18. 12. 2019, zvečer

Moj Bobek je bil zame najlepši muc na svetu.

Pred sedmimi leti, ko se mi je sesul cel svet in mi ga je mama prinesla nebogljenega niti ne 15-centimetrskega, mi je vlil novo upanje in mi s tem rešil življenje. Nežno, vztrajno, vsak dan znova mi je vlival toplino in novo moč, vračal nežnost in ljubezen, da sem se z leti počasi spet sestavila.

In začela ponovno - živeti. Drugače.

Ob njem sem se bolje spoznala, saj so bili njegovi senzorji za razpoloženje in počutje še precej bolj občutljivi od mojih.

Takoj je zaznal in mi sporočil, če sem bila preveč vzhičena, žalostna, neiskrena, ...

Ob njem sem se naučila, kdo sem.

Vsakršno pretvarjanje je preziral in to je znal jasno izraziti.

Po naravi je bil sicer zelo igriv. Pa saj je bil vendarle - muc.

Bil je tudi kar precej agresiven, saj mu je manjkala osnovna mačja socializacija - dobila sem ga namreč tako majhnega, da niti piti še ni znal sam. Ker mu je drobižku manjkala mama, se je prve pol leta (ali še celo kaj več) crkljal na poseben način - sesal je dlan in pri tem močno predel ter zraven "mesil" s tačkama.

Drugim muckam ni bil najbolj naklonjen. Sploh, če so se ga bale. Dobil je prav poseben žar v očeh, ko je stekel za bojazlivci. Njegovo razumevanje igre je bilo precej čudno, saj se je igra vedno prelevila v hud resen boj, s kremplji in zobmi vred.

Bil je nor na vse, kar leze, leti in skače. Polovil je veliko mišk, podgan, kač, kobilic - a najraje je imel ptičke. Ti so ga posebej "matrali".

Ko je prvič uplenil siničko in sem se mu hotela približati, je začel glasno renčati name, da sem se ga skoraj nekoliko zbala.

Tudi nakuhal jih ni malo, ampak - mačka je mačka, tega mu ne gre zameriti.

Če si bil z njim pristen, si čutil, kako ti vrača ljubezen.

Ne bom pozabila, kako je včasih med spanjem sanjal in ob tem spuščal prav posebne zvoke.

In kakšne simpatične poze je ustvarjal, medtem ko je globoko spal na kavču.

Navidezno pogumen je nemalokrat ustvarjal posebne scene - npr. stal na črti sredi ceste in opazoval avte.

Ko si se pripeljal domov, je takoj pritekel in ti skočil skoraj pod avto.

Res je bil poseben - zaupal in verjel je, da je ob ljudeh varen. Nikoli ni pomislil, da mu kdorkoli želi karkoli slabega.

Bil je tudi zelo radoveden - kot se za mačka spodobi. Vsaka novost mu je v trenutku zadišala in moral jo je prevohati in, če je imela "luknjo", tudi skočiti vanjo.

Da je bil zelo učljiv, je dokazal večkrat. Sam se je na primer naučil odpreti vrata s kljuko. In presenetiti še na druge načine. Vedno znova.

Zabavnih dogodivščin z njim je bilo toliko, da sem jih sproti že pozabila. "Fotosešnov" pa tudi.

Ko je na primer prvič videl bučke, se jih je tako bal, da se je previdno splazil do njih in jih s tačko preventivno rahlo napadel (z iztegnjenimi kremplji seveda!) in preveril, če so nevaren tekmec.

Bil je naš domači ljubljenec. Bil.

Od danes ga ni več.

Na žalost ni imel devet življenj.

Našli so ga prav na sredi tiste črte, ki jo je med izzivanjem usode neštetokrat srečno prečkal.

Tokrat te sreče ni imel.

Najbrž ga je zbil avto. Ali tovornjak. Ali rešilec na nujni vožnji. Ne vem. Ni pomembno.

Ni ga več. Ne bo ga več.

Šel je med mačje angele. V mačja nebesa.

Kljub nešteto praskam, borilnim in ljubezenskim ugrizom, ki mi jih je redno zadajal, sem ga imela najraje na svetu.

Pogrešala te bom, Bobek moj!

Neskončno sem ti hvaležna, za vse, kar si mi dal.

In neskončno sem hvaležna, da si bil del mojega življenja, ko sem najbolj potrebovala pomoč.

Danes boli. In jočem, ko to pišem.

A vem, da čas celi rane.

Tudi ti si mi pomagal, da sem se tega naučila.

Vem, da bo še bolelo. In da bom še jokala.

A ostal bo trajen lep spomin in pogrelo me bo pri srcu vsakič, ko se bom spomnila nate.

Zame nisi bil samo en muc, ampak moja terapija in odrešenje.

Rada te imam in v mislih boš ostal za vedno z mano.

Počivaj v miru, Bobolin! <3

Slikano 15. 12. 2019.

Posneto 26. 9. 2012.