življenje_andersen

	H. C. Andersen se je rodil 2. aprila 1805 v mestu Odese na enem izmed danskih otokov. Njegov oče je bil skromen čevljar, ki je tako malo zaslužil, da je družina morala stanovati v eni sami sobi. Hans se je že v otroških letih silno rad prepuščal sanjarjenju; večkrat se je cele ure igral gledališče. Četudi se je zdel deček sila preprost, je revnemu čevljarju pomenil dragoceni dar. Imel ga je zelo rad in vlival mu je veliko upanja. Bila sta nerazdružljiva, Hans pa je bil najbolj srečen, kadar se je lahko z očetom sprehajal po polju. Čevljar je umrl, ko je bil Hans star komaj enajst let. Odslej je morala mati skrbeti za otroka. Mislila je, da bo šel po očetovih stopinjah in se odločil za kako obrt, pa je imel deček vse drugačne želje. Hotel bi biti pesnik in igralec. In res, kadar koli se je v kraju ustavila kaka potujoča skupina, se je smukal okrog odra, ker bi rad izkoristil priložnost in igral z njimi. Neka družina se ga je usmilila, dali so mu vlogo statista. Toda, ko se je pojavil na odru, so se mu gledalci nasmejali, ker je bil tako neroden.
	Mati se je odločila, da pošlje sina v uk k nekemu krojaču, toda on jo je preprosil, da ga je poslala v Koebenhaven. Nerada mu je ustregla, toda tirinajstletnik je bil trden in je šel na pot z nekaj drobiža v žepu in brez izkušenj in prijateljev. Ko je prispel v veliko mesto, se je nameril naravnost v upravo kraljevega gledališča, da bi tam povedal, kako silno si želi postati igralec. Nadel si je celo postati operni pevec. V upravi pa so se ljudje le glasno smejali suhljatemu in nerodnemu dečku, kakor so se mu že nekoč ljudje v rodnem kraju.
	Andersen je ostal popolnoma sam in brez denarja. Potikal se je po ulicah, bil je hudo lačen. Na srečo se ga je Jonas Collin iz uprave kraljevega gledališča le usmilil in mu omogočil šolanje. Toda Hans je bil slab in len učenec in tako se je zanj začelo pet najmračnejših in žalostnih let v življenju. Zaradi čudaškega vedenja se mu je smejal ves razred, učitelji pa so se nanj jezili, ker se je slabo učil in po njihovem mnenju samo zapravljal čas s pisanjem pesmi. Prav nič niso skrivali pred njim očitnega nezadovoljstva.
	Leta 1827 so mu dovolili, da se je vrnil v Koebenhaven, kjer je poskušal srečo skoraj v vseh literarnih zvrsteh. Pisal je pesmi, romane, potopise - vse brez uspeha. Neko njegovo igro so končno uprizorili v kraljevem gledališču z malo večjim uspehom. Ko je bil star 28 let, je Andersen prvič odpotoval v tujino. Poslej je le malo časa zdržal doma. Pisatelji največkrat niso zanesljivi sodniki o svojih delih in tudi Hans Andersen pri tem ni bil izjema. Računal je na slavo s svojimi pesmimi, igrami in romani in je na začetku gledal na svoje pravljice kot na drobnarijo, ki bo zadovoljila samo otroke. Čas pa je pokazal, da se je temeljito zmotil. Njegova druga dela so popolnoma pozabljena, pravljice pa so še vedno žive in le malo kateri otrok jih ne pozna. Pred smrtjo je marljivo proučeval basni in pravljice iz starih časov. Andersen je pripovedoval zgodbe vse življenje, toda šele v poznejših letih je spoznal bogastvo pravljičnega sveta, ki se je ohranjal v izročilu iz roda v rod. V tem pa je največji delež Hans Christiana Andersena.
	Začel je pisati tudi pravljice, kakršne je pripovedoval svojim malim prijateljem, in sam ni mogel verjeti, da so njegove zgodbe o vilah všeč tudi odraslim. Pisatelj je še zmeraj rad potoval in pisal. Slava mu je začela rasti in radi so ga sprejemali najslavnejši ljudje. Čeprav je rad sprejemal priznanja pomembnih osebnosti, se je še najbolj razveselill, kadar je slišal otroke, ki so na ulici vzklikali: "Poglej, veliki Hans Andersen!"
	Objavil je zbirko zgodb o svojih potovanjih in začel pisati roman. Kamor je prišel, je sklepal prijateljstva, najsrečnejši pa je bil v družbi z otroki, katere je dobesedno očaral z mnogimi zgodbami.
	Končno je danski kralj odobril Hans Andersenu majhno pokojnino, tako je bil pisatelj prvič brez denarnih skrbi. Njegova prva knjiga vilinskih zgodb je bila objavljena leta 1835, kmalu po njej pa so se zvrstile zbirke ena za drugo, do zadnje, ki je izšla leta 1872. Tedaj je bil Andersen star že sedeminšestdeset let. Nekega dne je padel s postelje in se poškodoval. Poslej ni bil nikoli več zdrav; umrl je 4. avgusta 1875.