15.07.2008 - V tretje gre rado... Gre mogoče že, vendar ne ravno rado, sva se prepričala z Jerčem ob najinem tretjem poizkusu vzpona na Mont Blanc. Tokrat se nama je pridružil Drago, ker pač letos ne planira nobene odprave v Ande ali Himalajo.   Vse skupaj se je začelo v soboto 5. julija zjutraj. Potem ko sem pobral Jerča, sva se skupaj odpravila budit Dragota, da bi se še v jutranjem hladu odpravili na pot, vendar smo se že kmalu potili, v moji mali mobilni savni znamke Volkswagen, proti Courmayeurju. Dosegli smo ga v zgodnjem popoldnevu. Ko smo se prepričali da tako razvita turistična mesta niso primerna za naše denarnice, smo se odpravili naprej proti izhodišču v dolini Val Veny (1520m). Zvečer smo bili tu priča pravi italijanski veselici -Festa de la Bira, z živo glasbo in ognjemetom. Všeč mi je, da tu pivo tako slavijo, vendar to kar pijejo ni vredno slave. In čeprav je bilo obiskovalcev komaj kakih 20, je morala biti fešta finančno popoln uspeh. Cena piva je bila namreč 4€.   Drugo jutro smo se ravno pripravili za odhod, ko ga za dan in pol prestavi prva izmed mnogih neviht. Tako smo se proti koči Monzino (2580m), to je bila prva etapa našega vzpona odprvili šele v ponedeljek popoldan. Drugi del vzpona je potekal po ledeniku Brouillard do izredno izpostavljenega bivaka Eccles (3850m). Tu smo noč preživili še z dvema baskovskima alpinistoma z enakimi plani kot mi. Tako smo se dogovorili za skupen odhod.             Ko smo naslednje jutro z vzhajajočim soncem dosegli Col du Eccles smo se navezali in začeli s plezanjem. Prvemu raztežaju je sledil ključ smeri, 40m dolg kamin. Brez večjih težav smo se spravili čez in čez naslednje 3 skalne raztežaje. Od tu je sledilo še kakih 15 raztežajev lažjega plezanja po snegu in ledu, jahanja grebenov in krajših spustov. Nekajkrat je bilo potrebno prijeti tudi skalo, ki pa je bila prav prijetno topla. Tu gre prav posebna zahvala Jerču, ki je večino časa vodil navezo, tako da smo se do večera popolnoma izčrpani lahko na vrhu Mont Blanca (4807m) veselili uspeha. Za nami je bil greben Innominata (IV, D, 5b, 800m).   Noč smo preživeli v bivaku Vallot (4362m). Izkušnja, ki je ne bi rad ponovil. Sestopili smo po običajni poti preko Aiguille du Gouter in se z nekaj različnimi javnimi prevoznimi sredstvi pripeljali do izhodišča v Val Veny, kjer nas je še čakal naš šotor in avto za pot domov; naslednje jutro.   Matjaž