Območje Kozjanskega obsega okrog 388 km2, na njem pa je leta 1991 živelo 17.827 prebivalcev, leta 2002 pa 17.082. Glede na omenjene podatke gre za območje, ki je povsem primerljivo z nekoliko večjo občino. Prebivalstvo Kozjanskega je tako leta 1991 predstavljalo 0,91 % in leta 2002 0,87 % vsega slovenskega prebivalstva, delež površine pa je znašal 1,92 %. Kozjansko obsega glede na našo omejitev 147 naselij oz. 21 krajevnih skupnosti. Po upravni razdelitvi sredi leta 1998 je območje Kozjanskega zavzemalo vzhodni del občine Laško, južni del občine Šentjur pri Celju, celotno občino Kozje, večino občine Podčetrtek in manjši del občine Šmarje pri Jelšah. V letu 1999 sta na novo zaživeli še občini Dobje, ki je bila del občine Šentjur, in občina Bistrica ob Sotli, ki je bila del občine Podčetrtek.

Karta 1: Lega Kozjanskega v širšem prostoru
Karta: A. Polšak, 2005.

Geološke in reliefne značilnosti

Kozjansko geološko pripada vzhodnemu delu posavskih gub, in sicer njihovemu južnemu delu. Prevladujoča tektonska smer je v smeri vzhod-zahod. Bohor in Orlica na jugu Kozjanskega, ki gradita bohorsko grudo in orliško antiklinalo, sta podaljšek litijske antiklinale. Na severu je podobna antiklinala, ki jo gradita Resevna s svojimi vzhodnimi podaljški in Rudnica, in je podaljšek severnega krila trojanske antiklinale. Med obema antiklinalama je vmesni, okrog 10 km širok pas terciarnih, večinoma miocenskih kamnin, ki s svojo pestrostjo pogojujejo tako reliefne značilnosti kot pedološko osnovo. Enake kamnine so obilno zastopane tudi severno od Rudnice in Žusma.

Karta 2: Poenostavljena geološka karta Kozjanskega
Vir: Anicic, 1984; Anicic in Juriša, 1984 in 1985; Buser, 1978, 1984 in 1985; karta A. Polšak 2003.

Terciarne kamnine (lapornat šentjurski apnenec in sarmatski pesek) gradijo dve manjši sinklinali. Severna oz. laška sinklinala poteka ob severnem obrobju Kozjanskega mimo Kalobja in Slivnice, južna oz. planinska, ki jo včasih imenujemo tudi glavno kozjansko podolje, pa po sredini Kozjanskega med Blatnim Vrhom, Tajhtami in Bistriško dolino. Vmes je rudeniška antiklinala, ki jo sestavljata predvsem pesek in peščenjak, oz. t. i. govške plasti. Ozemlje Kozjanskega je razkosano s številnimi prelomi, ki so nastali v pliocenu, ko so ob njih potekala močna premikanja blokov (Buser, 1984: 43). Najvec jih ima smer severozhod-jugovzhod. Razlicna trdota in odpornost kamnin sta oblikovali značilen strukturni relief. Kamnine na osrednjem in zahodnem Kozjanskem tvorijo geološke pasove, ki potekajo v smeri vzhod-zahod, na vzhodnem obrobju pa je kot posledica tektonskega dogajanja, prelomov in selektivne erozije smer manj pravilna; bolj se uveljavijo le geološki pasovi v smeri severozahod - jugovzhod.

Slika 1: Geološki prerez osrednjega Kozjanskega v smeri sever-jug

Hribovja

Najvišji kozjanski hrib, zaradi njegove velikosti ga lahko imenujemo tudi pogorje, je Bohor z Javornikom, ki edini na Kozjanskem presega 1000 metrov višine. Bohor gradijo pretežno trše triasne kamnine; močno prevladujeta dolomit in apnenec. Podobne kamnine gradijo tudi zahodne kozjanske hribe, npr. Voluš, Rudenik in Špicek, na severovzhodu Rudnico in Žusem, ki sta osamljeni izjemi med terciarnimi griči, na jugu pa Orlico in z gozdom poraslo hribovje med Kozjim in Križanim Vrhom. Na omenjenih območjih je tudi nekaj še starejših kamnin, prisotne pa so celo magmatske in vulkanske kamnine (tuf, keratofir, diabazni tuf ...). Posebnost grude Bohorja je, da so starejše triasne kamnine narinjene na mlajše, kredne (glinasti skrilavec, kalkarenit, apnenčasta breča). Visok relief je tako posledica odpornejših kamnin, prav tako pa tudi izdatnejšega tektonskega dviga. Bohor se s severno stranjo dviguje do 550 metrov nad okolico. Pogorje je znano po obširnih gozdovih, ki pa so jih v povojnem casu mocno izsekali za potrebe obnove. Prevladujejo listnati gozdovi z bukvijo, zaradi pogozdovanja pa je vse vec smrekovega gozda. Na severnih pobočjih so najvišje kmetije na višini med 650 in 720 metri. Izkoristile so uravnave, ki omogocajo intenzivnejšo kmetijsko izrabo.

Slika 2: Pogled z Lisce na zahodni del Kozjanskega med Panecami, Polano in Lahovim Grabnom
Hribovje je večinoma iz triasnih dolomitov, kar pomeni višji, strmejši in tudi bolj gozdnat svet.

Močno gozdnato je tudi območje med Volušem, Rudenikom in Špickom. Ti hribi še dosegajo znatne višine (med 750 in 900 m), čeprav gre že za vzhodni rob Posavskega hribovja. V hribovje si je moral potok Gračnica vrezati globoke prebojne soteske, npr. med Krnicjo pecjo in Vranjim pecem ter med Jurkloštrom in zaselkom Mišji Dol. Še nekoliko nižja hribovja, kjer višine ne dosegajo niti 700 metrov, so Žusem, od njega nekoliko višja Rudnica in najnižja Orlica, ki so najvzhodnejši odrastki Posavskega hribovja. Hriboviti triasni niz se nadaljuje tudi v Hrvaško Zagorje, kjer pa je še vecja izjema v miocenski in pliocenski okolici.

Terciarno gričevje

Znacilna skladnost med geološko sestavo in reliefom se jasno izrazi v vzhodno-zahodni smeri razpotegnjenega grebena litotamnijskega apnenca in konglomerata, ki je ponekod precej erodiran. Pas se vleče od Saduca preko Planinskega gradu, Sv. Križa, Lošca, nakar izgine pod najmlajšimi nanosi, pojavi pa se ponovno pri Pilštanju, od koder se v širši progi nadaljuje do Križanega Vrha in Lastniča. V manjših zaplatah ga najdemo še okrog Podsrede. Pokrajini daje greben značilno podobo (Slika 3), saj so zanj značilne prepadne stene, ki so posledica tik ob njem potekajočih prelomov. V glavnem gre za višji svet, ki so ga ponekod potoki znižali oz. prerezali in tako ustvarili soteske oz. zožitve; tak primer so korita Leniške med Pečinami (702 m) in Loščem (628 m). V presledku tega apnencastega pasu pri Planini je nastalo nekakšno sedlo pomembno za prometne poti. Površje in prst na teh kamninah za kmetijstvo nista najbolj primerna, saj morajo ljudje po njivah pobirati kamenje. Ugodno je le dejstvo, da pas ni širok.
Med Bohorjem in zgoraj omenjenim pasom litotamnijskega apnenca je vmesno podolje zgrajeno iz miocenskih laporjev in peščenjakov (govške plasti). Zahodni del podolja se južno od Planine razširi v manjšo, z vseh strani zaprto in klimatsko ne najbolj ugodno kotlino, vzhodni del pa je manj kotlinski in odprt v dolino Bistrice.
Vzhodno od Zagorja je ohranjena uravnava v višini 420 metrov, kar so s pridom izkoristili kmetje za več njivskih površin. Nasploh so prisojna pobocja v podolju primernejša za kmetijstvo, ce le ne gre za prevelike strmine. Na najugodnejših legah je bilo nekdaj precej vinogradov, ki pa v sedanjem času nimajo prave vloge, saj gre za slabše vinske sorte, grozdje pa ostane bolj kislo.

Slika 3: Pokrajini med Podpecjo in Šentvidom pri Planini daje znacilen videz v smeri vzhod-zahod razpotegnjen greben litotamnijskega apnenca.Na prisojnih pobocjih so nastala gostejša naselja, zemlja pa je tam tudi intenzivneje kmetijsko izrabljena.

Nad litotamnijskim apnencem leži rumenkastosiv šentjurski apnenec. Šentjurski apnenec je v primerjavi z litotamnijskim apnencem mnogo manj odporen in zato hitreje prepereva, zaradi česa so reliefne oblike bolj zaobljene, pa tudi težav s kamnito prstjo ni, dasiravno je ta plitva. Ker se na južni strani naslanja na litotamnijski apnenec, ga je ta zavaroval pred erozijo, tako da svet visi proti severu. Tu prevladujejo osojna pobočja, ki pa na uravnanem obmocju Planinskega Vrha niso vec prevladujoča. V omenjenem pasu so se razvili tudi kraški pojavi (npr. Glija jama).
V sarmatiju se je začelo Panonsko morje umikati proti vzhodu. Za njim so ostale polslane (brakične) kadunje, kjer sta se nabirala drobnozrnat pesek in glinast lapor. V teh kamninah se je oblikovalo osrednje kozjansko podolje. Nastalo je v osi sinklinale in zato predstavlja nizek relief. Erozija je slabo sprijet pesek večinoma zelo znižala, nekoliko sta ga zavarovala pasova apnencevo-kremenovega konglomerata na severni in južni strani. Pas sarmatijskega peska je vzhodno od doline Bistrice precej ožji kot zahodno od nje, kjer južno od Prevorja polagoma prehaja v hribovje. Podolje je razrezano z manjšimi, predvsem pa krajšimi potoki, ki tečejo v smeri sever-jug ali obratno in tako često prebijajo trši kremenov pešcenjak in konglomerat, Bistrica v svojem zgornjem toku to stori celo trikrat.
Proti severu ponovno sledi pas šentjurskega apnenca, ki ga, podobno kot južni pas, obrobljata progi apnenčevo-kremenovega konglomerata in peščenjaka, ki sta preprečila močnejšo erozijo. Ker je bil v pliocenu še dodatno dvignjen, predstavlja danes višji svet (obmocje severno od črte Dobje–Žegar–Prevorje). Tu že gre za severno krilo planinske sinklinale oz. južno krilo rudeniške antiklinale.
Naslednja enota je pas miocenskega peska in peščenjaka, ki se v dokaj široki progi vleče med Trobnim Dolom in Žusmom. Ob Žusmu se proga razdeli na dva znatno ožja dela, ki obrobljata omenjeni hrib in sosednjo Rudnico.
Severno od omenjenega pasu se svet spušča proti severu še v tretje podolje, ki je že na severnem obrobju Kozjanskega. Gre za podaljšek laške sinklinale. V osi sinklinale poteka proga šentjurskega apnenca, ki je odpornejši kot sosednje mehke kamnine (peski in laporji govških plasti), zato je tamkajšnji svet nekoliko višji. Reliefno živahno razgiban svet dosega precejšnje višine samo še v šentjurskem apnencu (Kalobje, 619 m, Sv. Helena pri Javorju, 528 m), medtem ko se v mehkejšem pesku in peščenjaku pri Gorici pri Slivnici zniža na manj kot 300 metrov; nekaj pod 300 metrov je tudi gladina akumulacijskega Slivniškega jezera.

Aluvijalno dno

Najmlajše kamnine so v dnu recnih dolin, med katerimi velja posebej omeniti Sotelsko in Bistriško ravnino, z aluvijalnimi nanosi pa sta zapolnjena tudi spodnja dela dolin Virštanjskega potoka in potoka Buča. Gre za kmetijsko intenzivno izrabljene površine, vendar je bil v preteklosti velik problem obvodni mokroten svet in poplave, ki jih je povzrocala najvec Sotla.

Karta 3: Hipsografska karta Kozjanskega (risal A. Polšak, 1999)

Iz hipsografske karte lahko razberemo reliefno razliko med vzhodnim in zahodnim delom Kozjanskega. Zahodni del je večinoma visok nad 500 metrov, medtem ko se relief na vzhodu zniža tudi pod 200 metrov. Spremeni se tudi zgradbena smer; na zahodnem Kozjanskem si hribi sledijo v vzhodno-zahodni smeri, na vzhodnem delu pa hribovje preide v gričevnato pokrajino, kjer gričevje sledi smeri jugovzhod-severozahod. Razlika v reliefnih oblikah je pomembna tudi zaradi klimatskih razlik in s tem povezanimi razlikami v kmetijski izrabi. Pri tem pa velja poudariti, da je sveta z nadmorsko višino nad 400 m le slaba polovica, sveta nad 600 oz. 700 m pa le nekaj odstotkov, iz česar sledi, da za Kozjansko nadmorska višina v kmetijstvu ne igra odločilne vloge. Odločilnejše so velike strmine, kjer se je že v preteklosti zacelo opuščanje obdelovalnih površin, ki se nadaljuje tudi danes v drugih oblikah ekstenzifikacije.