto (Nemci - Rusi, Bolgari), popolnoma uničena. Fronta je zahtevala tudi žrtve med domačini, tudi otroci so umirali ... Sliko (čudovito razglednico) nam je ohranil gospod Frnac Krnjak.


  • Najstarejša ohranjena slika šolskih dni mojega očeta Vičar Zorislava (rojen 1923, Jastrebci 3, Sv. Bolfenk). Iz tablice se lepo razbere, kdaj je bila slika posneta (24. 11. 1933, 4. razred, slikano pred šolo). Moj rojstni kraj se je takrat imenoval Sv. Bolfenk, danes Kog. Tudi na starem zemljevidu šolskega muzeja (Ljubljana) je kraj označen z imenom Sveti Bolfenk. Levo je učiteljica gospa Marija Zalar. Moj oče stoji v prvi vrsti, tretji z desne. Glede šolskih prijateljev, se spomnim, da je oče veliko omenjal "Rauh Iveka" - atek ga je zelo spoštoval, ker je "Ivek" imel pošten odnos tako do revnih kot bogatih (Ivek je bil njegov sošolec ali leto mlajši ???). Učiteljice Zalarjeve se dobro spomnim iz otroških let - bila je oblečena v dolgo črno krilo, imela je dolge sive skuštrane lase, črn klobuk in palico (za nas otroke je bila skoraj kot iz pravljice) - na stara leta je bila baje zelo čudaska (umivala naj bi se z mlekom), klicali smo jo kar Zalarca.


  • Na sliki je moj stric Milan Vičar (rojen leta 1925), stoji v drugi vrsti, prvi z leve. Stric Milan je večino življenja delal na občini kot tajnik. Fotografija razreda je nastala najverjetneje leta 1935 - oš Sv. Bolfenk, slikano pred šolo. Učiteljica na fotografiji je gospa "Fleis", ravnateljeva žena. Primorska sloveka, najverjetneje iz okolice Trsta, na štajersko je zbežala pred fašizmom, kar je v šoli zelo poudarjala. Bila je zelo hude narave, pri učencih ni bila ravno priljubljena.


  • Šolska fotografije - KOG trideseta leta 20. stoletja. V drugi vrsti na sredi, v brezrokavniku in beli srajci, s prekrižanimi rokami, je mamin brat, Rotar Jožek (Pepek, rojen 1928). Leta 1944 je padel v nemški vojski, kamor je bil predčasno kazensko vpoklican (norčeval se je iz Hitlerjeve maladine). Učitelija na sliki je Cvetka Šajn. Na šoli je tabla z napisom - Jadranska straža, podmladek. To je bila načeloma nepolitična organizacija (o nepolitičnosti bi se dalo razpravljati) za vse šolarje - 1. točka njihovega pravilnika je bila: "ČLAN JADRANSKE STRAŽE NE SME UŽIVATI ALKOHOLA." Vsak prekršek se je baje kaznoval z IZKLJUČITVIJO iz članstva.


  • Razred mojega strica Rotar Stanka, leto 1933, OŠ KOG. Bil je čebelar, kmet, vaški radioamater samouk. Učiteljica na fotografiji je gospa Marija Zalar. Stric je preživel nemško vojsko, kar je uspelo redkim - skoraj vsaka hiša je izgubila fanta, vojaka nemškega prisilnega mobiliziranca, kje na ruski ali zahodni fronti - nekatere družine celo po dva.


  • Prvo obhajilo 15. avgusta 1943. Teta Rotar Anica (takrat stara 10 let) stoji v drugi vrsti, druga z desne, blizu župnika (to je bil že nemški župnik Schweighofer - nadomestil je na Hrvaško izgnanega slovenskega Franca MOLANA - 1927 do 1958). Johana - prva punca z desne (sedi) prihaja iz družine Bučar. Družino Bučar so iz kočevskega priselili v eno izmed izpraznjenih hiš na Kogu (morebiti v Lahovo domačijo, druga kočevarska družina pa je bila v Kerenčičevi domačiji, člane katere so zaradi odporništva deportirali v taborišče, Jožeta in brata pa so ustrelili - učitelja Jožeta so vrgli iz komunistične partije že pred drugo vojno, ker se je zavzemal za kmeta - našim ljudem torej nikoli ni bilo enostavno loviti ravnotežje na poti iskanja dobrega). Bučarjeva je imela kar nekaj težav - otroci je niso najbolje sprejeli, no nekateri pa so razumeli, da sama ni nič kriva (tako mi je povedal mama Marija). Seveda je Johana Bučar govorila tudi slovensko. Njeno sestro so skoraj do smrti pomendrali v cerkvi, ko je nastala velika panika med farani zaradi gorečih vencev (v gneči so ji sneli obleko ...) - razlog za požar so bile sveče ... Levo stoji gospa Košar Ana (pri Košarjevih se je veliko zadrževal tudi General Maister - vir Tonček Luskovič). Pri Ani Košar je bil podnajemnik tudi nemški župnik (župnišče je vzela nemška uprava - to kaže na odklonilni odnos nacizma do krščanstva). Po nemški okupaciji, med drugi vojno, so slovenske učitelje izgnali, tudi župnika. Nadomestili so jih nemški. V šoli je pouk potekal striktno v nemščini. Določene učiteljice so bile zagrizene nacistke, nekatere pa so bile čisto normalne pedagoginje. Zanimivo, župnik se je zelo dobro zastopil z učenci, pretepanje se je zmanjšalo na minimum (ni se kregal, igral je harmoniko, se kepal z učenci - večinoma so ga imeli zelo radi). Že med vojno je torej prihajalo do konfliktov med šolo in cerkvijo, saj nemški nacionalsocializem ni maral cerkve (župnik je bil tam zgolj v službi ponemčevanja) in nekatere ortodoksne učiteljice otrok sploh niso pustile k verouku. Med vojno so bili za učence najhujši trenutki, poleg izgube domačih, ponemčevanja, ko je nemška policija kar direktno od pouka potegnila določene sošolce, sošolke staršev upornikov v taborišča smrti. Kakšen otrok, ki je bil interniran v taborišče, se spomni, poleg izredne surovosti nemških oblasti, da je tudi kak nemški oficir potočil solze, ko je v naročju držal nekajletnega jokajočega otroka med prevozom v taborišče. Sicer pa so se kogovski otroci v šoli izjemno pogumno upirali nemškim učiteljem, ponemčevanju, nacionalsocializmu. Fantje so nadvse čustveno doživeto peli slovenske narodne pesmi, učiteljica Helga (najbrž Renner) pa je besna skakala po razredu in se drla: "Verfluchte Windische Schweine ...!" Na steni s Hitlerjevo sliko je bilo polno madežev, saj so učenci v sliko metali jabolčne ogrizke. Šolo je posledično obiskala nemška šolska inšpekcija in rjovela nad učiteljskim zborom. Na srečo so otroci ostali brez usodnejših kazni.


    Slika nagrobnika posvečenega punčki, ki jo je po vojni na paši ubila nemška ročna bomba. Mimica Zadravec 20.8.1934 - 20.8.1945, umrla je prav na svoj rojstni dan.


  • Šolska fotografije moje mame Marije Vičar (rojena Rotar leta 1930). Mama čepi v drugi vrsti, druga z leve. Podoba razreda je najverjetneje nastala leta 1940 - oš Sv. Bolfenk, slikano pred šolo. Uciteljica na sliki je Matkovič Pepca. Bila je zelo mile narave, otroci so jo imeli zelo radi, revnim otrokom je občasno kupila sladkarije. Učencev ni pretepala, to je bil za tiste čase pravi pedagoški čudež. Še zanimivost. Prvi z desne v drugi vrsti je naš bivši sosed Alojz Pevec - oče mi je pripovedoval, da so se kot otroci z njim veliko pretepali.


    Otroci na igrišču pred staro Osnovno šolo na Kogu. Slika je bila najverjetneje posneta leta 1942. Igrišče so pred šolo skopali Nemci - še danes mu večina domačinov pravi kar "športplac". Igrišče je služilo tako otrokom, kot nemškim obmejnim vojakom. To je ena redkih slik iz druge vojne in same šole iz severne smeri. Leta 1945 je zaradi hudih bojev od šole in cerkve ostalo bore malo. Avtor zanimive fotografije je neznan. Na fotografiji sta najbrž kar dve moji teti - Milena in Anica.


  • Kraj Sv. Bolfenk (danes Kog) je bil med drugo vojno, leta 1945, skoraj popolnoma uničen. Šola in cerkev sta bili požgani in prestreljeni z granatnimi izstrelki. Zadaj levo je cerkev, desno pa najverjetneje šola. Na vejah dreves ni nobenega lista, kar priča o hudih bojih, ki so zahtevali enormno število žrtev (štajerska mini soška fronta, po kraju še danes ležijo trupla zakopana samo pol metra pod zemljo). Na kogu sta se udarili predvsem nemška in bolgarska vojska z rusko podporo in mešanico vseh ostalih narodov. Tragična je zgodba, ko se je v ihti bojev, april 1945, v kleti zadušila mama z dvojčicama - obe punčki je poznala tudi moja mama. Mnogi fantje iz zgornjih slik so padli v II. vojni, kot nemški vojaki, v taboriščih itn, nekateri otroci so bili žrtve vojne, nekatere punce iz slik (tudi mladoletne) so bile zlorabljene s strani bolgarske vojske. Ena je celo skočila v mlako, da bi se ubranila zlorabe, a je bolgar skočil za njo. Kar nekaj otrokom je vojna vzela najbližje, nekateri so bili tudi direktne žrtve fronte in povojnega neprevidnega rokovanja, igranja z orožjem. Tudi naša generacija je prihajala v stik z orožjem II. vojne, imeli smo kar veliko sreče.


    Še ena podoba porušenega Koga (Sv. Bolfenk na Kogu).




  • Dobro desetletje po vojni je šola zasilno delovala kar v prostorih bivše nemške lesene kasarne - barake. Zgornji sliki prikazujeta gradnjo nove podružnične osnovne šole na Kogu po drugi vojni. Gradnja je potekala v drugi polovici petdesetih let. Dela so v glavnem izvajali domačini, najverjetneje brezplačno, tudi moj oce. Oče Zorislav in stric Stanko sta prav tako na obeh slikah. Baje je to bila takrat ena najmodernejših šol v Sloveniji. Tudi cerkev so zastonj obnovili pogumni domačini, a to v strahu, saj jih je policija (udba) večkrat pregnala iz gradbišča, le najbolj pogumni so vztrajali.

    Danes je največji problem naših krajev izseljevanje, skromno število otrok, nekatere šole so tako tik pred tem, da se jih zapre. Če naredite statistiko otrok pred drugo vojno (na slikah preštejete število otrok na razred), jih je bilo na generacijo rojenih okrog 45. Naša povojna generacija je padla že na okrog 20 otrok, danes pa pod 10.


    Vabilo na otvoritev šole na Kogu.


    Prvi razred - OŠ Kog - 1969/1970. Bilo nas je 25, v petem raredu samo še 18 (org. samo 17). Ostali so - ali popadali ali šli v posebne šole, dve sta se prešolali ..., za mnoge usodna selekcija in tudi krivična.


  • Moja generacija v 5-em razredu, šolsko leto 1973/74, KOG. Učiteljica na fotografiji je ga. Anica Pevec. Generacije rojene po II. sv. vojni so štele še do 40 učencev, naša samo še okrog 20. Generacije rojene na prelomu tisočletja pa štejejo v glavnem pod 10 otrok.


    Osnovna šola Kog, 3. razred, leto 1972 (šolsko leto 1971/72) - zadaj levo stoji naša učiteljica ga. Marija Prapotnik. Spodaj je njena podoba iz leta 2019, gospa desno.

    60 let povojne šolske zgradbe na Kogu, 2. mar. 2019. Desno stoji naša učiteljica iz 3. razreda, gospa Marija Prapotnik (minilo je 47 let).


    Šesti a razred - OŠ Miklavž pri Ormožu - 1974/1975 (pridružili smo se učencem iz Miklavža). Bilo nas je 29 (bila sta a in b razred), a vsaj trije ali celo štirje, so žal končali šolo pred osmim razredom.


    Sedmi a razred - OŠ Miklavž pri Ormožu - 1975/1976. Bilo nas je samo še 27 (trije so odšli, en je prišel, recimo ...). V osmem razredu sem žal na dan slikanja bil odsoten - šolski obisk Lj.
    Risanka Kalimero je bila v teh letih zelo popularna (Kalimero je na Cirilovi majici) in ta beseda je počasi postala del slo. knjiž. jezika. Danes večkrat jokcu rečemo kalimero ...
    Maksek pa že dela reklamo za 11. Svetovno prvenstvo v nogometu 1978, ki ga je med 1. in 25. julijem 1978 gostila Argentina. Svoj prvi naslov svetovnega prvaka je osvojila domača argentinska nogometna reprezentanca, drugo mesto je osvojila brazilska, tretje pa italijanska. Spomnim se, da je eden izmed učencev napisal, da bo njegov poklic nogomet - da bo nogometaš (to je bila anketa šole o poklicih in edini je izstopal po vizionarstvu ...). Učitelji so se na nek način iz njega smejali in trdili, da to ni poklic - in kako je danes glede poklica nogometaša ... Odkrito povedano - nogometaši so precenjeni, a mnogi tudi zelo zgodaj žalostno končajo kariero zaradi hudih poškodb. Hkrati pa se nogomet zlorablja za pranje denarja in igra vlogo starega političnega trika - kruha in iger ... Seveda to ne velja za kake občinske lige ...


    Opravičilo za izostanek od pouka za Janka V. 13. jan. 1959. Opravičilo je napisel naš atek Zorko Vičar.


    Opis očeta delavca iz slovenskega berila - naše čitanke ...


    Iz čitanke, kako napišeš zivljenjepis ...



    Sledi nekaj podob iz srečanja naše generacije 1969/70 - 1976/77 v OŠ Miklavž z dne 14. jun. 2014 (sobota popoldan). Ogledali smo si šolo, obiskali pokopališče ..., gasilski muzej, zvečer pa je bil še družabni program na Jeruzalemu ... To je bilo naše tretje srečanje (organizirala Milan P. in Romana). Srečali smo se 1987, 1997 in zaenkrat 2014. Tokrat sta nas prijazno sprejela naš razrednik g. Ciril Vnuk in ravnatelj g. Vlado Hebar.


































    Hčerka se smeji - kakšni bodo oni čez 40 let.




    Kako je izgledala naša šolska vozovnica 1976/77, OŠ. Relacija KOG - MIKLAVŽ.



    Vrnimo se še k starejšim generacijam, recimo tisti rojeni 1951.


    Janko Vicar - šola, najbrž 4. razred, Kog, okrog leta 1962 (prvi z leve z očali). Učiteljica ga. Mesarič.


    Janko Vicar - šola, najbrž 2. razred, Kog, okrog leta 1960.


    Janko Vicar - šola Kog, najbrž 2. razred, delo v razredu, okrog leta 1960.


    Janko Vicar - šola, ?. razred, Kog, okrog leta 1961.


    Janko Vicar - šola, 7. razred, Miklavž, okrog leta 1966.


    Janko Vicar pri prvem obhajilu - okrog leta 1959. Župnik je Klasinc (1958 do 1964 - Ignacij KLASINC, prej trapist v Rajhenburgu, prišel je iz Žetal.) - baje je njegov brat bil znani TV novinar Tugo Klasinc (1923 - 1918), to informacijo je potrebno preveriti (na spletu še ni ustreznih virov). Župnišče v ozadju je še zmeraj poškodovano od vojne, tudi cerkev je bila žal še v ruševinah - povojna oblast je namreč več kot 15 let ni dovolila obnoviti ... To so bili časi, ko se je s strani uradne politike gledalo postrani na otroke, ki so obiskovali verouk, maše ... Pisalo se je recimo kartoteke s podatki, kdo je za božič manjkal v šoli, kdo je doma barval pirhe na veliko noč ... Vse to mi je povedala učiteljica teta Milena, policija je zmeraj po praznikih prišla na šolo po seznam učencev z "večjimi napakami v vzgoji" ... Ko sem v arhivu 1997 našel lastne karakteristike s strani SDV - sem videl, da so spremljali in zapisovali vse naše korake. A takrat smo praktično vsi na deželi obiskovali verouk - o verskih zadevah se tudi nismo pogovarjali s sošolci. Kdaj je kakšen učitelj zmerjal kako sošolko, če ji ni ravno šoli pri kaki snovi, da je to zato, ker moli k Bogu ... En sošolec pa je bil zelo, zelo hudo kregan, ker je z župnikom popoldne igral nogomet ... - večina nas ni takoj razumela, v čem je problem (zakaj pa župnik z nami ne bi smel igrati nogometa?). A v višjih razredih smo dojeli, da se država, takratni sistem brez legitimnosti volitev, v resnici krčevito bori proti veri naših prednikov, staršev ... Pri verouko pa nas župniki niso obremenjevali, tudi nas niso tepli, kdaj so nam pokazali kake diapozitive (recimo o poljskem župniku Maksimilijanu Kolbeju, ki je 14. 8. 1941 v nemškem taborišču Auschwitz šel po lastni odločitvi v smrt s stradanjem, da je tako rešil očeta mlade družine, ki je bil najprej izbran za 'bunker lakote' - zaradi pobega soujetnika - to župnikovo predavanje se mi je močno vtisnilo v spomin) - v šoli pa je bilo ravno obratno, predvsem učiteljice so nas večinoma neupravičeno teple (če se v šoli sploh da upravičeno pretepat ...) ... Je pa že med vojno nacional-socializem preganjal vero (župnika je imel samo za ponemčevanje) in zadeva se je po vojni v real-socializmu nadaljevala ... Čudna so pota gospodova ...




    Srečanje generacij (slika zgoraj), sošolcev, 1925, 1926, 1927 na Vitanu (Kog), maj 1999. To so bile generacije, ki so najlepša leta mladosti preživele v strahu, na prisilnem delu, v taboriščih, mnogi fantje (skoraj otroci) pa kot nemški prisilni mobiliziranci na grozovitih frontah - veliko jih je padlo ali so se vrnili domov kot invalidi, s slikami grozot v spominu in podzavesti. Leta 2022 je zagotovo živ še eden od udeležncev srčanja - star 95 let.






    Preseneča izjemna kvaliteta in trajnost starih slik izpred II. sv. vojne (najbrž posnete na fotografske steklene plošče). Slike iz moje mladosti niso tako kvalitetne.

    * Spomini na šolska leta na Kogu - moji osebni





  • KAKO NAS NAJDETE ... ?

    E-POŠTA, RFC-822: Zorko.Vicar@guest.arnes.si
    (Copyright © Zorko Vičar) 
    ......................

 
 

...........................................................................................................................................................................................................................................................................................