Bukev (Fagus sylvatica)

Bukev je najbolj razširjena drevesna vrsta pri nas. Bukovi gozdovi obsegajo več kot polovico slovenskega gozdnatega površja, razprostirajo se od predgorskih bukovih gozdov, v pasu nad gozdovi gradna in belega gabra, do nadmorske višine 600 m in odtod do visokogorskih bukovih gozdov v alpskem in dinarskem območju. V alpskem območju sega bukev do pasu ruševja (1600 m visoko) skupaj s smreko in macesnom, v dinarskem pa sega do ruševja v čisti obliki (1500 m, napr. notranjski Veliki Snežnik). Na raznolikost bukovih gozdov vpliva poleg nadmorske višine tudi kamninska podlaga in lega glede na nebesno stran - osončenost. Bukove gozdove najdemo v vseh rastlinsko - zemljepisnih območjih Slovenije. O njihovi razprostranjenosti pričajo tudi številna krajevna imena kot so na primer Bukovje ali Bukovica.

Bukev, torej pravo slovensko drevo, je veličastna vitka rastlina, ki v naravi zraste do višine 50 m in do&@269;aka starost med 250 in 500 leti. Skorja je gladka, sive barve. Krošnja, ki se jeseni obarva najprej v zlato rumeno, potem pa rdeče - rjavo, se razveji v nežne veje. Posebnost vrste so suhi listi, ki na vejah mladih rastlin ostanejo do pomladi in s tem ščitijo nove poganjke. Bukev namreč brste za naslednje leto nastavlja le enkrat in če bi ti propadli, bi bilo lahko za mlado drevo to usodno. Japonci pravijo, da zime ni konec, dokler bukev ne izgubi vseh starih, suhih listov. Bukev sicer raste na skoraj celotni severni polobli, spada med najpogostejša evropska listopadna drevesa. Fagus sylvatica je evropska razlicica vrste, v Aziji je razširjena Fagus crenata, ki ima manjše liste in svetlejšo skorjo. Poznamo tudi nekaj kultivarjev, npr. Fagus sylvatica 'Purpurea' in Fagus sylvatica 'Pendula'.

Kot bonsaj: bukev je idealna za formalni in neformalni pokončni slog, odlično se obnese tudi kot gozd, ker ze nekajletne sadike v skupinski zasaditvi delujejo odraslo. Vzgajamo jo kot srednje do velik bonsaj, ne manjši od 35 cm. Raste zelo počasi, toda potrpežljivost se izplača... Lepo prenaša obrezovanje. Pri ožicanju moramo biti pazljivi, da ne poškodujemo občutljive skorje. Večkrat pregledujemo, da se žica ne zaje v skorjo. Zagotovimo ji veliko svetlobe, vendar ne neposrednega poletnega sonca. Pozimi jo zaščitimo pred mrzlim vetrom. Najtanjši poganjki so občutljivi na tempretaure nižje od - 5 C. Bukev pa potrjuje tudi tezo, da je bonsaj hortikulturno večno mlad in teoretično lahko živi večno. Tudi najstarejši primerki v posodi, stari 100 let in več, čez zimo namreč obdržijo suhe liste, kar je v naravi primer le pri mladih drevesih.

Presajanje: prva leta vsako ali vsako drugo pomlad, preden se brsti odprejo, kasneje po potrebi (na 2 - 3 leta).

Prst: bukev ljubi zračno prst.

Zalivanje: obilno zalivamo od zgodnje spomladi do konca avgusta, nato zalivanje postopno zmanjšujemo. Prst se tudi pozimi ne sme presušiti.

Obrezovanje: obrezujemo zgodaj spomladi, ko se brsti napnejo. Obrezujemo tudi ko se iz brstov razvijejo listi, poganjke skrajšamo na 2 lista. Čez poletje obrezujemo po potrebi. Odstranimo prevelike liste.

Gnojenje: gnojimo predvsem spomladi, ko se razvijejo listi, zmanjsamo čez poletje.

Posoda: ovalna, ne preplitka. Izberemo malce globljo posodo, da preprečimo izsusitev koreninskega sistema. Barva: svetli odtenki sive in modre, glazirana.