Dogodki si sledijo po časovnem
zaporedju.
Lovre Kvas se po končanem liceju odpravi za dve leti
poučevat na grad Slemenice. Globoko zamišljen ponesreči spregleda
odcep, ki
vodi do gradu, zato ga na pravilno pot usmeri dekle, ki jo sreča na
poti. Pot
do grada z njim nadaljuje Martinek Spak, ki mu med potjo prerokuje, da
bo na
gradu doživel mnogo nepozabnih trenutkov. Ko se Lovretu Kvasu predstavi
družina, ob kateri bo preživel naslednji dve leti, se Lovretu oči
ustavijo na
prelepi Manici, v katero se zaljubi. S pomočjo pisma prijatelja Bojana
svoje
čustvo prepozna kot ljubezen. Ko Lovre Manici na poti domov na klopci
izpove
svojo ljubezen, ju sliši Marjan (fant, ki se je do tedaj videval z
Manico), ki
se zjoče, ko sliši, da ima Manica raje Lovreta kot njega. Ko Marjana že
več dni
ni na grad, graščak in graščakinja posumita, da se med Lovretom in
Manico plete
ljubezen, zato Manica opozori Lovreta na previdnost. Marjan naroči
Lovru, naj
pride na vrh skal, in ko se tam sestaneta, mu postavi ultimat, da mora
v enem
tednu oditi iz teh krajev, drugače bo izdal, da se na skrivaj dobiva z
Manico.
Ko Lovre odide izza grmovja, stopi Martinek, kar Marjana tako razjezi,
da ga
ustreli. Martinek z zadnjimi močni udari Marjana s puškinim kopitom in
ta
obleži, med tem ko se Martinek s težavo odpravi naprej, Marjana pa čez
čas
najde pijani stric Dolef, ki na pomoč pokliče Piškava. Ustreljeni
Martinek
pošlje po Lovreta, katremu izda svojo zgodbo. Za Marjanovo nesrečo vsi
sumijo
Lovreta, zato ga še preden pride do doma, vklenejo. K Martineku je
prišel
Piškav, vendar je kmalu tudi odšel. Odpravil se je na grad, kjer je
Benjaminu
dal pisma in ga prosil, naj ga da Marjanu, ko ozdravi. Hkrati pove, da
Lovre ni
ranil Marjana. Ko Marjan ozdravi, se odpravi na grad poizvedovat o
očetu, kjer
prejme pisma in izve, da je bil Martinek njegov brat, ter, da je oče
naredil
samomor in mu zapustil vse razen gradu, katerega je podaril Lovretu.
Čez štiri
leta se vrne Kvas kot doktor in se poroči z Manico.
Dogodek iz preteklosti vpliva
na nadaljnje odvijanje
v romanu.
Dr. Peter Kaves je odšel pregledat sestrično
plemiča
Struga, ki je bila bolna. Zdravnik je hotel zaslužiti na račun njenega
starega
strica, zato je zdravljenje podaljšal za nekaj dni, tako, da se je
dekle
(Majdalena) vanj zaljubilo. Ker je vedel, da bo podedovala pravo
bogastvo, sta
se na skrivaj poročila. Po poroki se je Kaves spremenil, zbolel pa je
tudi
stric. Stric je kmalu umrl ker ga je Kaves zastrupil. Ko je Kaves
ugotovil, da
Majdalenin stric sploh ni bil tako bogat kot je sprva mislil, je
zapustil
nosečo Majdaleno in odšel. Ko je njun sin, Martinek, dočakal 15 let je,
Majdalena umrla in mu zapustila pisma in papirje, s katerimi je
Martinek
kasneje izsiljeval dr. Kavesa oz. Piškava. Martinek se odpravi proti
gradu
Polesk, da bi našel očeta. Martinek z izsiljevanjem od očeta iztirja
veliko
denarja, zato se vaščani sprašujejo, od kod Martineku Spaku tako
bogastvo, saj
menijo, da je denar hudičev. Martinek na smrtni postelji Lovretu prizna
svojo
zgodbo. Obrazloži mu torej, da je sin Piškava in Marjanov polbrat ter
celo
njegov bratranec. Nato ga prosi, da odnese pisma, ki mu jih je dala
mama
Piškavu ter mu pove, da mu je Majdalena na smrtni postelji vse
oprostila.
Jurčičev Deseti brat je prvi slovenski roman,
napisan leta 1866. Marsikaj, kar je danes zgodovina, je bila takrat
živa
resničnost.
Zgodba se odvija predvsem na gradu in njegovi
okolici. Prizori so postavljeni v vas, gostilno v Obrhku ter na dva
gradova v
vasi. Prvi in glavni grad je grad z imenom Slemenice, kjer je učil tudi
mladi
študent Lovro Kvas. Ta pa se je prav na gradu tudi zaljubil v hčerko
graščaka Benjamina-Manico.
Pripovedni stil je nekje vmes med romantiko in realizmom.
V romanu so zastopani 3 družbeni sloji in
sicer:
VIŠJI DRUŽBENI SLOJ (graščaki)
graščak Benjamin z ženo ter otrokoma Manico
in
Balčkom;
SREDNJI DRUŽBENI SLOJ (meščani)
Dolef, Martinek, Piškav in Marjan
NIŽJI SLOJ (vaščani, kmetje)
Matevž, Krjavelj, Lovre
Lovre Kvas je pripadnik nižjega sloja, ki je
izgubil
materialno podporo staršev, zaradi odpovedi bogoslovju. Nima
zagotovljene
socialne podpore, toda je razumen in izobražen človek. Hrepeni po
sreči, ki pa
mu je, kot pravi Martinek, nedosegljiva, dokler ne zaključi študija.
Lovre nima
dovolj volje in poguma, da bi se upiral svetu, zato se v neprijaznih
okoliščinah raje odmakne (npr., ko mu je Marjan postavil ultimat, se je
strahopetsko umaknil in mu prepustil Manico). Življenjsko srečo na
koncu
vendarle doseže, vendar ne po svoji zaslugi, temveč po Benjaminovi, ki
mu je
dvakrat pisal in ga povabil, naj se vrne. Kljub temu, da Lovre doseže
življenjsko srečo, ni junak, ker njegove lastnosti ne ustrezajo junakom
iz
literature (aktivnost, vztrajanje pri svojem, ognjevitost, odločnost,
neustrašljivost,…).
Na romantiko kaže njegova globoka čustvenost
in
rahla melanholija, trudi se spraviti v stanje pomirjenosti z meditacijo
in
pisanjem poezije. Po drugi strani je Kvas socialno odvisen sam od sebe
in
njegove oviro predstavljajo realne razmere in miselnost realizma.
Hkrati je
Kvas izredno razumen človek, s čimer napoveduje nov svet.
Manica je realno slovensko dekle, šolano po
možnosti
dobe, v kateri živi. Je intelektualka, ki obravnava ljubezen kot visoko
vrednoto in si zakona brez le-te ne more predstavljati. Je postave
podobne
očetu in nežno modrih oči ter bledih lic. Rada se predaja dobri
literaturi.
Manica je za razliko od Lovreta neustrašna in
odločna mlada dama trdne volje in mehkega srca. S svojo delavnostjo si
je
priborila določen ugled in postala v očeh vaščanov ugledno dekle,
medtem ko je
Lovre zaslovel na način, kot si ne bi nihče želel, namreč ko so ga
proglasili
za krivca Marjanove poškodbe. Sicer pa je Lovre prijazen, topel,
družinski
človek, ne ravno hrabrega srca. Je boječ in se težavam raje izogiba,
kot da bi
se spopadel z njimi, v bistvu je tipični intelektualec.
Oče Manice je bil precej premožen mož, star
nekaj
čez petdeset let, sivih las in mladostniške kreposti. Je miroljubnega
značaja,
prav tako kot Manica. Oba dva sta brez zadržkov, odločna in ljubezniva,
ter
imata vse potrebne lastnosti za ljudi modre krvi. O Benjaminovi ženi,
Maničini
materi v romanu ni veliko govora, zato njenega značaja in zunanje
podobe ne
znam razložiti, predvidevam pa, da je v mnogih pogledih podobna svojim
staršem.
Martinek je osrednja oseba zgodbe, ki se je
odvijala
v preteklosti. Zaradi njegove usode so sedaj vsi tu zbrani in je njihov
zaplet
še včji, hkrati pa tudi odločilno vpliva na odvijanje sintetične
zgodbe. V
romanu sicer ne dobimo občutka, da igra zares pomembno osebo, ker
njegov značaj
bralcu ni tako zanimiv kot Lovretov. Martinek nastopi v vseh
pomembnejših delih
romana, ki so prelomnica in pomenijo razplet ali zaplet določenega
problema.
Npr. Lovretu svetuje, naj nadaljuje šolanje, kajti šele takrat ga bo
Benjamin
sprejel in se bo končno lahko poročil z Manico, ali pa ko se nenadoma
prikaže
izza grma in poškoduje Marijana. Z izsiljevanjem lastnega očeta pokaže,
kako
neizdelana je slovenska družina.
V svojih prizorih Krjavelj zelo doživeto
pripoveduje
o raznih dogodivščinah. Pripoveduje o tem, kako je ponoči na barki
srečal
hudiča, ter ga presekal na pol. Krjavelj govori počasi in vleče besede
v
neskončnost. Govori zelo doživeto in posnema naravne glasove med
pripovedovanjem (Škreb! Škreb! Škreb!) Njegov jezik se mi zdi v večini
primerov
normalen, samo ponekod "požre" del besede (i te zgaga
prekanjenska).Večkrat tudi ponavlja dele stavkov in s tem kaže na
njegovo
neizobraženost.
V romanu je jezik praktično sporazumevalni.
Vendar
je v tem primeru zapisan. Jezik v romanu se mi zdi tudi zelo preprost
in
kmečki. V romanu je tudi precej veliko dvogovora, kar prispeva, da si
roman
bolje in lažje razlagamo.
Marjan
in Lovre Kvas sta bila bratranca, vendar tega nista vedela zelo dolgo.
To je
Marjan zvedel šele, ko je njegov oče Piškav naredil samomor in vse razen
gradu
zapustil njemu.
Marjan
je Lovrota seveda sovražil, saj mu je le ta prevzel bodočo ženo. Lovro
pa se ni
kaj dosti zmenil za Maijanove grožnje.
peripatetiker-berač;
dasiravno-ravno tako;
baba-ženska;
kamižola;
dokončavši;
nalivši;
šolmoštaril-poučeval.
Josip
Jurčič (1998): Deseti brat, Založba Klasje, VII Letnik, Ljubljana