Z marsikom imam v zadnjih letih manj stikov, mnoge sem spoznal. Eni pravite, da sem poniknil. Vse se enkrat konča in vedno pride nekaj novega. Vse ima svoj razlog, svoj prav. Potem, ko sem prekrižaril Slovenijo po dolgem in počez, odletel nekajkrat preko oceanov, me je vendarle srečala pamet, kot bi rekli starejši. Nekoč mi je prijateljica dejala: Ljudje se srečajo, vzljubijo, izgube v vrtincu življenja, a pozabijo se nikoli.

Morda nas bo kdo izmed Vas vesel, ko nas srečujete preko spleta. In veseli Vas bomo tudi mi, če nam boste kaj lepega napisali. Skoraj šest let smo bili brez interneta in tudi televizije. Zavestna odločitev, da "šparamo" in da imamo več časa drug za drugega. V enosobnem stanovanju nismo imeli niti prostora, komor bi TV postavili. Že na moje "šraufanje računalnikov" je bila žena huda, ker sem bedel pozno v noč. Je pa le lepo, če gremo skupaj spat, mar ne?

V letu 2010 smo se preselili v večje stanovanje. Sin Timotej večkrat reče, da je bilo v prejšnjem "bolj fajn". Le zakaj, ko pa imamo tukaj internet, veliko televizijo, večje sobe... Resnično pa, v svoji iskrenosti že ve.

Ko sem se pri dvajsetih odločal, kaj in kako naprej, sem si želel v šolo. Božji klic, ta neugasljiva želja, da bi pomagal revnim in živel to kar sem, pa me je odpeljala v svet. Bil sem mlad in nevezan, zato tri leta niso predstavljala dolge dobe. V šolo lahko grem, ko pridem iz Afrike, če pa grem zdaj študirat, v Afriko nikoli ne bom šel, sem si dejal. In tako se je zgodilo. Afrika me je očarala, Avstralija prevzela, Amerika objela. Padel sem na zemljo. Okusil sem njeno grenkobo.

Tisto leto, ko sva se spoznala sem se vpisal na FOV in Matejka je bila že pridna študentka. Pa sva začela poslušati, kako trava rase, na pragu zime. Z Božjim blagoslovom seveda. Ona je molila zame in jaz sem molil zanjo. Ni bilo samo naključje, da sva se srečala. Bil je čudež! Čudili so se tudi najini bližnji, ko sva bila 120km narazen doma. Midva pa sva si s pomočjo najinih najbližjih pletla svoje gnezdo. Pred Bogom sva si obljubila zvestobo in nama veliko pomeni. S prijatelji sva romala v Međugorje na novoletno srečanje mladih. Začela sva slutiti, da ne bova več sama. Zaživela sva v velikem pričakovanju, ki se je spolnilo 25. avgusta, ko se nama je rodil sin Timotej. Bil sem navzoč pri porodu in podoživel sem vso stisko ter napor moje najdražje, na koncu pa tudi neskončno veselje in hvaležnost. Bogu hvala in hvala moji najdražji Matejki za pogum in potrpljenje...

Z rojstvom sina se je kot v vsaki družini tudi v najinem življenju veliko spremenilo. Najino brezskrbnost in predanost drug drugemu je zamenjala skrb za malega Timoteja, ki je prinašal veliko radosti, še več pa odgovornosti. Vsak dan je bil nekaj posebnega, in ko jih mine več, se še bolj opazi, kako najin sinek rase in se krepi. Da bi mu ne bilo dolgčas, se je kmalu najavil Filip. Ta fant od fare ima pogosto težave z vnetji ušes, zaradi česar je prebil v bolnici za celi mesec dni, obiskov pri zdravniku pa ne štejemo več. Dvema korenjakoma pa bi bilo zelo všeč, če bi imela sestrico. In z malo truda in Božje previdnosti smo jo nestrpno pričakali v sredini poletja.

Morda se komu sliši kot pravljica. Pa ni. Ko se oziram nazaj, si tudi danes želim tako veliko vztrajnosti, kot sem je imel v svojih zgodnjih letih, želim si tako veliko potrpežljivosti, kot sem je zmogel pri delu v Afriki, želim si, da se bi nas Bog vedno znova dotikal z darom vere, upanja in ljubezni. In da bi znali mi tem dotikom prisluhniti.

Andrej z družino