Ko me je doletela čast, da govorim na svojem največjem prazniku, sem se spraševala, o čem govoriti. Kritične in jezne misli ne sodijo na praznični večer. Tako spustim vse o stanju v kulturi, kaj vse bi lahko storili, če bi bolje povezali znanje, ljudi in danost v našem mestu. Kako osvestiti svoje ljudi, da imajo veliko bogastvo kulturne dediščine in dobre ustvarjalce in umetnike. Da je treba mladim približati kulturo in umetnost z najboljšimi mentorji in najboljšimi prireditvami. Kako bomo mlade kulturno in umetniško vzgajali le s predpisanimi fondi ur… ko zmanjkuje ustanovam denarja za pedagoške in promocijske programe…

Pa saj smo vse to zapisali na 80 straneh Lokalnega kulturnega programa.

Ne bom govorila o turbo kapitalizmu, o turbo glasbi , o turbo teatru, o nacionalizmih takih in drugačnih, o hlapčevstvu in udinjanju Evropi.

Morda bi morala kdaj kaj povedati o ustvarjalnem procesu, o nemirnih nočeh in stiskah, o eksplozijah idej in prebliskov; o sreči, ko ti uspe, in radostih, ki jih deliš s kolegi po premieri.

Kako povedati ljudem, da je za ustvarjalce in umetnike največje priznanje to, da njegovo delo vidi in doživi kar največ obiskovalcev in da je spominsko priznanje samo še potrditev tega, da si se prav odločil in da je to, kar počneš pustilo sled in pokazalo poti tudi naslednjim rodovom.

Zato dragi kolegi, prijatelji in dobitniki priznanj (z vsemi današnjimi slavljenci so se moje poti srečevale) vesela sem, da danes delim z vami te slovesne trenutke. Kolikokrat se je sleherni od nas spraševal, pa kaj mi je tega treba, letos pa zadnjič…  Naslednja vaja pa je še boljša in še več lahko daš od sebe in še več znaš; že imaš idejo za nov projekt in že navdušuješ stare in iščeš nove sodelavce.

Mnogi pred mano so o tem bolje govorili: Prešeren je rekel: stanu se svojega spomni, trpi brez miru.

Ali pa Cankar v svoji Študiji o gledališču (v zbirki Krpanova kobila): »…zadaj je stal dolg in ozek oder … in brez zastora, na tleh je ležala zaprašena preproga … če je stopil igralec s težkim korakom, če je pokleknil v strastni ljubezni, ali če se je zgrudil ubit, se je vzdignil iz nje oblak prahu. … Na vegastih durih je bil nabit papir in na papirju je bilo zapisano: » garderoba za igralce«. …. Takoj se je odprla garderoba nastežaj in prikazali so se ljudje, čudno oblečeni – v pisane cunje, kakor jih prodajajo starinarji za predpust. Na ženskah se je vse bleščalo od pisanih trakov … od bleščečih ovratnic in zapestnic … in … odkritosrčno ploskanje se je razleglo….«

V Hlapcih pa pravi: » Resnica pa je, da bi ne bila: naš naglavni greh je ta mlačnost – In malobrižnost - …Lepa reč je svoboda … Najboljše pa so pečene piške.«

Zato danes stran z malodušjem. Klinger v Kodričevi drami ves čas ponavlja. » Pa kaj ni danes pustni torek…?«

Ptuj, 7.2.2005                                                                        Branka Bezeljak Glazer