Širokolistna zelenika (Phillyrea latifolia)

Zimzeleno sredozemsko (od Madeire do severnega Irana) drevo iz družine Oleaceae, torej v sorodu z oljkami, ligustri in jeseni. Višina odraselga drevesa je 6 do10 metrov, debelni premer do 25cm, velikokrat pa jo najdemo tudi v grmičasti obliki. Podobno kot je evropski rdeči bor (Pinus sylvestris) bil dolgo prezrt kot material za bonsaj zaradi popularnosti japonskih vrst (belega, črnega in rdečega bora - Pinus parviflora, thunbergii in densiflora), je tudi Phillyrea globoko v oljkini in ligustrovi senci. Nezasluženo: Phillyrea je zelo primerna za bonsaj zaradi majhnosti in oblike listov in predvsem cvetov, ki so pri večini cvetočih bonsajev (azaleje oz. rododendroni, jablane, češnje, slive, glogi...) ‘preveliki’. Listi so majhni tudi na drevesih v naravi, pri tistih v posodah pa se še zmanjšajo: nikoli niso večji od centimetra. Zato pa je nekoliko večja variabilnost oblike: od jajčaste, eliptične do suličaste, robovi so lahko gladki, nazobčani ali nekaj vmes, barva je bleščeče temno zelena s svetlo zeleno glavno žilo, ki preprečuje sicer presenetljivo podobnost z listi kitajskega bresta. Prednost pred oljko ji zagotavlja tudi oblika poganjkov: so veliko tanjši od oljkinih, a podobno hitro izgubijo prožnost, zato je drevo najbolje oblikovati s pomočjo usmerjevalnega reza (odrežemo pri poganjku oziroma brstu, ki ‘kaže’ v pravo smer) ali pa usmerimo mlade poganjke. Skorja je sive barve, najprej gladka, kasneje razpokana. če želimo razpokano skorjo na bonsaju, moramo izkopati starejše drevo, ali pa uporabiti katero od tehnik ‘staranja’ skorje.

Lega: v obdobju vegetacije: sončna skozi ves dan, pozimi: podobno kot oljka, tudi Phillyrea prenese kakšno stopinjo pod ničlo, a nikoli za daljše obdobje; v posodi je rastlina še občutljivejša, zato jo je najbolje ‘hraniti’ v svetli hladni sobi (15 stopinj)

Prst: prosto odcedna, v skrajnem primeru lahko kar presejana istrska terra rossa obogatena z nekaj humusa.

Zalivanje: paziti je treba, da ne zalivamo prepogosto: Phillyrea ima (podobno kot oljka) rada ‘noge na suhem’, zato je najbolje, da jo zalijemo tik pred tem, da se zemlja popolnoma osuši, a takrat izdatno: paziti je treba, da pri zalivanju ne zmočimo le vrhnjih nekaj milimetrov ampak celotno koreninsko grudo - če nismo toliko potrpežljvi, da bi zalivali postopoma, lahko celotno posodo do malce pod robom postavimo v vodo in pustimo, da zemlja sama vsrka, kolikor potrebuje, potem pa ostanek odcedimo; pozimi, zlasti če imamo rastlino na hladnem, zalivanje še zreduciramo.

Gnojenje: za večino vrst je splošno sprejeta norma na 14 dni v zgodnjem času vegetacije z gnojili z visoko vsebnostjo dušika (rast listov), kasneje bolj poredko in z višjo vsebnostjo fosforja (rast korenin), v obdobju mirovanja pa sploh ne.

Presajanje: kot pri večini vrst bonsajev: zgodaj spomladi, tik pred začetkom rasti oz. cvetenja; po potrebi odrežemo dolge korenine, ki se navijajo ob spodnjem robu posode; pri rezu ostalih korenin moramo biti podobno previdni, kot pri večini sredozemskih rastlin.

Obrezovanje: ker Phillyrea cveti na lanskoletnih poganjkih, jo obrežemo po cvetenju, če cvetov ne želimo, lahko tudi prej; v obdobju rasti sproti krajšamo predolge poganjke; zaradi razmeroma občutljive skorje in togih poganjkov je najbolje, da drevo oblikujemo s pomočjo usmerjevalnega reza.

Razmnoževanje: s semeni, potaknjenci, grebeničenjem, najbolje pa je, da rastline ‘naberemo’ kar v naravi: v Istri je Phillyreae zadosti in marsikje bodo ljudje veseli, če ‘jih rešimo odvečnega grmičevja’.

Najprimernejše oblike: vse oblike in velikosti; izogibati se moramo le simetrični stožčasti obliki formalno pokončnega ‘iglavca’ (kar pa ni velika omejitev, velja namreč bolj ali manj za vse ‘listavce’);

In še to: v Botaničnem vrtu v Ljubljani sem odkril primerek (če se prav spomnim, je na tablici pisalo širokolistna zelenika), ki se ne sklada z vsem, kar sem napisal zgoraj. Listi so kar veliki, skoraj vsi imajo gladek rob in o svetlejši glavni listni žili ni ne duha ne sluha. No, naj povem, da je primerek v slabem stanju (podobno kot oljke, agrumi oz. večina na mraz občutljivih vrst - škoda). Morda zaradi pretežke prsti, v kateri je posajen, morda pa tudi ni bil primerno prezimljen (in to več let zapored).