|
|
|
|
Dino Lalić Spomini nedoživetih dogodkov
Prašna cesta,
ko začne deževati, vonj po dežju.
Razmršena
krošnja pravljične platane
se poslavlja
od popolnega lista,
ki v poševni
črti prečka dotrajani beton.
In sedaj sem
v tej kupoli množic,
ki ji pravim
čas – naredim luknji skozi želatino
in uvidim
stvari, ki jih morda ne bi smel.
|
Pogosto slišim pripombe, da smo gledališča ustanove zase, da živimo svoje zaprto umetno življenje, da ne najdemo pravega stika z mestom, publiko … Trudimo se, da bi gledališče približali publiki, vendar pri tem ohranili nivo igranih tekstov, koncepte predstav … a očitno to še ni dovolj. Ideja za projekt s srednješolci se je porodila, ko sva se z Vitom Tauferjem pogovarjala, kaj bi bilo zanimivo za srednješolsko publiko in kakšen je način, da bi dijake lahko vključili v projekt. Pripravila sem vabilo mentorjem, da bi pozvali dijake, ki jih zanima pisanje, in res so se odzvali. Že nekaj mesecev se redno dobivamo. Veliko se pogovarjamo o najrazličnejših temah. Pišejo o svojih problemih, veseljih. Iskrenost in neverjetna odprtost dijakov sta me presenetili. Samo želimo si – in trdno delamo na tem – da bi uspeli napisati dramo, ki govori o realnih problemih naših najstnikov, ki je zabavna in boleča, polna emocije in občutkov odtujenosti. Skoraj vsi so namreč priznali, da je premalo iskrene komunikacije in še ta, ki je, je zgolj površinska in banalna. Najstnik je človek, ki v času svojega odraščanja bolj živo občuti vse težave, ki še ni otopel in se še ni sprijaznil s svetom, kakršen je. Če bi le v vsakem od nas bil še kakšen delček te najstniške duše …
|
|
|
|
režiser Vito Taufer