BONSAJ

(Članek objavljen v pratiki Mohorjeve družbe za leto 2001)

Že staroindijski in starokitajski sveti spisi omenjajo čas kot najhujše možno orožje, kot najstrašnejšega in nepremagljivega sovražnika vsega živega v Univerzumu. Morda je prav bonsaj niša, ki jo človeštvo išče že od pradavnine: orožje proti času. Kajti z bonsajem se da premagati čas, doseči iluzijo, doživeti nesmrtnost. Na videz 100 ali 150-letno drevo, je v resnici staro le 10 ali 15 let...

Čudovita kitajska narava, ki prezema vsa področja kulture, in ki se je odražala tudi v čudovitih cesarskih vrtovih; taoizem, ki ga navdihuje Narava; iskanje nesmrtnosti; meditacija - mešanica vsega naštetega je rodila umetnost, ki ji pravimo bonsaj in katere zgodovinska pričevanja segajo v 2. stoletje pred n.š. Kulturna izmenjava med Kitajsko in Japonsko, ki je dosegla višek v 6., 7. in 8. stoletju po n.š., je nujno vodila tudi v izvoz bonsaja s Kitajske na japonsko otočje. Tako kot vse, so znali Japonci prevzeti in izpopolniti tudi bonsajsko umetnost, iz za nas grotesknih oblik se je razvil japonski bonsaj, ki v vsem, tudi najmanjših podrobnostih, posnema odrasla drevesa v naravi. Razvili so se oblikovni slogi in zakonitosti, tipični za minimalistični japonski ZEN Budizem, ki jih mojstri upoštevajo se danes.

Evropa se je z bonsajem seznanila leta 1878 na svetovni razstavi v Parizu.

DREVO V POSODI

Dobeseden prevod besede bonsaj je drevo v posodi. BON pomeni posoda, SAI je drevo. Bonsaj je torej povsem običajno drevo, posajeno v posodo. Prav v ničemer, razen v velikosti, se od svojih naravnoraslih bratov ne razlikuje. Ni posebne vrste dreves, ki bi se imenovala Bonsaj, ne obstajajo posebna semena, iz katerih bi vzklilo majhno drevo.

Klasični bonsaji so bili naravnorasla drevesa, ki jih je izoblikovala že narava sama, lovci na bonsaje so jih le poiskali in presadili v primerne posode. Takšna drevesa so tudi dandanes še vedno najbolj cenjena. Od druge polovice 19. stoletja naprej pa mojstri vzgajajo tudi drevesa, ki so pridobljena na drugačne načine: z dolgotrajno vzgojo iz semena, z grebeničenjem, ali pa primerno sadiko poiščejo kar v drevesnici.

Bonsaj torej tudi ni sobni okrasek, temvec miniaturna umetnina, ki naj izraža vzvišenost, mir, davnost in lepoto. Kot navadnemu boru ali brezi bi bili tudi bonsaju v stanovanju šteti dnevi, pozimi celo ure. Japonci bonsaj v stanovanje prinesejo le ob posebnih priložnostih, pomembnih obiskih. Razstavijo ga v posebni niši imenovani TOKONOMA in s tem počastijo obiskovalca.

V začetku 70-ih let je svoj pohod po svetu sicer začel tudi sobni bonsaj, toda drevesca iz rastlinskih vrst prilagojenih stanovanjskim razmeram (najbolj razširjena primerna vrsta je ficus benjamina) ne morejo doseči navdiha neuklonljive volje, svežine in dramatičnosti, ki jo ponujajo drevesa iz divje narave zemljepisnih pasov z izrazitimi letnimi časi.

KAKO ZAČETI

Novinec v bonsajski umetnosti ima, tako kot seveda tudi izkušeni mojstri, na voljo več različnih načinov za začetek. Najenostavnejši način je nakup, vendar pa je nakup priporočljiv le v specializiranih prodajalnicah, ki pa jih zaenkrat pri nas se ni, dobri primerki pa dosegajo tudi visoko ceno: 500.000 SIT in več. Vse tisto, kar nam ponujajo v cvetličarnah, veleblagovnicah in še kje, imena bonsaj ne zasluži. Za presajanje dreves iz narave v posodo je že potrebnih nekaj izkušenj, prav tako za različne vrste grebeničenja, cepljenja ali vzgoje iz potaknjencev. Vzgoja iz semena za začetek prav tako ni priporočljiva, saj bo do takrat, ko bo drevesce potrebovalo resnejše oblikovne posege preteklo tudi 10 let ali več. (Če se seveda ne odločimo za najmanjše, MAME bonsaje.) Tako je najprimernejši odgovor na vprašanje, kako začeti, na dlani: odpravimo se v drevesnico in tam poiščimo primerno sadiko.

BONSAJ IZ DREVESNICE

Vsak večji slovenski kraj že premore bolj ali manj dobro založeno drevesnico, v kateri bomo prav gotovo našli tudi primerno drevesce, ki ga bomo vzgojili v lep bonsaj.

Iščemo tudi po kotih, kjer so morda obležala pozabljena drevesca, morda polomljena, obsojena na žalostni konec, toda se kako primerna za naš namen. Drevesa so namreč že prilagojena našim podnebnim razmeram in se bolj pomembno - navajena so življenja v posodi, tako sok ob presaditvi ne bo prehud.

Za bonsaj so primerna drobnolistna drevesa, ki jim bomo lahko ohranjali potrebno sorazmerje, in seveda vsi iglavci. Najprimernejše domače vrste so: bukev, gaber in breza med listavci ter bor, brin in tisa med iglavci.

V drevesnici iščemo predvsem sadike s čim debelejšim deblom, ki se izteka v splet dobro vidnih korenin. VČasih je potrebno odgrniti tudi malce zemlje, da se te korenine pokažejo. Gre za zelo cenjen NEBARI, korenine, ki jih je umetno zelo tezko vzgojiti, k celostnemu vtisu pa dodajajo pomemben člen. Če sadika ne ponuja praktično ničesar drugega kot dober NEBARI, je vredna nakupa.

Posvetimo se tudi razvejanosti, določimo sprednjo in zadnjo stran (bonsaj je namreč dvodimenzionalna umetnost, podobno kot slika, tudi bonsaj opazovalcu vedno kaže le eno lice), in mu morda v mislih že določimo oblikovni slog.

Predno se odpravimo iz drevesnice ne pozabimo povprašati še po potrebah in značilnostih drevesa, ki jih upoštevamo tudi pri vzgoji v posodi.

Drevo doma presadimo v bonsajsko posodo. Najprej obrežemo odvečne in morda poškodovane korenine, v novi posodi pa poskrbimo predvsem za čimboljšo drenažo. Morda odrežemo še vejo ali dve, kaj več pa prihranimo za prihodnjo pomlad. Preveč posegov naenkrat bi za drevo pomenilo prevelik šok in tega ne bi preživelo. Raje se posvetimo opazovanju novega prijatelja, spoznajmo ga do obisti, v dušo, in mu tako poiščimo tudi primeren slog. Prihodnje leto ga bomo že lahko oblikovali tudi z ožicanjem in v vsega nekaj sezonah bo postal umetnina, na katero bomo lahko ponosni.

Prav obrezovanje korenin in vej ter oblikovanje z ožicanjem je skrivnost majhnosti in dolgoživosti drevesc v posodi. Nasprotno kot pri človeku ti lepotni posegi drevo v resnici pomladijo in tako teoretično lahko živi večno. S tem lahko odgovorimo tudi na večno vprašanje, ali je bonsajska vzgoja mučenje dreves. Do neke mere prav gotovo - kot je tudi lepotna operacija mučenje ljudi. Toda po posegu je drevo lepše in tudi v resnici mlajše, za kar se nam oddolži s pravljično svežino in neverjetno energijo. Mnogo večje mučenje dreves je napr. sajenje dreves v Parizu, kjer je povprečna življenjska doba rastline zaradi onesnaženosti le 60 let...

In če se povrnemo čisto na začetek: morda bo komu ukvarjanje s to mirno in poglobljeno dejavnostjo v vse bolj hitrem in prenapetem vsakdanu tudi v resnici podaljšalo življenje...

Tomaž Kovšca