Novomedijski projekt Solaris, delo Narvike Bovcon in Aleša Vaupotiča, je zasnovan kot skupek več samostojnih vizualno-grafičnih enot, ki omogočajo več perspektiv in vstopov. Če lahko govorimo o izrazitem miselnem ozadju tega projekta, potem je to "filozofija" filma Andreja Tarkovskega Solaris, v katerem je avtor reflektiral različne pomene sveta na podlagi motiva oddaljenega planeta Solarisa in z njim povezane v mističnem smislu nepredstavljive oblike zavesti. Solaris Tarkovskega nam sugerira dve osi. Prva je os pogleda, zrenje nepredstavljive zavesti Solarisa, v katero se vstopa skozi humanistični diskurz - pri Tarkovskem npr. skozi psihoanalitski imaginarij (tega je pri inštalaciji Bovconove in Vaupotiča zamenjal projekt Mouseion Serapeion, ki temelji na inteligentnem brskalniku po množici izbranih videov). Drugi vstop v realnost Solarisa pa je znanstveni vstop fizikov in kemikov, ki ga je v inštalaciji zamenjal projekt VSA (gre za teleskop Cambriške univerze na Tenerifih, od koder nam posredujejo meritve kozmičnega sevanja v realnem času).
Na drugi strani te prve osi je v prostoru te inštalacije slikarsko-grafična podoba, na katero se dodatno projecirajo podobe iz projektov Mouseion Serapeion in VSA (kratica za Very Small Array radijski teleskop). Na platnu je natisnjena sploščena podoba "travelinga" iz Solarisa, sloviti motiv psihološkega močvirja. Vendar pa filmi Tarkovskega in med njimi tudi Solaris upoštevajo še eno os, ki bi jo lahko imenovali os "medijskega" pogleda in ki jo v filmu predstavlja tako imenovani "projekt Solaris", to pa je inštitucija, ki pošlje junaka Kelvina v vesolje, da bi preveril, ali je še vredno vlagati denar v raziskovanje Solarisa ali ne. Srečujemo se s pogledom, ki je konstitutivno vpet v strategije vsakdanje politike in njenih manifestacij v množičnih medijih. Gre za os pogleda, ki nujno preči prvo os, za katero se umetniki sicer borijo, vendar pa je v izolaciji mogoča zgolj skozi aktivno pozabo sodobne poplave podob, ki ne funkcionirajo samo v ritualih industrije zabave, ampak imajo tudi politično razsežnost. Os medijskega pogleda je na razstavi predstavljena kot prostorska zvočne instalacija; funkcionira tako kot aktualni dodatek univerzalnemu modelu pogleda in kot prva stopnja notranjega pogleda na dvojnost projekcij Mouseion Serapeion in VSA na podobo Solarisa.
V galerijski postavitvi vključuje projekt sliko (12 X 1.5 m), ki pokriva najdaljšo steno v prostoru in povezuje tri galerijske sobe. Nanjo pošiljajo trije projektorji podatke meritev kozmičnega sevanja (VSA projekcija spreminjajočih se številk), slikovna gradiva iz interaktivnega pametnega video arhiva Mouseiona Serapeiona (DVD-ROM) in pojasnjevalno-dopolnilno besedilo, ki govori o "obličju", filozofskem konceptu Emmanuela Lévinasa.
Vprašanje, ki si ga zastavlja gledalec-uporabnik te inštalacije, je, kje je sedaj Solaris Bovconove in Vaupotiča? Kako se približati temu projektu, kje vstopiti? Kakšno je ustrezno percipiranje tega novomedijskega umetniškega dela?
Najprej zapišimo, da je tradicionalen pristop, temelječ na odmaknitvenem opazovanju, usmerjenem predvsem k skeniranju celote, le eden, dejansko malo bistven moment v procesu zaznavanja in reflektiranja tega projekta, ki spričo novomedijske narave zahteva gibljivega opazovalca, ki bo tekoče preklapljal med različnimi nivoji percipiranja, imel smisel za kombiniranje in interpretiranje podatkov ter izmenjavo znanstvenih diskurzov in umetniških intervencij, se usmerjal zdaj k VSA projekciji in, drugič, brskal po video arhivu, se sprehajal po osi humanističnega pogleda in prisluhnil osi medijskega pogleda, sledil interakcijam med statičnimi podobami na printih in projekcijami nanje, skušal misliti presežek njihovih interferenc, potem pa se zopet odmakniti, obrniti stran od projekcij in se usmeriti k avtorskemu "statementu" tega projekta in si priskrbeti dodatno vednost o teleskopu, recimo kar s pomočjo njegove spletne strani.
Solaris je tako pri Tarkovskemu kot pri pisatelju Lemu razumljen kot inteligentni sistem in organizem, ki je sposoben reflektiranja človekovih misli in emocij, in je vplival tudi že na Marka Peljhana in Carstena Nicolaija projekt Polar (2000). Vsekakor gre za responzivno inteligentno okolje s tekočo arhitekturo programiranih sestavin, ki je dejansko izziv za novomedijsko senzitivnost in senzibilnost. Z dialoškim inteligentnim okoljem pa se srečujemo tudi v segmentu Mouseiona Serapeiona kot arhiva videov, ki se skozi manipulacijo preprostega algoritma, nekakšne umetne inteligence, prilagaja vsakemu uporabniku posebej.
Novomedijska inštalacija Solaris ni enostavna vsota svojih hardverskih in softverskih komponent, nikakor se tudi ne izčrpa v svoji referenci na Tarkovskega, ampak je projekt postavljanja v odnose različnih perspektiv, pogledov in podatkov, katerih rezultanta nikakor ni stabilna, ampak se fleksibilno pomika zdaj proti osi pogleda, reaktualizirani tudi na podlagi podatkov projekta VSA, drugič pa ima, v primeru gledalca-uporabnika, ki ga zanima, preprosto rečeno, politika medijev in kritika te politike, svoje težišče na osi medijskega pogleda. Srečujemo se z gledalcem-uporabnikom, ki inštalacije ne gleda ne kot slike in ne kot televizije, ampak si skuša utreti lastno pot skozi mrežo odnosov, ki se plete okrog njenih sestavin; pri tem pa samo ne gleda in ne posluša, ampak tudi raziskuje, spravlja podatke v odnose, reflektira, zavzema stališče. Ni obrnjen samo proti projekcijskemu panoju (sliki), ampak se "stvari" bliža tudi s tem, da v določenem trenutku pogleda stran. Skenirati in reflektirati mora tudi svojo pot, po kateri je prišel do Solarisa.
Dr. Janez Strehovec