Kdo so bili vitezi
       Priblizno 13.st. je vitezstvo postalo najčistejši smoter srednjeveškega voščaka.K temu so pripomogli menihi, škofje, pa tudi ženske, ki so imele raje dvorjenje kot bitke. Skoraj po vseh evropskih deželah je viteški roman  povzdigoval vrline, ki jim še danes pravimo "viteške".  Moški ki je želel postati vitez je moral izpolnjevati veliko zahtev. Držati se je moral viteških kodeksov; držati dano besedo, ščititi šibkejše, biti plemenit, skratka spoštovatije morl pravcati zakonik časti. Ta ni bil nikjer zapisan a so ga vsi dobro poznali.

    Vitez je moral spoštovati krščansko vero ter cerkvene nauke, hoditi k maši in se ob petkih postiti; če je bilo potrebno, se je bojeval z neverniki in kalilci miru. Njegovo zasebno življenje je moralo biti skladno z njegovo vero; braniti je moral šibke in zatirane, vdove in sirote in preganjati hudodelce. Viteštvo je bilo tudi moralna zaveza: vitez ni ubil razoroženega nasprotnika in moral je pomagati bližnjim v težavah. Viteško geslo je bilo "Pogum in doborsrčnost".
   Plemič ni kar samoumevno postal vitez: vse plemstvo, in celo kralj, se je moral "poviteziti". A že v štirinajstem stoletju so nekateri velikaši vsevprek povitezovali in pojem vitežštva je proti koncu srednjega veka začel izgubljati svoj pomen.
   Če je vitez zagrešol zločin nad svojimi ljudmi ali pa se uprl gospodarju je bil izobčen in pregnan iz svojih krajev. Preostalo mu ni nić drugega kot, da je blodil po samotnih poteh in čakal na novo prilžnost, ki pa se mu je redkokdaj ponudila.

Nazaj