Stare slike družine VIČAR
(avtor predstavitve: Zorko Vičar, rojen 28. 3. 1962, Jastrebci 3, Kog )
V IZDELAVI !!!!!!!!!!
Družinska veja po moški strani - v relaciji do avtorja - pra_praded in pra_prababica , praded in prababica, dedek (stari oče) in babica, mama in oče, sin Zorko Vičar.
Kam po Sloveniji so se preselili sorodniki s Koga, ki izhajajo od potomcev mojih pra-pra prednikov po mamini in očetovi strani - groba slika (vseh selitev seveda ne poznam)! Večinske selitve so pričakovano v smeri zahoda ..., tja do bližnjega Pohorja, oddaljenih Alp, Krasa in slo. morja ... Največ jih seveda živi na Kogu in v bližnji okolici - do 30 km. Nekaj tudi v tujini.
Določene poti, recimo v Haloze, se prekrivajo z ostalimi kraji ..., čez Haloze v Koper.
Razen priimka Vičar, in da je pra_prababica morebiti imela dekliški priimek Smoleta, mi ni znano. Živela sta na Kogu, (danes) Jastrebci 63, vinorodni rob Slovenskih Goric, danes občina Ormož, meji na Hrvaško.
SLIKE NI ALI NI DOSTOPNA.
Jurij Vičar (18xy - 1932) in Marija Vičar rojena Podgorelec (18xy - 1946). Živela sta na kmetiji Lačaves 60, Kog. Otroci (8):
Nacek, Matjaž, Janez, Anika, Pepa, Mica, Veronika, Katica.
Gospa na sliki je prababica MARIJA VIČAR, do slike pradedka JURIJA VIČAR še nisem prišel.
Več o sliki.
Najstarejša slika, ki je v naši družini ohranjena, sega v čas takoj po letu 1900. Na sliki so - levo Nacek (moj dedek), desno Matjašek Vičar - bodoči operni pevec v Zagrebu (brtranca od pilota Vičar Franca), na sredi je njuna mama Marija Vičar rojena Podgorelec, poročena s Frančevim (pilotovim) stricem Jurijem Vičarjem.
Slika s sabo nosi čar časov na prelomu 19. in 20. stoletja, zanimivi so detajli: obleke, klobuka, frizure, drža, dežnik, čevlji, pogledi.
Nace Vičar (19. 7. 1892 - 1977) in Justina Vičar rojena Simonič (29. 9. 1899 - 1990). Živela sta na kmetiji Jastrebci 3, Kog. Rojstna hiša mojega očeta Zorislava in njegovih otrok. Otroci (4):
Zorislav, Milan, Franček, Milena.
Poleg teh štirih sta še dva umrla kot dojenčka (prvi Zorko in zadnja Mimika, Mati Justina je do smrti skrbela za grobek).
Gospod na sliki je Nacek Vičar, moj stari oče (klicali smo ga oča), zraven stoji njegova nevesta Justina Vičar, moja stara mama (klicali smo jo mati). Poročna slika - nastala je okrog leta 1920. Na eni sliki prej, stoji Nacek takrat še fantek, na levi. Baje je Nacek tik pred poroko imel zadržke, ker se njegov tast Filip ni držal dogovora glede vinograda - takrat je bila zemlja še bolj dragocena kot danes. Majhna kmetija (Jastrebci 3) je bila dota, ki jo je moja babica Justina prinesla v zakon, le parcela pod transformatorjem je bila dota moža Naceka (polovica zemlje naše male kmetije je izjemno težavna za obdelavo - na njej so lončarji kopali ilovico).
Nacek je bil velik močan mož. Oba z bratom Matjašekom sta lepo pela in tako privabljala ženska srca. Še danes (2005) starejši ljudje pomnijo petje družine Vičar, pod orehom Jastrebci 3. Nacek je bil tako Maistrov borec kot partizan - cela družina je v strahu čakala, kdaj jih bodo Nemci, zaradi partizanstva, odpeljali v taborišče. Srečne okoliščine so ohranile celotno družino živo (veliko so pomagali nasveti Martina Kojca). Nacek je imel nekaj časa trgovino, a je kmalu prišel na kant - baje je ljudem preveč zaupal, sploh sorodnikom, ki mu niso plačevali blaga. Rad je potoval, peš, s kolesom, z vlakom - obiskoval je svoje sestre in oba brata itn. Žena Justina je to kar strpno prenašala.
Babica Justina je bila izjemno brihtna, strpna in zmerna ženska, dočakala je visoka leta - 91. Do zadnjih dveh mesecev je sama skrbela zase, sama vodila račune, ni imela znakov starostne demence. Ogromno je brala. V srednjo šolo ni smela, ker so bile doma same punce, čeprav so učitelji in župnik prepričevali mamo Heleno in očeta Filipa, da naj gre naprej v šolo. Justina je na začetku 30-ih let hudo zbolela na črevesju (takrat so rekli, da se ji je črevesje sušilo, zavozlalo - v resnici ji je del črevesja odmrl). Justina je izgubila lase, shujšala je do kosti, sorodniki je niso več poznali, župnik jo je že spovedal. Zdravila se je v bolnici v Ormožu pri doktorju Hrovatu (dr. Anton Hrovat [1886-1948], zdravnik - kirurg križniške bolnišnice v Ormožu). Ali jo je rešila njena trdoživost ali doktor, se ne ve gotovo. Bila je ena prvih, ki je po "čudežu" prebolela to bolezen in doktor Hrovat je postal evropsko poznan - k njemu so baje hodili zdravniki iz cele Evrope. Justina je po tej bolezni živela še skoraj 60 let. Znana je zgodba, da je njen mož Nacek šel s kolesom v Maribor (čez 70 km po makedamu) po pomaranče, ki so ji takrat neizmerno zadišale. Doktor Hrovat ji je zaradi "čudežnega" preživetja znižal stroške bolnice za polovico. Ko so jo na vozu pripeljali iz bolnišnice, je pes od veselja kar skočil na voz. Vsi so si oddahnili ob njeni čudežni vrnitvi, najbolj pa mali Franček, ki je menil, da ga brata premalo upoštevata in se je tako takoj izpovedal mami.
Zdravila se je bolnišnici križniškega reda - za bolnike so lepo skrbele sestre (nune) križniškega reda. Tam je, poleg dr. Antona Hrovata, deloval tudi dr. Rosina. Po drugi vojni so odlično bolnišnico žal ukinili, oprema je šla na jug, v Ormožu pa so prečudovito zgradbo križniške bolnice (novi oblastniki so jo nacionalizirali) namenili ljudem z duševnimi težavami, alkoholikom, mamilašem ... Bog ne daj, da bi pristal v takratni umobolnici - dostojno so preživeli le tisti, ki so imeli svojce, ki so jih sprejeli v domačo nego (vem za gospo z diplomo, ki je v umobolnici, iz protesta, umrla od lakote ...). Če v Slovenskih goricah danes omeniš, da si iz Ormoža - se vsi takoj namuzajo in pomenljivo nasmejijo ... Tudi kaka naša gimnazijska profesorica (zgodovine) iz "Lotmerka" se je zdravila v Ormožu - alkohol ... Dr. Antona Hrovata se da videti na zvočnem filmu o Ormožu (1935), ki ga je dal posneti dr. Otmar Majerič (Majerič v Ormožu leta 1932 ustanovi prvo kopališče in zelo znano zdravilišče na Dravi - po vojni mora zapustiti domovino in umre v New Yorku - ZDA). Dr. Anton Hrovat je svoje delo in življenje žrtvoval za dobrobit stroke, pacientov - ni razlikoval med bogatimi in preprostimi ljudmi. Tako je tudi ozdravil kmečkega fanta, ki ga je ugriznil pes okužen s steklino. Fanta je sam vozil v Celje na inekcije - zdravljenje. Še danes srečaš ljudi, ki so poznali dr. Hrovata in vsi ga hvalijo (tudi njihovi potomci) kot svetnika.
Zgornji sliki - dr. Anton Hrovat in sestre pred križniško bolnišnico v Ormožu in prizor iz bolniške sobe (film o Ormožu 1935). Spodnja slika - zdravilišče in kopališče ob Dravi dr. Otmarja Majeriča (film o Ormožu 1935 - financiral dr. Majerič). Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/prvi-zvocni-film-o-ormozu.html (podatke mi je poslal prijatelj slavist Srečko Maček - knjižnica Celje).
Vrnimo se k naši Justini!
Justina je umrla zaradi kapi, ki jo je v dveh mesecih kar nekajkrat prizadela (danes bi ji najbrž podaljšali življenje). Med posameznimi kapmi je kar dobro (čudežno) prihajala k sebi - v bolnici na Ptuju mi je ob obisku najprej povedala, da je kužeka Pikija zbil avto, a da je preživel. Ko se je zdelo, da je recimo noga za zmeraj negibna, je nad njo spet, čez nekaj dni, vzpostavila toliko kontrole, da jo je vsaj v postelji lahko premikala. Izjemno se je borila. Nikoli v žeivljenju nikomur ni hotela biti v breme in tako je tudi umirala. Umirala je brez vsakega sovraštva, slabih misli (bil sem zraven). Vsi ki so ji stali ob strani, ki so ji pomagali, so to tudi čutili in spoštovali. Še ob slovesu je svojcem dala vse kar je lahko - mir, kot je to počela celo življenje. Po nekaj kapeh je spoznala, da umira, a ko je občasno prišla k sebi, in ko ni več mogla govoriti, je večkrat pokazala z rokami, da želi svinčnik in papir, na katerega je napisala kar nekaj zahval vsem za pomoč, vsem je zaželela srečo ... Hkrati je spoštljivo pokazala trpljenje in tesnobo nad nezavidljivim položajaem brez vrnitve, nad nezmožnostjo samooskrbe, omejene komunikacije z bližnjimi - napisala je "nesrečna mati". Do konca je ohranila izjemno dostojanstvo - le redko je padla v halucinacije, občasno se ji je spomin zavrtel nazaj - enkrat je mislila, da rodi in je prosila, da ji otroka vzamemo vstran ... Eno izmed pisem, nekaj dni pred slovesom, objavljam spodaj.
Draga Justina se poslavlja s pismom - 23. dec. 1990.
Sledi še nekaj slik.
Dedek Nacek vojak, najbrž Avstro-Ogrska vojska.
Dedek Nacek vojak v Celju, pred odhodom na fronto - najverjetneje posneto leta 1914.
To je ena redkih slik, domačini, vojaki iz prve svetovne vojne na "orlabu". Slika je najbrž nastala v prvi polovici prve sv. vojne, 1914 -1916. Prvi na sliki je moj stari oče Nacek (Ignac) Vičar, za njim na sredi sedi brat Matjaž - Matjašek Vičar, desno je sosed Rajh, levo pa, po videzu sodeč, eden izmed rodu Kolarič. Z etnografskega vidika je zanimiva tudi pletena ograja, ki je v mojih časih nismo nikjer več srečali. Matjašek Vičar je bil ranjen nekje na ruski fronti, zdravil se je na Poljskem, kjer je spoznal grofico in se pri njej do konca pozdravil. Obljubil ji je, da se bo po vojni vrnil nazaj k njej, a so ga starši prepričali, da je ostal v takrat nastali Jugoslaviji. Matjašek je bil najverjetneje organist in pevec v Celju, tam so ga slišali pevci iz zagrebške opere in ga takoj povabili v svojo opero, kjer je pel do odhoda v pokoj. Mislim, da je imel enega sina. Baje je imel hudo žrno, zaradi katere je moral prodati vikend na Kogu, Vikend je stal 200 m stran od naše hiše (Jastrebci 3) - ob vikendih je bil "naš" sosed. Žena ni prenesla, da ga ogovarjajo znanke iz mladosti. Večina tiste generacije je bila po prvi vojni Maistrovih borcev za severno in južno mejo (boji za slovensko hrvaško mejo, problem še danes ni rešen), kar pa oblast Naceku po drugi vojni ni hotela priznati.
Babica Justina v dekliških letih, bodoča Nacekova žena - najverjetneje posneto okrog leta 1918.
Tereza, Justinina sestra - sestri sta bili zelo povezani. Poročila se je zelo mlada (nekje pri 17 letih, še pred prvo vojno) z Majcenom. Majcen pade v prvi vojni. Zanimivo, tudi tretja, najstarejša sestra, je izgubila moža v prvi vojni, po vojni se je poročila z Lukmanom (Lačaves 57, Kog). Liza je imela otroke tako v prvem, kot v drugem zakonu. Sestra Tereza se je po vojni poročila v družino Štampar, Jastrebci 62 (ta del zaselka je dobil ime Ciganija - revščina in pijača). Moj atek se je zelo rad zdrževal pri Štamparjevih. Tereza je bila izjemno prikupno dekle, ki pa kot mama ni imela sreče. Velikokrat je rodila (najverjetneje osemkrat) in noben otrok ni dočakal leta starosti. Dobro se je spomnim, saj sem jo kot deček z materjo Justino večkrat obiskal. Peš sva šla čez celotne Jastrebce, jaz sem bil majhen mati pa že kar v letih, tako da sva marširala enako hitro.
Sestri Justina in Tereza (Treza). Tereza sedi - posneto okrog leta 1913. Mama in oče sta lepo skrbela za hčerke - slike sestre Lize še nisem odkril (razen na nagrobniku).
Sestre mojega dedka Vičar Naceta. Od leve proti desni si sledijo:
Anika (poročena Gospodarič v Zagreb, otroci - Zlata, Nena, Ivka, Boža, Ivek ),
Pepa (poročena s Tomažič Slavekom in še enkrat z ??, brez otrok),
Mica (poročena Margetič, Budiščina pod goro Ivanjščica, hčerka Dragica - poročena Sambolič),
Veronika - Feruna (poročena s Polanec Frančekom - "Lisjokom", Zasavci 10, Miklavž, otroci - Dušica, Franček [oče slikarke Irene Polanec], dvojčka Dušica in Dušan [Dušan pade v nemški vojski], Stanko) .
Mlajše sestre Katice ni na sliki, po puberteti naj bi zbolela na živcih, najverjetneje jo ubijejo Nemci v celjski bolnišnici (zgodba o Katici ni čisto znana) - "evtanazija", umor.
Od sester sem poznal Mico in zelo dobro Veroniko, ki je večkrat prišla k nam na obisk, bila je močna ženska, dobrohtna, rada se je hecala.
Punce so zelo lično oblečene in urejene, kar veliko pove o družini. Zanimive so frizure, torbice, nakit. Slika je najverjetneje nastala v letih po prvi svetovni vojni (okrog leta 1920).
Sestri Anika in Mica Vičar. Punci sta veliko dali na svojo zunanjost, sploh za tiste čase (posneto okrog leta 1920).
Nacekov brat Janez je ostal na domačiji, Lačaves 60, Kog. Želel je postati pilot (pomagal mu je bratranec, vojaški hidropilot Vičar Franc ), na koncu, ko ni bil sprejet v letalsko šolo, se je posvetil kmetijstvu, imel je tudi mlatilno. Vedno si je želel, da bi kdo od njegovih mlajših sorodnikov postal pilot. Na sliki je Janez Vičar z ženo Moniko, ki nam je ohranila pilotovo sliko in zgodbo o njem - zraven sta tudi njuna otroka Minka in Janko. Lepo rejen gudek - merjasec. Janezu sem leta 1968, kot 6-letni otrok, na pogrebu nesel križ. Kot fantiček sem večkrat sedel v njegovem naročju in ga hecal, kako so kaj njegovi konji "cigoti", tako jih je namreč Janez imenoval. Janez je bil izjemno občutljiv na umazanijo, na bakterije, načeloma nikoli ni pil iz tuje flaše.
Trgatev okrog leta 1970
(gospa na sredi je Justina Vičar in pred njo njena sestra Treza z grozdjem v roki ...).
Kot smo že omenili - usoda babičine sestre Treze (Terezije) je
precej tragična.
Treza je rodila najbrž kar 8x - a so vsi otroci, še preden so dočakali
prvi rosjtni dan, odšli na oni svet.
