Laufarija

Cerkljanska laufarija je stoletja dolgo potekala po nenapisanih pravilih, ki so se z ustnim izročilom prenašala iz roda v rod.

Laufarska družina je fantovska skupnost. Dekleta do danes vanjo niso imela vstopa. Laufarji so včasih imeli celo svojo posest, ostalo pa jo je še toliko, da ta star lahko na svoji zemlji hrani zakopan svoj bot.

Kmalu po novem letu se v nedeljo po maši na cesti pojavijo prvi laufarji. Vsako nedeljo jih je več, dokler na pustno nedeljo ne pridejo ven vsi.

V tem predpustnem času laufarji tudi hodijo koledovat po okoliških vaseh. Obiskujejo kmete in nabirajo dobrote: klobase, svinjske parklje in uhlje, suha rebrca in žganje. Če so se jim kje zamerili jih naslednje leto ni v hišo. Kajti pred odhodom ta star kot gospodar laufarske družine vedno zapleše z gospodinjo ples za dobro letino za debelo repo, kot se reče.

Laufarska družina šteje 24 likov.

Vsi razen enega nosijo na glavi lesena naličja, imenovana larfe. Prve larfe za obnovljeno absolvent likovne akademije v Ljubljani Rado Jeli

Naličja so iz mehkega domačin Franc Kobal. Tista edina iz lipovega lesa in v tako na Slovenskem.

Skozi maske in like so v cerkljanski laufariji predstavljeni ne le poduhovljeni predniki, pač pa tudi značilnosti in slabosti posameznih skupin prebivalstva. Osrednji lik, zaradi katerega se vse dogaja, je pust. Pooseblja zimo in je kriv za vse napake in nerodnosti, ki so se v preteklem letu v kraju zgodile, zato ga obsodijo na smrt z botami. Vse se odvija po točno določenem scenariju. Po usmrtitvi, pusta odvlečejo iz vasi, še prej pa laufarji zaplešejo ta kapcinarsko, ples v katerem se menjata polka in žalostinka. Od žalosti se laufarji valjajo po tleh drug prek drugega in objokujejo pusta.