Republika Južna Afrika

Republika Južna Afrika, 26.1-15.2. 2026

Končno je padla odločitev- greva v Južno Afriko. Pred korono sva imela že rezerviran let, a je potovanje padlo v vodo zaradi varnostnih ukrepov.

To državo sva izbrala, ker nima rumene mrzlice in ni potrebno nobeno cepljenje, malarija se je zadnje čase začela pojavljati le v NP Kruger in na S države.

Novembra rezerviram let iz Benetk preko Istanbula v Cape Town in nazaj iz Johanesburga preko Istanbula v Benetke. Najceneje dobiva povratno karto ponudnika Turkish airlines- 620€ na osebo za povratno karto.

Rezervirava avto preko Jetcar- za zavarovanja in avto Suzuki Spresso (17 dni) plačava 200€.

Preko spleta kupiva Wild card, karto za vse SANParks narodne parke v JA (385€ za dva). Kasneje izračunava, da se je nakup ravno malo izplačal. Če ne bi imela te karte, nekaterih parkov ne bi obiskala.

Pred potovanjem rezervirava še dva dni spanja v Cape Townu in taksi iz letališča do prenočišča v centru mesta.

Trenutni tečaj : 1€=18,55R ; 1$= 15.55R

26.1.2026, ponedeljek:

Mirotov prijatelj Sandi naju pelje na železniško postajo v Gorico. Zgodnja sva, skočiva na kapučin v bližnji bar. Ob 11:45h sva v Mestrah (cena vlaka 15€ na osebo). Nato z avtobusom (10€ na osebo) na letališče. Letiva dve uri in pol do Istanbula, čakava pet ur do naslednjega leta.

27.1., torek

Ob 2h zjutraj imava naslednji let, ki traja 9 ur. Na letališču v Cape Townu vzameva voziček... stari zarjaveli vozički, na katerih je znak Spar. Slečeva si zgornje plasti oblačil, zunaj je okoli 25 stopinj. Taksi naju odloži pred Apart hotelom. Razpakirava in se spočijeva, nato pa na prvi ogled. Na poti dvigneva nekaj malega randov (ZAR) na ATM. V naslednjih dneh ugotoviva, da skoraj ne rabiva gotovine, vse se da plačati s kartico. V mestni hiši, pred katero nama maha Mandela, je turistični info center. Pozanimava se za prevoze do Mizaste gore. Svetujejo nama nakup karte za rdeči dvonadstropni avtobus- Hopp on-hopp of. Za karto za enega bi odštela 20 €. Se ne odločiva za nakup. Greva na trg Gran Parade, kjer so Nizozemci leta 1652 zgradili prvo pristanišče, namenjeno trgovanju s sužnji. Mimo avtobusne in železniške postaje, veliko je postopačev, beračev. V centru mesta je po ulicah veliko stojnic na katerih se na veliko trguje, veliko je pijanih, večkrat zadiši po travi. V tem delu mesta ni turistov in ne srečava belca. Veliko je varnostnikov. Greva do gradu Dobrega upanja-Castle of Good Hope. Trdnjava, grajena v obliki zvezde, je najstarejša ohranjena kolonialna stavba v Južni Afriki, zgrajena v 17. stoletju. V njej naj bi bil muzej, v času najinega obiska je zaprt. Sprehodiva se po ulicah do Company garden, ogromnega parka, ki so ga ustanovili priseljenci, da bi oskrbovali naselje in ladje z vrtninami. Trenutno park obnavljajo. Nekje na poti kupiva SIM kartico (148ZAR za 30 dni). Greva do trga Greenmarket, zgrajenega leta 1696, ko je bila tam postavljena prva mestna stražnica. Trg obdajajo zgodovinske stavbe s staro mestno hišo z uro na pročelju. Skozi leta je služil kot tržnica sužnjev, tržnica zelenjave, zdaj na njem prodajajo afriške spominke. Blizu središča trga je ročna črpalka, ki se uporablja za črpanje čiste vode na površje iz podzemne reke, ki teče skozi mesto. Na eni strani trga so barčki za turiste, na drugi pa »beznica« za domačine. Ob večerji naročiva lokalno vino, Miro belo, jaz ananasovo, nato se po ulici Long street vrneva v prenočišče.

28.1., sreda:

Preko aplikacije naročiva Bolt prevoz (3€) do spodnje postaje žičnice za Mizasto goro. Sva med mnogimi belimi turisti, ki razočarani zapuščajo postajo, saj žičnica zaradi vetra ne obratuje. Odločiva se , da greva peš do razgledišča nekje na sredini vzpona na goro, saj nama vzpon na vrh odsvetujejo, pa tudi ene megle se vlečejo čez vrh. Spustiva se do prvega ovinka, kjer se začne pešpot na Kloof Corner. Najprej ozka stezica vijuga v hrib, nato naju strme stopnice pripeljejo do razgledišča na mesto in pešpot, ki se vije mimo hriba Lions head do Signal hriba. Miro se odloči, da bova prehodila to pot. Spustiva se nazaj do ceste, po asfaltu na drugi hrib in po stezi okoli hriba Levja glava. Seveda skočiva še na vrh Levje glave. Pot je strma, parkrat so v pomoč železne lestve, nato se po grebenu vzpneva na vrh, kjer je čudovit razgled na vse strani, na mizasto goro, na mesto, na obalo, … po drugi strani hriba se spustiva do vznožja in nadaljujeva po travnato grmičasti pokrajini na Signal hrib. Prideva do razgledišča, veliko avtobusov je pripeljalo turiste na hrib. Po stezicah se spustiva na drugo stran, spodaj vidiva znan stadion, ki so ga zgradili za svetovno prvenstvo v nogometu in parke, ki ga obdajajo. Sprehodiva se po četrti BoKaap z znamenitimi barvnimi hišicami. Utrujena skleneva krog v centru mesta ob hladnem pivu. Popoldne greva do četrti Waterfront, središča za bele petičneže z bari, hoteli in trgovinami. Greva mimo znane stolpne ure, čez most, mimo nekoč trgovalne hiše z ljudmi in živalmi in ob številnih barih do pokrite tržnice. Razočarana sva, prodajajo hrano iz vseh koncev sveta- japonsko, tajsko, pice, nudle... V temi prideva v prenočišče. Po celodnevnem pešačenju dobro spiva.

29.1., četrtek:

Na banki Absa zamenjava denar, ki nama zadostuje do konca potovanja, saj se skoraj vse plača s kartico. V Avisu vzameva avto, majhen, a visok Suzuki Spresso. V JA vozijo po levi, pa še avtomatski menjalnik ima avto, vožnja skozi mesto je stresna. Odpeljeva se na Z del mesta, Sea Point. Ob cesti so hoteli in bari, veliko je turistov. V tem delu mesta so vsa parkirišča plačljiva. Peljeva se po Z obalni cesti. Ustaviva se pred zalivom Camps bay-Maidens area. Varnostniki nama pregledajo nahrbtnik, nato se lahko sprehodiva po stezicah ob naravnih bazenčkih, piknik placu in kamnitih balvanih. Peljeva se naprej do Hout bay. Parkirava pri pokriti tržnici s hrano. Pojeva kosilo, boerewors, tradicionalno klobaso, narejeno iz grobo mletega mesa, poskusiva antilopjo suho klobaso, pijeva lokalno kavo, sprehodiva se ob obali. Poslikava se ob topovih in jo mahneva naprej. Pripeljeva se po plačljivi cesti Chapmans Peak drive (66ZAR). Cesta je delno vklesana v skale. Ustavljava se na razglednih točkah na obalo s strmimi klifi. Peljeva se mimo dolge, bele plaže s kajtarji, Noordhoek bay. Zavijeva za Slang Kop svetilnik in ob dolgi plaži Witsand beach postaneva in gledava srfarje. Peljeva se na Rt dobrega upanja, kjer so se pomorske poti, ki so iz Evrope vodile do Indije, obrnile iz juga proti vzhodu v bolj varne vode. Parkirava na velikem parkirišču, do svetilnika pelje vzpenjača. Midva se peš povzpneva do njega. Nato se spustiva nazaj in po stopnicah, nato po lesenih potkah in ozki stezici do konca rta. Ob poti se pasejo noji in šimpanzi. Peljeva se proti nacionalnemu parku Boulders. Sprehodiva se ob stezici nad vhodom v park s pingvini, ki je že zaprt. Veliko pingvinov gnezdi med grmovjem ob poti. Je že noč. Ustaviva se še v mestu s starimi, na pol lesenimi, kolonialnimi hišami. Na večerjo in pivo in po temi hodiva do prenočišča. Parton je zaklenjen, Miro spleza čez, da prideva do sobe. Prevozila sva 111km.

30.1., petek:

Ponoči so naju pikali komarji, naju ne skrbi, saj je ta del JA brez malarije. Zapeljeva se do vhoda v nacionalni park Boulders beach, znan po kolonijah majhnih pingvinov. Po leseni potki se sprehodiva ob zalivih med granitnimi skalami. Razgledišče je dvignjeno nad peščenim zalivom, polnim pingvinov, ki gnezdijo. V nekaterih gnezdih so še jajca, v nekaterih so izvaljeni sivi mladički, ki jih varujejo izmenično samci in samice. Galebi korakajo med gnezdi in iščejo nezaščitena jajca. Peljeva se proti S mimo številnih plaž. Ustaviva se na Muzenberg plaži s pisanimi hišicami. Buldožer ravno čisti zamuljeno strugo, ki preprečuje reki, da se izlije v morje. Voziva ob morju po peščeni pokrajini in mimo False zaliva . Ob cesti so ogromna barakarska črnska naselja, ob cesti hodijo naseljenci. Cesta se dvigne nad obalo, ustaviva se na enem od mnogih razgledišč. Od tu je menda v času selitve v mesecu maju videti jate kitov. Na parkiriščih so stojnice s pijačo. Posediva ob kavi in opazujeva morje z daljnogledom. Seveda ne vidiva kite. Ustaviva se na parkirišču ob vhodu v dolino reke Steenbras. Reka je znana po pešpoti mimo številnih tolmunov, v katerih se lahko kopaš. Na vstopni točki nama povejo, da v sotesko ne smeš sam, ampak moraš v Cape Tawnu rezervirat treking z vodičem. Sprehodiva se do obale z zanimivimi skalami, poševno štrlečimi v zrak. Peljeva se naprej in zavijeva na makadamsko cesto do rta Hangklip . Na kamion natovarjajo velika, votla stebla morske trave, ki ležijo vsepovsod na obalah. Uporabljajo jih v različne namene, najpogosteje za izolacijo hiš??? Zapeljeva se na bližnjo plažo Moon Light s svetilnikom med sipinami. Prvič se kopava v mrzlem Atlantiku. Peljeva se na Stony point, nacionalni park s pingvini. Lesena potka vodi ob skalni obali. Veliko je ptic, ene prav čudne z živo oranžnimi očmi in kljunom. V obalni restavraciji pojeva piščančji cury z rižem. Peljeva se na Z del plaže Bettys bay. Sprehodiva se po sipinah. Čas naju preganja. Peljeva se v nacionalni park Kogelberg. Iz ceste je do vhoda makadam, nato 3 km betonskih tlakovcev. Na voljo so pohodne poti, midva izbereva krajšo ob strugi reke Palmiet. Mivkasta pot vodi skozi nizko grmičevje in trave. Po uri hoda se obrneva, ustaviva se ob reki, Miro se kopa v tolmunu. (145km)

31.1, sobota:

Sprehodiva se po dolgi peščeni plaži Kleimont. Nato se peljeva do plaže Hermanus. Po poti čez klife prehodiva le del dolge pešpoti, ob kateri je mnogo majhnih parkirišč. Na plažah domačini nabirajo nasedle školjke-dagnje. Peljeva se po vinogradniški pokrajini s haciendami in tablami za pokušino vin. Peljeva se v Walker bay nature reserve. Po lesenih potkah se sprehodiva nad klifi, po peščenem hribu se spustiva do plaže. Morje je mirno, ni visokih valov kot drugje. Se kopava, sprehajava po plaži, nato spet na klife in do plaže z jamo Klipgat. V vasi Gansbay se ustaviva v trgovini in na kafetu, Do L`Agulhas, najjužnejše točke Afriške celine. Na tleh je postavljen relief - zemljevid Afrike. Ob plaži vodi lesena potka, poslikava se pri oznaki za mejo med Atlantikom in Indijskim oceanom. Peljeva se proti S . Po 16 km makadamske ceste sva na vhodu v Narodni park De Mondi. Imava le še uro časa, hitiva mimo na pol podrtega mostička in po leseni poti do belih sipin ob morju. Strinjava se, da bi si mogla vzeti več časa, povzpneva se na najvišjo sipino, hitro poslikava in ob 17h naju že čakajo, da zaprejo vhod v park. V kraju Bredasdorp, nama lastnica prenočišča priporoči res dobro restavracijo (Pitstop Merino), kjer pripravljajo dobro, lokalno govedino. (264km)

1.2., nedelja:

Iz Bredasdorpa se peljeva po cesti R319 do Swellendama. Po približno 6 km zavijeva desno – oznaka De Hoop/Malgas/Infanta. Slediva makadamski cesti ~35 km, ko zagledava znak za naravni rezervat De Hoop. Po makadamski, deloma tudi asfaltirani cesti peljeva do restavracije, ob tej cesti naj bi bilo največ divjih živali. Vidiva noje, antilope, želve , od daleč še nekaj zeber. Peljeva se po zelo slabem makadamu do Koppie Alleen parkinga. Spustiva se proti morju in po pešpoti desno nad morjem. Hodiva po belem pesku mimo številnih kamnitih tolmunčkov. V enem od njih se kopava. Povzpneva se na sipine in prehodiva del poti De Mont costal trail. Strinjava se, da bi ta narodni park komot izpustila. Odpeljeva se do vhoda in zavijeva desno, za Malgas. Makadamska cesta naju pripelje do reke Breede, čeznjo vodi majhen, brezplačen trajekt, voznik zbira donacije. Od tu naprej je makadam nekoliko boljši . Voziva po zlato-rumeni pokrajini požetih žitnih polj. Po približno 140km makadamskih poti prideva na asfalt. Do Mosselbay in George, mesta z ogromnim pločevinastim barakarskim naseljem, čez laguno mesta Knysna in do Plettenberg bay. (420km)

2,2,. ponedeljek:

V narodni park Robberg. Na parkirišču je tabla s potmi po polotoku. Po levi strani polotoka prideva na razgledišče nad dolgo, peščeno plažo. Na opazovalnici je varnostnik, ki z daljnogledom opreza za morebitnimi morskimi psi. Nadaljujeva po klifih, spodaj zasedajo skale velike kolonije tjulnov. Nekje na polovici se polotok zoži, po sipini se spustiva na mivkasto plažo. Vrneva se po drugi strani polotoka mimo številnih jam do izhodišča. Še na razgledišče, od koder v sezoni opazujejo kite. Peljeva se v Nature's valley, menda najlepšega kotička na Garden Route. Ne greva na pohod, čas izkoristiva za kopanje v visokih valovih oceana. Na vhodu v narodni park Tsitsikamma komplicirajo pri vhodu. Najprej naju popišejo na vhodu, nato v recepciji izpolniva obrazec. Peljeva se 4km do parkirišča nad divjo, črno skalnato obalo. Greva na ribjo ploščo, nato izveva, da je pot Mouth Trail po globoki soteski ki prečka 2 viseča mostova čez reko Storms, zaprta. Po ravni cesti voziva ~100km, se spustiva v ravnico in do Jeffery bay. Nameravala sva si ogledati peščine Gamtoos dunes, a naju mine volje, ko vidiva slabo makadamsko cesto. Obrneva se in nadaljujeva za Clochester. (320km)

3.2., torek:

V bar po dobro, lokalno kafe. Ta dan je rezerviran za prvi pravi safari. Peljeva se v narodni park Addo Elephant. Rahlo rosi, sva bolj pesimistična, ali bova videla kaj živali. Po gričevnati pokrajini pelje asfaltna cesta, iz nje so označene makadamske krožne poti. Takoj po vhodu v park vidiva prvega slona, ki je ravno prečkal najino pot. Prvo prevoziva Vukani krog, vidiva samo divje svinje bradavičarke. Na Ngulube krožni cesti vidiva prve zebre, dva ogromna bivola hodita ob poti in pred nama prečkata pot. Pri Ngube napajališču so le divje svinje, nato pri napajališču Lismore spet bivoli in divji pes. Pred napajališčem Marion Bare leži pod grmom ob cesti sit lev. Poslikava, se že dela kolona na cestici. Zapeljeva na ograjeno počivališče, pomalicava, pretegneva noge in se odpeljeva do razgledišča. Vstopiva skozi vrata in ob ograjeni potki do opazovališča pri napajališču. Opazujeva in slikava dve družini slonov. Peljeva se po Mpunzi krožni cesti. Ob cesti naju opazuje čreda slonov. Na asfaltu pri napajališču naju čaka velika čreda zeber, ki se ravno odpravlja nazaj v goščavo. Peljeva se proti S parka. Na razgledišču Zuur Kop se opogumiva in stopiva iz avta. Nazaj po makadamski cesti do napajališča. Ogromno je slonov in še kar prihajajo. Morava zapeljati proč, kajti čreda hodi tik ob avtu. Peljeva se mimo, kjer je lev ležal pod grmom. Zdaj sedi in nas opazuje. Peljeva še po Mboty krogu. Vidiva slone, antilope, opice, želve, majhnega govnača, ki kotali svojo kroglico čez cesto. Prevozila sva okoli 90km. Park je vreden ogleda. Spet do mesta in do izliva reke Sundays v morje. Velike spine Aleksandrija so v privatni lasti, tako da plačava vstopnino (100ZAR~6€). Po ozki mivkasti cestici se pripeljeva do morja. Peš po plaži in do izliva reke v morje. Miro se kopa, nato po vrhovih belih sipin nazaj do avta. (114km)

4.2., sreda:

Po prazni cesti N2 do Makhanda, nato po ovinkasti R67 do KwaMaqoma. Cesta se začne dvigati, ob njej je vedno več smeti. Voziva po veliki planoti Amatole montain. Čez cesto švigne ena divja mačka, ne veva, kaj je bila. Ob cesti čepijo opice, veliko je del na cesti. Vse delajo še večinoma ročno. Čez Niko Malan prelaz mimo jezera z Water dawn pregrado. Voziva mimo naselij, domačini trgujejo ob cesti. Čez prelaz Mont Flatcher in v naselju Matatiele vidiva napis, da ponujajo lokalno hrano. Pojeva kosilo. Odsvetujejo nama vožnjo po bližnjici, po makadamski cesti. Peljeva se naokoli za Kokstad. Cesto obnavljajo, vsake 100m je ležeči policaj in znak 30km na uro. V Kokstadu zapeljeva na R56. Lepša vožnja ob koruznih poljih, jezercih, zeleni pokrajini, ki nakazuje, da je dosti dežja. V temi sva v Underbergu. (808km)

5.2.,četrtek:

Ta dan naju čaka pohod na Sani Pass. Zgodaj se odpeljeva po dolini reke Mkhomazana do mejnega prehoda. Odprejo ga ob 8h. Dobiva štempelj za izhod iz države. Najprej zložno po dolini reke, mimo slapu, nato cikcak v hrib in po dveh urah hoje, 9 kilometrih in 900 višinskih metrih sva na prelazu pred mejnim prehodom za gorsko državico Lesoto. Poslikava se pri tabli, mejni prehod je 100m stran. Poslikava mlade pastirje, ki se odpravljajo iskat ovce. Vidiva pub, ki je oglaševan kot najvišji pab v Afriki (2895mnv). Jaz trdim, da je v Lesotu, Miro, da je še na tej strani meje. Ker mu preveč zaupam, greva kar čez kamniti zid in splezava čez ograjo na teraso puba. Prvič pijeva Maluti pivo. Oskrbnik pride ven, malo poklepetamo in Miro ga vpraša, če se da hodit ob robu Velikega grebena. Vpraša naju, od kje sva prišla in ko pokaževa smer, se samo čudi. Pove, da sva nezakonito prečkala mejo in nama svetuje, da hitro greva po isti poti nazaj. Še dobro, da sva pivo (lokalno iz Lesota) spila v miru. Hitiva nazaj in upava, da naju nihče ne vidi. Šele pri avtu, ko prečkava spet mejo, si oddahneva. Počivava malo v senci, nato se odpeljeva proti Durbanu po N3. Nekje pred avtocesto pri domačinih pojeva ovčji curry z rižem. Promet se gosti, na nasprotni strani avtoceste so kilometerski zastoji. Obvoziva Durban in se peljeva v Ballito, turistično mestece na obali Indijskega oceana. V restavraciji dobiva odličen goveji zrezek. (324km)

6.2., petek:

Že zjutraj nažiga sonce, na terasi zajtrkujeva na zadnjem koščku sence. Po cesti N2 peljeva proti Sv. Luciji. Hitiva, da ujameva vožnjo z ladjico ob 10h. Na pomolu Sanset Jetti že čaka velika ladjica (260ZAR na osebo), potnikov je le šest. Nisva vnaprej rezervirala enourne vožnje, imava pa srečo, ker kasneje ladjice ne plujejo več, ker ni turistov. Vozimo se po laguni, vidimo ogromno povodnih konj. Ker je vroče, so večinoma pod vodo. Vidimo okrogla gnezdeca na trsju, ki jih gradijo rumeni ptiči. Peljemo se v zalivček, trije krokodili krožijo okoli ladjice. Na drevesu počiva afriški orel. Vročina pripeka. Po plovbi se zapeljeva do plaže Jabula, se kopava z nekaj domačini. Kupiva ananas, ki nama ga obrežejo v obliko velike lizike. Peljeva se do Crocodile centra, kjer so razstavljena okostja krokodilov, sprehodiva se po potkah ob ribnikih, v katerih vidiva različne vrste afriških krokodilov; Nilski, dolgogobčni, pritlikavi krokodil in ameriški aligatorji. V Khula Village imava prenočišče. Popoldne se hladiva v bazenu, domačini pravijo, da je 40°. Za večerjo imava tipično afriško jed Chakalaka. (216km)

7.2., sobota:

Voziva mimo nasadov evkaliptosov, od majhnih dreves do požaganih štorov. Skozi vhod Nyalazi se zapeljeva v narodni park Hluhluwe-Imfolozi game reserve. Zavijeva v južni del, Imfolozi. Vidiva prve žirafe, veliko je antilop vseh vrst. Spustiva se po makadamski cesti do reke, v kateri so bivoli. Voziva po razgledni cesti nad reko, vidiva veliko žiraf, slonov, antilop, bivolov, opic. Mimo vrat Nyalazi se peljeva na sever v park Hluhluwe. V tem delu parka vidiva manj živali, tudi makadam je slabši. Po ~ 140km sva iz parka. Peljeva se 70 km v Esvatini, državico v Južni Afriki. Prečkava mejni prehod na JV-Golela. Plačava cestnino-150ZAR. Cesta je slabša, pelje po široki ravnici z nasadi banan, sladkornega trsa, nato koruze. Nekje na cesti je zapora, morava iz avta razkužit podplate (jaz sem v japonkah:) in zapeljat čez lužo razkužila. Policist pove, da razsaja ena bolezen krav. Krave vidiva res povsod, na enem odseku nama zaprejo cesto in nočejo z nje. Ustaviva se v kraju Puzmaja. Tam je nacionalni park Mkhaya z nosorogi. V kraju je le zbirališče, kjer te poberejo po predhodni rezervaciji. Midva je seveda nimava. Razočarana se odpeljeva dalje, nikjer ni turistične agencije, kjer bi rezervirala safari. V kraju Siphofaneni greva v trgovino, na kosilo, nimava SIM kartice za to državico, zato uporabljava Wifi. Na avtocesti je zastoj, spet razkužujejo gume in podplate. Prespiva v Lobamba. (446km)

8.2., nedelja:

Obiščeva narodni park Montenga (70ZAR na osebo). Ob reki naju cesta pripelje do tipične vasice iz trsja. Poslikava. V bližini je velika stavba, v kateri prebivalci, ki živijo v vasi, izvajajo plese za turiste. Greva do slapa. Peljeva se v Mlilvane Game reserve in čez stepo do kampa. Vidiva ogromen termitnjak, nekaj zeber, žiraf, antilop... v kampu so v polkrogih postavljene tipične hišice za najem. Narediva kratek pohod ob reki. Vrneva se v Lobambo in skozi Mbabane do Sibebe rock, eno najimpresivnejših geoloških značilnosti južne Afrike. Ta ogromna, tri milijarde let stara vulkanska plošča, ki se dviga do 1488 m in pokriva približno 16.500 hektarjev, je največja granitna kupola na svetu. Le avstralski Uluru jo prekaša po nazivu "največja skala na svetu". Cesta, ki vodi proti vrhu, je vse slabša. Odločiva se, da se ne zapeljeva gor, za hojo je pretoplo. Google map naju pošilja na cesto, ki je ni. Srečava domačine, ki pravijo, da gredo del iste poti in naj voziva za njimi. Voziva po prašni, ne tako slabi cesti. Na križišču se ločimo, pripeljeva do slapa reke Mbuluzi pod mostom in nekje morava zgrešiti pot, ker nadaljujeva po vedno slabši, zdaj že zriti zemlji. Končno prevoziva 12km res zelo slabe ceste (zanj potrebujeva 1h). Dobro, da je avto malo višji. V načrtu sva imela obisk zasebnega živalskega vrta, a do njega je prav tako makadam, ne veva kakšen in se raje peljeva naprej. Končno asfalt, spustiva se do jezera Komati in čez most proti Phophonyane falls reserve. Zadnje 3km voziva spet po slabem makadamu. Pri rampi pustiva avto in se kak kilometer spustiva do slapu. Okoli vodijo tlakovane potke, stopničke in mostički. Pred vhodom je hišica, najbrž pobirajo vstopnino, a trenutno ni nikogar. Zapeljeva se do mejnega prehoda Matsamo, malo sva razočarana, kajti nadejala sva se, da bova v Esvatiniju obiskala park z nosorogi. Na drugi strani meje, v Južni Afriki, se ustaviva ob cesti pri baru, kjer je veliko domačinov. Tu se lahko kupi pivo, ponujajo hrano in muzika igra na ves glas. V JA so ponavadi posebne trgovine z alkoholom, kjer domačini ne morejo kupovati alkohola, le v turističnih krajih je drugače. Popijeva pivo, malo posediva in opazujeva ne preveč trezne domačine, vsake toliko zadiši po travi. Prenočiva v kraju Malalane. V Kruger parku preko SanParks rezervirava prostor za kampiranje. Ravno ta dan se mi pokvari fotoaparat. (204km)

9.2., ponedeljek:

Končno sva na vratih Malelane v narodni park Kruger, enega največjih rezervatov za divjad v Afriki, kjer lahko vidiš velikih 5- leva, leoparda, nosoroga, bivola in slona. Razteza se na ogromnih 19.623 km2 savane . Takoj po vhodu, med visoko travo ležita dva leva. Peljeva se proti vzhodu, k Crocodile bridge. Ne še mesec nazaj so bile v parku hude poplave, zato so nekatere stranske ceste še zaprte. Na vejah čepijo veliki sivo beli ptiči z velikimi kljuni. Kasneje v parku vidiva pisane ptiče vseh vrst, zelene, rumene, modre, jastrebe ...cesta pelje čez most, nato ob reki Crocodile. Po parku lahko voziš največ 40km/h. Cel dan se voziva po parku, pokrajina je posuta z nizkim grmičevjem in redkimi drevesi. Vidiva veliko antilop različnih vrst, slonov, zeber, žiraf, želv, povodnih konj, opic... vmes se nekajkrat ustaviva na počivališčih, nekajkrat kar na cesti, ko jo prečkajo divje živali. Pozno popoldne prideva v kamp Skokuza. Se čekirava, postaviva šotor in na večerjo v eno od dveh restavracij v kampu, čisto ob reki Sabie. Ko prinesejo račun, na turističnih krajih ugotoviva, da je to nekaj vsakdanjega, domačinka skoraj zahteva napitnino, ni zadovoljna z ostankom do okrogle vsote. Večkrat tudi doživiva, da morava napisat, koliko napitnine naj prištejejo k računu. Kljub špricanju naju popikajo komarji, v JA so samo na tem območju okuženi z malarijo. (185km po parku)

10.2., torek:

Ponoči norijo naokoli opice, se je shladilo in dobro spiva. Pred 5h poje cel orkester ptičev. Ob 5:30h sva že v vrsti za izhod iz kampa. Peljeva se do zavarovanega razgledišča na Lake Panic. V njem so povodni konji. Peljeva se nazaj in pod cesto opazujeva družino hijen z mladičkom. Spet vidiva ogromno žiraf, slonov, zeber, antilop, opic.. se vrneva v kamp in rezervirava prostor še za eno noč. Pri reki pojeva zajtrk. Opoldansko vročino preživiva ob bazenu. Popoldne se spet peljeva po parku, le malo je stranskih cest, ki so odprte. Spet vidiva iste živali, kot dopoldne. Tokrat na večerjo, na krokodilji zrezek, v drugo restavracijo, nekdanjo železniško postajo. (85km)

11.5., sreda:

Vrata v park odprejo ob 5:30h, takrat sva tudi midva pripravljena na izhod. Ob cesti v travi je trop divjih psov. Sva se naučila, da kjer stoji kak avto, je tam sigurno kaka žival. Na cesti pred nama vidiva stati nekaj avtov. Voznik bližnjega avta pove, da sta v travi geparda. Vidiva rep. Voznik safari vozila obrne, midva za njim. Hitimo do križišča in po drugi cesti. Pridemo ravno, ko geparda (čita) prečkata cesto. Hitra sta, ni časa za fotografiranje. Na severu parka vidiva manj zeber, žiraf in slonov, antilop je povsod polno. Ob cesti vidiva majhno, skoraj prozorno, zeleno živalco z repom pokonci. ki trepeta po celem telesu. Popoldne prideva v kamp Satara. Rezerviran imava prostor za šotor. Postaviva ga pod drevo, skuhava kosilo. Zagledava belogrlega varana, ki se suka pod drevesom in je plodove. Na drevesu zagledava še enega, manjšega. Prestaviva šotor. Popoldne preživiva ob bazenu. Po 16h se odpeljeva še na en obhod. Tu je travnata savana, brez gmičevja. Veliko je zeber, gnujev, impal. (137km)

12.2., četrtek:

Ponoči so izginile japonke, ki sem jih pustila pred šotorom. Zjutraj jih najdem zgrizene na koščke pod drevesom. Ob 5:30h sva na izhodu iz kampa. Peljeva se proti zahodu po cesti H7. Kmalu vidiva parkirane avte. Ustaviva se in ob napajališču sta lev in levinja. Pijeta, nato ležeta na sonce. Miro hoče iz avta, da bi imel boljši pogled za fotografiranje. Mu ne pustim. Takrat nedaleč od avta prikoraka lev, namenjen k napajališču. Od daleč gleda par, se ga v krogu izogne in na drugi strani napajališča leže pod drevo. Peljeva se proti izhodu, vidiva, da je stranska cesta S36 odprta. Zavijeva nanjo. Kmalu srečava džip, mahajo nama. Ob cesti hodita dva nosoroga. Hitro obrneva in voziva nazaj. Zapeljeva vzporedno džipu, ko prečkata cesto. Gledamo za njima, ko odhajata v visoke trave. Zavijeva še na eno stransko cesto. Vidiva žirafe, zebre, slone, antilope. Prideva spet na asfalt in kmalu v kamp Maroela. Na kavo in na bazen. (66km po parku). Sva iz parka, izpolnil je vsa najina pričakovanja. Voziva proti Z. Ob cesti so nasadi manga in veliko stojnic. Se ustaviva, trgovka nama nareže mange in na poti naprej se sladkava. Sledijo nasadi pomaranč, breskev, manga. Voziva po dolini, nato čez prelaz Abel Erazmus in spet v dolino ob nasadih sadnega drevja. Pripeljeva se na južno stran panoramske ceste v kanjon reke Blyde. Je največji zelen kanjon in tretji največji kanjon na svetu z osupljivimi razgledi na enega največjih gozdnatih območij v Južni Afriki, številne slapove in več naravnimi znamenitostmi. Številna mesta na tej poti so bila ustanovljena v 19. stoletju ko so iskalci zlata prečkali zahrbtne gore in razgiban teren. Najprej se ustaviva pri Tri Rondavels (104ZAR na osebo). Na tej strani kanjona je pešpot, ki naju vodi ob robu z osupljivimi pogledi. Trije rondaveli so trije okrogli, s travo poraščeni gorski vrhovi z nekoliko koničastimi vrhovi, podobnimi tradicionalnim okroglim rondavelom- afriškim tradicionalnim hišam. Globoko v dolini se zvija modro zelena reka. Peljeva se naprej do Bourke's Luck Potholes (175ZAR na osebo). Mostovi za pešce povezujejo različne razgledne točke . Sprehodiva se po skalnih poteh, hočeva do zgornjega slapu, a je dostop prepovedan. Spustiva se nazaj in po mostičkih visoko nad kanjonoma, nad sotočje rek- prevedeno žalost in veselje-, kjer sila voda skupaj z delci peska in kamnov z vrtinci dolbe številne valjaste luknje-ponvice. Zapeljeva do slapu Berlin in iz glavne ceste ~2km do slapu Lisbona. Zaradi pozne ure ne pobirajo več vstopnine. Voziva po enem največjih umetnih gozdov na svetu. Okoli naju so nepregledni nasadi evkaliptusov. Prispeva v Graskop na nv1700m. Vsa mesta v JA, kolikor pravilno ocenjujeva, so razdeljena na področja, kjer živijo črnci in malo bolj prestižna z belci. Midva večinoma spiva v apartmajih, ki jih ponujajo belci. Lastnica, kjer danes prespiva, nama pove, kje naj bi dobila tipično jed, bobotie. V omenjeni restavraciji ponujajo vse vrste zrezkov divjih živali, bobotia nimajo. Spijeva pivo in v centru mesta v Glass house, v bolj fensi restavraciji, ga dobiva. (275km)

13.2., petek:

Spakirava stvari v nahrbtnika. Ogledava si znamenitost Pinnacle rock, velik kremenčev steber, ki se dviga iz globoke soteske, po pešpoteh prideva do razgledišča nad slap. Malo naprej se ustaviva še pri eni znamenitosti, God`s window. Božje okno je razgledna točka vzdolž strme pečine, ki se spuščajo več kot 700 metrov globoko. Hodiva po stezici nad prelomom z razgledom na strme deževne gozdove in ravnico čez narodni park Kruger proti gorovju Lebombo na meji z Mozambikom. Ustaviva se še ob cesti na razgledišču Wonder view s pogledom na dolino. Domačini na vseh turističnih točkah prodajajo afriške izdelke. Peljeva se nazaj v Groskop, od tam naprej proti Sabie. Ob cesti je Maria Shires slap (100 ZAR). Kratka steza vodi pod slap z bazenčkom, v katerem se lahko kopaš. Do Mac Mac pools na istoimenski reki. Miro se kopa v enem od številnih bazenčkov. Ob reki je urejen park s piknik prostorčki. Mimo Sabie in v dolino ob nasadih borovcev in evkaliptusov. Pred tunelom in vasico Emgwenya je na levi strani velik zapuščen parkirni. Takoj se prikaže lokalni »vodič« (150ZAR, naj bi jih porabil za prenovo poti;), ki naju pelje po nekdaj urejeni poti skozi star tunel do razgledišča na 85 m visok slap, ki pada čez prelom rdečih skal v sotesko. Razgledišče je deloma požgano, deloma se sesuva v prepad. Prenočiva v Middelburgu, v eni nekdaj prestižnih hiš. (290km)

14.2., sobota:

Najin zadnji dan v JA. Peljeva se na letališče(81ZAR za avtocesto), oddava avto. Vse je v redu, ne komplicirajo. Pustiva prtljago. Naročiva Bolt prevoz (140ZAR) do centra Johanesburga, do parka Station. Ulice so polne smeti, zgradbe razpadajo. Poslikava nekdanjo mestno hišo, sprehodiva se po tržnicah s sadjem, oblekami... zapeca naju mlad fant, povabi naju na food market. Pod pokrito tržnico so v vrsti prostorčki, kjer se pripravlja hrana za lokalne obiskovalce. Naročiva piščanca in govedino, zraven nama postreže več vrst zelenjave in gres, kuhan na vodi. Najeva se za 4 evre. Presenečena lahko plačava s kartico. Obiščeva trg Gandi s kipom na sredini in restavracijami, ki ga obkrožajo. Spijeva zadnjo afriško kavo in z Boltom nazaj na letališče. Zvečer imava let za Istanbul. (164 km) – skupaj sva prevozila 4498km

15.2., nedelja:

let: Istanbul-Benetke

avtobus: VCE letališče-Mestre železniška

vlak: Mestre-Gorica

Peš do doma. Okoli 20h sva doma.