Zapiski: Teorija vzgoje

Študijsko leto 2002/03, izredni študij

1 TEORIJA VZGOJE

1.1 KAJ JE VZGOJA?

Vzgoja je nekaj kompleksnega. Definicij za vzgojo je veliko, kolikor je ljudi. Vsakdo ima svojo predstavo o vzgoji. Pojem je potrebno uporabiti v kontekstu.
1. Vzgoja je intencionalna (namerna, načrtna, zavestna, sistematična) . Ni vzgoje brez ciljev in zavesti. Na otrokovo rojstvo je vezanih mnogo pričakovanj, od česar so odvisni cilji.
2. Vzgoja je interakcijski proces (učitelj vpliva na učenca in obratno). Ni vzgoje brez medsebojnega vpliva.
3. Vzgojni procesi so usmerjeni na pogoje učenja vzgajanca, katerega se poziva k temu, da deluje sam. Ni vzgoje kot "delovanja" (pomembna je vsaj minimalna pripravljenost tistega, ki ga vzgajamo). Želja vsakega vzgojitelja je, da postane vzgajanec samostojen.
4. Vzgoja je vpletena v zgodovinsko- družbeni kontekst (vzgoja je pogojena z družbo, moralnimi normami). Ni vzgoje nasploh. (Poudarjajo se permisivni ukrepi).
5. Vzgoja se uresničuje skozi vsebine, predmete, teme. Ni vzgoje brez vsebine. (Medtem ko izobražujemo, tudi vzgajamo. Vzgoja je najmočnejša preko nečesa drugega, ni vzgoje brez medija, preko katerega vplivamo na vzgajanca.) Gre za razliko med vzgojo in izobraževanjem, oz. za razmerje med njima.
Vzgoja naj bi zajemala zgoraj naštete vidike. Če jih ima, potem lahko govorimo o vzgoji.
Socializacija se ukvarja s tem, kakšen je proces vključevanja posameznika v družbo – odnos med posameznikom in družbo.

1.1.1 V čem je razlika med vzgojo in socializacijo?

Vzgoja je načrtna, socializacija poteka nenačrtno, dogajanje se odvija samo po sebi, nezavedno.
Če vzgajanec v vzgojitelju ne vidi pozitivnega – transfernega razmerja, vzgoja ne bo mogoča. Lahko učenec učitelja ne pusti do sebe. Lahko pa se učenec na učitelja preveč naveže, kar pomeni veliko odvisnost.
Nekateri poudarjajo, da je vzgoja širša kot socializacija. Pri vzgoji gre za personalizacijo in ????.
Socializacija se ukvarja z vključevanje posameznika v družbo, vzgoja pa govori še o tem, kako se posameznik oddvaja od vzgojitelja, govori o osamosvojitvi, govori o tem, kako iz odvisnosti nastane avtonomija, iz nemoči moč. Gre za temeljno pedagoško delovanje.
Vzgoja je širša kot socializacija z vidika ciljev. Z vidika procesa pa je obratno: vzgoja je ustvarjanje družbenega bitja, socializacija pa je nastajanje družbenega bitja.

1.2 VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE

Vzgoja v širšem pomenu besede = proces razvoja posameznikove osebnosti
Vzgoja v ožjem pomenu besede = vzgajanje (proces oblikovanja navad, interesov, volje, čustev, motivov) + izobraževanje (pridobivanje znanja in sposobnosti).

1.2.1 Progresivna ali reformska pedagogika:

- Walfdorska vzgoja (pedagogika): otrok se uči in vzgaja preko avtoritete (antropozofski pristop). Učitelj ne vpliva direktno, pač pa posredno, s prikrito avtoriteto.
- Montessori: vzgoja naj bi se zagotavljala brez sredstev, otroci se učijo s samostojno uporabo didaktičnega materiala. Učenec dosega tudi vzgojne cilje.
- Neal: otrok se vzgaja preko kolektiva. Če otrok želi kaj doseči, bo že dosegel; vsak teden so imeli sestanke. Dejavnosti so privedle tudi da vzgojnih ciljev.

1.2.2 Duhoslovna ali kulturna pedagogika

Vzgoja je proces interiorizacije – ponotranjanja
Izobraževanje je posredovanje kulture, vzgoja pa je proces, ki se dogaja v izobraževanju. Poleg intelekta se oblikujejo čustva, motivi, volja. Duh časa se spremeni v osebne vrednote.
Učitelj posreduje znanje na racionalnem nivoju, nima pa vpliva na čustva, voljo in motive. Poseže lahko le na intelektualni nivo.
GOGALA: Namensko vzgajanje je uspešno le, če se vzgojitelju posreči najti živa in vplivna sredstva za dosego cilja. Ko postanejo sredstva gojencu zavestna, čim zasluti njegovo vzgojno tendenco, izgubi namensko vzgajanje svojo učinkovitost.
Ko gojenec začuti, da ga hočeš vzgajati, ga ne moreš več vzgajati. Namenska vzgoja izgubi svojo učinkovitost. Namenska vzgojna sredstva – čim bolj naravna, spontana – smoter vzgoje naj vzgojitelj sam doživi, ga nosi v sebi, kot zgrajen pedagoški nazor. Vzgojitelj mora vzgajati z vzorom. Učitelj mora sprejeti, kar mu družba predpisuje, sicer še tako dobra reforma na more zaživeti. Vzgojne učinke naj učitelj nosi v sebi – cela vzgoja postane spontana, učitelj je prepričljivejši. Če je učitelj obremenjen s tehnikami vzgoje, težje vzgaja, ne vzpostavi kontakta z gojenci.
Gogala pravi, da mora imeti učitelj osebno avtoriteto, imeti mora pedagoški eros (topel čustven odnos – otroke mora imeti rad), rad mora imeti tudi tisto, o čemer govori, rad mora imeti vzgajanje, oblikovanje učencev), pomembna pa je tudi skupnost (odnosi brez formaliziranih pravil). Ti dejavniki dajejo večjo verjetnost, da bo do vzgoje prišlo.

1.2.3 Herbartizem

Herbart pravi, da vzgoja poteka preko pouka po štirih stopnjah (vsaka ura mora imeti štiri stopnje), da lahko učitelj pride do vzgojnosti:
* jasnost
* asociacije
* sistem
* metode
Jasnost: Učenec mora vedeti vse podrobnosti nove snovi, učitelj podrobno razlaga.
Asociacije: Učenec mora novo znanje združiti s starim (učitelj ga vodi z zgovorom).
Sistem: Znanja se združijo v celoto, posameznost, zakonitosti dobijo pomen.
Metoda: Učenec se uri, znanje uporablja.
Po teh stopnjah znanje prehaja z učitelja na učenca.

1.2.4 Vzgoja kot bistveno drugotno stanje(Elster)

Jan Elster pravi, da obstajajo stanja, ki jih nujno zgrešimo, če si zastavimo nek cilj. Dosežemo jih le kot stranski produkt drugih stanj (če rečem, da grem spat, ne morem zaspati). Vzgojo lahko dosežemo le skozi izobraževanje. Pri vzgoji je pomembnejši od ciljev sam proces. Vzgojo dosegamo preko intelektualnega nivoja.

1.3 POTI, PO KATERIH LAHKO VZGAJAMO

Proces poučevanja ima lahko veliko večji učinek kot vzgojni cilji sami po sebi.
> Čista direktna vzgoja – moraliziranje
> Učne vsebine (regularna – učni načrt, priložnostne – aktualni dogodki); vsak predmet ima tudi vzgojno razsežnost
> Metode poučevanja
> Socialni odnosi in razredna klima (reševanje konfliktov)
> Učiteljeva osebnost (ta daje barvo vsem ostalim, od njega je odvisno, katere poti vzgoje bo izbral)

1.4 VIDIK POSAMEZNIKA V VZGOJI

Posameznik je v ospredju definicij vzgoje. Razvoj se dogaja skozi zorenje (biološki vidik) in učenje (zunanje in notranje vzpodbude posameznika).
Kakšno je razmerje med zorenjem in učenjem? Koliko lahko vplivamo na posameznika?
Dejavniki posameznikovega razvoja so dednost (nativisti – vse je odvisno od genov), okolje in lastna aktivnost. Empiristi so trdili, da je človek nepopisan list papirja.

1.4.1 DEDNOST:
- človek deduje gene in nič drugega, le genetske informacije za lastnost
- vse lastnosti si biološko in družbeno pogojene
- lastnosti so pogojene z vzajemnim delovanjem mnogih genov
- genotip določa zmožnost reagiranja na okolje
- plastičnost genotipske informacije
- tendenca razvoja; norma reakcije
- genotip predstavlja osnovo in možnost, hkrati pa tudi mejo možnega razvoja.

1.4.2 OKOLJE:
Načini vplivanja na razvoj posameznika:
- nivelizacija – družbeni karakter (lastnosti, ki so skupne pripadnikom neke skupnosti)
- individualizacija (okolje vzpodbuja razlike, posamezniki lahko pridobivajo različne izkušnje)
- realizacija
- omejevanje
Človekove lastnosti se razvijajo, če jih okolje vzpodbuja. Če so zaželene, jih vzpodbuja (realizacija), če niso, jih omejuje (omejevanje). Omejevanje je pogoj za realizacijo.

1.4.3 LASTNA AKTIVNOST:
Človek je zmožen avtonomnega delovanja, vpliva na svoj razvoj. Lastna aktivnost je vplivana s stani dednosti, okolja. Vsebinsko je opredeljena z vzgojnimi vplivi. (Pri učencu ni mogoče reči, ali mu gre MA težko zaradi dednosti ali vzpodbud okolja).

1.5 VZGOJA SKOZI VIDIK DRUŽBE

Vsi vidiki družbenega in kulturnega življenja se morajo prenesti z generacije na generacijo: vse znanje, umetnost, kultura, stališča, vrednote….
Definicije pravijo, da je vzgoja pomembna za družbo kot celoto in ne le za posameznika. Nivo, na katerem se to dogaja, je nivo posameznika. Vidike mora najprej sprejeti vsak posameznik sam. Posameznik sprejema vrednote skupnosti in s tem posameznik družbo pomaga reproducirati, družbo nosi v sebi. Vse je globoko zasidrano, kar smo sprejeli z vzgojo, ne sprašujemo se več o vzrokih.
Proučevanje vzgoje je pomembno, ker pokaže, da je vzgoja proces reprodukcije, nadvladuje proces vzgoje posameznikove osebnosti – proces reprodukcije je cilj celotne vzgoje, razvoj posameznika pa sredstvo za dosego tega cilja. Posameznik okolja ne mora izbirati.
- Konzervativnost vzgojnega procesa – z vzgojo se družba ohranja, se nadaljuje.
- Vzgoja je zgodovinsko spremenljiv proces – spreminjajo se pogoji družbene reprodukcije in s tem tudi posameznik.
- Vzgojne metode in tehnike se spreminjajo zato, da zagotovimo takšnega posameznika, ki bo ustrezal družbi.

1.5.1 OBDOBJA VZGOJE

1. Liberalni kapitalizem – navznoter usmerjen tip osebnosti
D. Reisman : Usamljena gomila, Nolit, BG, 1965
Starši so otroke vzgajali: Glej me in delaj isto kot jaz. Toda situacije so se v družbi spreminjale, zato starši otrok niso mogli pripraviti na vse. Vseeno so jih hoteli naučiti samostojnosti, ne slepo slediti tradiciji. Starši so morali otroku vsaditi smerrnice lastnega delovanja, vzgojo so ponotranjali (geronizem), starši so to dosegli s svojim načinom življenja (Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!).

2. Korporativni kapitalizem – navzven usmerjen tip osebnosti ali človek organizacije
D.Reisman: Prav tam
W.H.Whyte, mlajši: Človek organizacije, Prosveta , BG 1967
Skupinsko delo v korporacijah je zahtevalo drugačnega posameznika: sposobnost prilagajanja, sodelovanja… Večjo vlogo so dobile vrstniške skupine, starši so otroke vzgajali tako, da so bili občutljivi za potrebe drugih. Vzgoja je bila bolj permisivna (popustljiva). Večja je bila konfortnost (popustljivost, misliti je bilo potrebno kot drugi).

3. Sodobna potrošniška družba – patološki narcis
Družba je usmerjena v potrošnjo in ne proizvodnjo. Ljudi je treba naučiti trošiti. Prej so bili potrošniki moški, nato ženske, sedaj otroci.
C.Lasch: Narcistična kultura, Naprijed, ZG 1986
H.Kohut: Analiza sebstva. Naprijed, ZG 1990
S. Žižek : Patološki narcizem, v: Jezik, ideologija, Slovenci, Delavska enotnost, LJ 1987 (105- 172)
P.Praper : Tako majhen, pa že nervozen, Educa, NG 1992
Miller : Drama je biti otrok, Tangram, LJ 1992

Pomemben je tudi prosti čas, kvalitetno preživljanje. Družba je avtoritarna, ni več oblik patriarhalne avtoritete. Posameznik se usmerja vase v svojo dobrobit, strah pred smrtjo, starostjo. Vedno moraš biti naj, popoln…Gre za izgubo kontinuitete med preteklostjo, sedanjostjo, prihodnostjo – Naredi danes, ne odlašaj na jutri.
Zasebno življenje ni zatočišče pred deprivacijami delovnega okolja. Ni občutka varnosti, ne zmanjšujejo stresov. Vedno večji je vdor strokovnjakov v zasebno družbo (vrtec, psihologi, zdravniki…), ki jemljejo staršem njihovo vlogo. Odgovornost za vzgojo se prenaša s šole na starše in obratno.
Posameznik je samozavesten, samostojen na zunaj, na znotraj pa se bojuje s tem, da v sebi nima ničesar, na kar bi se lahko oprl, drugi mu postanejo merilo, drugi mu dajo narcistično potrditev.
Starši otroku predstavljajo vzor, otrok nima nikogar, ki bi mu bil avtoriteta, vzgled. Starši so permisivni, dovolijo svobodno vzgojo, toda otrok hoče vedeti, kje so meje, nima občutka varnosti.
Pogosto je v taki družini oče odsoten, mati je posesivna, otrok ji predstavlja nadomestek za slab odnos s partnerjem. Narcistična mati je nesamozavestna, ne ve, kako naj vzgaja otroka. Z različnimi informacijami je bombardirana, a jih ne zna pravilno uporabiti. Otroka obsipava s pozornostmi, zato je otrok odvisen od nje, ne more se osamosvojiti.
Tudi šola se močno spreminja (Lasch). Vse bolj se poudarja, da se mora šola iz instrumenta izobraževanja spremeniti v instrument vzgajanja (ne le intelektualni razvoj, ampak tudi vzgojnost – praktičnost…). Spreminjali so učne načrte. Šola se mora bolj približati življenju – učence je treba učiti z delom preko izkušenj. Izrinjati so začeli akademske predmete in vpeljevati izkušenjske. Gre za obdobje feminizma, prebujati so se začeli tudi črnci. Šola pa lahko zaseda le določen del otrokovega življenja, odgovornost za učenca je bila prenesena na učence same. Ukinjati so začeli ocene, ki naj bi oblikovale negativno samopodobo. Toda to je privedlo do manj zahtevnih programov. Izobraževanje naj bi bilo neboleče. Prevladovali naj bi izbirni predmeti. Šolo bi moral izdelati vsak. Reproduktivno znanje je bilo izrinjeno, kar pa ni v redu.
Tradicionalni lik učitelja se je zrušil. Učitelji so se spremenili v moralne prikazni, niso vedeli, kaj učiti in koliko morajo učenci znati. Niso smeli kaznovati, vse avtoritarne oblike so morali ukiniti. O vsem so se morali dogovarjati z učenci.
Učenec je moral biti kreativen, sam je izbiral, kaj in kako se bo učil. Znanje učencev je zelo padlo. Rezultat je bila funkcionalna nepismenost (ni logičnega sklepanja, razumejo le enostavne tekstne naloge, ne spomnijo se temeljnih znanj iz ZG). Učenci so subjekti izobraževalnega procesa, celovito razvijajo svoje potenciale (izbirni predmeti…). Ta tip vzgoje je pri nas zelo idealen.
Žižek pravi, da sta sedaj še dva tipa vzgoje: cankarjanska mati (otroka ne osamosvoji, nosi tri vogale hiše) in patriarhalna vzgoja – oče lahko nekaj dela, česar otrok ne sme: Ne glej, kaj delam, poslušaj, kaj govorim!
Ne moremo reči, da družbena vzgoja izginja.

1.6 ZAKONITOSTI OTROKOVEGA RAZVOJA

1.6.1 TEORIJA OBJEKTNIH ODNOSOV

Ta teorija izhaja iz pojma interakcije – temelji na čustveni izmenjavi med otrokom in pomembnim drugim (najprej je to mati, nato se krog širi). Otrok gradi skupaj s pomembnim drugim svojo osebnost. Gre za težnjo po odvisnosti v nasprotju s težnjo po samostojnosti.

Faze:

1. Primarni narcizem, avtizem ( 0 –2.mesec)
Otrok ne vidi razlike med sabo in objektom. Otrok ne zmore kontakta navzven, ravnotežja vzpostavlja le znotraj sebe. Otrok je zlit z materjo, ki nadomešča prejšnje zlitje v maternici. Otrok bi še ostal del matere, po drugi strani pa bi se rad osamosvojil. Mati prepozna sporočanje otroka s kremženjem, jokom. Mati je otrokov zunanji ego.

2. Simbioza, zrcalni stadij, sekundarni narcizem ( 3.mes. – 3.leto)
Otrok uresničuje potrebe preko matere. Mati pa pri otroku uresničuje svoje materinstvo. Obdobje je zelo pomembno, ker je podlaga za poznejše kontakte. Nevarno je, da pride do vampirske ljubezni (mati ne dovoli osamosvojitve). Otrok ugotovi, da je mati ločena od njega, prepoznava njene posameznosti. Kriza je največja v 8.mesecu starosti. Do 3. leta se menjajo faze približevanja in oddaljevanj od matere. Otrok mater dojema povezano z njim (midva z materjo in oče).
Otrok doživlja mater preko njenih oči (kar mu mater zrcali). Dojema jo kot dobro (zadovoljuje potrebe) ali kot slabo (če njegovih potreb ne zadovolji). Ne zmore ustvariti enotne slike. Otrok materi podeli brezpogojno avtoriteto – mesto avtoritete je določeno s strani avtoritete, ker si želi njene ljubezni in naklonjenosti. Vse to sproža močne čustvene reakcije, zato mora mati otroku dajati brezpogojno ljubezen, vendar mu mati ne more zadovoljiti vseh potreb (mati ne more odstraniti bolečine, čeprav otrok to od nje pričakuje). Zato je nujno, da v tem obdobju vstopi tudi tretji element.
V tej fazi mati otroku igra vlogo zakona, določa pravila igre. Pride do imaginarne identifikacije – otrok sprejme materine želje za svoje in si ne zgradi lastnih želja. Želi ugoditi materinim zahtevam, ker si želi njene ljubezni.
Proces simbioze se razreši šele okoli 3. leta. Tedaj pa nastopi imaginarna identifikacija (ti nisi ti, ampak živiš življenje nekoga drugega).

3. Ojdipov kompleks ( 4. in 5. leto)
Gre za razmerje otrok – mati – oče. Ni več "midva z materjo in oče", pač pa gre že za popolno ločitev od matere. Otrok je močno navezan na mater, oče pa je rival (nanj je ljubosumen), vendar je otrok tudi čustveno navezan na očeta. Gre za diametralna čustva: ljubosumnost na očeta in navezanost nanj.
To se lahko razreši, če se otrok uspe identificirati z očetom (z normami, ideali, ki jih oče predstavlja).Ta tip simbolne identifikacije daje otroku spoznanje, da obstajajo pravila, ki jih morajo spoštovati oče, mati in otrok. To omogoča osamosvojitev od matere in odkritost do zunanjega sveta. Oče je glasnik zunanjega sveta. Pride do notranjega žiroskopa (vrtavka, ki je vrtljiva okoli treh, med seboj pravokotnih osi).
Za to je zelo pomemben očetov lik – biti mora avtoriteta, ki norme dokazuje sam na sebi, ne pa da otroka ustrahuje. Pravila igre naj ne bi bila izraz očetove samovolje. Nujnost upoštevanja pravil kaže sam na sebi.
Otrok ni več odvisen od njegovih kapric, ampak sprejme pravila igre.
Če pa do tega ne pride, lahko pride do nerazložitve Ojdipovega kompleksa.

1.7 NE/RAZREŠITEV OJDIPOVEGA KOMPLEKSA

1) simbolna identifikacija z očetovskim Idealom – jaza (navznoter usmerjen tip osebnosti)
Otrok se je z očetom poistovetil. Oče je vzor samokontrole, z načinom življenja dokazuje norme. Gre za topel, ljubeč odnos, ki je hkrati nepopustljiv, ker starši otroku postavijo meje. Otrok razširi socialne stike, ni več navezan le na mater. Praper pravi, da je problematična vzgoja, ki ni usmerjena na otrokove potrebe, ampak na potrebe drugih: pretirano discipliniranje, pretirano zaščitniška, nestimulativna vzgoja (ni čustvenih kontaktov).

2) imaginarna identifikacija z materinskim nadjazom (patološki narcis)
Če ni lika avtoritete, pridemo do patološkega narcisa. Otrok ostane v odvisnosti do matere, vedno mu nekdo drug predstavlja smernice delovanja. Otrok ostaja v fazi identifikacije z materinskim nadjazom. Največji problem je permisivna vzgoja.

3) imaginarna identifikacija z očetovskim nadjazom (apostolski tip avtoritete)
Ta je nasprotna prejšnjemu tipu vzgoje. Tu prevladuje klasična represivna avtoriteta očeta, ni avtoriteta s svojimi dejanji (Ne glej, kaj počnem, glej kaj govorim). Otrok se lahko identificira z očetom na nivoju podobnosti.

4) simbolna identifikacija z materinskim Idealom – jaza (cankarjanski tip matere)
Mati se odpoveduje zadovoljevanju svojih potreb, otroku daje ljubezen, toda otrok ima občutek, da materi ves čas nekaj dolguje.
FREUDOV TIP OSEBNOSTI
ID=nagonsko
EGO=razumsko
SUPEREGO=socialno-moralno
Razlika med Idealom-jaza in nadjazom je v tem, koliko je socialno-moralno ponotranjeno.
(Vse to je osnova za razdelanje tez za seminarje.)

1.8 MEDČLOVEŠKI ODNOS – VIDIK ODNOSOV

Vzgojo je z vidika odnosa težko pojasniti. Obstajata dva nivoja:
- intrapersonalno (nezvedno v posamezniku)
- interpersonalno (nezavedno med posamezniki)
Vzgoja je zahteven proces. V vzgoji je veliko paradoksov – je zavestna, a odvisna od nezavednih sil. Poznati je treba zakonitosti v medčloveških odnosih. Govorimo o vzgojnem stilu – to je odnos med vzgojiteljem in vzgajancem, gre za sistem vrednot, postopkov. Pojem uporabljamo, a dolgo ni bil opredeljen.

1.9 VZGOJNI STILI

1.9.1 Represivni (repression = pritisk)
Poudarja negativna vzgojna sredstva (prepovedi, omejitve, nadzorovanje, utesnjevanje), da bi odpravil otrokove napake. Onemogoča stik med učiteljem in učencem. V ospredju so matriarhalni odnosi. Vzgoja je zasičena s predsodki, odpori, negativnimi čustvi, verjame v moč kazni in prepričevanja. Posameznik je potisnjen v vlogo, ki sprejema, vzgojitelj pa vlada, daje. Rezultat je poslušen, vdan posameznik.

1.9.2 Permisivni stil ( permission = dovoljenje)
Prevladujejo pozitivni vzgojni vplivi (ljubezen, skrb za razvoj, upoštevanje otrokovih potreb). Rezultat je srečen, samostojen, ustvarjalen posameznik. Permisivna vzgoja naj bi združevala učinke preostalih dveh vzgoj, najti pa je potrebno razmerje med njima.

1.9.3 Laissez – faire vzgojni stil
Pri obeh vzgojah je problem, da permisivna vzgoja ne izpolni svojih pričakovanj. Zato se je vzgojni stil spremenil v laissez – faire vzgojni stil (učitelj se odreče odgovornosti, učenci delajo, kar hočejo).

V zvezi s tem je nekaj vprašanj: Kakšne naj bi bila avtoriteta? Ali je pojem avtoriteta združljiv s pojmom demokracija, dogovarjanje?

Težnja po odpravljanju avtoritete se pojavlja že zelo dolgo, ker naj bi omejevala. V določeni fazi razvoja človeštva so bile kritike proti avtoriteti vzgoje upravičene, a so pozabile, da je avtoriteta tudi nekaj pozitivnega.
Avtoritete v vzgoji ne smemo odpraviti, če želimo pri posamezniku doseči avtonomijo in svobodo. Mati predstavlja otroku avtoriteto, če mati to želi ali ne. Avtoriteta je torej v določenih obdobjih potrebna, otrok želi avtoriteto, želi povratno informacijo za občutek varnosti in zaupanja. Avtoriteta ni samo nekaj negativnega, otrok potrebuje nekoga, na katerega se lahko nasloni. Če mu je ne zagotovimo, izvajamo nad njim nasilje. Otrok v zgodnjem otroštvu želi avtoriteto, če je ne dobi, si to ustvari sam.
Avtoriteto postavlja tisti, ki jo želi, ne tisti, ki jo daje – podrejeni. Učitelj dobi avtoriteto s svojimi dejanji, tja pa ga postavijo učenci.
Avtoriteta ni le prisila, lahko je v prijazni vzgoji. Ne moremo je odpraviti. Poznamo različne tipe, lahko vplivamo na njene oblike.
Avtoriteta je moč, ki jo potrebuje vzgojitelj, da bi vodil otrokov razvoj v želeni smeri. Gre za posebno obliko pedagoškega odnosa. Avtoriteta je nujna, je pa tudi nevarna. Lahko postane osnova za manipulacijo in indoktrinacijo (vsiljevanje moralnih vrednot), zavira samostojnost.


1. Avtokratski ali avtoritaren ali represivni vzgojni stil
2. Socialno integrativen ali integracijski ali demokratičen ali avtoritativen stil
3.Do(po)puščajoč ali permisiven ali laissez – faire vzgojni stil
Od naših stališč je odvisno, kateri vzgojni stil zagovarjamo, odvisen je od razumevanja:
- otrokove narave in zakonitosti otrokovega razvoja
- vloge avtoritete pri vzgoji
- discipliniranja in kaznovanja

PRI IZDELAVI SEMINARSKE NALOGE UPOŠTEVAJ TE ELEMENTE:
TIPI AVTORITETE, VZG.STILI!!!!!!!!
Nazaj na stran Teorija vzgoje