HTML ALBUM DRUŽINE VIČAR, Kog v ruševinah vojnih viher

Kog v ruševinah vojnih viher

Nazaj na začetno stran.
Zbirka fotografij gospoda Piskar Antona in Zorka Vičarja. Na fotografijah je od vojne vihre upostošen Kog (takoj po drugi vojni) in veliko ostalega fotografskega materiala - vojna za Slovenijo 1991, zračni posnetki, dragoceni stari družinski posnetki in skupinski posnetki, ki pripadajo različnim družinam na Kogu. Obdelal Zorko Vičar mlajši. Opis dogajanja temelji na ustnem izročilu sorodnikov in znancev - pogled je seveda subkjektiven in se že v naprej opravičujem za nedoslednosti in netočnosti, ki lahko izhajajo iz taksta.

Vojna za Slovenijo, junij-julij 1991, Nace in Gregor na uničenem tanku srbske armade, Gomila (Bajzek) - KOG.

Zgodovina prve in druge svetovne vojne počasi umira z zadnjimi, ki še pomnijo ta čas. Kog je veliko pretrpel, v prvi vojni je padlo mnogo domačinov, v drugi vojni pa je, poleg ogromnih človeških žrtev, kraj doživel skoraj popolno uničenje zaradi fronte, ki je potekala prav čez naše vasi - Kog je tudi prvi hrib nad Panonsko nižino, saj leži na robu Slovenskih Goric.

Komentar k zgornji sliki. To je ena redkih slik, domačini, vojaki iz prve svetovne vojne na "orlabu". Prvi na sliki je moj stari oče Nacek (Ignac) Vičar, za njim na sredi sedi brat Matjaž - Matjašek Vičar (bil je operni pevec v Zagrebu), desno je sosed Rajh, levo pa, po videzu sodeč, eden izmed rodu Kolarič. Z etnografskega vidika je zanimiva tudi pletena ograja, ki je v mojih časih nismo nikjer več srečali. Matjašek Vičar je bil ranjen nekje na ruski fronti, zdravil se je na Poljskem, kjer je spoznal grofico in se pri njej do konca pozdravil. Obljubil ji je, da se bo po vojni vrnil nazaj k njej, a so ga starši prepričali, da je ostal v takrat nastali Jugoslaviji. Dedek Nacek, kot večina tiste generacije, je bil po prvi vojni Maistrov borec, kar pa mu oblast po drugi vojni ni hotela priznati. Da so se Slovenci po prvi vojni borili tudi za južno mejo, zgodovina namerno pozablja. Tragični vrhunec dosežejo boji po drugi vojni, ko Hrvati kruto pobijejo okrog 30 Slovencev v Štrigovi, vas je tako pripadla Hrvaški. Pravijo, da je sam general Maister veliko prihajal na Kog, kar bi lahko bilo verjetno, saj se spominjam dedkov (starih mož) svoje mladosti, ki so skoraj vsi bili njegovi borci. Pravijo tudi, ne vem koliko je v tem resnice, da je prav 2000 mož iz občine Ormož in Ljutomera, usodne jeseni 1918, ko so Maistra skoraj že zapustili vsi vojaki, rešilo Maribor pred nemškim uporom. Baje je Maister že mislil, da po mariborskih ulicah pojejo nemške enote, ko pa je spoznal, da so to prleški fantje, ki prihajajo z vlakom na pomoč, si je oddahnil.

***
Na moje pisanje se je odzval gospod Tone Luskovič iz Koga. Tonček pravi, da že skoraj 15 let zbira gradivo za kroniko Koga. Do leta 2006 je nabral kar za 500 strani zgodovinskih vsebin, v kar niso vštete fotografije in ostalo, kar zahteva tovrstna raziskava. Za tako početje, pisanje kronike, nisem vedel, to je zame, za Kog, zelo dobra novica. Vsekakor bo gospod Tonček bolj verodostojno opisal dogajanje na Kogu, z viri, jaz sem ta tekst napisal zelo na hitro in je plod ustnega izročila, doživetij, videnj, sosrodnikov in znancev. Moj tekst je nastal zaradi otrok in delono tudi, ker je ta del Slovenije, dogajanje med drugo vojno, predvsem pa fronta leta 1945, v zgodovinopisju, v zavesti Slovencev skoraj neznan, zamolčan. Tonček mi je poslal tudi nekaj dragocenih podatkov - z vsemi mojimi navedbami se ne strinja (kar je dobrodošlo) in te bom tudi navedel pod, nad, tremi zvezdicami (***).
O generalu Maistru in bojih za severno in južno mejo mi je Tonček med drugim zapisal:
"Strinjam se s tabo, da je krivično, da statusa Maistrovih borcev ne priznavajo tistim, ki so branili južno mejo. Tako je ta status priznan samo tistim kogovčanom (14 jih je), ki so neposredno sodelovali v bojih na severni meji. Na Kogu je poleg teh bila leta 1918 organizirana močna enota, ki bi naj odbijala napade Madžarov. Tisto o 2.000 prleških fantih je verjetno nekoliko pretirano, podatek pa drži, vendar točno število ni znano. Je pa res, da je Maister veliko prihajal na Kog, ker je bil osebni prijatelj generala Maistra [najbrž je bilo mišljeno - Roberta Košarja]."
[...]
O generalu Maistru - Na Kog je prihajal k Robertu Košarju, s katerim sta bila tesna prijatelja, nekateri celo pravijo, da se mu je zelo dopadla Košarjeva žena Ana. Košar je zato bil tudi med glavnimi organizatorji enote, ki je branila mejo na Kogu proti Madzarski. Poveljnik te enote je bil Jakob Zabavnik."

O Vičar Matjašeku je Tonček zapisal:
"Najprej o Bozotu (Matiji)Vicarju (1894 - 1972). Zanesljivo gre za dedekovega brata Matjaseka, saj sem v leksikonu nasel podatek, kjer se navaja ime Bozo, v oklepaju pa Matija. Zakaj tako ne vem... Tudi v cerkvenih knjigah je zabelezeno ime Matija in ne Bozo. Matjasek, naj bi po mojih podatkih obiskoval orglarsko solo v Celju in se ucil petja pri K. Bervarju, pozneje pa se je izpopolnjeval na Muzickoj akademiji. Pel je glavne vloge v operah in imel solisticne koncerte v Zgrebu in po vseh vecjih hrvaskih mestih."
***

Še nekaj besed o starem očetu, takratnih razmerah in prijateljih. Med drugo vojno je bil partizan na Hrvaškem, Kalnik - skoraj bi ga hrvaška partizanka ustrelila, ker so odkrili, da je Slovenec. Delal je z učiteljem Jožetom Kerenčičem (odporniško gibanje), katerega pa se je začel izogibati, saj je le ta naredili sestanek sredi belega dneva na Kerenčičevem dvorišču, takoj po napadu Nemčije na Rusijo (mislili so, da bo vojne takoj konec). Dedek je vedel, da to ni realno, ampak nevarno. Kerenčiča so že pred vojno vrgli iz komunistične partije, saj se je zavzemal za kmete, ki pa so bili v načrtu revolucije planirani za uničenje. Nekateri menijo, da so Kerenčiča ovadili Nemcem prav njegovi predvojni boljševistični "prijatelji". Ko človek prebere spomine Angele Vode (izšli 2004, uredila A. Puhar), take krute Jožetove usode ni moč izključiti. Ironija sveta je, da je Kerenčičevo hčerko (Nemci so ga leta 1941 ustrelili v Mariboru, družino pa odpeljali v taborišče) vzela v rejo njegova sestra, ki je bila poročena z uslužbencem nemškega "gestapa", policije. Dedek Nacek se je bal, da bodo tudi njega odpeljali, zato je nekega večera skočil s podstrešja (na vratih se je po nemško drl pijan domačin, žandar, dedek je mislil, da so prišli po njega), si poškodoval nogo in se prebil na Hrvaško k sestram in nato k partizanom. Stara mati Justina je ubogala nasvet dobrega uradnika Kojca (doktorja psihoanalize, med vojno se je znašel na Kogu kot uradnik) na občini, ki je stari materi svetoval, da Nemcem sporoči morebiti rešilno zgodbo, da se je za možem na poti v bolnico izgubila vsaka sled. Družine, kjer se izvedelo, da je eden od domačih domačih v partizanih, so takoj deportirali v taborišče. Kljub vsemu, je celo vojno v strahu čakala, kdaj jih odpeljejo v taborišče - pri vsakem korakanju nemških vojakov mimo hiše je mislila, da gredo po njih. Tudi sovaščani so jo grdo gledali. Jože Kerenčič je leta 1939 napisal odlično knjigo, Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah.

Še nekaj besed o že omenjenem Martinu Kojcu, ki je rešil našo družino taborišča, mojemu očetu pa je po enem letu (1942) prislilnega dela v gorah avstrijske štajerske (pri družini Winter, Nechnitz 2, 8163 Fladnitz/T., do tja smo potovali leta 2003 skozi kraje: Maribor – Graz-Bruck [smer Salzburg] – Frohnleiten Sud – Nechnitz), omogočil delo v domačem kraju pri kmetu Tomažiču. Kojc je vprašal očeta po delovnih razmerah v Avstriji, in ker te niso bile ravno dobre (oče pravi, da ga vsaj poniževali niso, je pa delal zgolj za hrano in prevoz domov), mu je omogočil, da je ostal pri materi, pri družini. Gospod Kojc je v spominu mnogih odprtih Kogovčanov ostal kot človek, ki je znal v vojni vihri iz žalostnih časov in usod potegniti maksimum - s svojo avtoriteto in imenom je rešil mnoge družine gotove smrti. Nemci so ga degradirali v uradnika majhnega kraja, a tudi tukaj je pokazal svojo človečnost in veličino. Res pa je tudi, da so ga hoteli nekateri "zavedni" domačini po vojni linčati kot sodelavca okupatorja, kar pa so hvala Bogu pametni dovolj zgodaj preprečili. Iskal sem podatke na Internetu, pisal celo nekaterim s priimkom Kojc, a odziva in podrobnejših podatkov o Martinu nisem dobil. Ko sem že obupal pa sem bil prijetno presenečen nad napovedjo RTVS, da bodo Martina Kojca predstavili v posebni oddaji - 30.4.2006. Kojc je očitno v tujini prava zvezda, le Slovenci smo nanj pozabili (politika ga je pozabila iz ideoloških razlogov, kot mnoge - od njega so vzeli le všečni del - kar je škoda za celotno slovensko občestvo). Iz pozabe ga je potegnil, neverjetno, predsednik države Dr. Janez Drnovšek.
Iz strani: http://www.martin-kojc.com/Martin_Kojc.html
Ob ponatisu Kojčeve uspešnice iz leta 1935 - Učbenik življenja

Človekove misli so zelo pomembne, zato naj bodo pozitivne; misli so ogromna ustvarjalna sila in njihova moč je neslutena.

"Pravzaprav lahko rečem, če že govorim o kakršnem koli vplivu, da mi je najbolj pomagal Učbenik življenja Slovenca Martina Kojca. Moraš biti prepričan vase, moraš biti popolnoma prepričan, da boš ozdravel. Iz knjige se mi je vtisnilo v zavest branje o prasili, višji zavesti, o tem, kar je v tebi, ki ve, kaj je prav - in Kojca zares priporočam v branje.
Če zdaj zares na kaj prisegam, je to, da sem razvil svoj notranji občutek; organizem mi sam sugerira, kaj je prav."

Dr. Janez Drnovšek, predsednik republike
v Slovenskih novicah

Iz vsebine:
Praktični nasveti, kako doseči notranje ravnovesje in notranji mir (ki sta potrebna za duhovni preporod).
Preproste življenjske resnice, ki vlivajo novih moči.
Če hočemo bolje živeti, moramo poiskati boljše poti in po njih hoditi.
Želje se nam lahko uresničijo, če vanje resnično verjamemo in če zaupamo v dogajanje okrog nas.
Vse v življenju ima svoj določen smisel in smoter.

8. izdaja znamenite knjige Martina Kojca (1901 1978), ki je prvič izšla leta 1935. Po vsem svetu je doslej izšlo kar 55 izdaj te znamenite knjige o moči pozitivnega odnosa do sveta, pred kratkim celo v japonščini. Avtor je bil ob 1. izdaji prepričan, da ga bodo zares brali in razumeli šele v novem tisočletju - to se je tudi zares zgodilo, 70 let po izidu je več kot dobrodošla Kojčeva optimistična drža. Mnogi pravijo, da je bil prerok, njegove ideje in misli o življenju so bile korak pred njegovim časom. Razvil je svojo terapevtsko metodo, s katero je v posvetovalnicah tako doma kot v tujini ter na mnogih predavanjih dosegel vsesplošne uspehe in priznanja. Martin Kojc je bil prepričan, da človeka doleti sreča šele tedaj, ko je ne pričakuje in ne zahteva - če je človek preprost in nezahteven, se mu mnogokrat uresniči tisto, česar ni pričakoval.

Tekst iz: http://www.vale-novak.si/vec.php?id=1590
Martin Kojc, rojen 1901 v Središču ob Dravi, je bil izjemen človek, ki je smisel in gibalo človekovega življenja spoznal veliko pred drugimi. Njegovo sporočilo je, da se moramo popolnoma prepustiti vsevedni in vsemogočni nadzavesti, ki naj nam vodi življenje. Ker doma ni mogel izdajati svojih knjig, so njegova dela izhajala v nemščini in holandščini. Zdaj jih končno beremo tudi v slovenščini. Martin kojc je umrl leta 1978.

Martin Kojc
Iz strani: http://www.mladina.si/tednik/200241/clanek/knjige-03/
Ponatis uspešnice izpred druge vojne, ki jo je slovenski avtor prvič izdal l. 1935 v nemškem izvirniku, potem pa so jo ponatiskovali še v holandščini in slovenščini.
Potem ko so nas devetdeseta zasula s psihološkimi priročniki o osebnem zorenju, spreminjanju samega sebe, optimističnih naravnanostih in tako v neskončnost, se je zdaj izkazalo, da imamo o istih temah že stari slovenski učbenik. Kojc je v njem gradil življenjsko strategijo spopada z obupom, nesrečo, boleznijo, revščino, stisko in neuspehom.
Pa vendar, zakaj bi danes brskali po prašnih nasvetih, ko imamo na voljo police del, napisanih v sodobnih in privlačnih govoricah?
Čeravno je njegov stil arhaično počasen, je njegov princip preprosteje dojemljiv. Temelji na enostavni tehniki sprostitve, pri kateri se za hip umaknemo iz zunanjega sveta, nekakšni avtohipnozi, in na načelu spokojnega ravnodušja. Bolj ko bomo živeli v strahu pred bacili, virusi, visokimi pritiski in drugimi boleznimi, prej bo to zlo prišlo nad nas. - Kje je sol v tej kavzalnosti?
Avtor jo razloži po dveh poteh. Prvič, po zakonu interakcije: če nas nekdo ignorira, mi pa želimo njegove pozornosti in skačemo okoli njega, bo rezultat katastrofalen; če pa postanemo brezbrižni, bo zdaj njega iztirilo in bo on iskal poti do nas, a tudi, če njega ne spremeni, to ni več problem, saj več ne hlepimo po njegovi naklonjenosti. Drugič, prek hvalnice samorealizacije: delo krepi, delo odganja slabe misli, delo osrečuje, zadovoljuje in razveseljuje človeka.
Kaj pa če izgubimo delo ali celo svobodo? Kojčev učbenik ni bil po naključju popularen v časih nacizma in komunizma. Na dlani prinese odgovor: veselimo se življenja, kakršno je tu pred nami, ne da boleče sanjarimo o izgubljeni preteklosti ali svetlejši prihodnosti. Skratka, kar koli že počneš, potegni iz tega največje zadovoljstvo. Kaj pa taborišča smrti? - Tudi tu nauk ne umolkne. Trpljenje je namreč nagrada, zakaj le trpljenje nas napravi razmišljujoče.
Učbenik z najširšim diapazonom uporabnosti.

Na Kogu ni nobenega seznama padlih domačinov, kaj šele zdaj anonimnih vojakov, ki počivajo na poljih smrti - pod hruškami, lipami, vinogradi, po gozdovih in travnikih. Moj oče, mama, strici in tete so mi pripovedovali o grozotah, ki jih komaj dojamem, čeprav vem, da so resnične. Na Kogu sta se leta 1945 udarili predvsem nemška in bolgarska vojska, z mešanico, mobiliziranci vseh mogočih narodov. Ljudje so morali sami reševati sebe in družine, hkrati so bili primorani - nekateri ranjeni, kot moj oče in teta - kopati strelske jarke, bunkerje, zasilno pospravljati in pokopavati mrtve (včasih že razpadajoča trupla) in to v glavnem med ihto bojev. Bolgarska vojska je po preboju fronte (Nemci so se neke noči kar umaknili) domačine prisilila v izgnanstvo (Hrvaška - Medžimurje), ker so pričakovali nemški protinapad, hkrati pa so se vedli do domačinov kot do sovražnikov. Ogromno žensk je bilo zlorabljenih, eden od domačinov je celo ustrelil enega izmed bolgarskih vojakov. Večina hiš je pogorela ali je bila poškodovana in izropana, cerkev in šola sta bili uničeni. Zanimivost. V kleteh šole so se po pregonu Nemcev naselili Bolgari, ki so risbice moje mame, takrat učenke, razobesili po stenah. V velbani kleti župnišča je bila zasilna vojaška bolnica. Starši so mi pripovedovala o neskončno dolgih umikajočih kolonah umazanih, izmučenih, pohabljenih, lačnih in žejnih vojakov, o hišah, ki so gorele in so pogum pri gašenju med kroglami v glavnem kazale ženske, o živini, ki je umirala v ognju, o vojakih, ki so se iz prijaznih fantov med bojem prelevili v fanatične bojevnike (nekaterim je šla pena iz ust), samo da bi rešili lastno glavo, o kravah, ki so pobegnile prisilnemu zakolu in se vrnile k pastirjem ... V nekem klancu ob vinski kleti so Nemci pobili celo bolgarsko četo, saj so Bolgari bili tako pijani (pili so vino iz kleti), da se sploh niso mogli upirati. Po vojni je ostalo zelo malo živine in hrane, ostalo pa je ogromno žalosti za padlimi, revščine in orožja, ki je zahtevalo predvsem žrtve med otroki. Mama se spomni, kako je med pašo, vojne je bilo že konec, zaslišala strašno eksplozijo, nato jok. V hiši na hribu nad njihovo domačijo, je mlad fant žagal minometno granato, ki je eksplodirala in fanta raztreščila na koščke po vejah bližnjih dreves. Nabrali so komaj za municijski zabojček ostankov ubogega fanta. Baje so kure urno pojedle drobce, ostanke fanta, kar samo priča o hudem pomanjkanju v prvih povojnih letih. Zelo žalostna je tudi zgodba punčke, ki je z babico pasla krave. Pobrala je ročno bombo (hand granato), jo sprožila in babici dejala, da kako lepo granata šumi - babica se je zgrozila in ji zakričala, naj jo odvrže, a bilo je prepozno. Babica in krava sta ostali nepoškodovani, deklica pa je na žalost ob eksploziji umrla. Tragedija se je zgodila tudi ob sušenju sena - kosci so pokosili travnik, nevedoč za vkopano mino, imeli so veliko sreče. Mino pa je nesrečno, z vilami med obračanjem sena, sprožila nič hudega sluteča punca - eksplozije ni preživela.
Med fronto je umrlo ali bilo ranjenih veliko domačinov. Najbolj tragična je bila usoda mlade mamice, ki se je skupaj s hčerkama dvojčicama zadušila v kleti goreče domačije. Moja mama je obe punčki poznala. Punco očetovega strica Janeza pa je ubila granata na poti čez dvorišče, ko je šla hranit živino.

Tudi mi, ki smo rojeni po vojni, smo se igrali z orožjem II vojne in izzivali smrt na paši, na poti iz šole, kjer smo kurili ogenj in vanj metali naboje. Samo sreča nas je rešila, ko smo recimo brskali po žerjavici in je naboj ravno takrat eksplodiral, mi pa smo ostali nepoškodovani, le nekoliko ožgani, kot dimnikarji. Ali ko smo dali v ogenj, v štedilnik, kroglo, ne vedoč, da je dumdumka.

Slika nagrobnika posvečenega punčki, ki jo je po vojni na paši ubila nemška ročna bomba.

Še v 70-tih letih so prenekateri moški nosili k maši usnjene škornje nemških vojakov. Skoraj vsaka kmetija je imela doma nemško čelado, zvezano na drog, za zlivanje gnojnice.

Še danes je moč najti orožje. Eden od mojih stricev je padel v Nemčiji, ostali pa so se pozno vrnili domov (Finska, Francija, Hrvaška), to je bil čas čakanja. Moja stara mati ni prepoznala sina, ki se je vrnil iz Francije suh kot trlica.

Komentar k zgornji sliki. Na sliki je nemški bunker iz druge svetovne vojne, Jastrebci 1, Kog. Kraj Kog leži na prvem hribčku nad Panonsko nižino, hkrati pa leži na meji, takrat "tretjega rajha". To sta glavna razloga, da je po naši vasi in zemlji potekala utrjena linija nemške obrambe. Kakšna je bila povojna zgodba bunkerja in okolice, predvsem za nas otroke? Otroci smo se radi podili po in v bunkerju, lovili žabe, se šli vojake, kmetje pa so ga občasno uporabljali za ozimnico (enako velja za ostala zaklonišča). Cesta v ozadju je bila zgrajena s strani ruskih ujetnikov med prvo svetovno vojno. Zraven bunkerja je še do nedavnega tekla stara pot, vrezana tudi do 10 m globoko v ilovnato zemljo (izdolbli so jo vozovi, vlečna živina in erozija skozi stoletja), mi smo ji rekli rupača ali klajec (klanec). Otroci smo se radi igrali v teh rupačah, se sankali, smučali in drčali po snegu. Sneg se je v teh grapah zadrževal dlje časa kot drugje in tudi rastlinstvo je bilo nekaj posebnega. Veliko je bilo zvončkov, trobentic in dišečih vijolic. Rupače so bile na nek način priljubljeno zavetje in skrivališče vaških otrok, le starši niso bili navdušeni nad njimi, saj so v njih nekoliko težje kosili in pospravljali travo. Pokojni atek mi je pripovedoval, da so zaradi ozkosti, strmosti in vijugavosti klancev, kmetje imeli posebno prometno sporazumevanji in sicer so pred odseki, kjer ni bilo možno srečanje dveh vozov, pokali z biči in tako sporočili svojo lego. Eden izmed voz je tako zmeraj počakal. Škoda, da vsa ta vedenja o ruski cesti, klancih, pokanju z biči, padlih domačinih, preizkušnjah teh krajev, ... počasi izginjajo. Morebiti pa se bo kaj ohranilo, mogoče tudi s pomočjo te strani. Velika zgodovinska škoda je bila recimo storjena po drugi vojni, ko so na bližnjem Jeruzalemu zadružniki zasuli znameniti “Babji klajec - rupačo”. Zgodba sega v čas turških vpadov. Turki so se po rupači pomikali v vas na roparski pohod. A domačinke se niso dale, “babe” so jih z vrha zalile s kropom in tako preprečile ropanje. Od tod ime “Babji klajec”. Štajerske, posebej pa še prleške ženske so res hude “babe”.

***

Gospod Tonček ima bolj natančne informacije o Kogovski cesti, pravi takole: " Pri opisovanju dogajanja med prvo svetovno vojno pišeš, da so današnjo traso ceste gradili ruski ujetniki. Navedba se mi zdi netočna, ker je ta cesta in sicer od Vitana do Uršule Kerenčič bila zgrajena v letu 1902, po načrtih, ki jih je dal izdelati takratni okrajni zastopnik dr. Omulec. Drugi del te ceste, od Kerenčičevih pa do Sv. Bolfenka pa je bil zgrajen v letu 1903.
Te ceste torej niso mogli graditi ruski vojni ujetniki, za katere mimogrede ne vem, kaj bi počeli tu, daleč od frontnih dogodkov in kje naj bi kot ujetniki bili nameščeni. Možno pa je, da so na cesti (če so že bili tu) opravljali vzdrževalna dela ali pa so jo mogoče tudi utrjevali.
Globoki, blatni klanec, ki je bil pred novozgrajeno cesto in je pogosto "zalezel" takrat ni bil več v uporabi, uporabljala pa se je "nova cesta, na katero so vozniki vozov parv tako imeli pripombe, zaradi tega, ker so jima delali težave ovinki na Vitanu in pri odcepu za Vodranski vrh ter na vrhu Koga pri kužnem znamenju - pilu. Sedanja trasa ceste, kot pravilno ugotavljaš, ni bila zgrajena po starem klejncu, po katerem so z vozovi vozili do leta 1902.
***

Bunker iz druge vojne, Jastrebci 1. V dolinici je Rajhova domačija - hiša, kjer se še vidijo strelske poškodbe iz druge svetovne vojne.

Na sliki je moja domačija, Jastrebci 3, bunker in rupača, ki je v fazi zasipavanja.

Nekaj tednov pred smrtjo mi je atek povedal še zgodbo njegovem možatem bratrancu Dušanu Polancu (bil je pravi postaven velikan, stric slikarke Irene Polanec), ki je s konjsko vprego prevažal les, najverjetneje, po hrvaškem Zagorju. Nekega večera so konji bili zelo lačni in jih je spotoma nahranil s kopico sena, ki je ležala ob kolovozu. Za popotnico je vrgel še kup sena na voz, nakar kot blisk iz voza skoči prestrašen kmet in izgine v noč. Zagorski kmet je pazil seno, a ga je močan Dušana nevede s senom vred vrgel na voz - kmet se je namreč od strahu skrival v kopici (to so bili časi pomanjkanja). Dušan Polanec je padel v nemški vojski. Skupaj z Nemcem sta dezertirala, wermacht ju je ujel in zadnje besede ujetih fantov pred ustrelitvijo (streljali so ju kolegi iz čete - prijatelji) so bile: "Kamerad, shieß gut!" Njegov brat Franček (oče Irene Polanec) pa je ostal nedotaknjen tako na ruski fronti, kot pozneje v partizanih, kjer je z dobrim znanjem nemščine, oblečen v nemškega oficirja, ugrabil nemškega častnika sredi mesta v nemškem poveljstvu. Ta družina se po domače ne imenuje zaman Lisjak (Franček je leta 2005 praznoval 80 let).

Brata Stanko in Pepek Rotar, moja strica po mamini strani. Desno na sliki je stric Stanko Rotar, že mobiliziran, preživel drugo vojno, kot nemški prisilni mobiliziranec na Finskem. Po vojni imel strašno revmo, pozdravil jo je s čebelarjenjem. Naredil je prvi radijski detektor na Kogu, najpreprostejši sprejemniki radijskih valov srednjega vala - antena_žica, slušalke, dioda, lahko še tuljava, vrtljivi kondenzator (potenciometer), otroci so takrat prvič poslušali radio. V vasi je popravljal radijske in TV sprejemnike, bil je samouk. Levo stoji mlajši brat Pepek, ki je padel v Nemčiji kot nemški prisilni mobiliziranec. Grozote vojne so mu vzele vso voljo do življenja, ves malodušen se ob bombnem napadu ni vrgel na tla, bil je še skoraj otrok. Njegov sošolec je pripovedoval, bil je zraven, da so mu klicali naj se vrže na tla, on pa je odgovoril: "Saj je tako vseeno." Bomba ga je vrgla v zrak, ko je padel na tla, je bil mrtev. Moja babica je, po tej tragični izgubi mladoletnega sina, tavala cele noči okrog hiše. Kot otroci, smo veliko poslušali starše, ki so se pogovarjali, da je ta in ta padel v nemški vojski. Čudili smo se, da kaj je to takega pasti na tla, kolikokrat pa smo že padli in nam ni bilo hudega. To je zadnja skupna slika in zadnje srečanje bratov. Pepek je bil kazensko premeščen v Nemčijo, ker se je norčeval iz organizacije Hitlerjugend. Nekaj podobnega se je zgodilo "Titovi" mladini v 80-ih letih 20. stoletja, ko je skoraj cela generacija fantov iz Koga bila kazensko poslana v vojsko na Kosovo, kjer je šlo na nož, ker se bili kritični do takratnega komunističnega sistema.

Shema detektorja radijskih valov, po kateri je stric naredil preprost radijo.

Vrnimo se v drugo svetovno vojno. Prav tako je med vojno umrlo nekaj sorodnikov v nacističnih taboriščih in po vojni celo eden izmed otrok sorodnikov (igranje z metalcem ognja). Med vojno so zaradi različnih usodnih trenutkov lahko bili iz iste družine hkrati nekateri partizani in drugi nemški vojaki (prisilna mobilizacija, če se nisi odzval, so družino internirali v koncentracijsko taborišče, moja stara mama je celo vojno v strahu čakala, kdaj jih bodo odpeljali). Kakšnega medsebojnega sovraštva in klanja skoraj ni bilo, po vojni je nova oblast pobila par domačinov, ki so se vrnili iz nemške vojske, predvsem pripadnike SS. Tukaj potrebno poudariti, da večina ni stopila prostovoljno v SS, ampak so jih proti koncu vojne v to prisilili, da se ne bi predali zaveznikom, ki so SS enote v glavnem pobijali. Marsikdo je preživel vojno, a svobode ni, čeprav ni storil vojnega hudodelstva. Bilo je odvisno, a te je kdo izmed povojne oblasti prepoznal kot recimo zanesljivega ali celo partizanskega sina (tudi to je bilo, oče v partizanih, sin mobiliziran v nemško vojsko in celo v SS) - če takega "angela" ni bilo, so te usmrtili. Mnogo je zgodb.

V okolici Koga so krute eksekucije izvajali v glavnem Kozaki, ki so služili Hitlerju. V Slovenskih Goricah so bile manjše partizanske skupine. Na Kogu se je recimo zgodilo, da je pijan domačin pripeljal Nemce - graničarje v klet na pijačo, ne vedoč, da so v kleti skriti partizani. Vnel se je boj in cel kraj je čakal na maščevanje. Ker je boj bil posledica nesrečnih naključij so tudi Nemci opustili maščevanje.

Domačija krute gospodarjeve usode na pragu konca vojne (Šalovci 22).
Tik pred koncem vojne si je recimo moral nek gospodar (pintar, danes Šalovci 22) sam skopati grob, preden so ga Nemci ubili - ubili so ga, ker jim ni hotel postreči hrane, ki pa jo je potem postregel Bolgarom, kar pa so Nemci videli iz bližnje hoste. V bližini je tudi naša hosta, polna strelskih jarkov, ki so burili in še burijo otroško domišljijo. Stara drevesa so polna granatnih šrafnelov, domačini pravijo šrafnelu špliter, ki še danes poškodujejo žage. Veliko je zgodb o razpadlih truplih, oblekah in obuvalih, ostali opremi, orožju - mitraljezih, granatah, nožih, bajonetih, čeladah za gnojevko ... mnoge predmete in obleke so ljudje uporabljali po vojni in še danes je moč najti te rekvizite. Pri nas doma smo še desetletja po vojni pekli štrudl (pogače) v pokrovih nemških municijskih zabojev, kar dosti pove o standardu vzhodne Štajerske.

Da je bil ta čas res ekscentričen, pove zgodba o nemškem župniku. Nemci so domače izobražence, duhovnike in učitelje izgnali. Na Kogu sej tako pojavila nova nemška garnitura, da bi ponemčila kraj. Ker pa je bil nacizem (nacional-socializem) dvojček komunizma, so nacisti nameravali počasi vero iztrebiti in to po vojni. Tako so, nekatere Hitlerju vdane učiteljice, ves čas nagajale nemškemu duhovniku, da ja otroci ne bi šli k verouku (otrok niso pustile iz šole). Otroci so ga imeli radi, saj je bil z njimi zelo prijazen, igral je na harmoniko, se z njimi kepal, otrok ni pretepal ... Bil je prav tako žrtev vojne, saj je bil prisilno premeščen v Slovenijo. Po vojni ni vedel kod in kam (ostal bi kar v Sloveniji), na koncu ga je nova oblast pregnala. Tudi slovenski župnik Molan ni bil navdušen nad njim. Po vojni je bil kar problem, kako obnoviti cerkev, oblast je namreč hotela iz cerkva narediti športne dvorane. Ko je udba prišla na gradbišče (obnova cerkve), so v glavnem vsi domačini od strahu zbežali, ostal je le moj oče in mežnarjeva žena. Na Štajerskem praktično ni bilo nobenega bratomornega klanja. V cerkvi na Kogu je spominska plošča posvečena župniku Orešniku, domačinu, ki je umrl v zloglasnem taborišču Jesenovec. Vse to priča, da so določene ideološke poteze nove oblasti po drugi vojni bile milo rečeno nerazumljive. Na žalost so mnogokrat žrtve, neumnih idej odraslih, otroci. Tudi po vojni ni bilo priporočljivo druženje otrok z župnikom. Tako je v mojem razredu nek fant doživel javni linč, ker je z župnikom igral nogomet. Seveda takrat nismo vedeli, čemu tak kraval in grožnje učencu, šele čez leta smo razumeli, da je bil to čas ene resnice in preganjanje drugačnih.
Zanimivo, med vojno za Slovenijo junij, julij 1991 so spet prebivalci bežali in to v iste dolinice in kmetije kot med drugo vojno. Tudi v zadnji vojni so na Kogu gorele hiše, mnoge hiše pa so prerešetali srbski mitraljezi, tudi našo - Jastrebci 3.

Sliki sta iz: http://www.zvvs.si/Strani/Vojna_foto.htm

Vrnimo se k drugi vojni. Kot otrok sem videl kosti razpadlega Bolgara, kot najstnik pa sem s prijatelji naletel na trupla pokopana komaj kaj več kot pol metra, čisto blizu šole. Šele danes se zavedam, da smo kot otroci hodili v šolo takorekoč po truplih. Zraven so bile ploščice z identifikacijskimi številkami, očala, molitvenik (celo slovenski), svinčnik, ki je še pisal ... Ko je nekdo izmed sovrstnikov nesel sporočilo o najdbi na ušesa oblasti - policiji, je le ta vdrla v mladinsko sobo (razbili so vrata, ne da bi šli po ključe na krajevno skupnost) in vse izkopanine odpeljali. Bolgari so nekaj svojih mrtvih vojakov po vojni izkopali in jih odpeljali domov, a večina je ostala na Kogu. O številu padlih domačinov med drugo vojno je težko ugibati. Tako čez palec bi ocenil, da je pri skupaj 300 hišah, na Kogu z okolico, umrlo okrog 200 domačinov (prisilni mobiliziranci, interniranci, partizani, povojni poboji, nesreče otrok), koliko pa leži na Kogu vojakov tujih vojska, pa je težko oceniti, lahko da celo več kot 1000. Kog je bil na koncu vojne prava mala štajerska soška fronta. Na sliki se vidi, da na drevesih v ihti bojev ni ostal niti en list.

Že jeseni 1944 Nemci zaprejo šolo na Kogu. Fronta se je začela na cvetno nedeljo 1945 - ko so ljudje šli od maše, se je že slišalo grmenje topov iz hrvaškega Medžimurja. Izdelal sem si elektronski koledar in iz njega potegnil podatek, da je bila leta 1945 cvetna nedelja 25. marca. Prazniki zmeraj za kaj prav pridejo. Fronta je torej trajala dober mesec. Prvi maj pa so vaščani Koga z okolico dočakali že v Medžimurju – mama je bila v vasi Vukanovec, njeni sorodniki pa v Mihalovcih. Mama se spominja, da so jim Bolgari za 1. maj igrali bolgarske narodne in delavske, seveda na dude. Ena izmed slovenk, učenk, je na prireditvi tudi deklamirala. Domov so se začeli vračati po 9. maju. V Medžimurju še takrat niso poznali wc-jev, vas je premogla le en wc pri premožnejši kmetiji - tako so vsi slovenci zjutraj čakali v vrsti pred njim. Domačini so jih kar prijazno sprejeli, le redke živine niso smeli pasti, saj so jih domačini odganjali iz zelenih površin. Nekateri so spali na posteljah, drugi na senikih. Kdor je imel s sabo kravo, je imel tudi lastno mleko – kaj človeku lahko pomeni ena krava.

Mama pripoveduje, da so okrog njihove hiše in po njihovi kleti hodili vojaki različnih narodnosti – za nemece so se borili tako Bošnjaki, Rusi, Kozaki, ena izmed vojska je imela modre uniforme z belimi obrobami na kapah. Mnoge tolpe so bile nasilne, prenekatera družina je preživela, če je dokazala, da so jim domači padli v nemški vojski, ali so nemški vojaki. Družine, ki so imele člane tako v partizanih, kot v nemški vojski, so z dobro taktiko lahko preživele tako fronto, kot povojno politično maščevanje. Po vojni si bil klican na udbo, že če si nosil nemško srajco, čeprav včasih druge nisi imel.
Mrtve so po vojni delno kurili, vsi ostali pa so bili, kot sem že povedal, samo rahlo pokriti z zemljo – mama se spomni teh strašnih gomil, kjer so živali iz njih vlačile pokojne razpadajoče vojake.
Posilstev s strani Bolgarov je bilo ogromno, posiljevali so tako 15 letnice, kot starke. Zgodilo se je, da je neko dekle, da bi se rešilo, skočilo v mlako, Bolgar pa za njo.
Po vojni so bile mučne situacije, ko so nekatere nerodne ženske, recimo na trgatvah, javno razlagale katera je bila zlorabljena itn in so tako bile mladoletnice postavljene v zadrego. Dekle težko preboli, ko ji recimo sovaščanka v družbi reče. »'Joežefina' tebe tudi so!«.
Domačin je ustrelil pohotnega bolgara v gozdu, na samem, tako da ga sploh niso našli in se je štel za pogrešanega. Takrat človeško življenje ni pomenilo kaj veliko.

Vsak, ki bi sestavil vsaj seznam padlih domačinov, bi naredil veliko za kraj, za zgodovino, za opozorilo. Če ima kdo že kaj zbranega, bi to rade volje objavil na internetu. E-MAIL: Zorko.Vicar@guest.arnes.si. Tudi vojna za Slovenijo leta 1991 (čeprav se zdi, da je v pritajeni obliki trajala vsaj od afere JBTZ 1988 do 1991), je na medmrežju izjemno površno in pomanjkljivo opisana. Glej zbrane linke.

Pogled na Kog iz jastrebške dolinice.

(Copyright © Zorko Vičar)
Ljubljana, 28. 10. 2001

SLIKO POVEČAŠ TAKO, DA NANJO KLIKNEŠ.
Slike se bodo nekaj časa nalagale, potrpite kakšno sekundo.

moja preslikava (Zorko)

Nekaj ostalih posnetkov družine Piskar-Šešek.