Obličje je pomensko, je pomenskost brez konteksta. Želim reči, da drugi v vzvišenosti svojega obličja ni neka osebnost, ki bi jo bilo mogoče razumeti iz konteksta. Navadno smo neka "osebnost", kot profesor na Sorboni, kot podpredsednik Državnega sveta, kot sin tega in tega, ali po vsem tem, kar je v potnem listu, po načinu oblačenja, po predstavljanju. Vsa pomenskost osebe v običajnem pomenu besede je povezana s tem kontekstom. Smisel neke stvari je v njenem odnosu do drugih stvari. Nasprotno pa ima obličje pomen samo na sebi. Ti si samo ti. V tem smislu lahko rečemo, da obličja ne moremo "videti". Je to, kar ne more postati vsebina, ki bi jo zajela naša misel; je brez vsebine in nas vodi iz-nad-sebe. V tem nam pomen obličja pomaga izstopiti iz biti, kolikor ta sovpada z znanjem. Nasprotno pa je gledanje že poskus istenja in v najvišji meri použije bit samo. Razmerje do obličja je od samega začetka etično. Obličje je to, kar ne moremo ubiti ali vsaj to, čigar smisel je v besedah: "Ne ubijaj!" Umor je v resnici nekaj vsakdanje razvpitega, saj je drugega mogoče ubiti. Etična zahtevnost ni ontološka nujnost. Prepoved ubijanja ne onemogoča umorov, čeprav moč prepovedi pušča sledove po storjenem zlu v slabi vesti - to je zlobnost zla. Pokaže se tudi v Svetem pismu, kjer ji je človeškost človeka izpostavljena, v kolikor človek zavzeto stopa v svet. Toda, da se ta "etična čudnost" - človeškost človeka - pojavlja v biti, pomeni za bit razpoko, ki je zelo pomembna, čeprav se bit potem znova sestavi in obnovi.

(Emmanuel Lévinas; iz Etika in neskončno)

/French/Français/