Ginko (Gingko biloba)

Gingko biloba (v nadaljevanju ginko) je listopadno drevo. Je edini danes še živeč predstavnik vseh vrst, rodov oziroma družine Ginkgoales, ki so vladali drevesnemu rastlinju pred 200 milijoni let. Ta drevesa so krasila že jurski park. Prve fosilne ostanke tega drevesa so datirali 213 milijonov let v preteklost. Zato predstavlja to drevo v botaničnem smislu relativno izolirano rastlino brez sorodnikov. Danes je med vsemi poznanimi rastlinskimi vrstami ginko najdragocenejša vez med sedanjostjo in daljno preteklostjo.

Primerke ginkov v naravi je mogoče najti v določenih predelih Kitajske, kjer so v samostanih poskrbeli za ohranitev posameznih primerkov. Na Japonskem je ta drevesna vrsta pojavila šele pred 1000 leti. Evropejci pa so prvič prišli v stik s to drevesno vrsto 1689 na Japonskem. Prvi zasajen primerek ginka v Evropi je znan iz Velike Britanije leta 1754. V Sloveniji so drevesa te vrste zelo redke. V drevesnicah je ta vrsta relativno redka.

Je dvodomna golosemenka. Moška drevesa imajo vitko in visoko deblo, ženska pa bolj košate krošnje. Nasplošno pa je krošnja ginka bolj redka. Deblo in veje imajo rdečkasto - sivo skorjo. Najzanimivejši so listi, ki so v vsej tej izredno dolgi dobi, kar rastlina obstaja, ostali nespremenjeni. So pahljačaste oblike z neenakomerno nazobčanim zgornjim robom. List moške rastline je v sredini globoko zarezan in razdeljen na dve viličasto žilnati polovici. Listi ženskih rastlin niso tako očitno razklani.

Plodovi na ženskih rastlinah so modre-zelene barve, ki proti koncu zorenja postajajo iz rumene vedno bolj oranžno-rjave barve. Čez leto je živo zelen, jeseni pa, preden odpade, se obarva z zlato rumeno barvo. Zaradi tega je to rastno obdobje, ki predstavlja za gojitelje, najatraktivnejši del leta. Intenzivnost zlato rumene barve listov je mogoče spodbuditi s pravim odmerkom pravih gnojil.

Razmnoževalni organi so neočitni. Moški so združeni v mačice, ženski pa so viseči in se razvijajo v pazduhah listov (braktej). Iz oplojenih cvetov se razvije nepravi sočni plod neprijetnega vonja. Razmnožuje se s semeni, s potaknjenci mladih poganjkov ali s cepljenjem, kadar ne želimo imeti ženskih rastlin. V 10 letih je odraslo drevo lahko veliko cca 5 metrov, pri 20 letih doseže tudi 8 metrov v višino, zrelem obdobju pa drevo doseže 25 metrov. Zelo je prilagodljiv in dobro prenaša vsako podnebje.

Ginkova drevesa so v naravnem okolju sorazmerno zelo odporna na težke vremenske pogoje. Vendar pa za uspešno rast potrebujejo vroča poletja. Drevo uspeva v praktično vsaki dobro prepustni zemlji, bazični ali kisli.

Za vzgojo bonsaja je pomembno, da ima drevo dovolj zimske zaščite, saj so korenine zelo mesnate in vsebujejo visoko koncentracijo vode. To bi v plitvih posodah v kombinaciji z dolgotrajnimi nizkimi temperaturami lahko pomenilo neprijetno presenečenje. Ginko dokaj hitro izčrpa hranilne snovi iz zemlje, zato je potrebno opraviti presajanje tega drevesa vsako pomlad.

Sicer je to drevo relativno nezahtevno za vzgojo. Prenese direktno svetlobo. Drevo lepo uspeva ob zagotovitvi zadostne količine vode. Žal ima ginko to lastnost, da se rane, ki nastanejo zaradi ožičenja ali obrezovanja ne celijo. Za obrezovanje je idealen čas pomladi, takoj ko je iz nastavljenih vršičkov razvidno kateri ima namen tisto leto pognati. To so vršički, ki malce zatečejo in iz katerih se počasi razločno vidi živo zelena barva. Ginko ima navado, da določen del vršičkov brez posebnega razloga kako leto ali dve ''počiva''. To zna biti neprijetno presenečenje, še posebej, če imamo v mislih že natančno določeno silhueto drevesa. Zaradi neceljenja ran je potrebno obrezati nekoliko stran od debla oziroma veje. Rane je potrebno takoj zaščititi z smolo za rane. Zgodi se lahko, da drevo na tem mestu začne gniti. V takem primeru je potrebno postopek ponoviti. Na žičenje se slabo odziva. Ginko ne bo mogoče vzgajati v vseh stilih. Možno ga je vzgajati v stebričasto ali metlasto obliko.

Pa še to: prva uporaba ginka v medicinske namene sega že 2800 let pred našim štetjem. Skozi njegovo zgodovino v medicini se omenja predvsem raba listov in plodov zaradi protimikrobnega in protivnetnega učinka ter širjenja žil. Učinkovine v izvlečku ginkovih listov izboljšujejo prekrvljenost možganov ter njihovo oskrbo s kisikom in glukozo. Tako zavirajo pešanje kratkoročnega in dolgoročnega spomina, izboljšujejo sposobnost koncentracije, odpravljajo vrtoglavico, zvonjenje v ušesih, težave v ravnotežju ter blažijo depresivno počutje in občutek strahu.