Iz nekega otroštva
Črtice

Črtice iz otroštva




Spomini iz 2003 . . .



Kazalo 

1.	 Učenec in učiteljica padeta na ledu
2.	 Mati Justina in njen pravnuk Nace
3.	 Zgodba o naši muci, ki se vrača
4.	 Kupili enega dobili dva 
5.	 Udomačeni murenček 
6.	 Pradedek in volkovi
7.	 Punčka lovi Sonce
8.	 Stric s “hroščem”
9.	 Fant v kotu
10.	 Izgubil sem se
11.	 Za smehom pride jok
12.	 Kaj to piše?
13.	 Lepljiv zvezek
14.	 Resnična  zgodba o Lisici
15.	 Listje v gatah
16.	 Moj ata joka pri maši
17.	 Kuža Piki cirkusant
18.	 Vrečka polulanih hrušk
19.	 Šola na Marsu
20.	 Gudek 
21.	 Kuža Tiger
22.	 "Neumni" naj ostanejo doma
23.	 Kavka
24.	 Moje zgodnje dojemanje sveta
25.	 Kuža Smoki se odpravi na pot
26.	 Kuža, ki ga ne smemo pozabiti
27.	 Radek, pozabljen fant 
28.	 Sloni in papir 

  1. Učenec in učiteljica padeta na ledu

    Bil je mrzel leden zimski dan v šolskem letu 2002/2003. Z razredom smo šli na šolsko igrišče. Pot do košarkarskega igrišča je bila precej poledenela. Prijatelju Filipu je na poti naenkrat spodrsnilo, padel je kot prekla. A naša učiteljica ga je nemudoma skregala, češ zakaj se meče po tleh. Mislila je, da se je Filip namerno vrgel po tleh, mi pa smo seveda vedeli, da je padel po nesreči, a nismo upali ugovarjati. A na svetu se vse izravna, za vsako zadnjo plat obstaja šiba. Po nekaj sekundah pa se je tudi učiteljica za nekaj trenutkov znašla v zraku, kjer je z eno nogo močno brcnila navzgor, nakar je štrbunknila na led. Kot v burleski. Bil sem najbližje, malo sem se ustrašil, ko pa sem videl, da je vse v redu, sem se potihem zasmejal. “Peter pomagaj mi vstati!” me je prosila učiteljica. Rade volje sem ji dal roko v pomoč. Mislim, da je takrat tudi učiteljica spoznala, da je Filip ponesreči, nenamerno padel.

    Tudi otroci smo kdaj po krivem obdolženi.

    Kazalo

  2. Mati Justina in njen pravnuk Nace

    Moj brat Nace je prva leta svojega življenja živel v študentskem domu. Ker sta bila moja starša takrat še zelo mlada, sta, kljub otroku, zelo rada potovala po svetu. Tako sta se leta 1988 odločila, da za dolgo odpotujeta na Kitajsko. Moj brat Nace je tako veliko časa preživel pri prababici Justini na Kogu v Jastrebcih 3. Na kmetih je doživel veliko dobrih in majn dobrih trenutkov. Med drugimi je bil zelo vesel, da se je lahko cel dan umazan igral z živalmi, podil po dvorišču in kot gudek ril po zemlji.

    Nekega dne so prišli mehaniki, da bi popravili stari dedkov traktor, znamke "Fergoson". Mali Nace je ves čas zraven svetil in zabaval mojstre. Ko so se mehaniki že precej napili, so začeli Naceta hecati. Rekli so mu, da je zelo umazan, in da če se brž ne bo umil, mu bodo za večerjo kar pojedli noge. Naceta je postalo tako strah, da ni vedel kaj naj naredi. Spomnil se je na prababico Justino in takoj stekel v njen objem. S prababico sta namreč bila velika prijatelja, skupaj sta nabirala rože, hranila kokoši, račke, mucke, kužka Tigra, zvečer uživala v sladkarijah, petju in pravljicah. Prababica je vprašala Naceka, zakaj je tako prestrašen. Nacek je s solzami v očeh potožil, da mu hočejo pijani mojstri obrtniki, privatniki, mehaniki pojesti noge za večerjo. Prababica je takoj rekla, da so to grdobe grde pijane, in da če mu bodo hoteli kaj hudega storiti, jih bo s svojo palico tako premikastila, da jih bodo minile vse grdobije. Nace si je takoj oddahnil in nehal jokati. Zaradi varnosti pa je do konca dneva hodil s prababico. Nacek se še danes spominja, kako veliko mu je pomenilo zavetje prababice in njene čarobne palice.

    Nace je sedaj že velik mož in sam šofira dedkov traktor. Dedek pa se je junija 2004 poslovil s tega sveta. Za pritepeno "sneženo" muco sem pa jaz - Peter.

    Kazalo

  3. Kupil enega dobili dva

    Moja sestra Ana si je zelo želela morskega prašička. Nekega dne smo šli v trgovino z majhnimi živalmi, kjer si je Ana skupaj z atekom izbrala prikupno živalco, belo-rjavega-črnega morskega prašička. Trgovec je prašička položil v škatlico. Ko sta prišla Ana in atek iz trgovine, smo mi v avtu začudeno gledali, kako Ana ponosno nosi, nekoliko dvignjeno, škatlo z morskim prašičkom. Hodila je počasi, pokončno in zelo previdno, glavo je imela togo, gledala je samo naprej. Takoj smo spoznali njeno srečo in veliko skrb za žival. Isti dan sem jaz tudi dobil papagaja z imenom Črip, ker se je tako oglašal "črip". Na žalost je Črip letos umrl.

    Vrnimo se nazaj k zgodbi o prašičku. Morskega prašiča smo dali v škatlo s senom, kjer se je zelo dobro počutil. Poimenovali smo ga kar Miši. Nad škatlo smo za Božič naredili jaslice. Jaz sem se prvi zbudil na Božično jutro, ker sem hotel videti Božična darila, jaslice in morskega prašička Miši. Ko zagledam Miši, se mi je zdela precej manjša, skuštrana in drugačne barve. Rekel sem:“ Miši, kakšna pa si!“ Takoj sem stekel k staršem in prestrašeno povedal, kako se je Miši zmanjšala, vendar mi še napol speči starši niso verjeli. Nato sem zbudil sestro Ano, ki mi tudi ni verjela. Potem sem prosil Ano, da naj gre vsaj pogledat. Rekla je:“No prav,“ in se skobacala s pograda in sva šla pogledat. Ko sva prišla do škatle, je mala Miši zbežala v slamo, velika Miši pa iz nje. Ana je rekla, da si jaz to samo domišljam in je šla nazaj spat. Nato sem dvignil slamo in videl, da sta v resnici dve Miški. Potem sem še enkrat zbudil Ano, ki je rekla, da je to zadnjič, in da je ne smem več buditi. A takrat sem tudi njej dokazal, da imamo še eno Miši. Skupaj sva ugotovila, da je velika Miši rodila malo Miši. Nato sva oba šla zbudit mamo in jo prepričala, da je tudi ona vstala in pogledala v škatlo. Bila je zelo presenečena, ko je videla veliko in malo Miši. Razložila nama je, da smo v resnici kupili Miši, ki je v trebuhu nosila mladička (kot igračka babuška). Kupili smo enega morskega prašička, dobili pa dva. To je bilo prekrasno Božično darilo, pod jaslimi z Jezuščkom se je rodil mali morski prašiček. Poimenovali smo ga Miša.

    Kazalo

  4. Zgodba o naši muci, ki se vrača

    Živimo v bloku, kjer je nekaj časa živela tudi naša muca z imenom Minces. Dobil jo je moj brat Nace od učiteljice v petem razredu. Na svet je prišla v Vrhniki. Zaradi življenja v bloku je bila zelo živčna. Popraskala je veliko oblek, pohištva in uničevala električne kable. Poškodovala je tudi veliko igračk. Kljub vsemu smo otroci bili nad muco navdušeni. Enkrat smo jo iskali cel dan, zvečer pa je mama slučajno odprla predal z nogavicami in v predalu zagledala muco, ki se je po dolgem spanju zadovoljno pretegovala. Ko pa se je rodila sestra Veronika, smo muco morali dati k babici Jožici v Sevnico.Tam jo je kmalu nesrečnico povozil avto, a je preživela. Stric živinozdravnik jo je operiral. V Sevnici je bila tri leta in pol, a babica ni bila ravno navdušena nad našo mestno in še povrh ljubljansko mačko. Jezna je bila, češ da se muca preveč valja pod noge, da je zanič, ker ne lovi mišk, in da mora zatorej od hiše. Na našo žalost je babica muco dala služit nekaj kilometrov oddaljeni družini, a muca se je kmalu vrnila v Sevnico. Kaj sedaj? Vzeli smo jo na Kog k moji drugi babici Mimiki, vmes smo se še oglasili pri stricu Lojzetu v Loki.

    Pri babici Mimiki je bila skupaj z nami dva dni na počitnicah, a ne za dolgo. Ko smo se šli na bazen kopat, je mama pozabila vzeti brisače, vrnili smo se, pogledali smo, kje je in kaj počne muca, a je nismo več našli. Mama je rekla, da se je muca pač skrila, in da kar gremo. Šli smo z upanjem, da se bo vrnila. A ko smo se popoldne vrnili, je ni bilo. Muca je odšla zaradi domačih muc, ker so ji po mačje nagajale, bila je pač tujka. Šla je iskat nov dom. Mislili smo, da je nikoli več ne bomo videli in se bali, da jo je napadla kaka zverina, lovec, da jo je mogoče povozil avto. Upali pa smo, predvsem mi otroci, da je le našla nov stalen dom. Ko je babica neke zimske noči šla iskat drva, je zagledala svetle oči, šla je bližje in videla, da je to naša izgubljena muca. Zelo je shujšala. Vzela jo je v hišo in jo nahranila. Do zime je iskala domačijo, nato pa se je na naše veliko presenečenje vrnila nazaj na Kog k babici. Po dveh tednih se je zelo zredila in se nekoliko navadila na domače mačke, čeprav se občasno še stepejo. Muca še zmeraj živi na Kogu in sedaj lovi tudi miši, stara je že 8 let. Ko pridemo delat ali na obisk k babici Mimiki, nas muca ponavadi pozdravi z elegantnimi akrobatskimi skoki, zvečer pa se priplazi v našo spalnico in nam greje noge. Muca se vrača k nam in mi k njej.

    19. 6. 2013 se je muca, že zelo stara in utrujena, opotekajoče odpravila na pot. Babica jo je sicer našla in jo prinesla domov, a muca se ni dala, spet je tiho odšla - tokrat za večno k počitku. Sama je prišla in tudi sama odšla.


    Kazalo

  5. Udomačeni murenček

    Pri babici na Kogu vsako leto pospravljamo seno, da imajo krave kaj za jesti v dolgih mrzlih zimskih mesecih. Danes opravimo veliko tega dela s pomočjo strojev. Kako pa je bilo nekoč? Včasih so to počeli vse na roke, s kravami, ki so jih pikali obadi, jim pili kri in zraven so pomagale še nadležne mesarske muhe. Takrat so najbolj nastradali otoci, ki so morali paziti na trpečo živino, z vejami odganjati mrčes ali pa na vozu v prahu in vročini zlagati pikajočo posušeno travo. Prah se je zajedel v vsak košček, od znoja mokrega, telesa in povsod je žgalo in peklo kot v peklu. Žeja ni in ni popustila. Tudi sam grem rad na podstreho nad hlevom, kamor atek meče seno, mama in Nace pa ga teptata. A kmalu me prah začne tako motiti, da grem rade volje na svež zrak, tako da verjamem, da so včasih otroci res precej trpeli. Povsod pa se najde kaj veselega.

    Nekaj let nazaj je brat Nace zagledal v travi murna. Preživel je kljub temu, da so ga zobci nakladalne prikolice potisnili skozi nakladalni mehanizem. Poklical nas je vse otroke, ki smo hkrati občudovali murenčka in Naceta, kako si upa držati v rokah tako žival. Na Kogu imenujejo žuželke z zanimivm imenom, pravijo jim boci. Ko smo bili majhni, so tudi nas večkrat klicali kar boc. Nace je murenčka spretno ujel med dlani obeh rok. Murenček je bil na začetku zelo preplašen in je hotel pobegniti nazaj v njemu domačo travo. Čez nekaj časa se je umiril in ni ga bilo več treba zadrževati med dlanema. Kot prijatelj se je začel sprehajati po roki, in ko smo ga hoteli izpustiti, ni hotel več v travo. Po petih minutah je postal udomačen, dobro se je počutil med nami. Tudi nam mlajšim je postal simpatičen in smo si ga lahko res od blizu ogledali, murenček pa si je lahko ogledal nas, ki smo za njega najbrž pravi velikani. Škoda, da je delo moralo teči naprej in smo boca murenčka morali odgnati nazaj med trave. A to ni bilo enostavno. Ne samo, da sam ni hotel v travo, tudi hudomušno se je otepal dotika z bilkami in se je kar oprijel Nacetove kože, kar je brata žgačkalo. Na koncu smo ga le postavili nazaj v njegovo naravno okolje. Murenček res ni imel sreče ali pa? Najprej je preživel hrupne smrtonosne stroje, nakar strah, ko je bil ujet, nato pa, ko je našel nove prijatelje velikane, se je že spet moral odpraviti med širne trave gričevnate Štajerske. Včasih ne razumemo tujih ljudstev, recimo Kitajcev, kjer imajo nekateri otroci v majhnih kletkah murenčke za prijatelje. Sedaj, ko smo tudi mi spoznali naravo murenčkov, kar razumem Kitajce in Tibetance v njihovem prijaznem odnosu do murenčkov. Kaj pa ne razumem? Ne razumem pa, zakaj Kitajci uničujejo Tibetance. S starši sem bil na srečanju s tibetantskim vodjem, Dalaj Lamo v parku Tivoli, 6.7.2002, kjer je Dalaj Lama, kljub iztrebljanju in mučenju Tibetancev, Kitajcem zaželel vse dobro. Včasih imajo nekateri raje murenčke kot ljudi, a če imajo vsaj murenčke radi, bodo mogoče kdaj tudi opustili sovraštvo do soljudi. Tudi Slovenci večkrat doživljamo usodo Tibetancev, a do sedaj smo imeli srečo, kot naš prijatelj murenček. Ko boste srečali murenčka, ga ne poteptajte, lahko postanete celo prijatelji.

    Kazalo

  6. Pradedek in volkovi

    Moj pradedek Nacek ali Ignac je bil rojen še v 19. stoletju, 103 leta pred mojim rojstvom. To je bilo še v Avstroogrski državi. Domači so ga klicali kar oča. Pradedek je zelo veliko potoval, bil je pravi vandravec. Tako se je enkrat kar peš odpravil k svoji teti daleč čez divje hribe. Takrat je v naših deželah živelo še veliko volkov. Pradedek je vzel s sabo popotno palico in culo z nekaj žganja, posušene skute in koruznega kruha. Pripovedoval je, da je bil zelo lep dan, in da je prehodil do noči kar trideset km, vendar ga je noč dobila sredi gozdov. Ker se je bal prespati v divjini, je kar nadaljeval pot po mesečini. Bil je kar pogumen, čeprav so ga strašile sove, rukanje jelenov, padanje vej, kruljenje divjih prašičev, lomastenje ježev, jazbecev, oddaljeno zavijanje volkov in lastni strahovi. Kar naenkrat zasliši hrup, ki se mu je hitro približeval. Nacek je začel teči kar so ga nesle noge a je uvidel, da tropu divjih živali ne bo ušel. Iskal je zavetje, brž ko je na poti naletel na ogromno porušeno drevo, je splezal čezenj in se skril pod njim. Nekaj trenutkov po tem so čezenj skakale živali, v glavnem volkovi. Ni zagotovo vedel kaj se dogaja a predvideval je, da je bil trop na lovu za jelenjadjo ali za divjimi prašiči.

    Po glavi so mu rojile različne misli, ali bo po njem, preživel je strašno vojno ali bo tudi zveri ... Palico je imel pripravljeno za obrambo, a je hvala bogu ni bilo potrebno uporabiti. Zelo si je oddahnil, ko so živali izginile v temno gozdno noč. Po počitku je popil nekaj žganja in se s tresočimi nogami odpravil do najbližje vasi, kjer je prespal na skednju. Sanje in resničnost so se tisto noč prepletale. Če bi ga volkovi napadli, mu tudi palica ne bi pomagala in tudi mene in zgodbe ne bi bilo.



    Kazalo

  7. Punčka lovi Sonce

    Moja prababica Justina je bila rojena 1899 na Kogu v prelepem gričevnatem svetu Slovenskih goric na Štajerskem. Iz teh krajev se zdi, da Sonce zmeraj zahaja za prvim sosednjim gričem.

    Justina je vsako popoldne pasla krave na travniku blizu domčije. Ko je bila še čisto majhna punčka, se ji je zdelo, da Sonce zahaja za sosednjim gričkom z imenom Vodranski vrh, in če bi ga tam počakala, bi ga morebiti lahko ujela med dlani. A bilo jo je strah potovati tako daleč. Ko je bila stara 9 let, je zbrala dovolj poguma in se je tik pred zahodom Sonca bosa, polna strahu, z vznemirjenim srcem odpravila čez visoke trave na sosednji hrib. Spotoma je prečkala potoček in šla mimo starih razbrazdanih vrb, katerih podoba je spominjala na starce velikane z bujnimi lasmi. Bližje je bila sosednjemu hribu, večje je bilo pričakovanje. Razmišljala je ali je Sonce dovolj lahko in kako ga bo sploh nesla pokazat domačim. Ko je prispela na vrh grebena in že mislila, da je tik zraven Sonca, je na svoje začudenje zagledala, da Sonce zahaja za naslednjim hribom, kamor pa seveda ni več upala. Bila je razočarana. Doma je vprašala mamo, če bi šla lahko naslednji dan z njo lovit Sonce na drugi hrib, na Vitan. Mama se je nasmehnila in jo vprašala, od kot ve, da je Sonce doma na Vitanu. Mala Justina ji je povedala, da je bila danes na Vodranskem vrhu in je spoznala, da Sonce v resnici zahaja za Vitanom. Njena mama ji je začela razlagati, da je Sonce daleč v vesolju, in da se nam samo zdi, da gre Sonce spat za sosednji hrib, ker se Zemlja vrti se zdi, da se Sonce premika.. Seveda ji mala Justina ni hotela čisto verjeti, da se Zemlja vrti, hm. Kdo je imel prav, se prepričajte sami, če še niste lovili Sonca, pa to storite ob prvi priložnosti.

    Še nekaj jezikovnih posebnosti dežele mojega očeta. V krajih okrog Koga je veliko sledi Rimljanov, kot so: rimska cesta, latinska imena, itn. Justina je recimo tako latinsko ime. Jaz se zmeraj smejim, ko poslušam svoje sorodnike na Kogu, ko govorijo po domače, „gučijo po prleško“. To narečje je mešanica mnogih vplivov, je res edinstveno v Sloveniji. Kogovčani in okoliški prebivalci rečejo pokopališču “cintor” (madžarski vpliv), Razbojniki so tam tolovaji ali lintvori, če se je prababica razjezila je rekla “bacama-negda”, kosti rečejo “čunta”, ušesom “vuha”, kolesu pa “kotoč” itn. Prleščina mnogokrat namesto samoglasnika "a" uporablja samoglasnik "o", recimo: vrata – vrota, trava – trova, glava -glova, dva - dvo, solata - šalota ... Na Kogu recimo ne berejo knjig ampak jih štejejo, kar pomensko za njih pomeni branje. Ko je babica Justina bila nekoč na počitnicah pri svojem sinu na Gorenjskem in je tam spoznala nove prijateljice, je imela kar nekaj težav s sporazumevanjem. Zelo rada jim je pripovedovala, kaj vse je prepbrala (preštela po prleško). Čez nekaj časa pa so domačinke le vprašale sina, da kaj je to z njegovo mamo, ki stalno nekaj šteje in kaj sploh šteje? Mislili so, da je Justina že malo čez les. Ko pa so prevedli besedo štetje v branje, pa je bilo spet vse na svojem mestu in ta nesporazum je bil kar dobra šala. Izkazalo se je tudi, da naša mati veliko več 'preštejejo' kot 'pametne' in ponosne Gorenjke. Še ena zanimivost. V teh krajih imajo za pleteno vrv kar nekaj izrazov, recimo vojka ali tudi vože. Nekateri slovenski vidni jezikoslovci pripovedujejo, da ta beseda (vože) ni več živa, in da jo ohranjajo zgolj Brižinski spomeniki, najstarejše zapisano slovensko besedilo *. To seveda ne drži. Na Kogu in v okolici je to še kako živa beseda.

    * Brižinski spomeniki
    obdobje: 972 - 1039
    Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na veke bi mu bilo živeti ...


    Spomenik Brižinskim "spomenikom" smo Slovenci postavili komaj leta 2005 - Ljubljana, na Železni cesti v Zupančičevi jami, Bežigrad. Res smo rabili veliko časa.

    Kazalo

  8. Stric s “hroščem”

    Skoraj vsak dan, ko sem šel v vrtec, sem srečal strica s hroščem, še danes je tako. Ta “hrošč” ni žuželka, ampak avto. Zakaj je ta stric zanimiv? Stric vsak dan marljivo čisti avto, ga opazuje od daleč, ga malo vžge in zapelje po ulici gor in dol ali pa na mestu pritiska na gas. Stric je zelo ponosen na svoj stari avto in večkrat s starejšimi uličnimi prijatelji in prijateljicami stoji ob avtu in debata skoraj vsak dan teče tudi o veteranu hrošču. Stric in hrošč sta pravi ulični znamenitosti in še dolgo naj bo tako. Ali imate tudi vi svojega “hrošča”, jaz ga imam, to je moj papagaj.


    Kazalo

  9. Fant v kotu

    Ko sta moja starša obiskovala osnovno šolo v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, so v šolah še zelo grdo in nasilno ravnali z učenci, sploh na vasi. Kazni so bile naslednje: pretepanje po vseh delih telesa, cukanje za lase, otroci so morali drug drugega pretepati (recimo z ravnilom) pred učiteljicami (takrat so jih morali klicati tovarišice) in razredom, učenci so zaprti ostajali v šoli, po cele ure so morali stati v kotu... Posledice so bile za mnoge zelo strašljive. Nekateri so zgubili prijatelje, veselje do šole in celo voljo do življenja. Predvsem so bili tepeni otroci iz revnejših družin. Razlogi za hude kazni so bili zelo različni: neznanje, pozabljene domače naloge, prevelika živahnost, pomankljiva higiena, neprimerna obleka (recimo različni nogavici) ... Enkrat je učiteljica pretepla revno punčko samo zato, ker se je ta punčka tovarišici dobronamerno in dobrohotno nasmejala. Še hujšo zgodbo je doživel reven fant, ki je bil nekoliko umazan in brez domače naloge. Najprej je bil tepen, nato ga je učiteljica tovarišica poslala za cel dan stat v kot. Med odmorom smo se učenci sprehajali po razredu, in ko smo zagledali pri fantu na tleh veliko lužo, smo v glavnem vsi otrpnili. Ubogi Fant se je od strahu, in ker ni upal prositi za stranišče, polulal v hlače. Takega ponižanja in trpljenja si ne zasluži noben otrok na svetu. Upajmo, da se ti časi nikoli več ne vrnejo. Na žalost te mnoge bivše tovarišice in tovariši še danes učijo ljudi o prijazni šoli. Volk dlako menja, nravi pa ne. Mnoge od njih pa danes namesto fizično, psihično in z ocenami, maltretirajo drugačne učence.

    Kazalo

  10. Izgubil sem se

    Ko sem bil še zelo majhen, star dobro leto, smo šli v Italijo nakupovat. To so bili časi, ko je bilo pri nas še zelo drago, nizke plače in majhna izbira življenjskih dobrin. Atek me je skoraj ves čas nosil, a ko je moral iz žepa potegniti denarnico, me je postavil na tla. Jaz pa sem brž, kot da bi bil na baterije ali navita igračka, tekel po svoje, šel sem na pustolovski sprehod med pulti z oblačili. Mama, Nace in Ana so pa prav v tem trenutku gledali neke igračke. Ko so ugotovili, da sem se izgubil, se je pojavila panika, vsega je seveda bil kriv atek, vsaj za mamo, kot je to ponavadi med staršema. A na koncu so me le našli in to s pomočjo prijaznih trgovcev, ki so kmalu sprevideli, da ena preplašena družina zbegano išče prav mene. Po tem dogodku sem še dvakrat ušpičil podoben nenapovedan pohod po širnem Svetu. Še dobro, da so me starši s pomočjo dobrih ljudi našli, drugače bi danes morebiti bil kak janičar v tuji deželi ali ulični berač kje v velikem italijanskem mestu, mogoče klovn v cirkusu ali celo mrtev. Še danes rad grem kdaj po svoje, upam da mi tega ljudje ne zamerijo preveč, čeprav vem, da grem nekaterim prav na živce. Atek me kdaj poheca, da se jaz nikoli ne zmotim, in da so seveda vsega krivi drugi in ne jaz. Malo sem jezen nanj, a zdaj že marsikaj bolje razumem.

    Kazalo

  11. Za smehom pride jok

    Po atekovi strani imam 2 teti, Zorko in Minko in strica Janka. Ko je bil Janko star 15 let, je pasel krave z Anico s sosednje kmetije. Teta Minka je bila stara takrat 9 let in je bila zelo jezikava, kadar koli je imela priložnost, je zafrkavala strica Jankota, da se bo poročil s pastirico Anico. Janka je tako jezilo, da sta se neprestano mikastila. Nekega lepega sončnega poletnega dne pa je teta Minka splezala na kupico slame in se z nje kot kokoška norčevala iz Jankota. Janko je ni mogel potegniti s kupa, ker ga je zmeraj odrinila. Spomnil se je na daljinsko kmečko orožje. Vzel je fračo in celo popoldne ciljal sestro, sestra pa je cel čas skakala po kupu in govorila:“Anica in Janko sta zaljubljen par.“ A proti koncu dneva se je zgodilo. S kupa se zasliši grozen jok, Janko je zadel Minko v stalen zob in ji ga zlomil. Zaradi joka je pritekla iz hiše zaskrbljena mama, šla je na kup po Minko, in ko je zagledala krvava usta z zlomljenim zobom, je tudi sama začela jokati, zraven pa je še po riti „našeškala“ Janka.

    Kako se je zgodba končala? Zobozdravnik je Minki naredil umetni zob, Minka ni več zafrkavala Janka, mama pa je spoznala, da tudi Janko ni bil kriv vsega. Tudi šola odraščanja nekaj stane. Zgodba se je končala tako kot pravi pregovor: „Iz heca so deca.“

    Kazalo

  12. Kaj to piše?

    Ko je bila moja mama še majhna, je čečkala na papir in je mislila, da že zna pisati. Nekega dne je spet nekaj načečkala na papir, v katerem je bil zavit kruh. Vprašala je babico Jožico, kaj to piše. Babica je rekla, da nič ne piše. Moja mama Marjetka pa je bila jezena in je rekla, da to vendar mora kaj pomeniti. Babica je rekla, da so na papirju samo čičkeračke. Marjetka je jezno odvrnila, da to sigurno nekaj piše, saj odrasli tudi pišejo kricekrace po papirju in nato preberejo napisano. Tako sta se moja mama in moja babica še dolgo prerekali o tem kaj piše na papirju. Mama nikakor ni sprejela babičine trditve, da na papirju ni nobenega pomena. Mama se še danes rada spominja tega dogodka in mi večkrat pripoveduje o njem. Meni se zdi zgodba prikupno zabavna.

    Kazalo

  13. Lepljiv zvezek

    Zgodba iz očetovih šolskih dni.
    Kot vsak dan, je tudi danes učitelj za slovenščino pregledoval domače naloge. Na vrsti je bil učenec Franček, učitelj čaka, Franček pa noče vzeti zvezka iz torbe. Učitelj se huduje, zakaj Franček ne pokaže naloge. Franček pravi, da ima nalogo, ampak da je ne upa pokazati. Tako sta se prepirala kar nekaj minut. Na koncu Franček, rdeč kot rak, le potegne zvezek iz torbe. Učitelj ga začne listati, na kar ugotovi, da je zvezek lepljiv in da ima nenavaden vonj. Spet se začne zasliševanje Frančka, tokrat o razlogih za lepljiv zvezek. Na koncu je Franček postal še bolj rdeč, kot vino izabela in je jecljaje izustil, da ga je oče nagnal na pašo, in da je zato tudi na paši pisal domačo nalogo. Med pisanjem naloge pa mu je krava Liska ušla v sosedovo koruzo. Moral je urno skočiti za njo, da jo je nagnal nazaj na domač travnik. Med tem časom pa je prišla do njegove torbe druga krava in jo polulala. Cel večer je doma sušil zvezke in knjige, a več kot to ni mogel storiti. Vsi učenci v razredu so kot zajci poslušali napeto zgodbo in so kar obnemeli, na to pa so se vsi začeli hihitati. Učitelj je razumel Frančkovo stisko in je rekel, da to ni nič hudega, in da se to lahko zgodi vsakemu. Na koncu je še dodal, da iz tega sledi, da se krave očitno polulajo na znanje in je nato Frančku podaril še nov zvezek.

    Kazalo

  14. Resnična zgodba o Lisici

    Lisica je ena najbolj zvitih in pretkanih zveri. O lisičji zvitosti pojejo ljudske pesmi in basni - recimo Lisica je prav zvita zver in Zverinice iz Rezije. Lisica se rada hrani s kurami, petelini, racami, zajci in miškami. Spi in skriva se v brlogu. Enkrat ponoči je lisica prišla k babici Mimiki in dedku Zorku pobijat domače živali. Pobila jima je zelo veliko kur in zajcev. Babico Mimiko je jokanje umirajočih živalih zbudilo, šla je pogledat v kaščo. Videla je kup pobitih živalih in lisico, ki je sita mirno ležala pod posodo za pšenico. Lisica se je obnašala kot da se ni nič zgodilo, in da ona ni nič kriva. Dedek Zorko je potem lisico s težkim srcem ubil. Meni se to sicer ne zdi čisto prav, a če je zveri preveč, imajo kmetje preveč škode.

    Kazalo

  15. Listje v gatah

    Moja prababica je bila rojena leta 1899 na Kogu. Hodila je v šolo še v Avstro-Ogrski. To so bili časi, ko so v šolah učitelji še pretepali otroke. Tako so poredne postavili pred mizo, jih nanjo naslonili in s palico po vrsti mlatili po ta zadnji. Tako kaznovanje se je ohranilo na Kogu in drugje na severovzhodu Štajerske do leta 1990, še leta 2004 poteka tožba zaradi pretepa v šoli.

    Zanimiva je zgodba moje prababice o preveč živahnem otroku, ki si je naredil poseben ščit proti tepežu. Bil skoraj vsak dan tepen in je imel zadnjo plat že čisto razbolelo, doma si je zato v “gate” nabasal suhega listja. Seveda, še isti dan ga je v šoli polomil, na kar ga je učiteljica po ustaljenem postopku povabila pred tablo in ga začela tepsti po ta zadnji. Po nekaj udarcih se je začelo iz hlač zelo kaditi in iz hlačnic padati listje. Učiteljica je ustavila pretepanje, razred je planil v smeh, na kar se je tudi učiteljica zasmejala. Listje je torej na nek način le delovalo. Pretepanje v šoli je bilo sicer po tem dogodku nekaj časa manj intenzivno, a po določenem času je bilo spet vse po starem, šviga švaga.

    Še danes nismo razrešili problema neprimernega obnašanja otrok in tudi učiteljev v šoli. Če so učitelji premili, so otroci nevzdržni, če pa je obratno, pa otroci preveč trpijo. Rešitev je mogoče v povečanju splošne kulture, katera je pri nas zelo slaba in se celo slabša. Nekaj primerov iz naše šole. Recimo, ko smo prijatelji celo uro, vsi prezebli, kotalili velike kupe snega za iglu, so prišli poredni otroci, nam vse porušili, mi pa jim tega nismo smeli preprečiti, saj so bile zraven nekatere učiteljice, ki se jim tako početje, njihovih učencev, ni zdelo nič slabega. Še več primerov. Za pusta so mi nekateri sošolci polomili skoraj vse rekvizite: Krpanovo mesarico, kij, raztrgali vrečko za sol. Večkrat so mi tudi kaj polomili, me tepli, me zasmehovali, ker si od doma nosim sendviče. Za to neumno početje nekaterih otrok učiteljem ponavadi ni bilo mar. Tako tudi sam ne upam več o tem pripovedovati učiteljem, ker me imajo za tožibabo, ali pa rečejo, da to ni nič hudega.

    Kaj pa odrasli med sabo in kaj vidimo otroci? Ljudje so nestrpni na cestah, veliko se krade in noben ne ukrepa, kradejo se avtomobili, izsiljuje se pridne delavce, otroke na ulici, mamila so že na vsaki šoli, televizija pa samo ščiti lopove, nič pa žrtev. Kje naj mi učenci najdemo vzor, če zmeraj bolje uspe tisti, ki je bolj nesramen. Proti takemu nasilju tudi listje v gatah ne pomaga.

    Kazalo

  16. Moj ata joka pri maši

    Ko je bil moj atek majhen, se je zelo bal zdravnikov, predvsem plešastega starega debelega zdravnika Jureka Čarfa. Čarf je namreč skozi očala hudo gledal in injekcijo je zapičil v otrokovo zadnjico kot živinozdravnik v vola. Ko so otroci zagledali pojavo v beli halji, so že mislili, da jih bo Čarf pičil.

    Ko so mojega ateka prvič peljali k maši, je že kmalu po začetku ves objokan skupaj s sestrama zapustil cerkev. Na začetku maše je bilo še vse v redu, atek je gledal stare ženice kako molijo in pojejo in razne slike in kipe, predvsem kip strica Jezusa pribitega na križu. Ko pa stopi v cerkev gospod župnik v beli obleki, pa ateka na enkrat zalijejo solze strahu. Atek je bil prepričan, da je v cerkev stopil dr. Čarf v beli halji z injekcijo na oltarju. Zagrabila ga je panika in zdelo se mu je, da je po njem. Nekaj časa so ga mirili, a ker je bil strah zmeraj večji in žalost obupna, sta ga sestri kmalu peljali domov in mu komaj dopovedali, da stric v beli halji ni zmeraj dr. Čarf, ampak je lahko tudi župnik, trgovec, pek itn. Zanimivo, jaz pa se zdravnikov ne bojim, kaj pa vi?

    Kazalo

  17. Kuža Piki cirkusant

    Ko je pri babici umrl, 16 let star, prikupen kuža Tiger, je moja teta Zorka iz Kopra na kmetijo pripeljala novega, izjemno simpatičnega, drobnega dolgodlakega kužka. Ker je bil majhen in je iz dlak štrlel le smrček, smo mu dali ime Piki. Piki je že od mladosti kazal svojo dobrohotnost, inteligenco, igrivost in družabnost. Takrat je še živela moja prababica Justina, ki je imela Pikija izjemno rada. Nikoli ni pozabila, kako je Piki po dvorišču v gobčku nosil male račke sem ter tja. Nobena račka ni od strahu čivkala in nobena ni bila nikoli poškodovana. Še malo pred smrtjo je babica spraševala po Pikiju, saj jo je skrbelo, če je Piki že okreval po tem, ko ga je rahlo poškodoval avto. Piki se je odlično naučil vodenja žoge s smrčkom in je lahko žogo vodil po celotnem dvorišču ali travniku. Če mu je bil dolgčas, je v gobčku prinesel žogo in te z njo drgnil ob noge, dokler nisi z njim začel igrati nogometa. Z dedkom Zorkotom sta se vsak dan, po opravljenem delu v hlevu, igrala z žogo. Če je otrokom žoga ušla pod avtomobil ali pod kak drug predmet, zgradbo, jo je Piki rade volje šel iskat. Piki je bil tudi zelo pogumen in zvest hišni čuvaj. Med vojno za Slovenijo se ni bal srbskih tankov in je večkrat lajal nanje, ko so drugi psi od strahu trepetali v svojih brlogih. Piki je bil izjemno priljubljen v celi vasi. Na žalost pa je Pikija prav pogum kmalu pogubil. Po „kolinah“ spomladi 1993 so ga našli razmesarjenega v snegu pod staro hruško. Okrog Pikija je bilo polno odtisov šap velikih potepuških psov, ki so Pikija ubili, razmesarili. Piki je namreč do konca branil svinjsko kožo, ki so jo klateški psi hoteli raztrgati. Žalost za Pikijem je bila neizmerna, poleg otrok, je tudi babica zelo jokala za pgumnim čuvajem. Sosedov kužek Čuvek pa kar nekaj dni ni hotel jesti in je cele ure ležal na Pikijevem grobu. Pikija imamo posnetega na filmu, tako da ga lahko tudi jaz občudujem, čeprav je umrl 2 leti pred mojim rojstvom.


    Pikijev prijatelj Čuvek še živi, posneto 23.5.2004.

    Kazalo

  18. Vrečka polulanih hrušk

    Z mojim atekom je nekaj časa hodil v šolo nenavaden fant D., ki je kot sirota služil pri tujih ljudeh. Bil je večkrat tepen, saj nikakor ni hotel upoštevati navad in zahtev okolice, sošolcev, učiteljev, čeprav do najbližjih prijateljev ni bil nesramen. Ko so šli iz šole, je velikokrat vrgel torbo kar v koprive ob cesti in jo drug dan spet pobral, če so ga seveda v to doma, ali v šoli, s palico prisilili. Nekega dne je prinesel v šolo polno vrečko slastnih krhljev suhih hrušk. Ravno ta dan so brali Cankarjevo črtico Pehar suhih hrušk. Že med uro so sošolci opazili, da je ta nenavaden fant pod klopjo nemirno mečkal vrečko. Po koncu ure pa jim je vesel pokazal vrečko suhih hrušk, ki so plavale v rumeni tekočini. Na vprašanje, kaj je v vrečki, je odgovoril, da se je vanjo polulal, in sicer zato, ker ga je bilo strah prositi učiteljico za dovoljenje za wc. Učiteljice so učence res pretepale skoraj vsak dan, posebej še revne, zanemarjene in vedenjsko motene otroke. Ta učenec je dobro vedel, da se je bolje polulati na svojo malico, kot pa prositi učiteljico za dovoljenje na wc. Fanta naenkrat več ni bilo v šolo, nikoli več ga niso videli, baje so ga prestavili v šolo za vedenjsko motene otroke. Težko je razumeti, zakaj se nekaterim že v otroštvu svet obrne na glavo.

    Kazalo

  19. Šola na Marsu

    Kakšna je šola na Marsu? Za razliko od Zemljanov Marsovci zelo radi obiskujejo šolo. Imajo podobne predmete kot mi, le da je njihov način učenja drugačen. Veliko imajo telovadbe, veliko se pogovarjajo z učitelji, ki prav vsakega učenca pohvalijo, ko se nauči določeno snov. Nikoli nobenga ne kregajo, če še kake snovi ne razume dovolj dobro, ampak mu pomagajo, da jo dojame. Zato vsi več vedo, so bolj zadovoljni in zato bolj razviti kot Zemljani. Tudi tam ne dovolijo, da se učenci med sabo pretepajo, in da bi drug drugemu govorili grde besede. Recimo, če se otroci igrajo na snegu, si gradijo igluje, snežake, jim drugi otroci tega ne podrejo. Če se slučajno kaj takega zgodi, mora nepridiprav nazaj postaviti kar je uničil in se opravičiti. Tam se učijo marsopis tako, da veliko potujejo in se pogovarjajo z domačini Marsovci. Učenci sami delajo v sadovnjakih, na njivah, ponavljajo mnoge poskuse, da lažje razumejo snov. Na Marsu se ne učijo snovi na pamet, ampak se učijo razumevanja in razmišljanja, uživajo v razmišljanju. Na Marsu ni „frajer“ tisti, ki se pretepa (teh skoraj ni) ampak tisti, ki razmišlja, zato imajo tekmovanja v razmišljanu, iz logike, iz narave, iz praktičnih ved. Učitelj je tam cenjen in dobro nagrajen poklic. Bolj ko si izobražen in misliš s svojo glavo, bolj je življenje urejeno in pravično, manj je zlorab. Veljaš kolikor znaš in ne koliko nakradeš na račun drugih ali si s silo in lažjo neupravičeno nagrabiš. Enkrat bo mogoče tudi v sloveniji taka šola.

    Kazalo

  20. Gudek

    Pri moji babici je živela nenavadna svinja, bila je breja. Ko je prišel čas, je neke noči začela kotiti. Babica Mimika je šla pomagat, a na veliko začudenje, se je skotil samo eden gudek. Prvič se je na kmetiji pri moji babici in dedku zgodilo, da je svinja skotila le enega mladička, ponavadi jih je skotila okrog 10. Ta gudek je imel zato posebne ugodnosti, bil je hišni ljubljenček, saj v svojem otroštvu ni bil nikoli zaprt v hlevu.

    Gudek se je svobodno sprehajal po dvorišču, travnikih in kdaj po njivah. Bil je prijazen, in če si ga poklical, je prišel k tebi na praskanje. Hodil je skupaj z ljudmi, kot kuža. Ko se je moj ata umival z vodo iz lavorja, je gudek prišel k njemu in ga z nosom zgečkal, »štemplal« in zadovoljno krulil - moh,moh,moh. Bil je vaška znamenitost, odrasli, predvsem pa otroci so začudeno spraševali, kako je babici in dedku uspelo vzgojiti tako prijaznega in zanimivega gudeka. Ko je gudek odrasel, pa si je privoščil kar preveč, izril in pojedel je rože, pridelke z njiv, oviral je promet itn in zato ga je babica s težkim srcem morala zapreti v hlev. Gudek ji najverjetneje tega nikoli ni odpustil, če seveda priznamo gudeku, da ima podobna čustva kot ljudje. Gudek je postal zelo jezne narave in nikoli več ni bil igriv in prijazen z ljudmi. Res smo ljudje čudni, ene živali imamo za hišne ljubljence in jih ne jemo, druge pa zapremo in redimo in jih na koncu pojemo.

    Kazalo

  21. Kuža Tiger

    Ko je bil moj ata še majhen, je veliko hodil k svoji teti Kumici. Pri Kumici je nekega dne psička povrgla mladičke kužke. Moj ata se je najraje igral z mladičkom Tigrom. Ni mu pa bilo všeč, ker stara mati ni dovolila igranja v hiši in je zmeraj kužka nagnala ven. Razmišljal je, kako bi ga zvabil k sebi domov, saj doma ni imel psa, stari Tiger je namreč že zdavnaj umrl. Nekega dne, ko se je ata odpravil domov, mu je Tiger sledil. Sledil mu je do doma, vendar je močno pogrešal svojo mamo in je šel nazaj domov.

    Ata je razmišljal, kako bi kužka zadržal pri sebi doma. Po dolgem tuhtanju se je spomnil, da bo Tiger najverjetneje ostal na kmetiji, ko bodo koline in bo veliko mesa, tudi za Tigra in muce. In res, ko so bile koline, se je ata zgodaj zjutraj odpravil h Kumici, povedal je po kaj je prišel in kuža Tiger je veselo lomastil z atekom domov na koline. Nihče ni verjel, da bo kuža ostal pri ateku, a atek ga je obilno hranil in kužku je bilo pri ateku nadvse všeč. Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec in res je tako.

    Bila pa sta dva problema. Tiger se je še nekaj časa bal "nove" stare mame (matere), a ko je spoznal, da ta stara mama, za razliko od Kumičine matere, dovoli prebivanje v hiši, je postal velik prijatelj vseh novih družinskih članov. Je pa Tiger zaradi slabih mladostnih izkušenj celo življenje napadal stare ženice, saj je v njih videl hudo staro mamo iz otroštva. Drug problem pa je bil v tem, da je Tiger neizmerno zaupal le mojemu ateku in zato je nekaj časa hodil z njim celo v šolo, zato ga je ata, na žalost, moral večkrat nagnati iz šole domov. Tiger je ostal celo življenje zvest mojemu ateku, in ko je bil v družbi večih ljudi, je ponavadi zmeraj to pokazal tako, da je dal tačko le njemu. Tudi, ko je atek že odrastel in je šel študirat v Ljubljano, ga je Tiger zmeraj čakal v petek zvečer za hišo v bližini avtobusne postaje. Moj brat Nace se je še igral s Tigrom, kužkom atekove mladosti, jaz pa rad poslušam zgodbe o njem.

    Kazalo

  22. "Neumni" naj ostanejo doma

    Moj atek je imel imenito teto z imenom Milena. Milena je bila učiteljica v Podgorcih. Zelo rada je pripovedovala hudomušne dogodivščine iz šole. Jaz se je komaj spomnim, a ti redki spomini so lepi. Zmeraj, ko smo jo obiskali, na poti iz Jastrebcev v Ljubljano, mi je dala liziko ali kako drugo dobroto. Čeprav je bila že hudo bolna, je bila zmeraj prijazna, imela je prijeten glas. Zelo mi je všeč njena zgodba o obisku inšpektorja na šoli.

    V zbornici je nastala panika, na šolo se je namreč najavil šolski inšpektor. Ker bi šola rada izpadla kot vzorna, in da kraj ne bi bil zaznamovan kot butast, se je vodstvo šole odločilo, da tiste najbolj butaste - učence s slabimi ocenami, zadrži doma, naj torej na dan inšpekcije ne hodijo v šolo. Naslednji dan se inšpektor z mopedom (motornim kolesom) počasi, po prašnem makedamu, bliža šoli. Nekaj kilometrov pred šolo pa se mu, ob pašniku, moped kar naenkrat kašljajoče ustavi. Gospod tovariš inšpektor nejevoljno kurbla (vžiga) motor, drugega tako ni znal, ves je bil že obupan in preznojen, klobuk si je potisnil čisto nazaj. Vso to nesrečo opazuje fant, ki na bližnjem pašniku pase krave. Ker je videl, da je stric v velikih težavah, mu pristopi in ga povpraša, če lahko sam pogleda, kaj je narobe z mopedom. Inšpektur mu sicer ni zelo zaupal, a velike izbire ni imel. Fant se loti popravila lepo po kmečki pameti, najprej pogleda, če je v tanku bencin, nato preveri dotok goriva, nakar preveri, če svečka daje iskro, nato pa še dizo, vijak z luknjico, ki prepušča gorivo v uplinjač in naprej v cilinder. Opazil je, da je diza zamašena. Dizo je s travico očistil, jo privil nazaj v uplinjač in moped je vžgal kot raketa. Nejeverni inšpektor je kar zažarel od veselja, sram ga je namreč bilo, da bi moral obtičati sredi pašnikov, ker ne zna popraviti mopeda. Kaj bodo pa porekle vrle mlade učiteljice. Inšpektor se vsede na moped in se pastirju zelo iskreno zahvali, hkrati pa ga pohvali, kako je pameten. Hotel je že oddrveti, nakar se spomni, da bi ja fant moral biti v šoli. Povprašal ga je, zakaj ni v šoli in mladi kmečki genij mu, ne vedoč s kom ima opravka, odvrne, da so jim učiteljice naročile, da na dan prihoda inšpektorja, morajo vsi butasti učenci ostati doma. Inšpektor debelo pogleda, hotel je še nekaj izreči, nakar se raje, z mešanimi občutki v glavi, z mopedom odpelje proti beli šoli, kjer so bile ta dan vse učiteljice neverjetno urejene in prijazne z učenci.

    Lahko si misimo, koliko zadreg in šal je tisti dan zajelo šolo in kraj. Šola in resnično znanje za življenje mnogokrat ne gresta skupaj, a premnogokrat ljudi sodimo zgolj po šolskem učnem uspehu, živimo pa od "butastih" fantov, ki nam popravijo naša vozila in stroje, ko le ti, na naše veliko ogorčenje, odpovejo.

    Kazalo

  23. Kavka

    Družina moje babice Marije (Mimika po domače) je bila posebej navezana na živali, tako domače kot divje. Zelo mi je všeč njena zgodba o prebrisani udomačeni kavki. Kavko so vzeli fantje iz gnezda (spelali), iz drevesnega dupla, še preden je le ta začela letati. Tako se je mlada kavka lažje navadila na ljudi. Tako kot ljudje, tudi kavke niso vse enake, ene so bolj, druge manj družabne, zabavne, nagajive in spretne. Poglejmo si usodo izjemno simpatične kavke, ki jo je njena nagajivost stala življenja.

    To so bili časi, ko je bilo v naših krajih še veliko nadležnih bolh. Čeprav staršem ni bilo prav, so se otroci igrali s kavko tudi v postelji pred spanjem. Tukaj se je kavka izkazala kot izjemno hvalevredna članica družine. Zelo je oboževala bolhe in jih je s spretnim kljunom obirala tako rekoč iz vseh mogočih skritih šivov posteljnine. Bolha je na žalost kar počila pod pritiskom kljuna in to je kavko nadvse zabavalo. Tako so se otroci skoraj rešili sitnih bolh. Kavka je tudi čistila zobe. Samo, da so otroci odprli usta, že je s kljunom brskala med zobmi. Kavka urar. Takrat so bile še vse budilke mehanične (vekar). Kavka se je kmalu naučila, kako sprožiti urni mehanizem za bujenje - zvonec. Brž ko je prišla do ure, že je s kljunom povlekla za ročico in čakala, če bo ura zazvonila. Bila je tudi ljubiteljica koles, katerim je zelo rada vrtela pedala. Zraven norčij je zmeraj spuščala prijetne glasove, skoraj človeške. Pokazala je tudi znanstveni talent, z vžigalicami je namreč delala podobne poskuse prostega pada, kot Galileo Galilei na poševnem stolpu v Pisi. Stopila je na škatlo vžigalic, s kljunom je zarila med rob in predalček škatle, odprla kljun in škatla je bila odprta. Vžigalico za vžigalico je jemala iz predalčka, jih spuščala čez rob mize in postrani opazovala prosti pad vžigalic. Izjemno veselje je imela s "krajo" cigaret. Brž, ko je ugotovila, v katerem žepu imajo strici cigarete, se je splazila v žep, vzela škatlo in nato iz nje vlekla cigarete. Spet je opazovala prosti pad. Če je kdo bral, takrat redke knjige, je priletela do knjige in s kljunom pametno obračala liste. Bila je prava učenjakinja. Velikokrat je tudi, iz gnezd bližnjih dreves, ptičkom kradla jajca in jih nosila kuram v gnezda. Nikakor pa ni marala petelina. Takoj, ko se je ta pernat gospodar dvorišča pojavil v bližini, mu je sledila in mu začela iz repa cukati perje. Ko se je petelin obrnil, je že odletela. Tega hudega petelina so moja prababica poimenovali kar Stalin - to je bil ruski diktator, ki je pobil na milijone Rusov. Tudi "dame" je niso preveč marale, saj je brž kljunila v tisti del noge, kjer so bile nogavice strgane, kar pa je bilo v tistih časih skoraj normalno. Kljub vsemu je bila ljubljenka cele vasi. Bila je del družine. Danes si redki otroci lahko privoščijo tako družbo in zabavo.

    Ves pogum, znanje, prikupnost pa ji niso pomagali usodnega dne. Takrat so še čevljarji prihajali na dom, da so popravili ali izdelali nove čevlje. Kavka je, kot zmeraj, šla raziskovat, kaj dela mojster in kakšne pripomočke uporablja. Po svoji stari navadi mu je začela jemati igle za šivanje. Čevljar se je čez nekaj časa tako razjezil, da je vanjo vrgel kladivo in krhka ptica ni preživela usodnega udarca. V hiši je zavladala prava žalost, sploh med otroki.

    Kavka iz onovnošolskih dni.



    Kazalo

    24.

  24. Moje zgodnje dojemanje sveta

    Ko odraščamo in poslušamo govorico odraslih, marsikdaj razumemo njihovo simbolno govorjenje kar dobesedno. Tako otroško razumevanje pa odrasle, ponavadi, nadvse zabava. Opisal bom nekaj lastnih otroških dojemanj pojmov odraslih in deloma tudi moje takratno razumevanje sveta.

    Panika
    Decembra 1998, slaba dva meseca pred četrtim rojstnim dnevom, sem dobil sestrico. Mama je želela, da tudi to leto preživimo vsaj dva do tri dni na snegu. Tako smo počakali do pomladi, da se je mama nekoliko opomogla in setrica učvrstila in se odpravili na Areh. Tudi cene so bile za nas v tem času sprejemljive. Ker se je sezona že počasi zaključevala, smo bili skoraj edini smučarji na Arehu. To je bilo odlično za učenje in trening, tudi pomladna toplota otrokom dobro dene. Gospod na otroški progi mi je zmeraj prijazno pomagal na krogce in že drug dan sem se sam peljal do vrha. Mama je bila, ko me je zagledala, kar presenečena nad mojim pogumom. Zadnji dan, pa sem že šel z atekom, bratom Nacetom in sestro Ano na progo za odrasle. Na začetku je bila proga še kar položna in nam je odlično šlo, nakar smo prismučali do strmega dela. Atek je takrat Nacetu rekel, da se boji, da bo mene na strmini zagrabila panika. Jaz pa sem slišal njun pogovor in sem urno divjal kar naprej in kričal: "Atek, kakšna je panika, ali jo lahko premgam, kje pa stoji panika ...?" Skratka, paniko sem si predstavljal kot staro teto z imenom "Panika", ki nekje na progi preži name in bil sem prepričan, da se bom, ko me zagrabi, z njo spopadel. Zanimalo me je le, če jo lahko premagam. Zaslišal sem atekov smeh in postal sem zelo jezen, da se smeji, ko pa vendar name preži "Panika", zato sem še bolj odločno zahteval odgovor na moje vprašanje, če lahko paniko premagam. Panika me ni premagala, srečno sem prismučal celotno strmino in nekako poskušal razumeti atekovo razlago, kaj je to panika. Mama, ki je ta čas pridno skrbela za setrico, se je ob mojem premagovanju panike odlično zabavala. Tako sem s pomočjo stare tete "Panike" premagal paniko na smučarskih progah za odrasle. Še danes me kdaj pohecajo, če sem že premgal "Paniko".

    Ali je bil moj pra-dedek pra-človek?

    Bilo je na dan otvoritve prvega spomenika generalu Rudolfu Maistru v Ljubljani. To se je zgodilo šele konec 20-ega stoletja in atek je želel, da se udeležimo otvoritve. Nekako ni mogel razumeti, zakaj so velikega bojevnika za Štajersko in Koroško, 50 let potiskali v pozabo. Sploh, ker je atekov stari oče (moj pradedek) bil tudi Maistrov borec in je vedel, kako veliko in pogumno dejanje (kljub nasprotovanju takratne vlade v Ljubljani, leto 1918) so opravili borci za severno mejo za ohranitev slovenstva na Štajerskem in južnem koščku Koroške. Po ceremonijah itn, smo končno lahko šli nekoliko bližje k spomeniku. Takrat mi je atek omenil, da je tudi moj pradedek Nacek bil njegov borec. To mi je bilo sicer všeč, a po glavi mi je tavala neka druga misel, kdo je pravzaprav pradedek. Takrat sem bil navdušen nad dinozavri, prazgodovino, praljudmi, vitezi itn. Čez nekaj časa sem le vprašal ateka: "Ali je moj pradedek bil pračlovek?" Z mamo sta se mi od srca nasmejala, saj sta razumela mojo dilemo. Jaz sem nareč predpono "pra" v besedi pračlovek povezoval s "pra" v besedi pradedek. V mislih sem imel pradedka kot divjega kosmatega starca, pračloveka, ki s kostjo v rokah, skupaj z Maistrom, preganja horde Germanov in Hrvatov iz Slovenskih goric. Zanimalo me je tudi, če so takrat še živeli dinozavri. Skratka, zame je bil takrat svet star komaj kaj več kot jaz. Na nek način so junaka generala Maistra res dolga desetletja obravnavali kot "pračloveka", so ga zamolčali v pradavnino. Meni pa je bilo tudi fino, da sem za hipec pomisli, da je bil moj pradedek pračlovek. Življenje praljudi si danes, predvsem mestni ljudje, predstavljajo kot neko idilo in harmonijo nareve in človeka, a resnica je bila najbrž v tistih časih veliko bolj surova, kot smo pripravljeni to danes priznati. V resnici pa smo mi vsi tudi potomci praljudi, tako da sem takrat tudi jaz imel deloma prav.

    Mama, zakaj meni rastejo črni nohti, tebi pa beli?
    Že od kar se spomnim, sem rad ril po zemlji. Ko sta atek in mama sadila drevje, sem tudi jaz kopal in sadil suhe veje. Tudi v prvem razredu oš sem ob prostem času takoj tekel na dvorišče, kjer sem kopal jame, morebiti tudi zato, da se šola podre. Šolski red in hkrati nered, mi nikoli ni bil pri srcu. Kdo pa sploh rad hodi v šolo? Mama se je zmeraj čudila, da kako sem se lahko tako umazal. Voda in jaz sva bila močno skregana, čeprav me je umazanija pri drugem zmeraj motila. Enkrat tako sedim z mamo in gledam njene nohte, nato pa svoje. Ni mi šlo v račun, zakaj ima mama lepe bele nohte, jaz pa črne in jo vprašam: "Mama, zakaj meni rastejo črni nohti, tebi pa beli?" Mama se je naglas nasmejala in mi razložila, da če si bom tudi jaz redno umival roke in negoval nohte, bodo tudi moji nohti beli, brez žalnih trakov. No danes pravijo, da tudi nekaj nesnage otrokom ne škodi, saj se jim tako odpornost na bolezni in alergije zelo poveča.

    Oče naš, ki si v nebesih - ali je to oče iz Koga?
    V Prlekiji, od koder je doma moj atek, ponavadi starega očeta kličejo kar oče (oča). Moj dedek - oče iz Koga, me je imel zelo rad. Pri dobrem letu me je že naučil drajsat s pestjo in palcem po mizi, to mi je bilo zelo všeč. Sam sebi sem se zdel imeniten. Velikokrat me je tudi peljal na traktorju - ob hrupu in smradu dizelskega motorja sem od navdušenja kar obnemel. Meni je smrad po bencinu in nafti nadvse prijal, dišal. Hrup motorja pa je bila zame najlepša glasba. Oče je bil zame pravi junak, saj je obvladal tako mrcino kot je traktor. Enkrat sem dedku ("očetu"), ob nakladanju gnoja, izdal skrivnost, da bom astronavt. Bil je zelo vesel in takrat me je pohecal, da ga moram ja pridet z raketo obiskat v nebesa. Sedaj je oče že v nebesih, a jaz še nisem astronavt. Nekoč me je mama učila molitev Oče naš. To molitev skoraj vsi poznamo (Oče naš, ki si vnebesih, posvečeno bodi tvoje ime itn). Nekaj časa sem poslušal, takrat je oče bil še živ in ni mi šlo v glavo, kako da je oče že v nebesih. Nakar sem mamo prekinil in jo vprašal: "Ali misliš na očeta iz Koga?" Spet sem dal odraslim priložnost, da so se zabavali na račun otroškega razumevanja. Šele čez leta sem približno dojel, kaj je oče iz molitve in kaj moj dedek oče. Čeprav so vsi naši stari očetje in stare mame, na nek način, tudi prisotni v molitvi Oče naš.

    Bogi atek se mora pogovarjati po črnsko?
    Sem zelo nemirne narave in ta moja lastnost spravi mnoge v sveto jezo - recimo kakšnega strica, teto, učiteljico, celo župnika. Župnik in jaz sva bila kot pes in mačka. Bilo mi je prav hudo, ko se je pater F. neprestano hudoval name. A mama mi je obljubila, če zdržim z njim dve leti, bomo šli v Legoland. Obljubo sta starša držala in že na poti sem bil čisto v deliriju. Ko pridemo na blagajno sem družino kar preganjal, da čim prej kupimo karte. Nakar pride mimo črnski par in tam ateka nekaj sprašujeta, najbrž o kartah, itn - v bistvu nisem ničesar razumel. Mlajša sestra Veronika pa doda: "Ubogi atek, sedaj se mora še po črnsko pogovarjati." Vsi so se začeli hihitati, a po kratkem odmoru za hece smo le zavzeli deželo legic.
    Še naprej sem celo družino priganjal, da bi čim prej preizkusili vse mogoče topogane, vlakce, avtočke ... Nekaj ur smo res divjali z igrali, dvigali, itn. Nakar pa pride drug udarec. Družina je postala lačna in so šli kar jest, nakar sem ves besen izjavil: "Ali smo prišli sem jest, ali se zabavat ...?" Spet so se smejali in tako so mojo jezo še poglobili - nakar so videli, da se bom od razburjenja razpočil in smo na hitro snedli nekaj kruhkov in že smo drveli naprej z vlakci "smrti", topogani, itn. Zame je bil to nepozaben dogodek. Še dolgo sem podoživljal vse te akrobacije, zavoje, pospeške, pojemke, padce, divjanja in kar nekaj časa po odhodu domov nisem vedel ali sem v divjem vlakcu, v avtu ali sanjam ... Možgani in organ za ravnotežje so rabili kar nekaj časa, da so se privadili na nenavadne položaje, pospeške, akrobacije in nato na vsakdanje življenje.
    Še danes me kdaj spomnijo na moje izjemno vživljanje v igrala pravljične dežele legic, na moje navdušenje, ko nisem čutil ne lakote, ne žeje, čutil sem le navdušenje in hkrati strah, da bi ne uspel testirati vseh igral. Pa sem le imel nekaj od svoje nemirne narave. A sedaj vem, da bi danes tudi sam kaj pojedel - hkrati pa razumem starše in ostale, katere je moje obnašanja hkrati spravljalo v smeh, nekatere pa v sveto jezo, bes ...



    Kazalo

  25. Kuža Smoki se odpravi na pot

    Pri babici in dedku na KOGU smo imeli same zanimive kužke. Spodaj so slike zadnjih štirih.



    Po vrsti si sledijo Tiger 1 z mojim stricem Jankom okrog leta 1960 (moj atek se ga še spominja) - Tiger 2, ki ga je k hiši pripeljal moj atek - Piki, ki je bil pravi akrobat in zvesti čuvaj bojevnik - zadnji pa je Smoki, o katerem govori spodnja zgodba.

    Zgodbo o Tigru in Pikiju smo že prebrali, sedaj pa sledi še zgodba o zadnjem čuvaju, Smokiju. Spodaj so slike iz njegove skoraj usodne pustolovščine.


    Po junaškem koncu Pikija (ubili so ga psi pri varovanju kože, leto 1993), je teta Zorka leta 1994 iz Kopra k babici pripeljala majhnega mešančka. Moje starejše sestrične in bratranci so ga še pred mojim rojstvom krstili za Smokija. Že v prvem letu je Smoki doživel neprijetno srečanje z osami. Ne da bi poznal nevarnost, je začel brskati po odprtini v zemlji, kjer so domovale ose. Ose so ga v obliki oblaka obkrožile in dodobra opikale. Okopali smo ga v kopeli iz vode in kisa. A je kopel kaj pomagala ne vemo, a Smoki se je izvlekel.

    Po nekaj letih miru, pa ga je, ob spremljanju otrok v trgovino, zbil avtomobil. Smoki je, Hvala Bogu, preživel, a zadnja desna noga je ostala trajno poškodovana. Od takrat v glavnem hodi po treh, le občasno stopi na vse štiri. Smoki se zelo razveseli, ko obiščemo babico Mimiko. Ponavadi kar skače na otroke, ki izstopajo iz avta. Tako si v naše obleke dodbra očisti prvi tački in smrček. Smoki je tak žepni pes, zelo majhen in že malo večji mački ali petelin ga brez težav ustrahujejo. Brž, ko kdo vzame v naročje mačka ali kako drugo žival, je ves iz sebe, poln ljubosumja in takoj začne nestrpno prestopati in slivkati, da bi še njega vzeli v objem. Če mu dolečena hrane preveč ne diši, pa jo vseeno brž poje, samo da pokličeš muc, muc - da je le ne dobi njegov konkurent, predkani maček. Ko gremo v gozd, v trgovino, na polje, na travnik gre zmeraj z nami - tudi na traktor, čeprav vožnje ne mara preveč. Kot vsi majhni psi, veliko laja, a ko se mu približa velika mrcina, brž da rep med noge in sklonjen utihne. Ko je nevarnost mimo pa začne z dvignjenimi ušesi na ves glas lajati in skakati, kot pravi zmagovalec. Smoki najbolj trpi v zimskem času, saj ga zaradi majhnosti hitro zazebe.

    Velika avantura.
    Jeseni 2005 sva z atekom sama ostala pri babici od sobote do nedelje. V nedeljo sva cel dan nakladala gnoj in ga vozila na njivo. Takrat me je atek tudi naučil voziti traktor, res vznemirljivo. Tako je atek lahko zgolj izkopaval gnoj, jaz pa sem šofiral staro mrcino, s katero me je nekoč prevažal dedek (oče) Zorislav. Škoda, da ga ni več med nami. Prvič sem tud nakladal gnoj, atek me je hecal, da bom dobil močne mišice. To je zelo težaško delo, pa tudi vonj ni najboljši. Še zmeraj pa je na vaškem gnoju bolj zdravo kot v mestnem smogu. Težo nakladanja gnoja, smradu in bolečin v dlaneh premaguješ s pogovorom, s šalami, z obujanjem spominov. Zelo zanimivo je bilo opazovati kure, ki so z veseljem skakle po gnoju in uživale ob pobiranju deževnikov, ki sva jih z atekom razkrila. Po gnoju je tudi skakala napol naga kura, perje ji je skoraj odpadlo in atek me je hecal, da je to "čiken-mek-nagec" iz McDonalda. Na Kogu govorijo (gučijo) po prleško, kar je meni zelo smešno. Tako me je atek nahecal, da sem sklanjal nekaj prleških besed: gudek, čah, vuha, fačok, kupica, kotoč. Atek pravi, da sem bil najbrž prvi, ki je kadarkoli po šolsko sklanjal te hecne prleške samostalnike. Ker se tudi kraji v Slovenskih goricah počasi praznijo, večina preostalih družin pa že premore avtomobile, so leta 2003 ukinili še zadnji avtobus, ki je v nedeljo povezoval Kog z ostalimi večjimi kraji. Do Ljubljane je najbližja povezava z vlakom iz Središča ob Dravi. Vsa zmatrana sva se tako v časovni stiski odpravila peš iz Jastrebcev, čez Vodrance mimo kapele, Godenince (kjer sva prečkala potok Trnavo), čez Prodnice do železniške postaje v Središču ob Dravi. Skupaj okrog 8 km. Sam sem se tudi veselil pohajanja po atekovih rojstnih krajih. Dan je bil lep in zdelo se je, da na poti ne bo večjih težav. Brž, ko sva prišla do atekove mlakice (skopal jo je pri štirih letih, ko je videl kako kopljejo domač vodnjak), je za nama pridrvel kuža Smoki, ves vesel je samoumevno skakal okrog naju. Babici sva rekla, da ga zapre, a ona je izjavila, da se bo že obrnil. Ker ni hotel domov, sva stekla nazaj do hiše in ga zaprla. Čas naju je preganjal in vsa trda od dela sva jo s težkimi nogami, z "rukzakoma" mahala proti Vodrancem - a glej ga zlodja, ko sva že bila skoraj pri kapeli, za nama ves navdušen spet pridirja kužek Smoki. Očitno ga je babica prezgodaj izpustila. Nekaj časa sva ga podila nazaj, jaz sem bil že malo jezen na ateka, ki ga je grobo odganjal, a on je slutil, da lahko nastanejo še večje težave. A Smoki jo hotel z nama, zdaj ali nikoli. Tako sva s Smokijem marširala po cestah, njivah, čez gozdove, čez trg Središče do želežniške postaje. Vmes sva ga morala ob vsakem srečanju z avtomobilom poklicati k sebi, večkrat so se vanj zaganjali psi, enkrat sva morala celo nagnati volčjaka, ki bi Smokija lahko ubil, jaz sem se kar skril za ateka. Ker se nama je mudilo, sva na glavni cesti tudi neuspešno štopala. Brž, ko sva dvignila palec, je Smoki skakal proti roki, saj je mislil, da mu dajeva babičine "buhtle". Končno sva prispela do železniške postaje, Smokija sva pustila pred vrati čakalnice. Ko sva plačevala karte, pa sva debelo pogledala, ko se je kar naenkrat za načelnikom postaje pojavil Smoki in naju veselo opazoval skozi šipo. Vrata načelnikove pisarne so bile samo priprte in Smoki je že bil pri načelniku. Še dobro, da je želežničar razumel najino stisko in je Smokija zadržal v pisarni, da sva lahko stopila na vlak. Ko sva že bila na vlaku je Smoki že vohal okrog vlaka in po želežniški postaji za najinimi sledmi, na vlak si ni upal. Čez nekaj časa se je le odpravil po poti po kateri smo prišli in zdelo se je, da se bo vrnil domov na Kog. Drug dan sva cel dan po telefonu klicala babico, da bi povprašala po Smokiju, a babica je bila večinoma zunaj. Pozno popoldan sva jo končno dobila, in ko sva jo vprašala ali je Smoki doma, je izjavila, da seveda je. Zelo sva si oddahnila, a kaj kmalu je babica opazila, da ga res ni. Cel dan prej tega ni opazila, babice pač kdaj tudi zatajijo. Neka trgovka je dejala, da je še drug dan okrog trgovine, sredi Središča, taval majhen kužek, in da mu je dala štrudil, ki ga je z velikim užitkom pohrustal. Babica je šla še dvakrat pogledat do Središča, a Smokija več ni bilo. Tuhtali smo vse sorte, ali ga je povozil avto, ali ubil kak večji pes, mogoče so ga našli prijazni otroci, itn. Teta Zorka je, kot zadnje upanje, poklicala še na radio Ormož, kjer so rade volje dali oglas o izgubljenim kužku. Minilo je že več kot 10 dni in zdelo se je, da ni več upanja. A trinajsti dan je prijazna gospa iz Ormoža telefonirala babici, da je Smoki pri njej. Pravi čudež. Prijazna gospa je bila žena bivšega direktorja tovarne v kateri je delal moj dedek. Na žalost ni več ne dedeka in ne tovarne. Slišala je obvestilo na radiu in hkrati tudi po sreči naletela na "trinogega" Smokija, ki je, skupaj z večjim klateškim psom, po mestu stikal za hrano. V Ormožu je med drugim sledil otrokom iz vrtca, ki so šli na sprehod. Prijazna gospa ga je tudi peljala na pregled k veterinarju, ki je ugotovil, da je Smoki zdrav, le nekoliko dehidriran. Smoki se je tako iz Ormoža pripeljal k babici v imenitni škatli z brisačo in povštrom, kot pravi meščanski pes.

    Kužek se je očitno odpravil za nama v Ljubljano in to kar ob železniški progi. Prispel je do Ormoža. Kaj vse je doživel na poti, nikoli ne bomo izvedeli. Očitno je tudi dober diplomat, saj je na svojo stran pridobil večjega potepuškega "brata". Ko sva naslednjič prišla k babici in sva se za test odpravila peš v isto smer, je spet ves vesel pritekel za nama - ko sva se obrnila nazaj do avta, je začuden z dvignjenimi ušesi čakal pri studencu, zakaj vendar ne nadaljujeva poti. Zdi se tudi, kot da bi za vsako ceno hotel ostati z nama, priti do naju - zakaj, lahko samo slutimo. Tudi psi imajo svobodno voljo. Moč preživetja je večja kot se zdi in človek nikoli ne sme obupati, saj tako nas uči naš kužek Smoki.

    A pustolovščin in tegob kužka Smokija še ni konec. Aprila 2007 je skupaj z babico po treh nogah dobrovoljno capljal na obisk k sosedi. To ni bilo prvič in ne babica in ne Smoki nista slutila, kaj se jima lahko zgodi ob nedolžnem klepetu s prijazno sosedo. Ta nesrečni dan je bil namreč pri sosedi spuščen tudi domač pes. Ogromna mrcina, ki pa ni imela ravno posluha za manjše primerke svoje vrste, sploh pa, če so le ti tacali po domačem dvorišču. Smokija sta sicer imeli ob sebi v zaprti utici, a zaradi še enega obiska, je soseda stopila iz utice in v tem trenutku se je v utico, skozi priprta vrata, zmuznil domač pes. V trenutku je bilo tričetrt Smokija v njegovih ogromih ustih. Babici Mimiki se je Smoki zasmilil, v njej se je prebudil nesebični materinski čut in instiktivno je šla v odprt boj za neubogljenega Smokija in to z zverjo, ki bi jo brez težav pokončala. Vse se je dogajalo, odvijalo, s strašno hitrostjo - kot v morečih sanjah, potekal je boj za življenje. Babica je smokija vlekla iz ust ponorelega psa, ki pa ga seveda ni izpustil. Pravi, da je mislila, da ga bosta pretrgala. Ko ga je izpulila iz ust, je krvoločni napadalec skočil po Smokija v babičine roke in še tako njo močno oklal in vrgel na kolena. 77 letna babica je bila že čisto na koncu, komaj je prihajala do sape, a je še odrivala psa, nakar se je fant, ki je prišel na obisk, le opogumil in je uspel divjega napadalca napoditi vstran od babice.

  26. Smoki
    Smoki 15 dni bo bitki, rane se pospešeno celijo.
    Rana na stegnu, ki je očitna, se je zmanjšala za 5x.
    Smoki
    Največja poškodba po
    dobrih dveh tednih.

    Smoki je z veliko notranjih podpludb in odprtih ran (zatrgano stegno) zelo počasi okreval in ni bilo gotovo, ali se bo izvlekel. Vztrajno si je lizal rane, odganjal muhe. Instiktivno je vedel, da si ne sme privoščiti okužbe, in da slina dezinficira. Izogibal se je vsem ostalim domačim živalim, v hiši (prikletu) je iskal primerne kotičke in mehke podlage za okrevanje. Mehko cunjo je vsako uro s smrčkom premaknil za pol metra, nato se je seveda nanjo previdno vlegel. Najbrž je podlago s tem še dodatno razrahljal, kot ljudje vzglavnik (vankiš), da je zmanjšal bolečine. Po dveh tednih bolečin in stresa so se mu rane, skoraj čudežno, začele pospešeno celiti. Dodatno hlajenje rane na travi mu je zelo prijalo. Najprej je v senci dodobra prevohal svežo hladno pomladansko travo, nakar se je nanjo vlegel direktno z rano. Nam otrokom se rana ni zdela ravno estetska, a ko sem opazil, kako se Smoki z lizanjem uspešno zdravi, me je imelo, da bi se je tudi sam dotaknil (njegove rane) - tega seveda nisem storil. Dogodek je Smokija tako pretresel, da je nekaj časa celo zvračal babico, ker je mislil, da ga je ona poškodovala, a kmalu sta spet navezala zaupanje. Ob tem dogodku sem se spomnil na babičino živo pripoved o pogumu moje prababice (njene mame), ki je sredi vojne vihre leta 1945, med žarečimi kroglami in šrafneli gasila gorečo domačijo. Preživela je večina živine, bivanjski del hiše je ostal cel, pogorolo pa je gospodarsko poslopje in nekaj nesrečne živine. Takih in še grozljivejših zgodb je bilo na Kogu, med fronto leta 1945, na desetine. Tudi kužka Smokija je rešil pogum neustrašne babice. Ne vem, če bi jaz bil tako pogumen.


    Kuža Smoki januarja 2006 - na stara leta se je naučil preskakovati nizke ovire. Slika prikazuje trenutek, ko je Smoki preskočil snežno oviro, temelje igluja.


    Kuža Smoki 22. decembra 2007 - uživa ob lopatanju. Kmalu ga je zazeblo pod dlako do kosti, zato je urno odcepetal v hišo.

    "Vidi z nogami"
    Naš kužek je leta 2009 začel hitro pešati. Sredi poletja, sedel sem na travi, se je Smoki zacel zvijati, jezik mu je visel iz ust, izgledalo je grozno, zagnal sem paniko.

    Babica ga je prijela za zadnje noge in ga dvignila z glavo navzdol, da bi mu več krvi steklo v glavo ... Po tej akrobaciji je res prišel nekoliko k sebi.

    A izgubil je orientacijo, premo je šel do prve ovire in na vsak način hotel "z glavo skozi zid". Z nogami je kopal pred zidom, grmovjem, drevesom, ko si ga obrnil, se je spet premikal, kot robot na baterije, brez daljinca ... Čez nekaj ur se je začel gibati v krogu (iz premice v krog), celo uro se je vrtel - piti in jesti ni znal - vse smo mu pomolili pred gobček. Kaj sedaj - skopali smo ga in stanje se mu je nekoliko zboljšalo. A se je že drugi dan izgubil - bili smo prepricani, da se je za zmeraj preselil na ... A glej - drug dan se je privlekel izpod krme in bil je kar nekaj mesecev skoraj čisto normalen stari kužek Smoki. A oči so postajale zmeraj bolj motne, neprozorne, bele in še zadnji zob mu je izpadel, sluh mu je naglo pešal, tudi voh - lajal je poredko, tako - bolj kot da bi kašljal prehlajeni maček. Ko smo prišli k babici in prinesli kaj pasjih dobrot, je bil nemočen. Edino kar mu je preostalo je, da je stopil do koga izmed nas in se ga z nosom rahlo dotikal. S tem je povedal, brž mi daj pasjih dobrot. Ker ni nič videl, je po dvorišču hodil premo, šel je recimo direktno do petelina, a petelin je mislil, da ga Smoki napada in je prišlo do dvoriščnega spopada - piščančki so ob srečanju "premočrtnega" smokija kar zbežali - z mački pa je bil hude boje. Ko se je odpravil na pot, sta edini čutuli ostali noge in ravnotežje ("vidi z nogami"). Šel je do cesete, ko je prišel do asvalta, se je obrnil levo in šel ob robu ceste - po bankini. Ko je zašel proti strmini, jarku, je korigiral nazaj proti cesti, ko je zašel na gladek asvalt, je smer korigiral na bankino ali travo (te gibe je ponavljal). Svoj svet je imel v spominu, ki ga je sedaj živel v temi, "gledal" - tipal pa z nogami. Res izjemno. Ko je bil star tri leta, ga je povozil avto (od takrat je v glavnem hodil po treh) - a ta grozna izkušnja ga je naučila, da se je od nesreče naprej, tudi slep, kar previdno obnašal na cesti, čeprav so ga pred novo nesrečo večinoma rešili obzirni vozniki. Bil pa je vesel vsake glasne pohvale, prijema tačke, božanja. Spomladi 2010 pa je spet doživel huda vrtinčenja, izgubo orientacije, ... Tako se je neke noči, v dolinici potočka Trnave, vrtel do jutra. Babica ga je zaskrbljeno iskala, a ni vedela, kje ... (za ubogega plesalca ji je povedla prijazna sovaščanka). Nekaj dni je imel kar bolečine v mišicah, kot maratonec.
    Po tej izkušnji je večinoma z nožicami in telesom, kot slepec s palčko, tipal le dvorišče, steno hiše, stopnice, ki so ga peljale do varnega ležišča. 27. junija 2010 pa je spet zgubil orientacijo (babica mu je zaupala, a ćez pol ure ga ni bilo nikjer več) in kot že mnogokrat, smo mislili, sedaj pa je za večno odšel. Iskali smo ga po grabi, pšenici, a nič. Ko smo že obupali - minilo je več kot 24 ur, pa je sosed, hiša na drugi strani "našega" potočka, sporočil, da je padel v potoček. Blatnega in zmedenega smo ga otroci odnesli domov in zdelo se je, da je popil več vode kot je njegova prostornina, jedel pa je tudi za dva. Ob takih trenutkih (že kakšno leto) so mnogi omenjali evtanazijo. Na prvi pogled se zdi, da je najlažje, če ubogemu bitju pomagamo na oni svet s tableto, iglo, ... A kužek je vseeno kazal znake veselja in neizmerno moč preživetja. Mnogi ljudje kdaj pridemo v težave, kot naš kužek in toliko kot dajemo, lahko pričakujemo, da bomo prejeli. Tudi če bomo usojeni na evtanazijo (danes je lahkotnost evtanazije skoraj na dlani), pa bomo vendarle nazaj prejeli hvaležnost, ki smo jo namenili drugim, če tudi staremu neobogljenemu, malemu, neuglednemu, invalidnemu kosmatincu. Ni pa vsak ubog, ki se dela ubogega, naš kuža se vsekakor ni pretvarjal.

    Nas kuzek 1. julija 2010 po še eni avanturi tavanja in iskanja poti domov. Noben macek ga vec ne moti, veliko spi in sanja - v sanjah spet vidi, sliši in voha ...
    17. septembra 2010, se je kuža Smoki odpravil na zadnjo pot po cesti proti Bolfenku. A nekaj metrov od hiše ga je zadel avto in kužek je mrtev omahnil na rob ceste. Konec ga je srečal na poti - kljub nezavidljivemu zdravju bi še rad živel, a mu ni bilo dano.

    Babica ga je pokopala na vzpetinici ob hiši (označeno s palico), od koder sedaj nadzira dogajanje na dvorišču.


    Kazalo

  27. Kuža, ki ga ne smemo pozabiti

    Veliko smo že povedali o pogumnih psih. Nekateri celo trdijo, da človek ni ukrotil - udomačil - psa, ampak je pes naredil - učlovečil - človeka. Naslednja kratka zgodba je iz druge vojne, ki tudi očetovim krajem ni prizanesla. Zgodbo mi je povedala babica Mimika. Tudi Prleki so kmalu spoznali, da jih Nemci hočejo ponemčiti, jim vzeti 3000-letno kulturo. Vse župnike in učitelje so izgnali in jih nadomestili z nemškimi. Mnogi domačini so se zečeli pogumno upirati tuji oblasti, nekateri pa so jo vzeli za svojo (v Sloveniji ima ta tragična razdvojensot že dolgo tradicijo, še danes mnogi žalujejo za bivšimi zavojevalci - Beogradom, Dunajem, ...). Kar nekaj družin je bilo deportiranih v zapore, delovna taborišča smrti ali pa so se eksekucije izvajale kar na domačem dvorišču (Nemci, Kozaki, ..., so izvajali obešanja, ustrelitve, utopitve, ...).
    Na eni izmed bližnjih kmetij so ubili pogumnega gospodarja. Še en zločin, a tisto kar loči to tragedijo od ostalih, je kuža - gospodarjev zvesti prijatelj. Ko so gospodarja pokopali, se kuža nikakor ni hotel sprijazniti z njegovim pokopom. Vztrajno je dan za dnem s svojimi tačkami odkopaval zemljo, grob, hotel je nazaj prijatelja, gospodarja. Najbrž je hotel z gospodarjem spet v hlev, v gozd na lov, na njive, na tarvnike, hotel je, da mu spet vrže palico, da mu da tačko, da ga nahrani, da ga skrega, da ga potreplja in pohvali. Mogoče pa je hotel ljudem povedati, kako smo včasih nespametni - v vsakem primeru pa nam je nehote pokazal zrcalo, kako nizko smo padli. Ljudje so ga sicer preganjali iz groba, a kuža se ni dal, vsak dan se je vračal na grob. To so bili pobesneli časi, ko se je z ljudmi ravnalo slabše kot z živino (mimogrede, Nemci so celo prepovedali pašo krav s privezanimi glavami k eni izmed nog, zaradi trpinčenja živali, a taborišča smrti se jim niso zdela sporna ...). Domačini tako v bedi vojne, okupacije, smrti domačih, niso našli ustreznejše rešitve za zvestega psa, ko da so ga ubili. Kaj reči? Teh časov mi ne poznamo, tako da ne smemo nekritično obsojati ... Tako sta se stara prijatelja, kuža in gospodar, vendarle na nek način spet srečala v onostranstvu. To je kuža, ki ga ne smemo pozabiti. Zgodba pove več, kot vsi filmi in knjige, ki obravnavajo razmerje med človekom in psom, volkom, človekom in živaljo.

    Kazalo

  28. YX, pozabljen fant

    V izdelavi!!!
    - oblačil se je kavboja - volan si je montiral na kolo - večkrat zaostal - oče mu ubije mamo - cel kraj je priča prepiru, ko Radek očita očetu zločin.
    Moja prababica so hoteli pogledati pokojno - dvigniti mrtvaški prt, a niso smeli (morilec se je nanjo strašno zadrl) - doktor je spregledal zločin. XY mi pripoveduje na poti v šolo (jaz majhen, on že velik fant), kako spoštuje moje setre, ker so v šoli znale vse povedati o tragediji pohorskega bataljona, in da se je on od njiju naučil več kot od učiteljice - umre za cirozo jeter v skednju - za delo ga je izkoriščala takratna elita - v normalnih svobodnih družbah ni zlo v sistemu, ampak v glavnem v človeku ...



    Kazalo

  29. Sloni in papir


    Bilo je v prvem razrerdu. Z atekom sva šla na predavanje o Sončevem mrku, ki je bil viden iz Afrike. Udeleženci so pokazali nekaj lepih slik mrka in prizorov iz vsakdanjega življenja Afričanov. Med drugim so tudi povedali, da domačini operejo slonove iztrebke ("drek"), v katerem je veliko celuloze (prebava s slabim izkoristkom) in iz nje izdelajo papir. To mi je bilo zelo smešno - papir iz dreka.
    Čez nekaj dni smo se v šoli pogovarjali o izdelavi papirja. Učiteljica vpraša, iz česa delamo papir. Jaz pa hitro dvignem roko in ves vesel odgovorim, da papir izdelujejo iz slonjega dreka. Nato nastane kratka tišina in učiteljica vsa zgrožena odvrne, da je to neumnost in ... Po pouku me je še posebej skregala, da če sem neumen - skoraj bi me poslali k psihologinji. Šele čez nekaj dni so starši razrešili problem mojega zdravega razuma, saj je bil afriški postopek pridobivanja papirja za učiteljico popoldanskega varstva popolna neznanka. Kljub vsemu me je njen odziv zelo prizadel - takih nepotrebnih reakcij je v šoli res preveč. V šolah se dopušča nasilje in lažna zgodovina, nikakor pa šola ne premore širine tega sveta ...



    Kazalo

Zbral: ZV

Ljubljana, pomlad 2004


Nazaj na začek.