Soèi
Krasnà si, bistra hèi planín,
Brdkà v prirodni si lepôti,
Ko ti prozôrnih globoèín
Nevíhte témne srd ne móti, -
Krasnà si, hèí planín !
Tvoj ték je žív in je legák,
ko hód deklét s planíne;
In jasna si ko gôrski zrák,
In glásna si, kot spév krepák
Planínske je mladíne, -
Krasnà si hèí planín !
Rad glédam ti v valove bôdre,
Valove te zelêno-módre:
Temnà zelén planinskih trav
In vedra víšnjevost višáv
Lepó se v njih je zlila;
Na rôsah sínjega nebá,
Na rôsah zélenih gorâ
Lepôto to si pila, -
Krasnà si hèí planín !
Ti mêni si predraga znanka !
Ko z gôrskih prišumíš dobráv,
Od dôma se mi zdíš poslanka
Nesóèa mnóg mi ljub pozdráv, -
Bog sprimi te tu sréd planjáv ! ...
Kakó glasnó, ljubó šumljáš,
Kakó èvrstó, krepkó skakljáš,
Ko sred gorâ še pot imáš !
A ko pridêreš na ravníne,
Zakaj te žíva rádost mine ?
Kaj trudno lézeš in poèasi,
Zakaj so tóžni tvôji glási ?
Težkó se loèiš od hribóv,
Zibélke tvojega valóvja ?
Mar véš, da têèeš tik grobóv,
Grobóv slovenskega domóvja ?
Obojno bol paè tu trpíš !
V tej bôli tóžna in poèasna,
Ogrômna sólza se mi zdiš,
A še kot sólza - krásna !
Krasnà si bistra hèí palnín,
Brdkà v prirodni si lepôti,
Ko ti prozôrnih globoèín
Nevíhte divje srd ne móti !
Pa, oh, siróti tebi žuga,
Vihár grozán, vihár strašán;
Prihrúmel z gorkega bo juga,
Divjál èez plôdno bo raván,
Ki tvôja jo napaja struga, -
Gorjé, da daleè ni ta dan !
Nad tabo jasen bo oblòk,
Króg têbe pa svinèêna tóèa,
In dež krváv in solz potòk,
In blísk in grom, - oh, bítva vróèa !
Tod sékla bridka bodo jekla,
In ti mi boš krvava têkla:
Kri naša te pojíla bo,
Sovražna te kalíla bo !
Takràt se spômni, bistra Sóèa,
Kar gôrko ti srcé naróèa:
Kar bóde shranjenih vodâ,
V oblakih tvojega nebá,
Kar vôde v tvôjih bo planínah,
Kar bóde v cvétnih je ravnínah,
Taèàs pridrvi vse na dán,
Narásti, vskípi v tok strašán !
Ne stískaj v meje se bregóv,
Srdíta èez bregove stópi,
Ter tujce, zêmlje-laène, vtôpi
Na dnò razpénjenih valóv !
