![]() |
Vitez je
moral spoštovati krščansko vero ter cerkvene nauke, hoditi k maši in se
ob petkih postiti; če je bilo potrebno, se je bojeval z neverniki in
kalilci miru. Njegovo zasebno življenje je moralo biti skladno z njegovo
vero; braniti je moral šibke in zatirane, vdove in sirote in preganjati
hudodelce. Viteštvo je bilo tudi moralna zaveza: vitez ni ubil
razoroženega nasprotnika in moral je pomagati bližnjim v težavah.
Viteško geslo je bilo "Pogum in doborsrčnost". Plemič ni kar samoumevno postal vitez: vse plemstvo, in celo kralj, se je moral "poviteziti". A že v štirinajstem stoletju so nekateri velikaši vsevprek povitezovali in pojem vitežštva je proti koncu srednjega veka začel izgubljati svoj pomen. Če je vitez zagrešol zločin nad svojimi ljudmi ali pa se uprl gospodarju je bil izobčen in pregnan iz svojih krajev. Preostalo mu ni nić drugega kot, da je blodil po samotnih poteh in čakal na novo prilžnost, ki pa se mu je redkokdaj ponudila. |