Popotovanja

Odprava Elektra
Ljubljana na
Peak Lenin (7134 m)

Člani planinske sekcije Športnega društva Elektro Ljubljana Vladimir Jančič, Boris Kerle, Milan Mlakar, Toni Lekše in Gregor Božič smo se 13. julija odpravili z brniškega letališča proti Kirgizistanu. Pot nas je vodila preko Moskve do glavnega mesta Biškek, nato pa do drugega največjega mesta Oš v Ferganski dolini na jugozahodnem delu države.

Kirgizistan obkrožajo Kazahstan na severu, Uzbekistan na zahodu, Tadžikistan na jugu ter Kitajska na vzhodu. Kirgizistan je postal neodvisna država z razpadom Sovjetske zveze leta 1991. Naj navedemo: še nekaj značilnosti države Kirgizistan, Država je med vsemi na svetu najbolj oddaljena od svetovnih morij in oceanov. Kar 94 odstotkov ozemlja zavzemajo gorata območja s povprečno nadmorsko višini 2750 metrov, 40 odstotkov goratih območij je višjih od 3000 metrov, tri četrtine od teh pokrivajo snežišča in ledeniki. Najobsežnejše pogorje je Nebeško gorovje, ki se med Uzbekistanom in Mongolijo razteza 2600 kilometrov daleč. Na jugozahodu države sta Turkestansko gorovje in Pamir, najvišja gora je Vrh zmage 7439 metrov, najnižja točka po 132 metrov, najobsežnejše nižavje je rodovitna Ferganska dolina. Podnebne razmere se izrazito spreminjajo z : nadmorsko višino, v nižjih legah so značilna vroča poletja in mrzle zime. V Kirgizistanu je največji naravni orehov gozd na svetu. Jezero Isik Kul je z globino 702 metra med najglobljimi jezeri na svetu. Med prvimi Evropskimi obiskovalci Uzbekistana in Kirgizistana so bilk: tudi člani družine Polo iz Benetk, ki so trgovali z začimbami in tekstilom z mongolskimi kani in kitajskimi cesarji. Njihova trgovska pot, imenovana »svilena pot«, od Evrope do Kitajske, je potekala preko mest Samarkant, Buhare in Taškenta v Uzbekistanu ter Osha v Kirgizistanu.

V Kirgizistanu živi nekaj prek pet milijonov ljudi, od tega dve tretjini Kirgizov, osmina Uzbekov, osmina Rusov ter drugo manjšinski narodi. Precej Kirgizov še vedno živi nomadsko življenje. V ta namen postavijo jurte - s kožo krito leseno ogrodje, ki jih postavljajo na planinskih pašnikih, kamor poleti odženejo živino. Tri četrtine prebivalstva je muslimanov, slaba četrtina pa pravoslavcev, V mestih živi le 34 odstotkov prebivalstva. Kirgizi sestavljajo le četrtino mestnega prebivalstva.

Pot v bazini tabor

V mesto Osh smo prileteli na zelo majhno letališče, ki se lahko primerja z našimi športnimi letališči. Mesto Osh ima 300.000 prebivalcev in je drugo največje mesto za glavnim mestom Biškek. Etnična sestava prebivalstva je pestra, kar je najbolj razvidno na osredji tržnici oziroma bazarju, kjer se srečujejo Uzbeki, Kirgizi, Tadžiki in čedalje bolj redko Rusi. Večinsko prebivalstvo v Oshu so Uzbeki. V primerjavi z Biškekom je tipično srednjeazijsko mesto. Mestna zgodovina je dolga kar tri tisoč let, najstarejše arheološke najdbe pa segajo v 5. stoletje pred našim štetjem: Mesto je dolga stoletja veljala za pomembno tranzitno postojanko na karavanskih popotovanjih. Velja za pomembno versko središče srednje Azije, znano pod vzdevkom »druga Meka«. Tamkajšnje svete kraje, še zlasti prestol kralja Salomona na Sulejmanovi gori, še vedno obiskujejo številni romarji.

V mestu Osh smo se oskrbeli še s plinskimi bombicami, ki jih nismo smeli vzeti na pot na letalo. Po dnevu počitka in kratkem ogledu mesta, smo se naslednji dan odpeljali na 400 kilometrov dolgo pot v bazni tabor Leninovega vrha na višino 3800 metrov. Odpeljali smo se v preurejenem kamionu, ki je sposoben peljati po brezpotju. Pot nas je nekaj časa vodila po asfaltirani cesti, nato po urejeni makadamski cesti, zadnjih sto kilometrov pa smo se vozili, preko rečnih strug, rečnih /nanosov in pašnikov. Opazovali smo nomadsko življenje tamkajšnjega prebivalstva in upali, da bomo srečno in brez okvar prispeli v bazni tabor. Po deseturni vožnji smo prispeli v urejen bazni tabor, kjer nas je pričakalo osebje agencije Asia-Travel, ki ponuja storitve alpinističnim odpravam. Agencija je v lasti Uzbekov, ki veljajo za zelo podjetne ljudi. Po ureditvi šotorov in krajšem počitku smo se naslednji dan dopoldne povzpeli na bližnji vrh Pik Petrovski, 4829 metrov, ter tako opravili aklimatizacijsko turo. Dan je bil prekrasen za ustvarjanje lepih fotografij. Sedemnajstega julija smo se s pomočjo nosačev ter konjev iz baznega tabora preselili v sedem kilometrov oddaljeni tabor I (4200 metrov) pod severno steno, od koder se je začel zaresni del vzpona. Na poti smo uživali v igri narave ter čudovitih pogledih na ledenik ter sam vrh. Še isti dan smo se odpravili na krajši sprehod po ledeniku, da bi pregledali možnost najlažjega prehoda. Pozno .popoldne je začelo rahlo snežiti, a le za kratek čas. 18. julija smo se povzpeli čez zgornji del ledenika do prve velike ledeniške razpoke na 4800 metrih, naslednji dan pa se je celotna ekipa odpravila do tabora 2 (5300 metrov). Tam smo postavili šotore ter se vrnili v tabor 1. Ker je bilo počutje dobro, nismo nadaljevali spusta v bazni tabor. V taboru 1 smo ostali in prespali dve noči.

Naskok na Pik Lenin

Dvajsetega julija je napočil dan resnega podviga na goro Pik Lenin. Odpravili smo se zgodaj zjutraj, ko so bile razmere idealne za vzpon. Pričakovali smo mraz, bilo pa je prav nasprotno. Močno: sonce nas je kmalu zajelo, trpeli smo pomanjkanja vode ter dehidrirali. Po osmih urah hoje smo legli k »počitku« v taboru 2. Naslednji dan smo pot nadaljevali proti taboru 3 na višini 6100 metrov, postavili dva šotora in se še isti dan vrnili v tabor 2. Tudi ta dan je sonce močno pripekalo, ob vrnitvi smo v šotoru namerili 42 stopinj. Pojavili so se že prvi znaki pomanjkanja kisika, predvsem ponoči, zato smo v taboru 2 ostali še dva dni, da bi se čim bolje aklimatizirali. Nekateri smo imeli tudi težave s prebavo, posledično bruhanjem in drisko. To je bila dodatna oteževalna okoliščina pri poskusu osvojitve vrha. Z nami sta bila ravno tako naša nosača Sergej in Aleksej, ki sta pomagala znositi opremo v tabor 2 in nato še v tabor 3 (6100 m). Triindvajsetega julija se vsi ponovno povzpnemo na vrh Pik Razdelnaya (6150 metrov), od koder se odpre prečudovit pogled na gorovje Pamir ter na sam vrh Pik Lenin. Spustimo se petdeset metrov nižje, se pripravimo in namestimo v prej .postavljena šotora in čakamo jutro. Vreme kaže lepo.

Ponoči oziroma zgodaj zjutraj 24. julija pa orkanski veter ter mraz. Sebastjan in Toni se odpravita kljub neugodnim razmeram, in osvojita višino 6700 metrov. Po nekaj urah se vrneta upajoč na izboljšanje, vendar veter in mraz ne popustita. Odločitev pade. Kljub temu, da vrha ni osvojil nihče, smo vsi postavili svoje višinske rekorde. Sicer pa je po statistiki verjetnost uspešnega vzpona na Pik Lenin le 25-odstotna, v prvem delu sezone pa še nižja. Večina jih je odnehala brez vrha. Tudi dva Rusa opustita vzpon in se vrneta v dolino. Najprej smo pospravili šotora v taboru 3 in jih odnesli do tabora 2, nato pa še pospravili šotora na taboru 2 ter jih odnesli do tabora 1. Zaradi visokih temperatur so se povečale ledeniške razpoke, vendar smo se jim z nekaj sreče uspešno izognili. S pomočjo aluminijaste lestve in fiksne vrvi nam je uspelo premostiti tudi nekoliko večjo razpoko. Nekaj razpok smo preskočili tudi s padcem, k sreči brez posledic. Prečenje spodnjega dela ledenika je eno samo preskakovanje ledeniških razpok, nekatere so precej neprijetne in nevarne. Zarodi taljenja ledu in snega je bilo problematično tudi prečkanje gorskih potokov in hudournikov. Ob vrnitvi smo našli tudi kup ostankov kosti in opreme sovjetske alpinistične odprave iz leta 1959, ki jih je zajel plaz. Po skoraj šestdesetih letih jih je ledenik vrgel na površje. Grozljiv občutek, ki pa je bil kmalu pozabljen. Po prihodu v tabor 1 je Tonija, ki je ravno tisti dan praznoval rojstni dan, čakalo prijetno presenečenje. Naše kuharice in odgovorni delavci kampa z našimi nosači so mu priredili lep sprejem, ki se ga bo spominjal še dolgo.



Petindvajsetega julija smo se vrnili v bazni tabor in s tem glede na prvotni načrt predčasno končali odprava. Čakali smo še dva nosača, da nam prineseta še nekaj opreme (gorilnike, plinske bombice ...), Vendar ugotovili, da je del opreme ostal v taboru 2. Vodja tabora se nam je opravičil in nam zagotovil povračilo stroškov, če ne bomo dobili pozabljene opreme.

Sprejeli smo dogovor in se pozno zvečer odpravili v bazni tabor, kjer smo nato proslavili »uspeh« druge slovenske odprave, ki je dva dni prej v optimalnih razmerah in brezvetrju dosegla vrh.

Naslednji dan okoli poldneva smo pripravili prtljago, se poslovili od nosačev in strežnega osebja in se odpravili nazaj proti mestu Osh.

Se zadnjič smo se fotografirali pod Pik Leninom, ki pa ga je že zajel frontalni val s slabim vremenom. Proti Oshu smo se vrnili z drugo slovensko ekipo.

Ogled turističnih znamenitosti

Zaradi nekoliko predčasne vrnitve iz baznega tabora v mesto Osh, smo se odločili, da potujemo nazaj v glavno mesto Biškek po cesti namesto z letalom. Najeli smo kombi in občudovali čudovito naravo. Prometni položaj Kirgizisfana je zelo neugoden, saj leži v prometno izoliranem, neprehodnem osrednjem delu Azije. Cesta Osh-Biškek je dolga 630 kilometrov in poteka po izjemno slikoviti gorski pokrajini in je speljana preko treh gorskih prelazov na višini preko 3500 metrov po vzhodnem obrobju Ferganske doline in po dolini reke Narin. V preteklosti je bila cesta v zelo slabem stanju, kar je posredno ogrožalo ozemeljsko celovitost Kirgizistana. Gorski grebeni Nebeškega gorovja, ki so usmerjeni od vzhoda na zahod, delijo državo na dva} deta. Med Biškekom in Oshem je to najkrajša in edina kopenska vez. Stroški njenega vzdrževanja so izjemno veliki. Zaradi nemirov v preteklih letih in zahtev po odcepitvi južnega dela države, je kirgizistanska vlada pohitela z obnovo ceste. Ob poti smo si ogledali tudi; Številne hidroelektrarne na reki Narin. Kar 92 odstotkov električne energije v Kirgizistanu je proizvedeno v hidroelektrarnah. Tamkajšnje reke so za gradnjo hidroelektrarn optimalne, saj tečejo v razmeroma ozkih dolinah in imajo snežni rečni režim. Zajezitvena jezera so večnamenska, saj se njihova Voda uporablja tudi za namakanje obdelovalnih zemljišč. Največja hidroelektrarna je na reki Narin z instalirano močjo 1200 MVV. Skupna proizvodnja električne energije znaša preko 15 TWh, kar zadošča za lastne potrebe, veliko pa jo tudi izvozi Kitajski, Kazahstanu in Uzbekistanu,. kar pomeni pomemben zunanjetrgovinski zaslužek. Z zgraditvijo novih energetskih virov, predvsem hidroelektrarn, si država prizadeva zmanjšati energetsko odvisnost od Rusije.



Na poti smo se ustavili tudi v največjem letovišču v Kirgiziji, kjer smo si privoščili kopanje v rahlo slanem jezeru Issyk-kul. Jezero se nahaja na nadmorski višini 1600 metrov, po površini pa pokriva skoraj polovico Slovenije, V zadnjih dveh dneh pred odhodom domov smo si ogledali še glavno mesto Biškek. Mesto je tipični zgled sovjetskega urbanega načrtovanja, saj so zanj značilne široke ulice, ki jih z obeh strani obdajajo drevoredi. Mesto se je najhitreje širilo i med drugo svetovno vojno, ko so vanj, v strahu pred napredujočo nemško vojsko, preselili več industrijskih obratov iz evropskega dela tedanje Sovjetske zveze. Obenem z njimi so preselili tudi usposobljene delavce večinoma ruske narodnosti, tako da je Biškek postal izrazito »rusko« mesto. Kljub novodobnemu odseljevanju ruskega prebivalstva po razpadu nekdanje Sovjetske zveze, je takšno tudi ostalo in le nekateri veliki bazarji mu dajejo pridih srednjeazijskega mesta. V mestu smo si ogledali Narodni muzej, opero in nekaj muzejskih zbirk.

Po treh tednih polnih doživetij smo se v nevihtnem popoldnevu preko Moskve vrnili na brniško letališče svojim družinam in prijateljem v objem. Srečni, da je vse potekalo brez večjih zapletov, in obogateni z izkušnjami z gore in lepimi vtisi o deželi Kirgizistan, smo v mislih tiho upali, da si bomo v prihodnosti še izborili priložnost za podobno odpravo.

Kljub neuspešnemu poskusu osvojitve vrha smo člani odprave zadovoljni s pridobljenimi izkušnjami in doživetjem v neokrnjenem objemu, gorovja Pamir. Verjamemo, da nam bo v naslednjem poskusu vendarle uspelo. Ob koncu se zahvaljujemo vsem podjetjem, ki so finančno podprla našo odpravo.

Gregor Božič in Boris Kerle
Vir: Kirgizistan, Vodnik Ljubljanskega geografskega društva, 2004