sv. Hieronim
življenje in delo

Kazalo
Sveti Hieronim, duhovnik, spada med štiri velike cerkvene učitelje na Zahodu: poleg njega še škofa Ambrož in Avguštin (Hieronimova sodobnika) in papež Gregor Veliki.

Hieronim je znan predvsem kot prevajalec in razlagalec Svetega pisma, spokornik, branitelj prave vere, duhovni voditelj v samostanih.

Stridon

Okrog 345 se je rodil v Stridonu, na meji med Dalmacijo in Panonijo, kot pravi sam, kar je danes na našem ozemlju, nekje na Notranjskem. Očitno je bil iz premožne krš­čan­ske družine.
Verjetno 362, torej že zelo zgodaj je odšel v Rim in se šolal (gramatika in retorika) tudi pri zname­ni­tem gramatiku Donatu (ki je napisal slavno latinsko slovnico, ki so jo uporabljali dolga stoletja).

366 je bil Hieronim krščen (v Rimu).

367 je potoval po Galiji in v Trier (Augusta Trevirorum), kjer se je odločil, da bo postal menih. 370 je prišel spet v Oglej in ver­jetno ob tej priliki obiskal tudi domače kraje.

374 se je podal po morski poti (verjetno prek Aten) do Male Azije, tu pa (nekako po Pavlovih poteh) po kopnem čez Kapadokijo do Antiohi­je, kjer se je lotil teoloških študijev ter učenja grščine in hebrejščine.

Hieronimova potovanja

375-378 je preživel v bližnji puščavi Halkis kot zavzet in do sebe zelo strog puščavnik med drugimi spokorniki (asketi). Leta 379 je bil posvečen za duhovnika.

379-382 je bil v Carigradu in se je tam veliko družil z nekaj starejšim škofom Gregorjem Nacianšim, velikim teologom na Vzhodu, s katerim sta se dobro razumela. Enkrat se je srečal tudi z drugim enako pomembnim teologom Gregorjem iz Nise. Tu je Hieronim izpopolnil svojo grščino in si odprl pot do duhovnih zakladov učene Grčije, predvsem do spisov cerkvenih očetov.

382-385 je spet v Rimu: bil je tajnik papeža Damaza, ki ga je spodbudil, da je popravil (»emendavit«) že obstoječe latinske prevode Nove zaveze. Tako je nastal bolj zanesljiv in enoten prevod.

Veliko je študiral Sveto pismo in vodil nekakšen svetopisemski krožek: ugledne rim­ske gospe, ki so se posvetile Bogu, so se zbirale pri gospe Marceli in prosile za najrazličnejše razlage. Učile so se tudi grščine in hebrejščine, da bi bile ob izvirniku bliže Božji besedi.

385, po smrti papeža Damaza, ko so mu v Rimu vse bolj nagajali, je odplul prekCipra v Antiohijo. Tu so se pridružili še drugi, tudi pobožna rimska vdova Pavla, in skupaj so se podali v Palestino. Po poti je kot romar in razisko­va­lec, »arheolog«, obiskal svetopi­sem­ske kraje. Pot so podaljšali v Egipt, kjer so obiskali tudi precej samo­stanov.

Hieronim - mozaik na oltarju

Mozaik nad oltarjem v Hieronimovi kapeli, nekdaj njegovi votlini, v Betlehemu.
Druga z leve sv. Pavla, tretji sv. Hieronim.

Od 386 pa do smrti je potem živel v Betlehemu, kjer je vodil samostane, ki jih je ustanovila pobožna Rimljanka Pavla. Od tu si je dopisoval z mno­gimi, tudi z znamenitim Avgušti­nom. Pisma so osebna in strokovna, velikokrat tudi zelo ostra, posebno proti raznim krivim veram.

Hieronim - Betlehem, votlinaVečkrat je bil hudo bolan in imel pogosto težave z očmi, nazadnje je povsem oslabel umrl 30. septembra (ko tudi goduje) leta 420 in bil pokopan blizu votline Jezusovega rojstva, od 13. stoletja pa so posmrtni ostanki v cerkvi Marija Velika v Rimu.

Hieronim je velik učenjak: temeljito je poznal tako rimsko književnost od Cicerona, Vergilija in Horacija, pa grške teologe in Sveto pismo. Pri prevajanju je bilo odločilno njegovo prepričanje, da je treba izhajati iz izvirnika.

Hieronimova dela

(Versio) Vulgata - prevod Svetega pisma. Za Novo zavezo je popravil in uskladil stare latinske prevode (Vetus Latina), Staro zavezo pa je na novo prevedel iz hebrejščine in aramejščine (Psalme celo dvakrat: enkrat iz grškega prevoda Septuaginta, drugič iz hebrejskega izvirnika).

63 komentarjev k svetopisemskim knji­gam in številni uvodi.

Razna strokov­na dela o jeziku, prevaja­nju, izrazih idr.

Chronica - prevod Evzebijevega zgodo­vinske­ga dela. Pomembna je za datiranje dogodkov iz antičnega sveta.

De viris inlustribus - zapis o 135 krščan­skih piscih po vzoru istoimenskega dela rimskega zgodovinarja Svetonija.

Pisma, kakšnih 150, med njimi tudi dve v Emono: pobožnim ženam in nekemu menihu Antoniju. Nekatera pisma so čisto kratka, druga spet pa so prave male knjige.

Postavljeno 30. 9. 2006, ob godu sv. Hieronima.