Trnuljčica
Priredba in fotografija: Darja Zorec

Živela sta pred davnimi časi kralj in kraljica, ki sta vsak dan tožila in tarnala: »Oh, ko bi imela vsaj kakšnega otroka!« Toda želja se jima ni izpolnila.

Pa je naneslo, da se je šla kraljica nekoč kopat. Kar je prilezla iz vode žaba in ji dejala: »Tvoja želja se bo izpolnila. Preden mine leto dni, boš rodila hčerko.«

Res se je zgodilo, kakor je žaba napovedala, in kraljica je dobila punčko.

Punčka pa je bila tako lepa, da kralj od samega veselja ni vedel, kaj bi, in je priredil veliko veselico. Nanjo pa ni povabil samo sorodnikov, prijateljev in znancev, marveč tudi modre žene-sojenice, da bi bile deklici mile in naklonjene.

Bilo jih je trinajst v njegovem kraljestvu. A ker je imel kralj samo dvanajst zlatih krožnikov, s katerih naj bi jedle, je morala ena izmed njih ostati doma.

Z velikim razkošjem so obhajali svečanost.

Ko pa je bilo vse končano, so modre žene obdarovale deklico s svojimi čudežnimi darili: prva s krepostjo, druga z lepoto, tretja z bogastvom in tako po vrsti z vsem, kar si je mogoče želeti na svetu.

Prav tedaj, ko jih je enajst že izreklo svoje napovedi, pa je nepričakovano vstopila trinajsta. Ta se je hotela maščevati, ker ni bila povabljena.

Ne da bi bila koga pozdravila ali tudi le pogledala, je na ves glas zavpila:

»Ta kraljevska hči se bo v svojem petnajstem letu zbodla z vretenom in bo umrla!«.

In ne da bi še kaj spregovorila, se je obrnila in odšla iz dvorane.

Vsi so se prestrašili.

Tedaj pa je pristopila dvanajsta, ki še ni napovedala svoje želje. In ker ni mogla ovreči hude napovedi, marveč jo samo omiliti, je rekla: »Vendar pa to ne bo resnična smrt: to bo samo stoletno spanje, ki bo premagalo kraljično.«

Kralj, ki bi bil svojo ljubljeno hčerko rad obvaroval nesreče, je izdal povelje, naj sežgo vsa vretena v državi. Pri deklici pa so se izpolnila vsa preroštva modrih žena. Zakaj postala je tako lepa, krepostna, prijazna in razumna, da jo je moral vzljubiti vsakdo, ki jo je videl.

Zgodilo pa se je, da prav tisti dan, ko ji je bilo petnajst let, kralja in kraljice ni bilo doma in je ostala deklica čisto sama na gradu. Pohajala je tako sem in tja, si ogledovala izbe in čumnate, kakor se ji je zahotelo, in je nazadnje prišla tudi do starega stolpa.

Šla je po polžastih stopnicah navzgor in prišla do nizkih vrat. V ključavnici je bil zarjavel ključ in ko ga, je deklica zavrtela, so se vratca odprla. V majceni izbici je sedela stara zgubana ženica pri vretenu in neutrudno predla svoje predivo.

»Dober dan, mamica stara,« je pozdravila kraljična. »Kaj pa delaš tukaj?«

»Predem,« je rekla starka in pokimala z glavo.

»Kakšna stvarca pa je tole, ki tako zabavno poskakuje?« je vprašala deklica in vzela vreteno, da bi poskusila presti.

Komaj pa se je dotaknila vretena, se je izpolnil čarovniški rek in kraljična se je zbodla v prst.

In v istem trenutku, ko se je zbodla, je tudi že omahnila na posteljo, ki je stala tam zraven. Obležala je v globokem spanju.

In to spanje se je razširilo na ves grad. Zaspala sta kralj. in kraljica, ki sta pravkar prišla domov in vstopila v dvorano, zaspali so z njima vred vsi dvorjani; zaspali so konji v hlev, psi na dvorišču, golobje na strehi, muhe na steni, res, še ogenj, ki je plapolal na ognjišču, je zastal in zaspal; in pečenka je nehala cvrčati, in kuhar, ki je hotel malega kuharčka zaradi neke nerodnosti potegniti za lase, je odrevenel in zaspal. Tudi veter se je polegel in na drevju pred kraljevim gradom se niti listič ni več ganil na veji.

Okrog gradu pa se je začela razraščati gosta trnova meja, ki je postajala od leta do leta večja in je nazadnje prepregla ves grad in se razrasla še čezenj, tako da ga sploh ni bilo več videti in še zastave na strehi ne.

Po deželi pa se je širila govorica o prelepi speči Trnuljčici - tako so klicali kraljično.

In od časa do časa so prihajali kraljeviči in skušali skozi trnovo goščo prodreti v grad. A ni se jim posrečilo. Kajti trnje je trdo držalo skupaj, kakor bi imelo roke; mladeniči so obviseli v njem, ne da bi se bili mogli osvoboditi, in so borno ginili v njem.

Po mnogo in premnogo letih je spet prišel mlad princ v deželo in slišal, kako je neki star mož pripovedovalo. trnovi gošči, češ da stoji za njo grad, kjer že sto let spi čudovito lepa kraljična, Trnuljčica po imenu, z njo vred pa spijo kralj in kraljica in vse, kar je bilo na dvoru.

Od svojega deda je bil zvedel tudi, da je že veliko kraljevih princev prišlo in skušalo prodreti skozi trnovo mejo, a so obviseli v nji in žalostno pomrli.

»Jaz se ne bojim,« je rekel mladenič, ko je to slišal. »Tja pojdem, da bom videl lepo Trnuljčico.«

In ni hotel poslušati besed dobrega starčka, ki mu je to na vso moč odsvetoval.

Tisti čas pa je poteklo ravno sto let in napočil je dan, ko bi se morala Trnuljčica spet zbuditi.

Ko se je kraljevič približal trnovi meji, so na nji vzcvetele same velike, lepe rože. Rože so se same odprle in ga spustile skozi živega in zdravega, za njim pa so se kot prava živa meja spet zaprle.

Na grajskem dvorišču je zagledal konje in lisaste lovske pse, ki so ležali in spali; na strehah so sedeli golobje z glavicami pod perutmi. In ko je prišel v hišo, so spale muhe na stenah, v kuhinji pa je kuhar še iztegoval roko, da bo zgrabil dečka, in dekla je čepela pred črno kokošjo, ki jo je hotela oskubsti.

Nato je šel dalje in videl, kako leže in spe vsi dvorjani v dvorani, malo više gori pri prestolu pa sta ležala kralj in kraljica.

Šel je še dalje in vse je bilo tako tiho, da si lahko slišal svoj lastni dih..

In nazadnje je prišel do stolpa ter je odprl vrata v malo izbo, kjer je spala Trnuljčica. Ležala je pred njim in bila je tako čudovito lepa, da kraljevič ni mogel odvrniti oči od nje. Sklonil se je in jo poljubil.

Ko pa se je je dotaknil s poljubom, je Trnuljčica odprla oči, se prebudila in ga prijazno pogledala.

Zatem sta skupaj odšla dol in prebudili so se kralj in, kraljica ter vsi dvorjani in so z začudenimi velikimi očmi gledali drug drugega.

Tudi konji v hlevu so vstali in se jeli otresati, lovski psi so poskočili in pomahali z repom, golobje na strehi so dvignili glave izpod perutnic, pogledali okrog sebe in odleteli na polje: muhe na steni so lezle dalje, ogenj na ognjišču je švignil.in vzplapolal, kosilo se je kuhalo, pečenka je spet začela cvrčati in kuhar je prisolil dečku zaušnico, da je zakričal, kuharica pa je dalje skubla svojo kokoš.

In po vsem tem so obhajali svatbo kraljevskega princa s Trnuljčico v razkošju in sijaju in oba sta živela srečno in zadovoljno do konca svojih dni.