Rdeči bor (Pinus sylvestris)

Evropski iglavec, višina do 30m, debelni premer do 1.5m. Je pionirska vrsta in ima najraje suha, pusta tla, raste pa celo na vlažnih šotnih podlagah.

Razprostranjenost: severna Evrazija od Španije skoraj do Pacifika, na jug do Turčije in Kavkaza.

Skorja je na mladih drevesih nevpadljivo rjave barve, na starejših pa se na zgornjem delu debla in vejah, ki od tam izraščajo, lušči in odkrije intenzivno oranžno rdečo barvo, po kateri je ta bor dobil slovensko ime.

Listi (iglice) izraščajo v parih in so na novih poganjkih usmerjeni naprej. Naslednje leto se postavijo nekoliko bolj pravokotno na poganjek. Obdržijo se tri leta. So modro zeleni in so (zlasti tisti daljši) pogosto spiralasto zaviti okoli vzdolžne osi. Na odraslih rastlinah so dolgi od 5 do 7, včasih tudi do 11cm. Na drevesih v posodah se skrajšajo, a nikoli do prav majhnih, zato je rdeči bor bolj primeren za večje bonsaje, razen če uporabimo katerega od pritlikavih kultivarjev.
Za vzgojo v bonsaj sta posebej primerna kultivarja ‘Beuvronensis’ in ‘Watereri’. Prvi je zares pritlikav, drugi pa le počasnejše rasti in sčasoma doseže normalno velikost.

Kot veliko evropskih vrst, je bil še do nedavnega prezrt kot material za bonsaj (v korist Japonskih črnega [thunbergii] in belega [parviflora] bora) v zadnjem času pa pridobiva na veljavi.

Lega: sončna. S prezimovanjem pri nas ne bi smelo biti težav. Rdeči bor je prezimno trden.

Zalivanje: bori nasploh (še zlasti pa tisti v posodah) nimajo radi preveč mokrih tal, zato zalivamo zmerno, pozimi pa še redkeje.

Gnojenje: bori so izjema pri pravilu "na dva tedna". V obdobju vegetacije jih gnojimo redkeje (na tri tedne ali samo enkrat na mesec), sicer poženejo predolge liste. V obdobju mirovanja jih ne gnojimo.

Presajanje: zgodaj spomladi, pri mlajših rastlinah na dve leti, potem redkeje. čas za presajanje določimo s pregledom korenin. če se močno navijajo okoli spodnjega roba posode, je čas, da jih odrežemo. A ne pretirano. Pri borih smo pri rezu korenin raje previdnejši kot ne. Če že odrežemo "preveč", moramo prirezati tudi veje, najbolje pa je, da v tem primeru drevo za nekaj časa pokrijemo s polivinilastim "šotorom" (ki ga redno zračimo, da se ne razvijejo plesni in glivice!), drevo pa tudi redno pršimo, dokler si korenine ne opomorejo. Uporabimo prosto odcedno prst.

Obrezovanje: takoj ko se na poganjkih pojavijo iglice, odščipnemo predolge poganjke. Dolge vodilne poganjke odstranjujemo v celoti skozi celo obdobje vegetacije (predvsem zaradi dejstva, ker zelo pogosto na prvih par centimerih sploh ne razvijejo listov; te pa rabimo, ker se na mestih, kjer izraščajo, kasneje razvijejo novi poganjki). Na razvejitvah pustimo samo po dva šibkejša poganjka, ki pa ju skrajšamo najmanj za tretjino in ne več kot za polovico. Izjema so zelo šibki poganjki (predvsem na spodnjih vejah), ki jih pustimo nedotaknjene, in poganjki na mestih, kjer želimo podaljšanje veje. Pozno poleti ali zgodaj pozimi odstranimo stare iglice (predvsem tiste, ki rastejo navzdol) in razredčimo vejice, ki rastejo preblizu skupaj. Tako drevo presvetlimo in omogočimo razvoj poganjkov na dve- do triletnih vejicah, kar je zelo pomembno, saj sicer lahko "pridelamo" drevesce s predolgimi vejami in čopki iglic le na skrajnih koncih. Bori (z redkimi izjemami) namreč ne poganjajo iz starega lesa. Če se le da, ščipljemo poganjke najprej na spodnjih vejah in se skozi par tednov pomikamo navzgor, dokler ne obdelamo vseh vejic do vrha. Tako dosežemo, da šibkejše spodnje veje dobijo svoj odmerek avksinov (hormonov, ki uravnavano rast in razvoj poganjkov in pomagajo pri celjenju ran) še preden gre glavnina v vrhnje poganjke. Ja, uganili ste, tudi rdeči bor je apikalno dominantna vrsta. Poseben učinek dosežemo, če poganjke, ki jih prav v ta namen spomladi pustimo cele, prirežemo sredi avgusta: do jeseni oz. zime ima drevo ravno še čas, da na njih razvije obilo popkov, med katerimi lahko izbiramo naslednje leto spomladi.

Razmnoževanje: s semeni in cepljenjem (v primeru kultivarjev). Semena posadimo jeseni na prosto (zaščitimo jih pred pticami in glodalci) ali pa jih moramo stratificirati. Bore sicer lahko razmnožimo tudi z grebeničenjem, a korenine poženejo zelo počasi: čakati moramo tudi do pet let. Okoli veje najprej tesno zavijemo debelo žico, ki jo zavijemo s kleščami, tako da se veji tesno prilega. S potaknjenci je bore skoraj nemogoče razmnožiti.

Rdeči bor je v sorodu z Japonskim rdečim borom (Pinus densiflora, ki je v bistvu vzhodno-azijska vrsta), kar je na starejših drevesih opazno predvsem zaradi podobne strukture in barve skorje. Japonski ima nekoliko tanjše liste in bolj gladke storže.