22. 2 2007  Poročilo iz Velikega Vrha¨

V četrtek z Petrom nisva poslušala meteorologov, zato sva v roke vzela ( tanov vodnik zimski vzponi Kresal). Odpeljala sva se v meglenem vremenu proti Ljubelju, iz ure v uro se je vreme boljšalo, bilo pa je izredno toplo. Zavila sva proti Velikem vrhu, a kmalu na gozdni cesti se nama je avto ustavil. Naprej proti planini Korošica sva nadaljevala peš, vsak korak višje je bila tudi stopnja globlja. Čeprav sva imela smuči v avtu, je bilo treba sprobat tanove himalajske čevlje. Do podstene sva potrebovala dobre dve ure hoje v težkem globokem snegu. Namenjena sva bila v smer Levi/Desni ipsilon . Ko sva se bližala smeri, me je Peter prav žalostno pogledal. Njegov pogled je namignil, ali so sploh razmere za plezanje. Zaradi pomanjkanja snega je bil vstop v smer  izredno zahteven, poleg zlizanih skal je nama vstop preprečil požled. Sprememba plana je bila, da greva v južno steno Korošice, ki leži na nasprotni strani Hajnževega sedla . Izbrala sva kamin, ki poteka po osrednjem delu stene. Zdel se nama je kar primeren za ta sončen pomladanski dan. V prvem raztežaju sva  naletela na manjši previs, nadaljevala po kaminu, ki se razširi v grapo, tu se je končal prvi raztežaj. Za sabo sem povlekel ruzak, ker me je pri plezanju čez previs oviral. Prav tu pa sem doživel grenko izkušnjo. Nad mano se je podrlo nekaj skal in začelo drveti proti vpadnici. Kot že velikokrat najprej opozorim Petra, sam se stisnem ob steno,  zatem je ostalo samo črna tema, bolečina glave ,vonj po žveplu in skrb za Petra .

Ko začnem tipati čelado, jo nekaj manjka. Še dobro da me ni zadelo v ramo, a kljub temu se mi vrti v glavi . Pokličem Petra, dobro jo je odnesel, saj je bil ravno pod previsom. Zadnje čase se mi dogajajo v hribih čudne reči, najprej zlomljena dereza v Prisanku, nato zlomljena peta turnih smuči na Draškem vrhu, zdaj pa še skala v glavo. Upam da se je končalo????

Pozihram Petra, zadnji del glave pa neusmiljeno zateka, še dobro da imam malo možganov.

Z Petrom se odločiva, da nadaljujeva proti vrhu, saj je smer dolga le okrog 150m .Vmes je plezanje potekalo brez kamenjade z vrha, saj se je sem ter tja privlekla kakšna visoka oblačnost, tako da se je stena umirila. Ob 14 uri sva dosegla vrh Korošice, ki leži na meji z Avstrijo.  Njen greben proti Ljubelju povezuje Košutico. Sestopila sva po pobočjih proti planini Korošica in naprej v dolino. Šele v Tržiču sem vzel prvo protibolečinsko sredstvo iz rok mlade točajke, ki je kaj hitro prijelo.

Avanturo doživela Peter Buh in Drago F.