Brin (Juniperus communis)

Brin ljubi sonce in za življenje potrebuje le malo vode. Kolikor jo pač najde v svojem naravnem okolju, ki je navadno pusto, kamnito, največkrat kakšna kraška gmajna. Tudi po "duši" je trd in živi dolgo in počasno življenje.

Kot bonsaj: Poleg borov so brini najpomembnejši vir iglavcev primernih za bonsajsko vzgojo. Brin lahko vzgajamo v različne sloge, zelo primerni so za posebni slog literati, ne vzgajamo ga v pokončni formalni in metlasti slog. Nadvse ljubi sonce, posoda s koreninami pa naj bo, kolikor se le da, na hladnem. Oblikujemo ga z obrezovanjem, vršičkanjem in ožicanjem, čeprav je lahko svojeglav. Na obrezovanje in vršičkanje se odlično odziva, rane se hitro celijo, z vršičkanjem pa lahko željene "oblake" iglic na vejah vzgojimo že v treh do štirih letih. Zaradi počasne presnove lahko veje živijo še dolgo potem, ko so korenine že odmrle, kar je ena večjih nevarnosti pri gojenju brina, ki nam ne sporoči pravočasno, da mu naša vzgoja ni všeč. Brin je lahko mrtev že celo sezono, ko šele začne rjaveti krošnja.

Presajanje: na dve leti sredi pomladi, pri starejših rastlinah redkeje. V sezoni, ko presajamo in obrezujemo korenine, ne obrezujemo vej.

Prst: običajna mešanica za iglavce.

Zalivanje: brin je rastlina kraških, apnenčastih gmajn, kjer vode ni ravno na pretek. Zato z zalivanjem ne pretiravamo, pršimo krošnjo.

Obrezovanje: veje obrezujemo spomladi, štrclje odrezanih vej lahko uporabimo kot t.i. jin. Rane, ki jih konkavno obdelamo, se rade in hitro celijo. Vršičkamo vse nove poganjke, vse poganjke na spodnjih straneh vej odstranimo.

Posoda: rjava, neglazirana.