|
Kirgizijo sestavljajo številna
gorstva, med katere so vrinjene dolge in rodovitne doline
Ves čas se je treba držati roba
severne stene
Pet vzponov na vrh Pik Lenina in
trije smučarski spusti z vrha so vsekakor lep uspeh za slovenski
ekipi, še posebno, ker je v tem času veliko drugih skupin
odnehalo, ne da bi bile osvojile vrh - 40 stopinj Celzija je
nevarno mehčalo ledenik
 Ko
nekomu omeniš Kirgizijo, sledi vprašanje, kje to sploh je.
Azijska država na meji s Kitajsko je precej zelena, v njej se
propadli socializem večjih mest prepleta z življenjem v jurtah,
značilnih bivališčih nomadov. Skoraj desetkrat večjo državo od
Slovenije sestavljajo številna gorstva, med katere so vrinjene
dolge in rodovitne doline.
Tudi gorstvo Pamir večini ne pove dosti, razen gorniškim
poznavalcem. Jih pa je veliko že slišalo za Pik Lenin, 7134 m
visoko goro. In ta se nahaja v Pamirju, natančneje na meji med
Kirgizijo in Tadžikistanom. Pik Lenin je bil v letošnjem poletju
cilj naše sedemčlanske skupine v organizaciji agencije Lifetrek
(www.life-trek.com),
v okviru katere smo letos februarja osvojili že najvišjo goro
Andov in obeh Amerik - 6960 m visoko Aconcaguo. v nasprotju s
slednjo, ki je pretežno gola in skalnata, pa smo se tokrat
srečali z zasneženim velikanom in ogromnimi ledeniki.
Preko Istanbula smo poleteli v centralno Azijo oziroma v Bishkek,
glavno mesto Kirgizije ter nadaljevali polet do starega
trgovskega mesta Osh, nato pa nas je čakalo še deset ur vožnje s
kamionom čez doline in prelaze v Alaysko dolino, od tam pa do
baznega tabora na Lukovih gredah (3800 m). Kraj je poimenovan po
"divjem luku", sicer pa je okolica dobesedno posuta s planikami
ter obenem bivališče množice svizcev, ki z žvižganjem
pozdravljajo tukajšnje obiskovalce. Pik Lenin je ena
najpopularnejših gora Pamirja, s 7134 m najvišji vrh Trans-Alayskega
pogorja (tudi Zaalayskega pogorja) ter drugi najvišji vrh
Pamirja. Tadžikistanska vlada je Pik Lenin letos preimenovala v
Vrh neodvisnosti (Independence Peak), vendar v Kirgiziji ostaja
še staro ime, ki je dobro poznano med svetovnimi gorniki.
Na vrhu se smuči preselijo iz nahrbtnika na noge
Vodil sem slovensko ekipo, ki so jo sestavljali še Matjaž Cotar,
Drago Frelih (oba PK Škofja Loka), Simon Tušar (AO Cerkno),
Sonja Garmuš Bezek, Primož Bezek (oba AO Ljubljana Matica) in
Veronika Viltužnik (AK Ravne). S Cotarjem in Frelihom smo imeli
v načrtu, da z vrha tudi smučamo. Ob našem prihodu v bazo 13.
julija se je končalo daljše obdobje slabega vremena v tem delu
Pamirja. Še isti popoldan smo se za aklimatizacijo povzpeli na
4100 m visoki vrh v grebenu nad Leninovim ledenikom. Naslednji
dan smo šli na aklimatizacijsko turo nad bazni tabor do vrha
4650 m, nato pa smo se odločili, da se odpravimo višje na goro.
Petnajstega julija smo se iz baznega tabora preselili v dobrih
sedem kilometrov oddaljeni tabor 1 oziroma ABC - izpostavljeni
bazni tabor (4400 m) pod severno steno, od koder se prične
glavni del vzpona. Najprej smo nekoliko raziskali spodnji del
ledenika, nato pa smo postavili tabor 2 na 5300 m in tam za
aklimatizacijo prespali dve noči. Frelih in Cotar sta se
odločila, da bosta ostala kar zgoraj, ostali pa smo sestopili
nazaj v ABC na počitek. Frelih in Cotar sta se povzpela do
tabora 3 na 6100 m in se vrnila v nižji tabor.
21. julija smo se pričeli vzpenjati proti vrhu. Najprej do
tabora 2, Cotar gre v tabor 3, Frelih pa se iz tabora 2 spusti v
ABC počivat. Naslednji dan se povzpnemo do tabora 3, Matjaž
Cotar pa ob šestih zjutraj krene proti vrhu. Doseže ga po
devetih urah vzpenjanja čez dolgi greben, ki se vleče po
kirgiško-tadžikistanski meji. V lepem vremenu je okoli tretje
ure popoldan na vrhu, od koder nato smuča do tabora 3, kjer se
srečamo. 23. julija nadaljuje smučanje proti bazi, pet pa nas
krene nekaj pred šesto uro proti vrhu gore. Na 6400 oziroma nad
prvim strmim delom grebena Tušar in Viltužnikova zaradi težav z
višino odnehata, ostali trije pa počasi premagujemo dolgi
greben, kjer je leto obrnilo že veliko gornikov. Na srečo ni
vetra, ki je nekaterim navezam v prvih dneh preprečil vzpon na
vrh. Ob treh popoldan končno dosežem vrh Pik Lenina, kakšne pol
ure za menoj pa ga osvojita tudi Bezekova. Na vrhu se smuči
preselijo iz nahrbtnika na noge in spustimo se nazaj do tabora
3. Pri smučanju me nekoliko ovira megla na vršnem grebenu. Treba
se je ves čas držati roba severne stene, saj je po grebenu nekaj
skalnih delov. To sicer ni tipičen greben, temveč dokaj široko
pobočje, ki ga sestavljata dva strma dela in dva dolga ter dokaj
položna platoja ter na koncu še vršni del, ki je bolj podoben
blagemu pobočju z množico vrhov in med njimi povezanih grebenov,
kjer je treba najti pravi vrh.
V letošnji sezoni je bilo presenetljivo malo vzponov na vrh
gore, nekoliko zaradi slabega vremena, nekoliko pa zaradi vetra
in mraza, ki je nekaj dni oviral vzpone po grebenu. Po
statistiki je uspešnost okoli 25-odstotna, vsaj v prvem delu
sezone pa je bila še slabša. Večina jih je odnehala, ne da bi
prišla na vrh. V dneh, ko smo ga osvajali, se je izredno
otoplilo, v šotorih v taboru 2 je bilo čez dan tudi do 40
stopinj, ledenik se je zmehčal, ledeniške razpoke pa so bile vse
nevarnejše. Bilo je tudi nekaj padcev v razpoke, a so se na
srečo končali brez posledic. Je pa po besedah tukajšnjih
vodnikov vsako leto kakšna smrtna nesreča, predvsem na spodnjem
delu ledenika na severnih pobočjih, ki jih preči najbolj obiskan
dostop na Pik Lenin preko sedla in vrha Razdelnaya (6210 m).
Sicer pa je še vedno v spominu nesrečno leto 1990, ko je ogromen
plaz, ki se je sprožil zaradi potresa, pokopal pod seboj 43
gornikov v taboru 2. Ko smo se vrnili v tabor 3, je bil Frelih
že tam, ob njem pa tudi druga slovenska skupina (pet članov),
naslednji dan naj bi vsi skupaj krenili proti vrhu.
Velika ledeniška razpoka na 4800 m
Štiriindvajsetega julija se vsi razen Freliha spustimo v ABC.
Uspe mi presmučati celotno smer do ABC-ja, mogoče celo doslej
edinemu v tej sezoni. Težava je namreč velika ledeniška razpoka
na 4800 m, ki se širi in čez katero so namestili celo
aluminijasto lestev ter fiksno vrv, zato tukaj vsi snamejo
smuči. Razpoko je treba preskočiti, kar je nekoliko nevarno.
Sicer pa je tudi spodnji del ledenika predvsem eno samo
preskakovanje ledeniških razpok, nekatere so precej neprijetne
in nevarne. Padci se lahko zelo slabo končajo. Pri tem nahrbtnik
z vso opremo dodatno ovira smučanje. Ta dan zgodaj zjutraj so
krenili proti vrhu Frelih, dva iz druge slovenske skupine in dva
Rusa. Na prvem platoju se zaradi mraza in vetra obrnejo in se
vrnejo v tabor 3. Ostali odnehajo, Frelih pa se odloči, da bo
počakal in naslednji dan še enkrat poskusil. 25. julija prične
okoli pete ure. Nekoliko piha, vendar mu kljub mrazu uspe, po
desetih urah je spet v taboru 3, tudi on opravi z vrha spust s
smučmi. Naslednji dan pospravi tabor in se spusti do ABC-ja na
4400 m in dalje v bazni tabor. Ta dan se Veronika Viltužnik in
Sebastjan Jančič iz druge slovenske skupine povzpneta na
Veronika Pik (4731 m) nad baznim taborom.
Pet vzponov na vrh Pik Lenina in trije smučarski spusti z vrha
so vsekakor lep uspeh, še posebno, ker je v tem času veliko
drugih skupin odnehalo, ne da bi bili osvojili vrh. Kar se tiče
smučanja, so opravili tri od štirih letošnjih dosedanjih spustov
s smučmi z vrha Pik Lenina. Poleg treh Slovencev je smučal z
vrha še finski alpinist. Razmere za smučanje so precej
spremenljive, veliko je spihanega in poledenelega snega, kar je
ob grozečih ledeniških razpokah dodatna neprijetnost. V zgornjem
delu je krajši del naklonine približno 50 stopinj, trikrat pa se
naklonina pobočja giblje okoli 40 stopinj, ostali deli so lažji,
vsekakor pa tudi višina naredi svoje. Pik Lenin sicer ni toliko
tehnično zahtevna gora, tukaj gre predvsem za velike razdalje,
kar je obenem odlična priprava za vzpone na najvišje vrhove v
Himalaji.
Boris Strmšek |
Povezave