Cipresa (Cupressus sempervirens)

Sredozemsko drevo višine do 20m z debelnim premerom do 1.2m. Razprostranjenost: obale vzhodnega Sredozemlja, čez Bližnji vzhod vse do severnega Irana. V angleško govorečem delu sveta ji pravijo Italijanska cipresa, kot zanimivost pa naj povem, da na Apeninskem polotoku skoraj zagotovo ni domorodna vrsta, ampak je po vsej verjetnosti prinešena od drugod - z Balkana, kjer v Grčiji ponekod menda še tvori prvobitne zaplate gozda ali pa se druži z oljko. Kot material za bonsaje je nekoliko zapostavljena. Skorja je sivo-rjava, sprva gladka kasneje se oblikujejo plitve spiralne brazde vzdolž katerih se lušči. Listi so luskasti, v nasprotnih parih, na šibkih poganjkih (1mm) šilasti s hrbtno žlezo, tesno se prilegajoči, tako da je poganjek okrogel in gladek; na močnejših poganjkih se listi nekoliko manj prilegajo poganjku, lahko so rahlo smolnati in so večji, pa tudi razmak do naslednjega para je daljši - celo do 1.3cm. Pri vzgoji v bonsaj lahko dosežemo, da je celo drevo pokrito s šibkejšimi poganjki - podobno kot pri nekaterih brinih, kjer je razlika med listi na poganjkih različne vitalnosti še očitnejša. Kot vse prave ciprese (za razliko od pacipres in klekov), ne oblikuje ploskih zaplat poganjkov, ampak le ti izraščajo na vse strani. To nam omogoči več svobode pri oblikovanju, skoraj kot pri brinih. Oblikujemo jo z vršičkanjem in ožicanjem. Cipresa je apikalno dominantna, a se je spodnje veje kar dobro držijo, če le niso preveč zasenčene. Malce več dela imamo zato z oblikovanjem listnih blazinic. če nismo dovolj vztrajni, lahko cipreso vzgajamo tudi v njeni naravni - ozki, valjasti - obliki. Ta je zelo primerna tudi za skupinske zasaditve. V vsakem primeru pa smo nagrajeni z izredno lepo, močno zeleno barvo, po kateri je cipresa tudi dobila ime. Najraje ima apnenčasta tla, dobro pa raste v vsaki prosto odcedni prsti. Suša ji ne predstavlja prevelikega problema, a med daljšimi sušnimi obdobji tudi ni rasti - takrat rastlina, podobno kot pozimi, počiva. Pri nas ni zanesljivo prezimno trdna, zato ji moramo pri prezimovanju pomagati.

Lega: sončna. Ker cipresa v celinskem podnebju ni prezimno trdna, mora čez zimo stati v svetlem temperiranem (vsekakor nad lediščem, najraje malce pod 10 stopinjami Celzija) prostoru. če je prostor pretopel, lahko začne odganjati že sredi zime. Sicer ji to ne škodi preveč, a zaradi krajših dni in svetlobe manjše intenzivnosti so tudi poganjki šibkejši in daljši, temu pa se pri bonsajih skušamo izogniti.

Presajanje: ker / če jih prezimujemo v relativno toplih prostorih, tudi prej začnejo odganjati in zato jih moramo presajati že zelo zgodaj spomladi. Korenine, ki se navijejo okoli dna posode odrežemo in jih posadimo v apnenčasto prosto odcedno prst.

Razmnoževanje: s semeni. Zrele storže (zorijo dve sezoni) odtrgamo in postavimo na sonce. Ko se posušijo in odprejo (notranjost storža je izredno lepih barv), iztresemo semena, ki jih lahko posadimo takoj. Odstotek kalivosti je visok, pa tudi semen je v storžu kar precej. Mladike so odporne proti gnitju korenin.

Zalivanje: po potrebi; zemlja se lahko med dvema zalivanjema skoraj posuši. Cipresa je, podobno kot navadni brin, precej odporna na sušo.

Gnojenje: v obdobju rasti na vsaka dva tedna; v obdobju mirovanja (kar lahko vključuje najbolj vroče poletne dni) ne gnojimo.

Primerne oblike: formalno pokončna, pokončna, literati in skupinske zasaditve. Metlam se raje izognemo, prav tako polkaskadam in kaskadam.