Lovorikovec (Prunus laurocerasus)

Rod Prunus je zelo obsežen in raznolik. Vanj spada približno 400 vrst. Zaradi obsežnosti so jih botaniki razdelili v pet podrodov. Vsem skupna značilnost je koščičast sadež. Od nam bolj znanih vrst sem spadajo slive, češplje, marelice, breskve, mandlji in češnje. Tisti dve (češnji!), o katerih bo tu govora, spadata v podrod Laurocerasus. Značilnost, ki ga loči od ostalih, je zimzelenost. Značilni so tudi cvetovi, ki tvorijo grozde, z majhnimi belimi venčnimi, a brez čašnih listov. V ta podrod spadata vrsti Prunus laurocerasus (lovorikovec) in Prunus lusitanica.

Lovorikovec je lahko do 15 metrov visoko drevo z debelnim premerom do 60 cm, bolj pogosto kot ne pa je v naših krajih “le” širok grm z več stebli. V naravi jih najdemo na vzhodu Balkana, v Turčiji vse do Kavkaza, Gruzije, Abhazije. Skorja je temna (sivo-rjava do črna), listi pa “usnjeni”, bleščeče zeleni (sprva svetli, kasneje temni). Razporejeni so v dve vrsti, v nekekšne ploščate blazine. če jih zmanemo, oddajajo značilen trpek vonj po mandljih oz. cianidu (mimogrede: tega vsebujejo tudi sicer na pogled zalo vabljivi temno vijolični sadeži, ki pa so zaradi tega na žalost vsaj neokusni, če že ne neužitni). Na drevesih v naravi se listi - po navedbah v literaturi - obdržijo dve do tri leta, po mojih izkušnjah tudi kakšno leto več. Dimenzije (na odraslih vrstnih primerkih) so 8 – 20 x 3 – 8 cm. O primernosti za bonsaj se bi dalo razpravljati, sam pa pravim “never say never”. Na vrstnih primerkih se listi (kot pri večini češenj) le težko zmanjšajo, zato bi bil morda primernejši kakšen od kultivarjev z manjšimi, npr. '' Mt. Vernon', 'Nana', 'Schipkaensis', 'Otto Luyken' ali 'Zabeliana'.

Prunus laurocerasus

Prunus lusitanica (našega imena, žal, ne poznam) se od lovorikovca razlikuje v obarvanosti poganjkov, obliki in nazobčanosti listov, vsebnosti cianidov, obliki cvetnih grozdov (le ti so daljši in kompaktnejši od lovorikovčevih), itn. Kot že ime pove, je vrsta doma na Portugalskem in v Španiji. Zato tudi ne preseneča, da je bolj odporna na vročino in neposredno izpostavljenost soncu in vetru, kot lovorikovec. Preseneti morda to, da je nekoliko bolj odporna na mraz, čeprav spada v isto območje (po specifikaciji Kmetijskega ministrstva ZDA): USDA cona 6 (do -21 stopinj Celzija). Lovorikovec zahteva nekoliko senčno lego, bogato humusno prst in veliko vlage.

Kako se vrsti streže pri vzgoji v bonsaj, iz lastnih izkušenj ne morem govoriti, tudi na Internetu ni najti dosti primerkov. Rekel bi, da vrsta zaradi velikosti in razporejenosti listov zahteva vzgojo v velik (oz. zelo velik) bonsaj. Lega: senčna, prst prosto odcedna, a z dosti organskih snovi za visoko vsebnost vode, pozimi zaradi zimzelenih listov zaščita pred mrazom in zlasti vetrom. Ker je skorja precej gladka tudi previdnost pri ožicanju (oz. pravočasnem odstranjevanju le teh) ni odveč.

Prunus lusitanica